Spletno najbolj pismeni najbolj iščejo knjižnice

»Do začetka interneta so bile knjižnice gospodarji sveta. Obvladovale so vso sistematizacijo znanja po določenih pravilih. Če je študent pripravljal diplomo ali doktorat, je moral v knjižnico. Pozneje pa so se pojavila stališča, da knjižnice niso več potrebne, ker je vse na googlu. To seveda ni res, spremenila se je le vloga knjižnic. To smo dojeli in se prilagodili, zato se ljudje spet vračajo v knjižnice,« pove Miro Pušnik, direktor CTK.

Centralna tehniška knjižnica (CTK) Univerze v Ljubljani je verjetno edina v Sloveniji, ki je vsak delovni dan odprta do polnoči. Čeprav ima 190 sedežev, je ob »špici«, ki se začne okrog poldneva, težko najti prazno mesto. Lokacija knjižnice v središču Ljubljane na Trgu republike je sicer najbolj priročna za študente bližnjih fakultet, da lahko vmesni čas, ko ni predavanj, izrabijo za študij v mirnem okolju, kjer ni motečih šumov. Toda več kot 90.000 končnih uporabnikov CTK krepko presega število študentov ljubljanske univerze, kar pomeni, da so uporabniki še od drugod. »Seveda so,« pritrdi Miro Pušnik, ki že sedmo leto vodi knjižnico. »Naši uporabniki so tudi študentje mariborske, goriške in primorske univerze, raziskovalci na inštitutih in univerzah ter zaposleni na drugih visokošolskih in javnih zavodih. Do večine elektronskih informacijskih virov CTK lahko dostopajo na daljavo kar s svojega računalnika v pisarni. Zanje je dostop brezplačen.«

Ni pa brezplačna nabava revij in drugih znanstvenih publikacij. CTK porabi 2,4 milijona na leto za nakup publikacij, od tega za elektronske informacijske vire kar dva milijona evrov ali približno 85 odstotkov sredstev. Kako visoka je preferenca uporabnikov do elektronike, oriše direktor CTK z naslednjimi podatki: »Imamo približno 100.000 izposoj tiskanega gradiva na leto in približno dva milijona 'izposoj' oziroma uporabe elektronskih informacijskih virov.«

Očitno je, da je digitalna tehnologija povozila klasiko, toda ne še povsem. Položaj, predvsem pa zaslužke namreč branijo veliki založniki znanstvenih publikacij. Ne bodo dovolili, da bi posel, ki je v svetovnem merilu vreden več kot dve milijardi evrov, postal manj donosen, zato zadnja leta iščejo nove poslovne modele za pogajanja s kupci znanstvene literature, med njimi tudi s knjižnicami. Prehodni model so že »izumili«, in sicer je to embargo na objavo člankov na internetu celo do dveh let, pri čemer pa so raziskovalcem ponudili še eno bistro domislico, imenovano article processing charge (APC), ali po slovensko »plačaj objavo«. Na drugi strani se zadnje desetletje med raziskovalci in univerzitetnimi knjižnicami krepi gibanje za odprt dostop – open access.


Gospod Pušnik, imate boljši posluh za študijske navade študentov kot druge knjižnice ali pa je v ozadju kak drug vzrok? Preseneča namreč vaš dolg delovni čas do polnoči.

Navade in potrebe uporabnikov so se zaradi različnih razlogov spremenile, mi pa smo se želeli prilagoditi tem spremembam. Ko smo leta 2012 podaljšali odprtost knjižnice do polnoči, se je naš obisk povečal za petino. S prvotnih 150.000 obiskovalcev letno je narastel na 190.000. Razlog za povečan obisk študentov je tudi bolonjska reforma, ki je spremenila način študija. Življenje v naši knjižnici se intenzivneje začne okoli poldneva in traja vse do polnoči. Leta 2011 smo naredil študijo o stilih učenja. Ugotovili smo, da najmlajši, ki so internetno najbolj pismeni, najbolj iščejo knjižnične prostore. Očitno so knjižnice še zadnji prostor brez zunanjih šumov. To je zanimiv fenomen.

