S kom in kje v naslednji vojni?

Mladi in pohotni sv. Avguštin naj bi nekega dne zagrešil tale znameniti vzklik: »Gospod, nakloni mi čistost! A ne še zdaj!« Verjeti je, da je ta »anekdota« kar resnična, saj se je Avguštin kar dolgo filozofsko »iskal«, preden je prevzel dogme krščanstva. Menda naj bi pri koncu tega (samo)iskanja izustil tudi nekaj takega: »Ne morem drugače, kot da privolim v vero!« Skratka, odrekel se je nadaljnjemu vrtanju nikoli potešenega uma in se predal udobju »božjih zakonov«. Glavna značilnost božjih zakonov je, da ima bog vedno zadnjo besedo – čeprav tudi ta ni vselej povsem prepričljiva.

Mesec avgust ni poimenovan po sv. Avguštinu, ampak po rimskem cesarju Gaiusu Augustusu, ki je leta 31. pr. n. št. premagal ladjevje Marka Antonija in Kleopatre ter prevzel vso oblast v Rimu. Kleopatre?! Ja, v zgodovini so tu in tam vzniknile ženske, ki so usodno vplivale na dogajanja, nekatere, na primer Kleopatro, pa je doletela celo čast lika romantične usodne ženske v delih Shakespearja, Bernarda Shawa, Paula Rubensa, Domenica Cimarose itd.

Letošnji avgust je (doslej) poskrbel za vsaj en ženski lik, ki si ga bomo zapomnili tako v Sloveniji kot onstran velike luže. Ne, to vsekakor ni Hillary Clinton, ki so ji tako rekoč trasirali avtocesto do razvpite ovalne sobe – kot prve predsednice Združenih držav. Pa kaj?! Že Kleopatra je, glede na razsežnosti tedanjega sveta, premogla več vpliva kot Hillary, Angela Merkel ali Theresa May. Zanimivo: tri najmočnejše države sveta vodijo ali jih bodo vodile ženske, v zraku pa še vedno visi neko večno »žensko vprašanje«. Svet je očitno sposoben pripotovati do Marsa, ne pa do bistva te stvari.

Nismo omenili Kitajske kot ene najmočnejših svetovnih sil; tam je predsednica države ali vlade tema za prihodnje tisočletje.

Ja, za avgustovsko miss sveta nismo izbrali Hillary, temveč »našo« Melanijo Knavs, poročeno Trump, ki so jo dobesedno vrgli v ameriško predvolilno mašinerijo, tako kot surovino za hrenovke ali hamburgerje, vseeno. Najprej so ji podtaknili govor soproge predsednika Michelle Obame ob inavguraciji, kar se je izkazalo za zelo prozorno, ampak gol je bil dosežen, mreža se je zatresla; potem pa je newyorški tabloid New York Post »nekje« postrgal njene fotografije, ko je bila še manekenka. Gola! Grozno, nezaslišano! Kandidatka za first lady v Evinem kostumu!

Kot da še nobena »kandidatka« na tem ljubem svetu ni bila kdaj v Evinem kostumu, navsezadnje že ob rojstvu; ne, to se nekako prezre, da se lahko potem vso pozornost usmeri v izbrane tarče, odvisno od političnih okoliščin in finančnih zakulisij. Carla Bruni, Marilyn Monroe, Sofia Loren, Claudia Cardinale itd. Vsa ta dekleta so se menda nekdaj slekla pred fotografi in to je kajpak pred očmi puritanske Amerike nekaj najbolj nezaslišanega, zgražanja vrednega. Pozor, to niso obrobne stvari, to je lahko izsiljevanje, celo organizirano, predvsem pa je manipuliranje z malomeščanskim moraliziranjem. Pač v slogu New York Posta in njegovega političnega zaledja.

