Tiskane izdaje
Češki ekonomist (61) ima bogate reference: pred žametno revolucijo je bil profesor ekonomije na praški univerzi, kjer predava tudi zdaj, nato je bil v 90. letih prvi češki minister za industrijo in trgovino v vladi Vaclava Klausa. Zdaj je predsednik češke gospodarske zbornice, od leta 1997 je mednarodni svetovalec ameriške banke Goldman Sachs, ob tem je tudi podpredsednik evropskega dela vplivne Trilateralne komisije.
Gospod Dlouhy, dogodek meseca je zmaga leve Sirize in oblikovanje nove vlade v Grčiji. Je Evropa pripravljena na Sirizo in »novo« Grčijo in obratno: je Siriza pripravljena na Evropo?
Občutek imam, da je odgovor na obe vprašanji blag, zmeren da. V svojih pogledih na ekonomsko politiko v Evropi sem na tisti strani, ki ji Siriza odločno nasprotuje. Še vedno trdno verjamem, da moramo v grškem gospodarstvu poskrbeti za odgovorno fiskalno politiko in strukturne reforme. Hkrati to oblikuje socialne napetosti, ki morajo biti na neki način sproščene, in v Grčiji je ta način zmaga Sirize. Ob tem tudi verjamem, da Siriza – čeprav jo imenujejo radikalno levičarsko – v celoti razume položaj Grčije in da razume tudi, da država mora slediti neki ekonomski politiki, ki bi preusmerila grško gospodarstvo in grško družbo naučila večje fiskalne odgovornosti, davčne discipline itd. Lahko da se povsem motim, a intuicija mi pravi, da bo, čeprav bo zelo težko, na koncu prišlo do zbližanja med ekonomisti Sirize (upam, da jih bo politično vodstvo razumelo) in evropskimi politikami. In tudi evropska stran bi morala pokazati nekaj fleksibilnosti in razumevanja. A možno je, da se v celoti motim.
Je zmaga Sirize politični in finančni potres za Evropo?
V to ne verjamem. Z vsem spoštovanjem do naših grških prijateljev ne smemo preceniti te države. Razumem učinke grške krize na Evropo, a Grčija predstavlja le dva odstotka BDP v evroobmočju. Je čudovita in pomembna dežela, a ne kaže pretiravati. Tu bi morali biti povsem prizemljeni.
Kot svetovalec Goldman Sachsa pokrivate regijo Srednje in Vzhodne Evrope, v kateri zdaj po gospodarski rasti in napovedih za naprej najbolje kaže Poljski, Češki in Slovaški. Kako v tem kontekstu vidite Slovenijo?
Naj bom samokritičen in vas popravim. V letih 2012 in 2013 je moja država, Češka republika, nekoliko zaostajala, saj smo tedaj imeli šest zaporednih četrtletij z negativno rastjo. Iz recesije smo se izvili lani in zdaj sem trdno prepričan, da smo na poti gospodarske rasti. Slovaška in še posebej Poljska sta bili boljši od nas. Naša velika prednost je velika makroekonomska stabilnost, nizek javni dolg, nizka brezposelnost, javne finance so pod nadzorom. Slovenija pa je bila pred dvajsetimi leti, recimo leta 1994, 1995, evropska ljubljenka, vsi so jo imeli radi, z relativno visokim BDP, ki je bil tedaj višji od češkega, z majhno, a razvito industrijo, ki je bila povezana z avstrijskim trgom in gospodarstvom. Tedaj ste delali zelo dobro, zadnje čase pa ste imeli bolj težavno obdobje, kar zadeva gospodarsko rast in makroekonomske temelje in višji javnofinančni primanjkljaj. Vaša vlada je obljubila, da ga bo znižala pod tri odstotke BDP, na 2,8 odstotka. Sam ne bi želel biti nekdo, ki vas prihaja iz Češke učit, kaj je