Solze v Evropi

Naslanjala se je na enega od stebričkov v betonski ograji, ki je ločevala rumeno dvonadstropno hišo od pločnika Proletarske ulice. Odeta v temno moder plašč je stala tam, krhka in razpuščenih las. Ne poznam je, gotovo ni iz soseske. Nimam pojma, kaj jo je prignalo, od kod je k nam prišla, in vendar sem upočasnil korak, sem že mimo in v ušesih mi drgetajo pridušeni zvoki dekletovega hlipanja.

Vsakokrat, ko vidim človeka z objokanim obrazom, zakopanim v dlani, se nezmotljivo spomnim na antologijsko podobo obupa iz striparske umetnine Rdeči alarm. V tej klasični pripovedi slovenskega risateljstva je Tomaž Lavrič z izvrstno ironijo prikazal uporniško odraščanje v osemdesetih letih ter punkerski prezir do avtoritet, pri tem pa ni pozabil na neprekinjeni tok časa, v katerem iz nekdanjih upornikov nastanejo štiridesetletniki z družinskimi in poklicnimi obveznostmi, z bolečim križem in zbegano dušo. Mala kriza srednjih let zgovorno pride do izraza v prizoru, v katerem glavni junak sedi pod vrbami žalujkami ob plivkajoči Ljubljanici, hlipanje mu stresa ramena, sklenjeni prsti kakor skleda zajemajo lica in prekrivajo solzne sledi.

Solze nastopijo takrat, ko si nas čustva popolnoma podredijo. Razločna govorica odpove in zastavi se nam utekočinjena uganka. Kaj solze skrivajo in kaj razkrivajo? Samuel Beckett, veliki mojster evropskega absurda, nekje pravi: »Moje besede so moje solze.« Hvaležni bralci ne dvomimo. Še več: lahko bi rekli, da drži tudi obratno. Solze so besede, čeprav besede posebnega tipa. Solze namreč smemo razumeti kot svojevrsten jezik, ki nosi prvinsko in globinsko sporočilo – solze opredeljujejo našo človečnost.

Konec koncev so čustvene solze docela človeška zadeva, saj jih ne izloča nobena žival, hkrati pa so dejansko univerzalne. Obstajajo v vseh kulturah na vseh krajih planeta. So najbolj bistven in hkrati najbolj hlapljiv, najbolj očiten in hkrati najbolj zagoneten dokaz za obstoj naših čustvenih življenj. In vendar se pri vseh kulturah upirajo smiselni razlagi. Težko, če že ne nemogoče, jih je nedvoumno raztolmačiti. Ni človeka, ki ne bi že kdaj ostal nemočen pred objokanim obličjem in se v zadregi spraševal: kaj je jokajočemu, je mar ranjen, osramočen, jezen, vesel ali potrt?

Solze doživljamo kot izraz čustvene notranjosti, pretakamo pa jih ob osupljivo raznolikih zunanjih priložnostih. Pomislimo le na solze sreče in radosti, solze trpljenja in žalosti, porazov in zmot, uspehov in zmag, ljubezni in razočaranja! Kaj imajo te solze skupnega? Pojavijo se takrat, ko nam popusti sposobnost za polno ubeseditev močnih, zapletenih in pogosto nasprotujočih si čustev. Prevzamejo in preplavijo nas tako, da valovi pljuskajo v drobnih kapljicah.

Res: solze predstavljajo presežek čustva nad razumom. Omogočajo nam, da se obrnemo proč od vzrokov in se usmerimo na notranjo stran intimnega okna, kakor je čilski pesnik Pablo Neruda v prevodu Jožeta Udoviča pretresljivo zapel v žalostinki, posvečeni pesniku Federicu Garcii Lorci, ki so ga med špansko državljansko vojno ubili fašisti: Medtem ko zvezde tečejo v reki brez konca, / je dosti ihtenja za okni, / pragi so razjedeni od solzá, sobe so mokre od joka, / ki grize preproge kakor kipenje valov.

Včasih, da ne rečem pogosto, se zgodi, da solze prezremo ali spregledamo. Ampak nemogoče je spregledati ogromno količino solz v lanskem letu. Solze so namreč tu: grenke solze beguncev, preganjancev in brezdomcev, domoljubne solze zaščitnikov »krščanske« Evrope, užaloščene solze sorodnikov pobitih v terorističnih napadih, ganljive solze solidarnosti, ogorčene solze varuhov meje. Vse kaže, da nam nekaj sporočajo. Solze terjajo odziv.

Odziv Evrope na begunsko krizo nastaja v kontekstu številnih predhodnih kriz. Te niso izginile, čeprav so se umaknile z naslovnic. Spomnimo: finančna kriza je nastopila leta 2008. Med grško dolžniško dramo so pretirano strogi, zlasti nemški reševalni ukrepi v imenu trde politike varčevanja izželi Grčijo in razdelili Evropsko unijo. Dežele bogatega bankirskega severozahoda ter dežele osiromašenega in zadolženega juga so se znova začele opazovati skozi očala medsebojnega nezaupanja.

Postkomunistični vzhod tiči v tradicionalno obrobnem in podrejenem položaju. To se je potrdilo v času ukrajinske krize leta 2014. Ukrajinska revolucija ni prinesla le množičnih demonstracij in zamenjave ukrajinske oblasti, ampak tudi nepričakovani vojaški poseg, s katerim si je Rusija na račun zahodne sosede prisvojila polotok Krim, hkrati pa razklala Evropo. Nove vzhodne članice EU so vznemirjeno pozvale k povečanemu vojaškemu angažmaju proti »Putlerju«, kot nekateri imenujejo ruskega voditelja s cesarskimi načrti, medtem ko so stare zahodne članice stavile na diplomacijo in gospodarske sankcije, saj si ni mogoče privoščiti oboroženega spora z Rusijo. Države na evropskem jugu so ostale ravnodušne opazovalke.