Dolgo je veljalo, da knjižnice niso več potrebne, zdaj pa doživljajo renesanso. Kdaj se je zgodil obrat?

Paradigma, da knjižnice niso potrebne, je zvodenela po letu 2000. Dobile so novo vlogo z licenciranjem, z odprtim dostopom, z zagotavljanjem prostora in ljudje so se začeli vračati v knjižnice – po spletu ali v čitalnice. Knjižnice so dobile še eno priložnost. Kaj to pomeni? V 90. letih, z razvojem svetovnega spleta, so knjižnice globalno naredile hudo strateško napako. Namesto da bi iskale razvojne rešitve v tehnoloških možnostih svetovnega spleta in nasploh interneta, so enostavno prenesle sistem klasične knjižnice, ki je obstajal do takrat, npr. listkovne kataloge, razne standarde za klasifikacije, kot je npr. UDK, pa tudi obrazce strokovnega razmišljanja v spletno okolje. Šele ko smo dojeli, da nas Google s strojnim indeksiranjem celotnih besedil dokumentov ter z enostavnimi iskalnimi postopki prehiteva, smo začeli vzpostavljati drugačne modele, toda zamudili smo veliko.

Naj navedem zanimivo izkušnjo: ko sem na eni izmed fakultet predaval profesorjem in raziskovalcem o najdražjem servisu znanstvenih e-revij Science Direct, so mi rekli, da se o tem ni treba pogovarjati, ker oni vse dobijo prek iskalnika Google Scholar. Niso pa vedeli, da to dobijo zato, ker jim mi zagotovimo dostop. Če z Googlom prideš do virov, ki jih zagotovi CTK, je to super.

Kaj pa prostor? Je še dovolj velik zdaj, ko je obisk znatno večji kot prej?

CTK nujno rabi nove prostore. Zavzemamo se za funkcionalno, a hkrati racionalno rešitev in ne za realno neizvedljive megalomanske projekte. Za rešitev prostorske problematike si prizadevamo že več kot 40 let, pa se doslej ni še nič premaknilo. Na sedanji lokaciji imamo približno 2500 kvadratnih metrov in okoli 190 čitalniških sedežev, problem pa je, da ti prostori po svoji funkciji niso namenjeni knjižnici, svetloba je slaba, stropi nizki ... Ker delujemo v najetih prostorih, plačujemo tržno najemnino, kar je seveda tudi razlog za reševanje problema.

V nabavi in uporabi publikacij že dolgo prevladujejo elektronski viri nad tiskanimi, toda davek na elektroniko je precej višji kot na tisk. Je zaradi takšne davčne politike nabava publikacij zdaj dražja kot prej?

Na določen način je nabava dražja, ker kupujemo več literature v elektronski obliki. E-revije in e-knjige so sicer nekoliko cenejše kot tiskane, toda obdavčene so bolj. Evropska davčna zakonodaja določa, da nabava e-virov predstavlja elektronsko opravljeno storitev in je podvržena splošni davčni stopnji. Če kupimo knjigo v tiskani obliki, plačamo 9,5-odstotni davek, če pa taisti naslov kupimo v elektronski obliki, plačamo 22-odstotni davek. Francija in Luksemburg sta poskušala z uvedbo znižane davčne stopnje tudi za e-knjige, a je Sodišče Evropske unije marca letos določilo, da morata državi za nakup e-knjig znova uvesti splošno davčno stopnjo. To je nerazumljiva in nerazvojno naravnana politika evropske komisije. Sicer menim, da bi znanstvena in učna literatura morala biti oproščena plačila katerega koli davka.

