Tiskane izdaje
Tu raje preskočimo na metafizično temo oziroma točneje na način, s katerim Jacques Maritain obravnava ne toliko vprašanje smisla življenja, marveč tistega, kar on imenuje surabundance. Ta surabundance, ki sem jo v svoji knjigi Bitje in Hrepenenje imenoval delovanje iz presežka, je energija, ki se pretoči v sistem človekovega pred-zavednega in ne-zavednega v trenutku, ko je notranja energija naenkrat, kot je to zgoraj opisano, sproščena. Jacques Maritain, ki se širšega pomena tega dogodka (kot satorija) verjetno ni zavedal, je bil človek, filozof, metafizik, pesnik, literarni ustvarjalec in soavtor Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah.
Maritain se ni zavedal, da je njegova surabondance v resnici le nasledek razrešitve omenjenega notranjega protislovja. To, kar se je Maritainu zgodilo že leta 1932, je bil, čisto enostavno rečeno, satori. Ker si je to razrešitev globokega notranjega protislovja razlagal kot videnje Boga, si ga je katoliška cerkev kasneje tudi prisvojila kot metafizika, filozofa itd. –, ne da bi pri tem protagonisti Maritainovega vatikanskega promoviranja v okviru institucije razumeli, za kaj pri njem sploh gre.
Jacques Maritain
Maritainovo delo Sept leçons sur l’être je bilo prevedeno, ko je bil v Princetonu, z naslovom A Preface to Metaphysics.
Moja osebna izkušnja s tem prevodom pa je naslednja. Po desetletju molka o tej fenomenalni izkušnji sem o njej prvič spregovoril v razgovoru z nekim profesorjem iz Princetona, ki je bil povsem naključno tudi Maritainov odvetnik iz časa, ko je slednji bil še v Ameriki. Ko sem torej gospodu dopovedal, za kaj pri satoriju gre, je kot dober in izobražen katolik takoj pomislil na Jacquesa Maritaina. »Pa saj to, o čemer govoriš, je vendar isto, kot je tisto, kar opisuje Maritain v svoji knjigi A Preface to Metaphysics,« mi je odvrnil.
Naslednji dan mi je Joseph Lynch, tako je bilo profesorju ime, prinesel Maritainovo knjigo. Delo sem na dušek prebral. Ni bilo treba kaj dosti, da sem ugotovil, da Maritain govori o nečem, kar je pristno, da govori na način in o stvareh, o katerih sploh ne bi mogel govoriti, če ne bi bil leta 1932 doživel tega notranjega reseta, satorija.
Zanimivo je, da sem med Francozi v akademskem svetu precej ljudi poskušal pripraviti do tega, da bi Maritainovih Sept leçons sur l’être študirali, pa s tem nisem imel kaj prida uspeha. Pri zadnjem poskusu, ko sem Maritainov skeniran tekst poslal kolegu, profesorju na Université Paris Ouest - Nanterre, mi je ta, ko sem ga bil vprašal, ali je tekst razumel, odgovoril: »Ta tekst itak ni pisan zato, da bi ga kdo razumel.« To, kar je gospod s tem hotel povedati, je bilo, da je Maritainov pristop poetičen, da govori med vrsticami, da celo ustvarja svoj simbolni vrstni red in zaradi tega o njem ni mogoče resno – kognitivno razpravljati, saj gre tako rekoč za umetniško delo.
Pri razpravljanju o Maritainovi eksistencialni poziciji smo se osredotočili na tisto, kar on imenuje surabundance de l’être in kar smo sami v Bitju in Hrepenenju imenovali delovanje iz presežka. Zanimivo je pri tem, da Maritain, ki je bil vsesplošno filozofsko izobražen, govori o literatih svojega časa, do katerih je moralno za tisto dobo pravzaprav neverjetno toleranten, govorimo o Rimbaudu, Genetu in tako dalje, predvsem pa o eksistencialističnih filozofih, ki so bili v tistem času s Sartrom in Heideggerjem v ospredju žive filozofske debate.
