Slovenija ni ogrožena! No, no!

Ko je očka postavil oba krožnika z dušenim fižolom na mizo, sva sedla. Presenetilo me je, ko je očka sklenil roke in sklonil glavo.
»Zakaj pa to?«
»Zaradi boga. Mislim, da je prav, če se poskuša človek od časa do časa pomeniti z bogom.«
»Si molil?«
»Da.«
»Kaj pa si rekel?«
»Ne vem. Zdi se mi, da nič. Jejva zdaj.« (William Saroyan, Očka, ti si nor)

Saroyan velja za enega utemeljiteljev dadaizma, znan je predvsem po svoji Človeški komediji (1943). Pravzaprav se je ta reč porodila v glavah skupine umetnikov že leta 1916, ko so zase iskali ime in se potem zapičili v »dada« (fr. konjiček); resnica pa bi utegnila biti mnogo bolj prozaična: tedaj je bil v Zürichu zelo razširjen šampon Dada. Kakorkoli že, dadaizem je postavil pod vprašaj celotno dotedanjo umetnost, njeno abstraktnost in estetiko je popačil s satiričnim pretiravanjem in tako ustvarjal »neresna« umetniška dela.

Zdi se, da je svet znova globoko zabredel v neke vrste dadaizem, otroškost, infantilnost – pri čemer ne smemo pozabiti, da zmorejo biti otroci tudi zelo hudobni. Najbolj kruti so otroci, ki jih izurijo za bojevanje z noži in s kalašnikovi. V Siriji naj bi tako prav otrok pred kamerami ustrelil dva klečeča domnevna ruska vohuna.

Ampak otroci so žrtve tega ponorelega sveta, »dadaiste« moramo iskati predvsem med verskimi blazneži in nesposobnimi politiki, ki so skuhali sedanjo svetovno godljo. Kako naj drugače poimenujemo ameriško politiko na Bližnjem vzhodu – od Kuvajta, Afganistana, Iraka, Sirije, Libanona, Gaze itd. – kot »neresno umetniško delo«? Perfekten performans v najboljši maniri prvih dadaistov iz obdobja 1916–20. Ne smemo pozabiti, da se je dadaizem dobro razumel s futurizmom in nadrealizmom, tudi nekako »trčenima« strujama.

Seveda se z marsičim tu ne boste strinjali, ampak prav zdaj imamo v Evropi situacijo, ko se vsi ob Saroyanovem krožniku z dušenim fižolom sklonjeno in sklenjenih rok nekaj »pogovarjajo z bogom«, na otroško vprašanje, kaj, pa ne bi znali odgovoriti. Verjetno nič. Kot tisti nori očka. In vse kaže, da podobno z bogom komunicira tudi naša politika, ki je v torek na sestanku sveta za nacionalno varnost ugotovila, da je po dogodkih v Parizu »stopnja ogroženosti zaradi terorizma za zdaj sorazmerno nizka«. Čudovito, ampak o tem malo pozneje.

Vsekakor so nesposobni politiki in verski blazneži sedanji svet privedli do Saroyanove Človeške komedije; komičnost tu seveda ni na ravni duhovitosti kakega pariškega Charlieja, bolj je v situacijski komediji, ko zdaj vsi drug čez drugega kričijo in si dopovedujejo, kako nedolžni da so. Islamski »dostojanstveniki« zatrjujejo, da jim njihov bog (imena si ne upam zapisati, da ne bi bilo kaj narobe) zapoveduje mir, ne pa bomb in kalašnikov. Kristjani prisegajo na evangelij, Židje so prav tako beli golobčki. Nihče ni ničesar kriv.

Tu se pojavi še naša prijateljica Angelca in vzneseno izdahne, da je islam tudi nekako nemška religija. To je seveda res, ampak ne moremo si kaj, da ne bi spomnili na gospoda Adolfa, ki je v poznih večernih urah razpredal in modroval s svojimi tajnicami. Menil je, da bi bil islam prava vera za tisočletni rajh – ker ni babja, ampak moška vera!