treba narediti, in z vso ponižnostjo lahko rečem, da ste sicer deetatizirali svoja podjetja po koncu komunizma in razpadu Jugoslavije, a hkrati niste dovolj privatizirali. Vem, da so vsa ta mala in srednje velika podjetja že privatizirana, a velike in sistemsko pomembne družbe v finančnem sektorju in realnem sektorju niso bile privatizirane. Pri nas, na Češkem, smo šli bolj v privatizacijo in naredili smo tudi mnogo napak, veliko ljudi se nad tem pritožuje, prav tako na Poljskem in Slovaškem. A opravili smo privatizacijo z vsemi problemi in napakami. Moj občutek je, da Slovenija zaostaja pri privatizaciji bank, imela je težave v bančnem sektorju, povečuje se delež slabih posojil. Evro ste uvedli 1. januarja 2007 v zelo ugodnem obdobju pred začetkom krize. Po mojem skromnem mnenju banke pri vas niso bile pripravljene na to, da bo prišla tako huda kriza. Tudi vaša družba in politiki so bili navajeni le na obdobje zelo lepega vremena, medtem pa je prišel vihar. A tega ne bi preveč poudarjal, takšne stvari so se dogajale tudi nam in drugim. Spomnimo se le na težke čase na Češkem v letu 1998, velike težave Poljske leta 1994, tudi Madžarom zdaj ni lahko.
Ne pozabimo še na slovaške muke za časa vladavine Vladimirja Mečiarja v 90. letih.
Točno tako. Zgodovina se dogaja v krogih. In ne pozabimo; v tej regiji smo za časa komunizma vsi živeli v centralnoplanskem sistemu, vsi skupaj smo nekakšni bratje v orožju (brothers in arms), zato tega ne bi smeli jemati kot nekakšno tekmo – vsi smo delali dobre stvari in vsi smo delali napake. Zato se učimo drug od drugega, kako naprej. S svojega zornega kota spremljam razpravo o privatizaciji v Sloveniji in sem velik podpornik nadaljevanja privatizacije.
Nasprotnike privatizacije v Sloveniji najbolj moti prodaja našega Telekoma. Pri vas ste Česky telekom že davnega leta 2006 prodali španski Telefonici. Kako se je razpletla ta zgodba?
Naš telekom zdaj ni več v španski lasti, saj so ga Španci lani prodali češki zasebni finančni skupini PPF. Česky telekom je dober primer, saj tudi pri njem ni šlo vse gladko. Češka država je najprej privatizirala manjšinski del telekoma in ga prodala nizozemski družbi KPN leta 1995. Tedaj smo prvič dobili vodstvo na svetovni ravni, položaj se je popravil, kasneje pa je KPN prodal delež Telefonici, ki je prav tako izboljšala vodenje in uvedla mobilno mrežo O2, nato pa je celoten telekom konsolidirala, tudi finančno. Kasneje se je Telefonica, ki je globalno prisotna, odločila, da bo izstopila z našega trga in da bo telekom prodala največji češki finančni skupini PPF. Tako je češki telekom spet v čeških rokah, vendar ne državnih, temveč zasebnih. Verjamem, da je PPF izkušena, močna skupina, ki svoje premoženje dobro upravlja. In si prizadeva za dobiček, o tem ni dvoma. Na koncu koncev se stvari niso slabo končale. Telekom je v čeških rokah – in je privatiziran. Zato zdaj ne bi okleval s prodajo vašega Telekoma Slovenije.
V Sloveniji se krešejo menja tudi o privatizaciji bank, v državni lasti je več kot 60 odstotkov naše bančne industrije, delež slabih posojil je trikrat višji kot pri vas ali na Slovaškem, kljub večmilijardnim dokapitalizacijam države. Kakšne so pa kaj češke izkušnje z bankami?