Heidegger
Ustavimo se torej za trenutek pri Heideggerjevem, ker je v pojmovanju Biti (Sein) veliko bolj sistematičen in kot matematik veliko bolj rigorozen kot Sartre. Bit v tem eksistencialističnem smislu se pri Heideggerju ves čas javlja kot leitmotiv skozi vsa njegova dela. Zanj je bilo filozofsko vprašanje, 'zakaj sploh kaj je, namesto da bi bil nič'.
Medtem pa Maritain zelo lakonično zaključi, da je Heidegger skupaj z drugimi eksistencialističnimi filozofi »ostal v predsobi Biti«. Če v retrospektivi na ta način presodimo Heideggerjeva dela, nam je tudi z našega vidika popolnoma očitno, da je bil ves Heideggerjev intelektualni napor usmerjen v prehod iz predsobe v sobo Biti.
To pa mu žal ni uspelo. Če bi mu uspelo, bi morda kot Tomaž Akvinski preklical vsa svoja poprejšnja dela in vse svoje poprejšnje filozofiranje. Molčal bi o tistem, kar je bilo bistveno (satori), pa se tega seveda ne dá ubesediti. Pri tem je treba pripomniti, da je Maritain v zahodni kulturi in civilizaciji verjetno edini, ki je to ubesedenje sploh poskušal. Pri tem je ostal, kot smo zgoraj opisali, žal popolnoma neprepričljiv. Neprepričljiv je ostal seveda do vseh, ki te izkušnje niso imeli, ki niso bili razrešili poprej omenjenega notranjega protislovja. Sedaj je zato morda že trenutek, da se lotimo vprašanja o tem, kakšna je globlja narava protislovja, ki predstavlja glavno prepreko ne le pri doživljanju življenja kot smiselnega, marveč tudi kot dostop do virov duševnega zdravja, delovanja iz presežka in Maritainove surabundance.
New Scientist:
Omenjeni članek vprašanje popolnoma napak predstavi in razlaga, vendar je kljub temu treba razumeti, da je prav tisto, kar članek imenuje 'individualizem', v resnici egocentričnost, osredotočenost na ego, na lastni ego. To preprečuje videnje Celote, o kateri so sanjali tudi literati, kot je Camus.
Celota, ki ne pozna protislovja, in neka magična Bit, kakor je to iz svoje predsobe videl Heidegger, je marveč situacija, v kateri se posameznik znebi omenjenega osredotočenja na samega sebe in svojega primarnega egocentrizma. Drugače rečeno, problem zahodne kulture, kot to izhaja iz omenjenega članka, je sicer pozitivni primarni narcizem kot eksistencialna situacija, v kateri subjekt sebe doživlja kot osrednjo točko v dogajanju sveta, pri drugih in sploh v celostnosti vesoljnega funkcioniranja.
Prvobitni narcizem
Gotovo, ta predpostavka, osredotočena ontološko zgolj sama nase, kakor že je, je nezavedna. Vgrajena je v sam jezik posamezne zahodne kulture. Ta narcizem posameznik danes vsrkava prek vseh sprevrženih medijskih objav, to je, ponotranji narcizem, ki je nosilna os delovanja zahodne civilizacije. V sobesedilu kulture ta narcizem tvori (in potvarja) subjektovo sebstvo; neobhoden je za njegovo psihično ravnovesje.
Pri tem se upravičeno postavlja vprašanje, kdaj in kako se je zgodovinsko ta narcizem vzpostavil, od kod je prišel in tako dalje. Kratek odgovor na to najverjetneje je, čeprav je to vprašanje za zgodovinarje in zlasti za Burckhardta, mar se ni ta individualizem v ustvarjalnem smislu pojavil šele s preporodom, z renesanso.
