Smrtni greh

Po padcu družinskega zakonika leta 2012 je prevladovalo prepričanje, da slovenska družba področja istospolnih parov ne bo mogla civilizacijsko urediti vsaj še kakšno desetletje. A se je proti vsem pričakovanjem zgodil čudež – posredovala je sama božja previdnost (v parlament je bila izvoljena Združena levica, ta pa je vložila zakon) in na očitno plodna slovenska tla (stranka SMC, ki je še iskala vsebine) posejala novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Če ne bi bili priča nadnaravnemu posredovanju, bi si ga morali nujno izmisliti, pa ne zaradi otrok, ampak zato, da bi nam bilo lažje razumeti, kakšna družba smo, kako razumemo človekove pravice in kdo zagovarja kaj.

Vprašanje enakosti pred zakonom in ustavo ni zgolj pravno vprašanje, je veliko več – je temelj demokratičnega liberalizma, ki ga je ustrojila zahodnoevropska civilizacija, in vrhunec civilizacijskih dosežkov, potem ko je Evropa začela odkrivati renesanso in človeka. Zato je slogan nasprotnikov novele zakona Za otroke gre! v celoti zgrešen. Ne gre le za otroka, gre za človeka in človekovo pravico.

Na dan, ko se je v državnem zboru odločalo o prepovedi referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in sta opozicijski SDS in NSi zahtevali preložitev razprave za en dan, je eden od poslancev iz te skupine zadel v bistvo problema. Predsedujočo je prosil, naj se maksimalno potrudi, da bi se slišali njihovi argumenti in bili na koncu tudi uslišani. Govoril je, da jih je v državnem zboru manj kot tretjina, »ki prosimo, da se vendarle vsaj eno našo drobtinico tudi upošteva«.

Prav za to gre, bi lahko pritrdili poslancu iz dela opozicije – kako bomo v tej družbi upoštevali glasove manjšine. Jih bomo še naprej ignorirali, jih postavljali, kot ugotavlja dr. Barbara Rajgelj, v kategorijo drugorazrednih državljanov kar v sedemdesetih zakonih? Jih še naprej pošiljali na upravne enote v razčlovečeno registracijo in njihove skupnosti označevali za nenormalne?

Zanimivo bi bilo izvedeti, ali se je poslanec, ki je potarnal nad valjarjem večine, zavedal, da je na tej točki s skupino somišljenikov, ki je v teh dneh pospešeno zbirala podpise za razpis referenduma o zakonu, razgalil vso šibkost argumentov, ki jih predstavljajo.

Dvolična in licemerska logika, ki ji v tem primeru sledimo, gre nekako takole: naše pravice naj se upoštevajo, ker nam pripadajo po tradiciji in veri, pravice tiste druge manjšine pa naj se ignorirajo.

Hvala bogu, bi lahko dejali, da imamo za primere krivičnosti jasno kodificirane postopke in definirane človekove pravice v mednarodnih deklaracijah, sodbah evropskega sodišča za človekove pravice, slovenski ustavi, da imamo številne primere po Evropi in svetu, kjer so opustili grobo in neživljenjsko pojmovanje zakonske zveze – in na koncu tudi znamenito referendumsko spremembo, po kateri ni mogoče odločanje na referendumih o človekovih pravicah.

Na srečo nam je božja previdnost z darom v obliki spremembe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih osvetlila še eno področje. Škofovska pisma, jasna sporočila izza prižnic in organiziranje avtobusnih prevozov od domov za ostarele do upravnih enot so za dodobra sekularizirano slovensko družbo precejšnja novost. V Sloveniji smo bili pri Slovenski katoliški cerkvi vajeni bolj diplomatske drže, ko se je opredeljevala do aktualnih družbenih dogodkov. Sporočila, ki so jih pošiljali, je bilo treba običajno večkrat prebrati, da si izluščil prave namere največje verske skupnosti v državi.

Tokrat je bilo drugače. Vehemenca, odločnost in hitrost zbiranja podpisov pod referendumsko zahtevo je impozantna. Ko se je pred očmi javnosti zlila mašinerija opozicijske SDS in mreža RKC, smo dobili zastrašujočo silo. Moč, ki so jo pokazali v RKC, potem ko se je spečala z eno od političnih strank, je spoštovanja vredna. In hkrati problematična – zaradi arogance, izključevalnosti in jezika netolerance, ki jo tako izkazujejo nad manjšino, čeprav je krščanska vera, kot pravijo, vera ljubezni, strpnosti in pravičnosti. In vse to zaradi otrok, pravijo.

Pri vprašanju o dopustnosti referenduma ni šlo za branjenje ustavne pravice do odločanja na referendumu, ampak za demonstracijo moči, da so sposobni zbrati 40.000 overjenih podpisov, še preden lahko legitimno in legalno predstavništvo ljudstva sprejme pogoje za odločanje ustavnega sodišča o smiselnosti referenduma o vsebini, ki odpravlja neustavnost pri človekovih pravicah. Ker če bo ustavno sodišče spoznalo, da je o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih mogoče izpeljati referendum, se bomo lahko vprašali, zakaj sta bila potrebna tolikšna vnema in hitenje. Zaradi otrok ali zaradi napuha? In končno – koliko smrtnih grehov je mogoče našteti v tej zgodbi, kdo jih dela in kdo se bo kesal?