(Smeh.) Niso take, da bi jim bilo vredno slediti. Kot prvo, privatizacija sama po sebi ni panacea, zdravilo za vse bolezni. Sam sem bil v skupini ekonomistov, ki je v letih 1989 in 1990 prevzela nadzor nad tedanjo češkoslovaško in kasneje češko ekonomijo. Tedaj smo bili zelo prepričani o nujnosti množične privatizacije, kar je bilo prav, vendar se vse privatizacije niso izkazale za dobre in mogoče bi del premoženja moral ostati pod zelo strogim državnim nadzorom. A po bitki je vsakdo lahko general. Mi smo šli skozi vse pasti in zablode, skozi katere je šla tudi Slovenija, vendar hitreje. Spomnimo se le naše privatizacije v letih 1991–1995. Najprej smo imeli majhno, nato še veliko privatizacijo, delno prek vavčerjev, delno prek neposredne prodaje premoženja. V tistem času smo se kljub vsemu privatizacijskemu zanosu vlade Vaclava Klausa namenoma odločili, da ne bomo privatizirali bank. Posledično smo imeli v letih 1997 in 1998 vrsto državnih bank z velikanskim deležem slabih posojil in šele tedaj smo se odločili, da jih privatiziramo. Tedaj nisem bil več v vladi, ki jo je vodil Miloš Zeman, zdajšnji predsednik države. Ta vlada se je pravilno naučila iz naših napak in je delala stvari, ki jih zdaj počnete tudi pri vas. Prav danes sem se srečal tudi z gospodom Manssonom iz vaše DUTB. Imela sva zelo zanimiv pogovor, pri vas imate rahlo drugačen pristop. Pri nas smo hitro ukrepali in oblikovali slabo banko, ki smo jo imenovali Konsolidačni banka. Slabo premoženje smo prenesli na to banko, dokapitalizirali smo naše največje tri banke in jih nato zelo hitro privatizirali v letih 2000 in 2001. Leta 2002 so bile banke privatizirane. Konsolidačni banka je ostala pod okriljem države, vendar smo jo prestrukturirali in prodali pakete slabega premoženja mednarodnim investitorjem, ki so bili bolje pripravljeni na upravljanje slabih posojil. Ob tem je sicer za državo nastala precejšnja izguba, a zelo pomembno je bilo, da smo banke osvobodili slabih posojil in zraven vanje pripeljali nov, napreden menedžment. Naredili smo praktično iste vrste napake kot pri vas, le da so bile te napake in rešitve stisnjene v krajši časovni interval. V vašem primeru je to trajalo 20 let.
In tako je zdaj v naših bankah skoraj 20 odstotkov slabih posojil, v vaših pa le šest.
Da, a pri nas je bil ta odstotek konec 90. let celo večji. A kasneje, ko smo banke privatizirali, je le ena od bank zašla v težave. In javnost je privatizacijo bank tedaj podprla. Relativno močna gospodarska rast v letih 2002–2008 in način, kako smo preživeli krizo v letih 2008–2011, sta dokazala, da smo pri bankah ravnali prav.
Dobro, a pri vas – v nasprotju z nami – nimate evra. Je to za Češko prednost ali slabost?
Težko vprašanje, lahko vam dam različne primere.
Tudi Poljska gospodarsko cveti brez evra …
Da, a tudi Slovaška, ki ima evro, se dobro razvija. Imate dve majhni gospodarstvi, Slovenijo in Slovaško, ki sta obe prevzeli evro. Kratkoročno ena dosega precej boljše rezultate kot druga.
Ena je precej bolj odprta za tuje naložbe in naklonjena privatizaciji kot druga.