Šele v zgodnjem 15. stoletju se je v severni Italiji, točneje v Firencah, pojavil izbruh te izvirne ustvarjalnosti, ki je v veliki meri še danes nosilna za delovanje zahodne kulture in civilizacije: Michelangelo, Brunelleschi, Machiavelli, da Vinci, Ghiberti itd. Jungovski psihoanalitiki bi v tem sobesedilu verjetno rekli, da je to cena, ki jo kultura in civilizacija plačujeta, da stvari delujejo. Kolikor danes sploh še delujejo. Cena, ki jo posameznik, ki je bil seveda ponotranjil in asimiliral ves narcizem novejše zgodovine, plačuje, je v tem, da ta egocentrizem, to osredotočenost na samega sebe kot valu, ki je jasno le vidik Oceana, preprečuje, da bi doživel svojo integriranost v Celoto, iz katere izhaja. Tu ne govorimo o patološkem narcizmu ali o Laschevem narcizmu poznega 20. stoletja.
Val in Ocean
Metafora o valu in Oceanu je zanimiva. Zanimiva je, ker se v taki ali drugačni obliki – metafiziki včasih govore tudi o izlitju reke v Ocean – pojavlja pri vseh, ki so satorično izkušnjo imeli, pa bi jo radi tako ali drugače predstavili drugim, ki te izkušnje niso imeli. Taka predstavitev je sicer jalov posel, toda tisti, ki deluje iz presežka, surabundance, ima ravno tako presežno hrepenenje, da bi si svojo srečo, ki niti malo ne sprašuje po smislu življenja, delil z drugimi; da bi jim tako ali drugače pomagal, da bi tudi oni bili zmožni razrešiti globoko vsajeno in vse bolj protislovno notranjo dilemo. Pravi izraz za to dilemo je antinomija. Antinomija je situacija, v kateri dve entiteti sočasno terjata in izključujeta obstoj druga druge.
Narava omenjenega protislovja je torej antinomija. Če metaforo o valu in Oceanu pripeljemo en korak naprej, govorimo o tem, da val po svoji naravi terja obstoj Oceana, na katerem valoví –, po drugi strani pa terja, zaradi iluzije o lastni neodvisni eksistenci, da bi bil nekaj, kar je od Ocena, na katerem se vali, nekaj, kar je od tega Ocena ne le različno, temveč celo neodvisno. To je ta primarni narcizem.
Spričo tega je potem logično, da se to protislovje razreši šele, ko val ponikne v Ocean. Ko neha obstajati, je vprašanje antinomije razrešeno. Val pa je pri tem seveda izgubil svojo nase osredotočeno narcisistično istovetnost. Ko govorimo o egocentrizmu tega vala, ki je metafora za posamično v konfrontaciji s Celoto, o njegovem narcizmu –, imejmo v mislih, da je val sicer nehal obstajati, da pa je prav zaradi smrti svojega primarno narcističnega obstoja razrešil omenjeno protislovje in bil deležen presežne energije, ki jo je bilo to protislovje poprej izčrpavalo. V vseh religijah, v vseh ritualnih praktikah, zato tisti, ki so posvečeni (iniicirani), vztrajajo, da je subjekt rituala svojo vajeniško dobo opravil šele, ko je sposoben umreti in se ponovno roditi.
Natanko to pa je tisto, kar Heideggerju ni bilo jasno, in tu postanejo stvari, kot vsaka patologija, veliko bolj zapletene. Heidegger govori o Angstu, ki ga v slovenski literaturi imenujejo ‘groza pred ničem’. V tem smislu sta torej Heideggerjev Angst in groza pred ničem v resnici strah pred razpadom omenjenega obrambnega narcizma, osredotočenosti na samega sebe ali, širše rečeno, dezintegracija ega.
Satori
Pri satorični izkušnji je namreč značilno, da subjekt v psihološkem smislu neha obstajati, čemur bi se psihološko reklo, da se je bil njegov ego dezintergiral. Pri lastni izkušnji 7. novembra 1972 se mi je zgodilo natanko to. Pozabil sem, kako mi je ime, kdo sem, vendar pri tem v nobenem pogledu ni bil moten moj stik ne s časom in ne s prostorom. Če govorimo o tej konkretni izkušnji, je zanimivo, da Parmenides v nekem fragmentu o Biti govori, češ da je Bit ovalne oblike. Meni pa se je v tistem trenutku, kot neka zelo medla predstava, ki ji ne bi mogli niti reči vizija, pojavila v levem zgornjem kotu vidnega polja bela orbita, začrtana na temnem vesoljnem obzorju. Tisto, kar je bilo pri sami izkušnji nosilno, pa ni bila ta predstava o Biti, temveč prav dezintegracija ega.