Kaj hočemo, te dni so nam na radio vrnili celo ljubega Antona Stresa, ki je, pričakovano, hitel razlagati, da v Svetem pismu ni niti vejice, ki bi kogarkoli napeljevala k nasilju. In da je bila evropska družba vse do francoske revolucije zazrta samo v vero, potem pa je menda šlo vse navzdol. Res? Kdo pa se je v tistih dobrih starih časih šel križarske vojne, kdo je sežigal čarovnice in takšne odpadnike, kot je bil Giordano Bruno, kdo se je šel verske vojne v Franciji, kdo je pobijal domorodce v Južni Ameriki? No, odmislimo take nemarne podrobnosti.

Ko je svet de facto soočen z verskimi vojnami ali konflikti (saj ustanavljajo neki kalifat, mar ne?), se vsi skupaj skrivamo za neko skupno hipokrizijo, da gre le za terorizem. Hopla, zakaj pa bradati fantje odhajajo iz udobja evropskih držav v puščavski pesek Iraka in Sirije? Ker so se naveličali piva in žvečilnega gumija?

Nihče si ne upa prizadeti t. i. verskih čustev, ker je to menda celo kaznivo – in vendar sta se znašla najprej neki danski in zdaj francoski Pavliha in nas vse skupaj na skoraj saroyanski način opozorila, da ima tudi sprenevedanje svoje meje in da so tu še višje vrednote od nekih »čustev«. In da je treba imeti vsaj ščepec zdrave pameti. Če smo že pri tem: na vprašanje, ali so prva človeška bitja živela sočasno z dinozavri, ki je bilo v raziskavi Evrobarometra, ki jo navaja Richard Dawkins, je na Švedskem kar 87 odstotkov anketiranih odgovorilo, da to ne bo držalo, v ZDA pa je takih le malce več kot v islamski Turčiji – 27 odstotkov.

Zdrava pamet torej ni vselej povezana s socialnimi razmerami in potemtakem ni nujno, da bi se vojne vselej začenjale zaradi nekih otipljivih, »tuzemskih« okoliščin. Navsezadnje smo v Južni Ameriki doživeli vojno zaradi nogometa.

No, o tem se da razpravljati v nedogled, za nas je – glede na teroristične grožnje – pomembnejša varnost v domovini. Te dni sem na parkirišču videl nekaj humerjev in vojaka pobaral, kako to, da niso v Afganistanu. Vojska je torej doma, lahko smo pomirjeni in celo svet za nacionalno varnost nas je potolažil, da je stopnja ogroženosti sorazmerno nizka. Ker smo izjemno demokratična država, je na seji sveta sodeloval celo začasno izpuščeni zapornik z Doba, verjetno zaradi njegovih neprecenljivih izkušenj z orožjem. Vsekakor gre za svetovni fenomen, ki ga bodo kajpak opazili tudi zavezniki v Natu.

In seveda ne premoremo samo redne vojske, ker se v Kočevski Reki urijo tudi specialne enote, pripravljene za takojšen poseg kjerkoli in kadarkoli. Potem so tu specialne protiteroristične enote, o katerih neodgovorno piše kolegica Anuška Delić – neodgovorno zato, ker razkriva najbolj varovane skrivnosti o naši udarni pesti.

In tu je še občudovanja vredno ustavno sodišče, ki lahko zjutraj ali zvečer razglasi izredne razmere ali vojno stanje, kot se mu zljubi. Vmes je kosilo. Če bo premier Cerar še naprej cincal, mu bo v celoti prevzelo vodenje države, kar bo kajpak samo koristilo našim varnostnim razmeram. Mimogrede: redna sodišča bodo zamenjali z bolj učinkovitimi. Javno šolstvo bodo spodrinili z domobranskimi šolami, ker bodo v izrednih razmerah bolj skrbele za moralo. Zdravstvo že prilagajajo za morebitne teroristične akcije. Iz zaporov bodo izpustili vse, ki so posedovali vsaj pištolo, na primer Bavčarja in Krkoviča. Itd.

Če k vsemu temu prištejemo še imenitne gospodarske razmere v državici in močno finančno zaledje v sončnih finančnih oazah, je na dlani, da smo nadvse trdna država, ki se je bodo izogibali tudi najbolj krvoločni teroristi.

Ne, pri nas se dadaizem menda ni nikoli prijel. Mi smo seveda realisti: raje sklonjeno in sklenjenih rok sedimo za krožnikom fižola in se pogovarjamo z bogom. O čem že?