Da, ena je precej več privatizirala. Zato ne vidim toliko razlike v evru, bolj v privatizaciji in odprtosti, kot ste pravilno povedali. A rekel bi še dve stvari o evru na splošno. Osebno verjamem, da evro ne bi smel biti uveden oziroma da je bil uveden prezgodaj. Države evroobmočja, kot so Grčija, Portugalska, periferne države, niso bile pripravljene na skupno valuto, o čemer bi lahko opravila še en intervju. A ker je bil evro že uveden – in vesel sem, da ga na Češkem nismo prevzeli –, se v nasprotju z nekaterimi mojimi češkimi kolegi ekonomisti ne zavzemam za demontažo evra. Ne želim si konca evra. Spremljam dogajanje v Grčiji, tako kot vi, in menim, da bi bila ekonomska škoda – kot posledica morebitnega resničnega razpada evra – za evropsko, češko in slovensko ekonomijo tako velika, da bomo morali kar privzeti dejstvo, da bo evro vir težav še v prihodnjih desetletjih. Kar zadeva takojšen odziv na krizo, je bilo za nas bolje, da nimamo evra, saj smo lahko devalvirali našo valuto in celo zdaj naša centralna banka ohranja tečaj krone razmeroma nizko v primerjavi z evrom in dolarjem. Slovaki bi vam po drugi strani povedali, da jim evro pomaga pri ohranjanju stabilnosti v trgovinskih odnosih. Ni jim treba uravnotežiti tveganj, plačilni pogoji so bolj jasni in Slovaki so prepričani, da jim je evro do neke mere pomagal. Slovenci imate z evrom svoje izkušnje. Za nas velja, da je bilo na začetku krize dobro, da nimamo evra, zdaj pa je to nevtralno vprašanje. Če bo evro preživel, kar je sicer vprašanje, in se stabiliziral, ga bomo prevzeli tudi na Češkem do leta 2020.
Vladimir Dlouhy. Foto: Roman Šipić/Delo
Evropska centralna banka in Mario Draghi sta prejšnji teden napovedala 1140 milijard evrov težak program kvantitativnega sproščanja, ki naj bi spodbudil povpraševanje. To verjetno ne bo čudežno ozdravilo bolehne evrodežele: potrebujemo še nekaj več?
Zagotovo potrebujemo še nekaj več. Naj vam to ponazorim s primerom. Recimo, da je vaš prijatelj bolan in leži v bolnišnici. Vi ne veste točno, kaj mu je, a ima zelo visoko vročino, recimo skoraj 40 stopinj Celzija. Zdravniki mu dajo aspirin in temperatura mu nenadoma pade na 37,2 stopinje. Vaš prijatelj se sicer počuti bolje, a vi še vedno ne veste, kakšno bolezen ima. To je kvantitativno sproščanje – na kratek rok vam pomaga zagnati gospodarsko rast, a ne zdravi bistva težav, zaradi katerih trpimo. Tisti, ki podpirajo kvantitativno sproščanje, pravijo, da bomo z zagonom gospodarske rasti bolje opremljeni, da opravimo s svojimi strukturnimi problemi, težavami na trgu delovne sile itd. S tega vidika lahko to pozdravimo kot kratkoročni ukrep, ki bo pomagal zagnati rast. Seveda pa to ni čudežno zdravilo. Ob tem pa še to: učinek ne bo tolikšen kot v primeru ukrepanja Federal Reserve in Bank of England. Kapitalski trgi v kontinentalni Evropi so plitkejši. Ukrep je bolj časovno neomejen, kot si večina ljudi lahko predstavlja. Najavljeno je, da bo ukrepanje trajalo do septembra 2016, a le če bo dosežen inflacijski cilj. Zraven je še delitev tveganj med ECB in nacionalnimi centralnimi bankami, kar je dobro, sama vsota pa je večja od napovedi, kar je pozitivno presenečenje. Pomembno je, da bomo znali izkoristiti to okno priložnosti, ki pa traja le do septembra prihodnje leto. Evropa bo morala izpeljati reforme in uvesti ekonomske politike, ki jo bodo naredile bolj konkurenčno, fleksibilno in dinamično, da bomo lahko bolje tekmovali z drugimi trgi. Poglejte samo ameriško gospodarstvo, kako dobro deluje zdaj, pa tudi nastajajoči trgi so zelo močni, kljub upočasnitvi na Kitajskem.