Dezintegracija sebstva
Ko presojamo o tem, kakšne vrste grozo doživlja subjekt, katerega ego je zelo slabo integriran, samo spomnimo, da smo na začetku govorili o sliki, ki se odbija med dvema ogledoma. V tej seriji medsebojno odbijajočih se odsevov je subjekt v bistvu lahko izgubljen, kar občuti kot grozo pred ničem. To, kar nas tu zanima, je, da sta in extremis možni dve eksistencialni poziciji. Ena od njiju je ta pravkar opisana, druga pa je tista, ki je satori. Tu potopitve vala v Ocean ni niti malo strah. Svojo potopitev tu subjekt-val doživlja kot razbremenitev vse kulturne navlake. Ta ga je prej potiskala v antinomijo, ki se jo je bil trudil razrešiti.
Nazaj k smislu in nesmislu življenja
Razpravljanje o smislu in nesmislu življenja se očitno lahko odvija na več različnih ravneh. Po eni strani imamo za ta namen Eagletonovo razpravo, imamo pa tudi dokaj podobno razpravljanje s teološkega stališča, kot je to v svoji knjigi Smisel življenja pred več kot štiridesetimi leti obdelal naš znani teolog Janez Janžekovič.
Potem imamo tu psihoanalitično razpravljanje, ki se ne spušča v kognitivno logične dedukcije, in na koncu po našem mnenju edino produktivno razpravljanje, ki je metafizično. Res da noben od prej omenjenih nagovorov, razen poslednjega, ni kaj prida uspešen –, kar pomeni, da ljudem take razprave še nikoli in nikjer življenja niso osmislile.
Vprašanje pa seveda ostaja, če že želimo produktivno govoriti o smislu življenja, kaj je tisto, kar sicer objektivno nesmiselno življenje napravlja subjektivno smiselno. Absurdno je domnevati, da bo kdorkoli z deduktivnim ali analitično induktivnim mišljenjem prišel do sklepa, da ‘se splača živeti’ –, če pa je najbolj verjetno, da si je vprašanje sploh zastavil ravno zaradi tega, ker mu smisla v življenju kljub vsej refleksiji in kogniciji, zaradi negativnega salda v psihični ekonomiji, primanjkuje.
Po drugi strani pa je res, da psihoanalitični diskurz reducira, zvaja nagovor o smiselnosti na psihopatološki referenčni okvir. V tem patološkem okviru je to sicer produktivno, pa vendar se psihoanalitiki pri svojih subjektih ukvarjajo predvsem z viri ne-srečnosti. Obenem pa je zelo težko govoriti o tem, kako, do kakšne mere je danes psihoanaliza kot praksa uspešna. Mogoče je celo dvomiti, da ima veliko razlagalno moč, to je moč, da bi se dokopala do razlage o tem, kako človeška psiha v resnici deluje. Logično vprašanje pri psihoanalizi seveda je, kolikšen del pacientov razreši svoje notranje konflikte, kot jih je imenovala Karen Horney, s tem pa sprostijo tisto energijo, o kateri smo prej rekli, da nase veže produktivnost računalnikovega delovanja. V zahodni civilizaciji pa je prava psihoterapija tista, ki pri dovolj integriranem egu povzroči njegov razpad, tako kot to na drugačen način napravlja zen budizem.
Metafizični diskurz
Za metafizični diskurz, ki ga je treba vse strožje ločevati od teološkega diskurza, pa je značilen, govorimo seveda o Jacquesu Maritainu, določen energijski vzgon, določena navdahnjenost. Ta kar diha iz tistega, kar smo zgoraj imenovali surabondance oziroma delovanje iz presežka. Problem z metafizičnim diskurzom, kakor je že razsvetljen, je pač v tem, da to ni kognitivno-filozofski ali celo psihoanalitični nagovor, temveč izhaja iz točke védenja, ki je metafizično, tistemu, ki to bere, ali dostopna – ali pa je zanj to popolna neznanka.
