Sirene, Scila in Karibda

Če se je kdaj ponavljala zgodovina, se ponavlja zdaj v Grčiji. Bili bi veliki optimisti, če bi napovedali, da premier­ Aleksis Cipras lahko zmaga vojno proti Evropi in kapitalu, ki ga ne mara, želi pa nekako z njim sodelovati. Ne vemo, ali bi uspeh Grčije pri obvladanju dolgov teoretično lahko­ bil posledica Ciprasove karizme, lahko pa že rečemo, da si zdaj prav s svojim slogom komuniciranja zapira ena vrata za drugimi. Je to del t. i. teorije iger, za katere naj bi bil veliki strokovnjak njegov finančni minister Janis Varufakis?

Oba imata prav, ko trdita, da si svetovna finančna in politična skupnost v imenu humanizma in dostojanstva ljudi v Grčiji ne more in ne sme dovoliti ostrih varčevalnih ukrepov, ko je že danes jasno, da jih pod znanimi pogoji nikoli ne bo mogla odplačati. Drugo, kar imata nadvse prav, je, ko pozivata, naj mednarodna finančna in politična skupnost vežeta vračanje dolgov na gospodarsko rast, kajti le ta bi zagotovila vzdržno shemo in jamčila, da na koncu ne bo kraha. In nedeljski referendum? Cipras se je kot Odisej privezal na jambor, si zavezal oči, evropskim institucijam dal privoljenje v varčevalne pogoje v zameno za izdajo novih posojil, ljudi pa na nacionalni televiziji naščuval, naj se na referendumu izrečejo proti temu. Cipras je tako mimogrede pokazal, da v resnici ni ­Odisej, in vsa Evropa voditeljev si zdaj želi, da bi potonil na čereh med Scilo in Karibdo. Kaj si želijo Grki, bo povedal referendum, a na koncu bo odločil kapital, in to utegne biti narobe, če ne usodno.

Za teden dni Evrope

Ko so se oglasili strokovnjaki, je problem dobil strokovni okvir, ko se je oglasila referenčna politika,­ politični. Voditelji EU so dali svojo vizijo, ki je pravzaprav pogled Nemčije in nemške kanclerke Merklove. Toda ameriški predsednik Barack Obama je dal zelo jasno vedeti, da bi bilo dobro prisluhniti grški želji in vezati ukrepe na gospodarsko rast Grčije. Tako meni tudi dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo Joseph E. Stiglitz, ki je v eni od kolumn celo namignil, da bi sam na referendumskem mestu Grkov glasoval proti varčevalnim ukrepom EU. Slovenski pravni ekonomist Franjo Štiblar je v sredinem Delu razgrnil svoj pogled na problem s pomenljivim naslovom članka: Trojka proti Grčiji v teoriji iger. Njegovo mnenje je, da dolga v višini 180 odstotkov BDP v nobeni državi ni mogoče odplačati normalno, da pa 320 milijard evrov grškega dolga pomeni le 2 odstotka letnega BDP EU, torej teden dni dela. Problem torej ni toliko ekonomski kot politični. Če bi trojka odpisala dolg Grčiji, pravi Štiblar, bi se sprožila vsa druga socialna in leva gibanja, povrhu bi se počutile izigrane države, ki so »v potu svojega obraza« že uspešno opravile program prestrukturacije in zdaj gospodarsko nekako okrevajo (Irska, Portugalska, Španija, Ciper).

Ciprasa v EU doživljajo kot skrajnega levičarja, nekateri ga označujejo za trockista. Preden je postal grški premier, dejansko ni skrival provokativnih stališč do neoliberalizma in izpostavljenih voditeljev, na primer Angele Merkel. Ko je bil na ustanovnem kongresu novih levih strank v Ljubljani, je za simpatijo prisotnih, ko je ponazarjal evropske voditelje in njihov neoliberalizem, povzel (Kanglerjev) »Gotof si« in požel aplavz. Padale so primerjave Angele Merkel s Hitlerjem in finančnega ministra Wolfganga Schäubleja se je sramotilo na račun njegove invalidnosti. V igri je bilo in je še veliko jeze, ki pa zgodovinski spomin vrača v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko je bila Nemčija v vlogi, v kakršni je zdaj Grčija. Smo pri razmerju med levico in desnico ter obojega do svetovnega kapitala. Cipras je v teh dneh pustil vtis, da je načelnost levičarstva pomešal z desnim populizmom, kar ga dela zelo ranljivega.

Kaj mobilizira ljudi

Tu spet velja citirati Luciana Canforo, njegovo delo ­Izvoz svobode, v katerem pojasnjuje moment »nepremagljivega mobilizacijskega faktorja«, vezivo islamskega sveta, verski fanatizem, ki spodbuja nasprotovanje in upiranje Zahodu. Da je islamizem danes največja nevarnost za pax americana, pravi Canfora, je posledica polstoletnega prizadevanja, da bi zaustavili širjenje sovjetskega modela v arabsko-islamski svet. Zahodu se je v začetku 20. stoletja uspelo umakniti pred revolucionarno »okužbo« in da bi se je rešil, pravi, je izumil alternativno revolucijo, ki jo je bilo mogoče ukrotiti: fašizem. Problem je rešila socialna demokracija, ki je tekmovala s komunizmom že od leta 1917, od oktobrske revolucije. Toda danes, toliko let po padcu berlinskega zidu leta 1989, je svetu v vsej kapitalski nesramnosti po pogrebu socialne demokracije zavladal neoliberalizem in ekstremizmom, fanatizmom in radikalizmom vseh vrst so spet odprta vrata. Na drugi strani pa so vrata odprta tudi ­novofašizmu ...