Če greva nazaj k Sloveniji: zdi se, da smo razdeljeni na dve sovražni plemeni. Eno je zagrizeno proti privatizaciji, drugo jo enako zagrizeno podpira. Sam menim, da je privatizacija koristna, če z njo pridobimo boljše lastnike, kot je slovenska država – kar sicer ni posebej težko. Kje potegniti črto ločnico, kaj naj ostane v lasti države in kaj ne? Kakšne so češke izkušnje?
Tudi na Češkem imamo zelo specifična podjetja, ki jih Slovenija ne pozna, recimo, to so rudniki rjavega premoga in lignita. Nisem v položaju, ko bi vam lahko dajal nasvete, katera slovenska podjetja je treba prodati in katera ne. Zanimivo pa je, da sem pristal danes ob 11. uri in od tedaj srečal veliko ljudi, a vsi so bili le iz enega od plemen, ki ju omenjate – vsi so bili za privatizacijo. Pokažite mi nekoga tukaj na ulici ali v tej kavarni [Union], ki je proti privatizaciji.
Za kavarno ne vem, lahko pa greva skupaj v parlament, kjer sta vsaj dve levi stranki striktno proti privatizaciji, ena od njiju je celo v vladi. Tudi če vprašate premiera, ki vodi največjo stranko, je bil še pred volitvami do privatizacij zelo zadržan in je zdaj videti nekoliko na trnih. Morda bi se morali podati na kako družboslovno fakulteto. Nasprotniki in zagovorniki privatizacije so sicer zbrali po več kot deset tisoč podpisov.
Oprostite, sem le obiskovalec, ne morem komentirati vaših politikov. Dobro, so ljudje iz drugega plemena, le da jih še nisem srečal. Jasno sem pokazal, kateremu plemenu osebno pripadam, ne želim pa se vpletati v slovenske razprave. Če smem izraziti svoje skromno mnenje: če bi bil politik, bi skušal kljub kritikam ostati načelen in bi vztrajal pri privatizaciji 15 najbolj pomembnih podjetij, ki jih je parlament že potrdil, in bi veljalo to nadaljevati, čeprav nekateri temu nasprotujejo. Politiki morajo biti dovolj močni, da preživijo kritike. Če sem iskren, vam lahko kaj povem tudi o svojih osebnih odločitvah, ki niso bile tako uspešne in sem jih občutil na lastni koži. Bil sem močno kritiziran, ko sem se pred dvema letoma potegoval za mesto češkega predsednika. Ni mi uspelo in zmagal je gospod Zeman. Tedaj sem srečeval ljudi, ki so mi ploskali za tisto, kar sem storil v 90. letih, srečal pa sem tudi take, ki so me zelo močno kritizirali. Tega svojega primera ne izpostavljam zaradi sebe; povedati hočem, da je privatizacija, še posebej tako množična, kot smo ji bili priča po koncu komunizma, vedno stvar, zaradi katere so nekateri bolj, drugi pa manj srečni. Pri nas je bila prodaja Škode dober primer, sprejeli pa smo tudi nekaj slabih odločitev. Vsaka poslovna odločitev je pač vedno povezana s tveganji.
Poglejte, tole pred nama je steklenička radenske …
Vem, vedno jo pijem, ko sem v Sloveniji.
No, Radenska je bila nedavno prodana in eden od kupcev je bila češka družba Kofola.
Gospod Samaras, ki vodi Kofolo, je eden od najboljših podjetnikov na Češkem. Je pri tem kaj narobe?
Seveda ne. Zanima me namreč, kako vidite možnosti za nove češke naložbe v Sloveniji?