Velike založniške hiše znanstvene literature so oblikovale trg tako, da ustreza njihovim interesom, akademska sfera pa se jim mora prilagoditi. Toda zadeve se kljub temu premikajo.

Zgodba, kako so založniki mednarodne znanstvene literature dosegli monopol na trgu, je zanimiva. Raziskovalci morajo objavljati članke v znanstvenih revijah, saj vrednotenje znanstvene uspešnosti večinoma temelji na t. i. bibliometričnih kazalnikih, na številu objav in na citatnih analizah teh. Nepisano pravilo publish or perish – objavljaj ali izgini – se je začelo uveljavljati po letu 1960, ko je Eugene Garfield po ustanovitvi ISI Institut for Scientific Information vzpostavil bibliografsko zbirko Science Citation Index, danes bolj poznano kot Web of Science. S pojavom e-revij na spletu so se stroški izdajanja bistveno zmanjšali. Nove digitalne tehnologije omogočajo elektronsko distribucijo člankov po vsem svetu, kar je ceneje in bistveno bolj enostavno kot prej, ko je bilo treba revijo natisniti in poslati naročnikom. Objave, recenzijsko in uredniško delo v revijah zagotavljajo raziskovalci za čast in karierni napredek, z drugimi besedami brez plačila. Stroški izdajanja znanstvenih revij so v primerjavi z dobički založnikov smešno majhni. Kot posledica monopolne politike založnikov mednarodne znanstvene literature se je pojavila paradigma odprtega dostopa do znanstvenih publikacij.

Nove tehnologije določajo tudi nove poslovne modele v založništvu, da ohranijo dobičke.

Odgovor založnikov je bil, da so uvedli plačilo za takojšnjo dostopnost objav v odprtem dostopu, tako imenovane APC, article processing charge. Če raziskovalci želijo, da je njihov članek takoj brezplačno dostopen na spletu, in če nočejo čakati, da mine večmesečni embargo, ki ga zahtevajo založniki ob arhiviranju v repozitorije, morajo objavo članka oz. odprto dostopnost plačati. To je poslovni model, ki trenutno prinaša založnikom še dodatne zaslužke.

Če so raziskovalci financirani za delo iz javnega denarja in če privolijo v model plačila založniku za objavo članka v odprtem dostopu, potem se del javnega denarja, namenjenega delu raziskovalca, prelije v zasebne žepe založnikov. Ni tak poslovni model nekoliko nenavaden?

Plačevanje za odprto dostopnost objav se mi zdi sporno s stališča sredstev za raziskovalno delo, ki so zaradi tega okrnjena, kot tudi z etičnega stališča, saj gre za javni denar.

Evropski program za raziskave in inovacije Obzorje 2020 zahteva objave v odprtem dostopu. Kakšne možnosti imajo raziskovalci?

Ena možnost je plačilo APC in s tem takojšnja odprta dostopnost. V razpisih programa Obzorje 2020 je strošek za plačilo APC za objave v odprtem dostopu opravičljiv materialni strošek.

Druga možnost je arhiviranje končne recenzirane različice članka, sprejete v objavo v naročniško znanstveno revijo, v repozitorije. Repozitoriji so baze podatkov, ki jih na svojih strežnikih vzdržujejo visokošolske in raziskovalne organizacije za arhiviranje svojih znanstvenih in zaključnih del. Vsebina repozitorijev je praviloma brezplačno dostopna vsem uporabnikom.

Problem arhiviranja člankov v repozitorije so časovne zapore oz. embargi dostopnosti, natančneje razlike v pogledih med financerji raziskav in založniki. Medtem ko se evropska komisija v programu Obzorje 2020 zavzema za 6-mesečni, za humanistiko in družboslovje pa 12-mesečni embargo, pa založniki vztrajajo pri 12 ali celo 24 mesecih zaklepanja člankov v repozitorijih. Raziskovalci morajo upoštevati embarge založnikov, zato z arhiviranjem svojih objav v repozitorije pogosto ne izpolnijo zahtev financerjev.