Jeseni 2011 so evropski bombniki ob ameriški pomoči pomagali zrušiti Gadafijev režim v Libiji, povsod po severni Afriki, razen morda v Tuniziji, pa je spodletela tudi arabska pomlad. Rezultat? Množice beguncev, ki v klavrnih tihotapskih plovilih poskušajo prepluti Sredozemlje in doseči južne obale Evrope, so se skokovito povečale. Zgolj lani jih je utonilo približno tri tisoč petsto. Begunska kriza se torej ni začela leta 2014. Res pa smo jo opazili šele, ko so begunci z razrušenega Bližnjega vzhoda prečkali Balkan in šli skozi Slovenijo na poti v obljubljeno deželo Nemčijo (in Švedsko). Številke so približne, vendar zelo visoke. Izziv integracije prišlekov je orjaški. Nemčija je lani sama sprejela skoraj milijon priseljencev, to pa v imenu temeljnega zakona solidarnosti: poskrbite za tiste, ki bežijo pred vojno, trpljenjem in revščino. Pod vodstvom »človekoljubne kanclerke« Angele Merkel z njenim zgledno državniškim pozivom Zmogli bomo! so se Nemci večinsko odzvali s kulturo dobrodošlice in odprtih vrat. Navzlic lokalnim izbruhom odpora do beguncev je Nemčija, ki je danes poglavitna evropska sila, postopala drugače od tranzitnih držav (Grčija, Bolgarija, Madžarska, Slovenija, deloma Avstrija), ki so si svobodo odvzele same in se obdale z rezilno in bodečo žico. Demokracije so se sramotno pridružile fašističnim, nacističnim, komunističnim in kolonialnim režimom, ki so zgodovinsko uporabili žico, da bi izbrano skupnost ločili od drugih, drugačnih, manjvrednih.

Žal je razmeroma preprosto nalivati olje na žerjavico strahu pred drugim. To so 13. novembra lani dokazali teroristični napadi v Parizu, s katerimi so pripadniki fundamentalistične skupine Islamska država preselili bližnjevzhodno krizno žarišče v evropski prostor. Nekateri od morilcev so bili Evropejci, evropski so dolgoročni in dolgotrajni gospodarski interesi v regiji, ki jo je evropska koalicija voljnih med ameriško okupacijo Iraka in po njej pomagala vreči s tečajev, evropska pa je bila tudi dosedanja ravnodušnost spričo državljanske vojne v Siriji, ki je od pomladi 2011 terjala že več kot 260.000 žrtev in več kot pet milijonov ljudi spremenila v begunce. Na napad v Parizu se je pretresena in šokirana Francija odzvala z uvedbo izrednega stanja navznoter, navzven pa posegla po vojaških sredstvih, se pravi, natančno tako, kakor so si zamislili radikalni islamisti.

Krize se nalagajo druga na drugo, njihovi skupinski učinki pa imajo razdiralne posledice za Evropsko unijo, ki se drobi, hkrati pa izgublja podporo med ljudmi. Ideologija odpora do Evrope se je sicer začela širiti že pod vladavino britanske železne lady Margaret Thatcher. Njeno tedanje prepričanje, da družba ne obstaja, obstajajo le ljudje kot posamezniki, pa danes ni več signal za nekakšno otoško čudaštvo, marveč znak za razširjeno ideologijo populizma.

Populistična gibanja desnice imamo danes tako na severu in jugu kot na zahodu in vzhodu Evrope. V okviru rekordne brezposelnosti in priseljevanja jih druži poenostavljeno prepričanje, da politika ni nič drugega kot cinična manipulacija, s katero elita streže lastnim interesom, ne pa ljudstvu in ljudem. Populisti zato prikazujejo Evropsko unijo kot birokratsko zaroto oziroma »Evropo proti ljudem«, medtem ko trdijo, da se sami zavzemajo za (svoje) »ljudi proti Evropi«. Praviloma razlagajo družbeno neenakost kot rezultat razlik med kulturami, zato se tudi tako vešče hranijo z odporom do tujcev kot grešnih kozlov za naraščajočo gospodarsko negotovost. Tradicionalne socialno-, liberalno- in krščansko-demokratske stranke izgubljajo svoje demoralizirane, resignirane in jezne, še zlasti mlade volivce prav na račun takšnih protestnih strank, ki se ogrevajo za delovanje po načelu »zgoraj aktovka, spodaj škornji«.

Tako namesto demokratičnih izboljšav dobivamo karizmatične voditelje s programi čvrste roke, namesto kritike razredne strukture dobivamo kritiko skupinskih običajev, namesto svetovnega etosa nam populisti ponujajo nacionalistično retoriko, namesto socialne države nam vsiljujejo varnostno državo, namesto govorice solidarnosti in prožnih mostov pa slišimo jezik domorodne izključevalnosti in žičnatih zidov. Pravijo, da ne gre drugače: ni alternative. Težava je »zgolj« v tem, da tam, kjer ni alternative, kmalu postane sprejemljiva sleherna alternativa, tudi slabša od slabe.

Ne vem, kakšni vzroki so neznanko v temno modrem plašču na Proletarski ulici privedli do joka, vendar vem, da je apatija hujša: dokler tečejo solze, želja po spremembi še obstaja. Zato niti najmanj ni vseeno, kakšne solze tečejo v Evropi.