Tu ne gre samo za Samarasa in Kofolo. Škoda je pri vas zelo močna, pri vas je zelo aktiven tudi Hyundai, ki ima veliko tovarno na Češkem, prisotni smo tudi v metalurgiji, gumarski, naftni in strojni industriji, tu je recimo Bonatrans, ki izdeluje tovorne vagone za železnice, ali pa Moravia Steel iz jeklarske industrije. Če so moje številke pravilne, se je v zadnjih dveh, treh letih močno povečala češka prisotnost v Sloveniji in verjamem, da je to win-win položaj, ko smo oboji zmagovalci. Seveda so tudi slovenske naložbe na Češkem. Recimo tudi vaše Gorenje je pred nekaj leti kupilo pomembno tovarno pri nas. To je najboljši primer uspeha.
Vladimir Dlouhy. Foto: Roman Šipić/Delo
Na nedavnem svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, srečanju najbolj vplivnih in zelo bogatih tega sveta, se je razpravljalo o problematiki neenakosti – ocenjuje se, da bo prihodnje leto odstotek najbogatejših že premogel več premoženja kot pa preostalih 99 odstotkov. Srednji razred v Evropi se krči, tudi zaradi globalizacije. Imamo prave odgovore na vse te izzive?
To je vprašanje še za en samostojen intervju (smeh). A skušal bom biti kratek. Prvič: da, neenakost je problem. Drugič – in tu želim biti dobro razumljen, saj ne želim, da bi me levičarji obtožili, da nisem občutljiv za ljudi, ki so v težkem socialnem položaju – tu ne gre toliko za nas v Evropi, kjer živimo v kar solidnih razmerah. Pojdite v Indijo, kjer je bil prav zaradi globalizacije narejen najbolj pomemben napredek pri blaginji tamkajšnjih najbolj revnih ljudi. Enako velja tudi za Kitajsko, Indonezijo itd. Globalizacija, premik proizvodnje, prosti pretok kapitala so ustvarili toliko novih delovnih mest v revnih državah in te zdaj stojijo veliko bolje kot pred 30 leti. A to je zahtevalo svojo ceno. In ena od neprijetnih posledic je, da je ista globalizacija ustvarila tudi en odstotek najbogatejših ljudi – ki so verjetno preveč bogati. Njihov način življenja se nam včasih lahko gabi, sploh če je tak, kot ga prikazujejo filmi, kot sta Wall Street in Volk z Wall Streeta. Da, zgornji en odstotek je verjetno preveč premožen, a celoten proces je izboljšal razmere v Indiji in drugod. Ko pravite, da se srednji razred v Evropi krči: to drži, živimo predobro in premalo trdo delamo, naš trg dela je premalo fleksibilen, izgubljamo našo konkurenčnost, zato zaostajamo za nastajajočimi gospodarstvi. Neenakost je seveda problem, s tem se strinjam in o tem se moramo pogovarjati. A ta razprave ne smemo izkoristiti, da bi ustavili prost pretok dobrin, ljudi, kapitala, idej, informacij med razvitim in razvijajočim se svetom. To je najboljši način, da zmanjšamo revščino v državah v razvoju.
Med drugim ste tudi evropski podpredsednik trilateralne komisije, ki povezuje nekatere znane, bogate in vplivne ljudi sveta, predsednik evropskega dela je Jean-Claude Trichet, nekdanji predsednik ECB. O čem zdaj razpravljate v trilaterali, tudi kaj o terorizmu?