Danes so državniki Zahoda bržkone res prepričani,­ da bi se v Grčiji lažje soočili z desničarsko Zlato zoro kakor s Ciprasom in njegovim prekucuštvom. Nobenega dvoma ni, da si domala vsi voditelji EU želijo Ciprasovega izginotja s političnega prizorišča. Sklicujejo se na njegovo dvoličnost, na dejstvo, da eno govori, drugo dela in tretje misli. Sklicujejo se na to, da njegova beseda ne velja nič in da so njegove zaveze taktični blodnjak, ki služijo slabo zastavljeni teoriji iger, iz katere se bo na koncu nevidno in neslišno umaknil tudi Varufakis.

Toda kakor da ne upoštevajo, kar so opozorili Barack Obama in številni strokovnjaki: Če bo EU na koncu s silo upognila Grčijo v nerazumne varčevalne­ ukrepe, nikoli ne bo razčistila s svojim izvirnim grehom, to je s sramotno sanacijo bank, ki so v Grčiji grdo špekulirale in se iz pohlepa zašpekulirale, poleg tega bo padel princip humanizma in poglobil razliko med severom in jugom.

Zahod ima v kritiki Ciprasa seveda prav, ko ga sprašuje, zakaj kot levičar ne obdavči bogatih in zakaj ne obdavči ladjarjev in zakaj ne obdavči luksuza milijonarjev, zakaj ne izkorenini nesramno razvejene korupcije pri javnih naročilih in zakaj ne dojame, da se je ves svet podvrgel strukturnim reformam, kajti populacija se stara in pokojninski sistemi niso več vzdržni. Tu levičar nima izgovora, z desnico je doma menda zaigral taktično igro, ki mu v zvezi z nacionalnimi nosilci moči zagotavlja oblast in nacionalno podporo, vzraslo na humusu populizma.

Hladna vojna, hladen tuš

Toda voditelji EU prav tako nimajo izgovora za to, da so na hrbtu Grkov reševali in rešili špekulacije bank, ki bi morale same nositi odgovornost za svoja dejanja. Štiblar meni, da bi EU od bank morala zahtevati, naj terjatve do Grčije poplačajo same banke upnice, saj kreditov Grčiji za odplačilo dolga Grki večinoma sploh niso videli: »... že na meji so se obrnili k zahodnim bankam v poplačilo njihovih zapadlih terjatev do Grčije«. Šel je še dlje: te iste banke bi si denar zapadlih posojil lahko odplačale z računov grških tajkunov pri njih, EU bi pripomogla z ukinitvijo davčnih oaz in tajnosti bančnih računov, s katerimi bi evropska bogataška elita izgubila privilegije, ki si jih je pridobila na hrbtih socialno šibkih.

To nas, kot smo nakazali na začetku, pripelje v razmislek o tem, kako se ponavlja zgodovina, konkretno trideseta in šestdeseta leta 20. stoletja. Vmes je bila druga svetovna vojna in vmes se je odvrtela t. i. hladna vojna med Vzhodom in Zahodom, ki je napovedal spopad s komunizmom. Ko se je Sovjetska zveza dala »povabiti« v države srednje Evrope, so ZDA in Zahod čutili potrebo po protiukrepih in varstvu interesov svobodnega in demokratičnega sveta proti totalitarnemu. Leta 1967, pravi Canfora, so ZDA v Grčiji tako nastavile »več kot prijateljsko vlado«, polkovniško hunto, meneč, da je mogoče na podlagi moskovskih sporazumov (oktober 1944) teptati »svobodo« Grkov, seveda, pravi Canfora, v imenu svobode in zaradi njihove pridružitve »svobodnemu svetu«. Grki so si izposlovali finančne prednosti, kot Jugoslovani pod Titovo dvojno igro. Zdi se, da EU s svojim pogledom na Grčijo drega v stare navade, medtem ko skuša postavljati nov evropski red. Ta pa nastaja v globalnem kontekstu. V jedru evropske demokracije je povrhu z bančnimi intrigami podprla visoko korupcijo in vzgojila kapitaliste in konformiste, ki so pribegnili pod okrilje zahodnih bank, in drugo, malo Grčijo širokega demosa pahnila v ekonomsko suženjstvo. V Grčiji se spričo moči močnih in denarja preizkuša evropska demokracija, toda res je tudi, da se v EU rešuje drama grške samoprevare. Kje med tema dvema stenama s političnimi ambicijami v resnici posluje Cipras? Toda on ne glede njega samega postavlja prava in strateška vprašanja. ●

Č