Morda bi bilo vse v redu, če bi se ZDA ustavile pri svojem puritanizmu okoli bikinijev, tangic in podobnih tretjerazrednostih, toda prav ta lažna morala je globoko v bistvu političnega ustroja (in kajpak predsedniških volitev kot menda najbolj »spektakularnega« dogodka demokracije). Gre namreč za neko nujno sestavino bizarnosti vsakokratnih volitev, ki naj bi bile pomembne za ves svet vsaj v naslednjih štirih letih – in gre tudi za to, da se da z nekimi Melanijinimi prsmi zakriti in prikriti mnogo pomembnejše reči od dogajanja v političnem Las Vegasu. Melanija, doma iz »obubožanega slovenskega komunizma«, je več kot priročna ikona za to reč.

Iz runde v rundo vse bolj bizarne ameriške volilne kampanje (fr. bizzare, čuden, nenavaden, nekaj čudnega, nenavadnega, posebnega) ne moremo več tolmačiti samo z bezljanjem medijev in politikov, ki za svoje argumente ne najdejo več kot gole prsi in »tisto spodaj« nasprotne strani. Perverznost se skriva pravzaprav v alkimistični formuli tega zvarka, ki združuje tako manipuliranje ljudi s seksualnostjo kot zavajanje pred resnico. Recimo s podatki, v katerih vojnah so (trenutno) ZDA in v katerih jim ne bi niti bilo treba biti, če bi se zanašale na zdravo pamet. In kajpak ne na politike.

Ameriško volilno kampanjo je, denimo, mimo Melanijinih prsi povsem obšlo to, da so se ZDA (nepričakovano?) znašle v novi hladni vojni z Rusijo; nobena stran te vojne ne potrebuje, to ve vsak nogometni navijač, ne pa generali in politiki, a vendarle je ameriški general Philip Breedlove, do pred nekaj tedni poveljnik Nata in ameriških sil v Evropi, general s štirimi zvezdicami, bombardiral Pentagon in Belo hišo z »močno pretiranimi« podatki o ruskih silah in njihovih aktivnostih. Kaj pomeni »ruskih silah«? Breedlovu in njegovim podanikom bi bilo prav toliko verjeti kot tožilcem Alberta Dreyfusa z obtožbo, da v Papui Novi Gvineji organizira napad na Francijo.

Takšne in podobne teme v ameriški volilni kampanji ne »vžgejo«. Za njihovo umevanje je potrebno vsaj površno razumevanje svetovnega zemljevida. To pa je že na marsikateri univerzi preveč, too much.

Vse se mora tako ali drugače končati, ker se vendarle nekje mora začeti zdrava pamet. Dejstvo je, da so nas ZDA v Ukrajini spet potegnile v neki popolnoma nesmiseln, iz Kennedyjevih in Hruščovovih časov izsesan konflikt – žrtev pa je seveda spet Evropa. Z begunsko krizo, gospodarskim nazadovanjem, spodmikanjem zunanjepolitičnih temeljev, izgubljanjem sleherne vizije … V nasprotju s tem ZDA vseskozi lažirajo neko posebno vitalnost, ki jo lahko dosegajo s tiskanjem dolarjev, informacijsko nadvlado ter vojaškim in ekonomskim obvladovanjem sveta, kakršnega ne bo več.

Ne pozabimo: ameriška administracija nas je nalagala, da iraški diktator Sadam Husein grozi z orožjem za množično uničevanje. Izkazalo se je, da to sploh ni res, vendar smo vsi, tudi Slovenci, krenili v Irak in se pridružili ameriškim »herojem za demokracijo«. Zdaj smo menda v vojni z Rusijo, saj imamo na Poljskem vod 30 vojakov, postavljen proti nedefiniranemu nasprotniku. Sovražniku? Nekdo iz naše t. i. politike bi že moral s prstom pokazati na zemljevid, s kom smo (trenutno) v vojni in s kom ne. Če se, seveda, spozna na zemljevide. Glejte, prav v tem je morda tisto vrelišče vsega, kar bi morala Slovenija iskati v zagonetnosti (bizarnosti) vsakokratnih ameriških volitev: S kom in kje bomo v naslednji vojni?

Nekdanji Grki so hodili po nasvete v Delfe, sam bi pa zaupal kar oprsju »naše« Melanije.