Kot veste, ima trilaterala tri dele, Evropo, ZDA ter obe Ameriki in Japonsko, ki pa zdaj prerašča v Azijo in Pacifik. Rusija in Kitajska nista članici, imata pa opazovalce. V evropskem delu se seveda pogovarjamo o razmerah v Evropi. Na zadnjem srečanju v Beogradu oktobra lani smo imeli zelo zanimivo debato o energiji. Na globalni ravni prav zdaj govorimo o Rusiji; pred nekaj dnevi sem dobil zelo zanimivo publikacijo trilaterale o Rusiji. Veliko razpravljamo tudi o svetovnih varnostnih vprašanjih, Iranu, Srednjem vzhodu. Na mizi imamo vprašanja kibernetične varnosti, problematike neenakosti. Aprila imamo svetovno srečanje trilaterale v Seulu v Južni Koreji in tam bomo nedvomno govorili tudi o položaju na Korejskem polotoku. Prepričan sem, da bo po pariških napadih in težavah zaradi Isisa na mizi tudi vprašanje terorizma. O pripravah na srečanje v Seulu nameravam napisati tudi pismo našemu predsedniku Jean-Claudu Trichetu.
Francoski predsednik François Hollande je po pariških napadih dejal, da »brez varnosti ne more biti blaginje«. Vaš pogled na prihodnje varnostne izzive v Evropi?
Položaj je težak, ker se paradigme spreminjajo. Vedno sem zelo nasprotoval kratkovidnemu pogledu na islam in islamski svet. Islam imam za odprto, neodvisno, intelektualno zasnovano religijo. Teroriste, za katere se zdi, da se borijo v imenu islama, so vsaj po mojem mnenju močno oblikovale socialne neenakosti, vojne, pomanjkanje in islam uporabljajo kot izgovor za terorizem. Ob tem imate povsod na drugi strani populiste, mi jih imamo celo v parlamentu, politika z japonskim imenom, gospoda Okamuro, ki je Čeh in vodi najmanjšo stranko v parlamentu. Imamo populiste v Nemčiji in Franciji, ki napačno verjamejo, da islam sam po sebi, po svoji naravi, ustvarja nasilje. S tem se ne strinjam. Žal islamski intelektualci, islamska intelektualna elita, za zdaj ni bila sposobna, da bi ustavila to peščico, ki izvaja terorizem. To je stvar, ki jo bomo morali resno premisliti tudi mi, v Evropi. Druga stvar pa je, kako odprta je naša družba in kako rešuje problem imigracije. Tu gre lahko tudi za vprašanje Romov v Romuniji, na Slovaškem, Madžarskem, pri nas, pri vas, drugod po Evropi. Če bi se ti recimo začeli obnašati kot islamisti, bi imeli takoj zelo močno ksenofobijo znotraj naših družb. Vprašanje je, kako so naše družbe sposobne ravnati z manjšinami in priseljenci, z Muslimani, Romi, prebežniki iz Afrike, ki prihajajo v Evropo iz Španije in Italije. Kot skromni ekonomist lahko rečem le, da je to problem, o katerem lahko razpravljam na forumih, kot je trilateralna komisija.
Evro pada, nekatere druge valute (dolar, švicarski frank) se krepijo. »Zdaj smo v valutnih vojnah,« je prejšnji teden v Davosu dejal Gary Cohn, vaš kolega in predsednik Goldman Sachsa. Se strinjate?
Moram se, saj je moj šef (smeh). Pri valutnih vojnah je v starih časih šlo zgolj za vprašanje, kdo bo najbolj devalviral svojo valuto. Američani imajo res vse te probleme s svojimi politiki, ne morejo uskladiti proračuna itd. A če pogledate, kako so bile ZDA sposobne preiti najtežjo ekonomsko in finančno krizo po drugi svetovni vojni, in če zdaj pogledate njihovo gospodarsko rast, potencial in napovedi, na drugi strani pa vse težave Evrope, ni dvoma, zakaj gre evro navzdol, dolar pa postaja močnejši. Kratkoročno smo lahko zaradi različnih politik in kvantitativnega sproščanja ECB v položaju, ko je mogoče govoriti o valutnih vojnah. A na srednji in dolgi rok nastane razlika zaradi politik in pripravljenosti družbe, da se spremeni in prilagodi, da je fleksibilna. Tu pa je Amerika, kot vedno od 19. stoletja naprej, odločnejša od Evrope.