Zaradi tega je popolno naravno, da metafizični diskurz, kot ga najdemo pri tistih, ki so bili Tam, ni nekaj, kar bi izhajalo iz predpostavke, da se s kongnitivnim nagovorom sploh dá inicirati. In tako sprožiti Doživetje, ki bi bilo posledica razrešitve temeljne antinomije med valom in Oceanom – če se še naprej izražamo metafizično metaforično. Véliko vprašanje, ki se tukaj postavlja, je kognitivno-filozofsko in teoretično samo toliko, kolikor je problem mogoče opredeliti racionalistično, na primer tako kot smo ga zgoraj opisali z metaforo o izčrpavanju energije v računalniku. Problem je sicer mogoče opisati, mogoče ga je opredeliti do take mere, da se točno ve, v čem so njegove razsežnosti, ni ga pa mogoče na ta način razrešiti. Če bi bilo to mogoče, bi bil satori kot ta figurira v zen-budistični teoriji in praksi nekaj, kar bi se z dopovedovanjem na taki ali drugačni verbalni ravni dalo doseči.
Tega pa se seveda ne dá. Moj lastni opus v zadnjih štiridesetih letih dokazuje, da je tu sicer mogoče spreminjati zorni kot, obravnavati vprašanje na tak ali drugačen način, poskušati navdihovati tistega, ki bere, ni pa s takim diskurzom mogoče doseči kvalitativnega preboja iz zoženega stanja zavesti v razširjeno stanje. Tega bi ga lahko imenovali tudi post-edipalno. Tu gre za notranjo osvoboditev, ki izhaja iz tiste trenutne razrešitve antinomije, ki jo seveda spremlja, kot smo rekli, dezintegracija ega. Ponovimo tukaj tudi, da je dezintegracija ega v temelju po klasični psihiatrični terminologiji prilika, ko arhaični material iz nezavednega vdre v zavedno, tako da potem govorimo o pristni psihotični epizodi. Omenili smo že Lewisa Carrolla Alico v čudežni deželi, ki je v resnici metafora za prav tako dezintegracijo ega. Rowlingova je idejo na tiho pobrala pri Carrolu in jo komercializirala. Toda prav uspeh Harryja Potterja dokazuje, kako razširjen je problem derealizacije kot obrambnega mehanizma pred absurdnostjo okolja.
Funkcija ega
Ustavimo se torej pri vprašanju, kako ego deluje, kakšna je njegova vloga pri delovanju pri vzdrževanju stika s časom in prostorom in sploh z dejanskostjo, ki subjekt obkroža. Funkcija ega je neke vrste prizma, skozi katero subjekt doživlja prostor in čas, je v stiku z dejanskostjo.
Onstran ega, vsaj z relativno omejenega subjektovega stališča, ni ničesar. To pomeni, da je za subjekt realno, dejansko samo tisto, kar se prikaže skozi prizmo njegovega ega. Od tod torej Kantova ugotovitev, da nam objektivna dejanskost sploh ni dostopna. Računalniška metafora bi tukaj poudarila, da je ego neke vrste površinski program v delovanju računalnika. Ti vzpostavlja stik med veliko kompleksnejšo celoto zavednega, predzavednega in nezavednega na eni ter objektivno realnostjo na drugi strani. Ta program subjekt doživlja kot edino možno dejanskost. Alternative se sploh ne zaveda.
Skozi ta program se oseba odnaša in nanaša na samo sebe, na druge ljudi v svojem okolju ter sploh na svet. Z drugo besedo, onstran ega v opisanem smislu ni ničesar, kar bi subjekt sploh zaznal. Subjekt živi pod vtisom, da je vse, kar je –, zgolj tisto, kar se pretoči skozi njegov ego kot ta površinski računalniški program, ki deluje kot platforma stika nezavednega, predzavednega in zavednega na eni ter sveta drugih in njega samega na drugi strani.