Smo v prehodnem obdobju, ko se oblikujejo novi poslovni modeli. Opisano stanje je velik izziv za vse, ki se pogajamo z založniki. Doseči moramo dogovor o krajšem embargu, s čimer pa se trenutno založniki ne strinjajo. Druga možnost je, da v pogodbe z založniki za naročnine vključimo tudi odprti dostop, torej plačilo APC. To pomeni, da naj bi se s t. i. pobotom višina naročnine zmanjšala za znesek plačila za APC.

Kaj pomenijo oznake zlata in zelena pot?

Z zeleno in zlato potjo izražamo načine oz. licenčne modele objav v odprtem dostopu. Zelena pot označuje arhiviranje v repozitorije ter odprto dostopnost po izteku embarga. Zlata pot pomeni plačevanje APC za takojšnjo odprto dostopnost v t. i. zlatih revijah, ki so uporabnikom dostopne brez naročnine. Dobra plat zlate poti je, da avtorji praviloma obdržijo materialne avtorske pravice, v drugih licenčnih modelih pa so ob objavah v znanstvenih revijah te pravice prenesene na založnika. Obstajajo tudi revije, kjer plačilo APC ni potrebno, saj se financirajo iz drugih virov, npr. javnega proračuna. Tak primer so slovenske znanstvene revije.

Obstajajo pa še tako imenovane hibridne revije.

Hibridne revije niso dostopne brez naročnine, vendar se avtor lahko odloči, da bo plačal APC za takojšnjo odprto dostopnost svoje objave. Založba za brezplačen dostop odpre le izbrani članek, ostali članki, za katere avtorji niso plačali APC, pa ostanejo dostopni le z naročnino. Problem hibridnih revij je t. i. double dipping oz. dvojno plačevanje. Knjižnica ne more vedeti vnaprej, koliko člankov bo založnik skozi naročniško obdobje dobil plačanih z APC ter bodo posledično takoj ob objavi odprto dostopni. Lahko se zgodi, da nam bo založnik zaračunal naročnino tudi za te članke. To je še en možni dodatni vir zaslužka založnikov in knjižnice morajo biti ob pogajanjih na to pozorne.

Četrta zvrst pa so plenilske oziroma predatorske revije. Kakšna je njihova praksa?

Plenilske revije imajo formo znanstvene revije, recimo urejeno spletno stran, značilno strukturirano za znanstvene revije, nimajo pa recenzijskega sistema. Urejen recenzijski sistem z uglednimi imeni med recenzenti je namreč glavna odlika znanstvenih revij. Plenilci za objave računajo manjše vsote, recimo samo 50 evrov. Vemo pa, da priznani založniki za objave v kakovostnih revijah računajo tudi po 3000 evrov. Plenilske revije so torej ponaredki. Vendar vsaka revija ni nujno plenilska samo zato, ker ima nizke tarife za odprto dostopnost člankov. Ključen je urejen recenzijski sistem.

Centralna tehniška knjižnica kupuje literaturo za več knjižnic. Kako je urejen sistem nabave?

CTK upravlja osem nabavnih konzorcijev mednarodne znanstvene literature za 49 akademskih organizacij in drugih javnih zavodov. Gre za v zadnjem času pogosto omenjano skupno javno naročanje, ki ga knjižnice izvajamo že petnajst let. Približno polovico potrebnih sredstev skupaj pridobimo na javnem razpisu ARRS, drugo polovico pa prispevajo konzorcijski partnerji iz drugih virov. Skupaj se pogajamo z dobavitelji in skupaj izvedemo postopek javnega naročanja.

Študenti in profesorji z Univerze v Ljubljani lahko dostopajo do virov kar z računalnikov iz pisarn in kabinetov ali pa od doma z oddaljenim dostopom. T. i. walk in licence omogočajo dostop do znanstvene literature v prostorih CTK tudi uporabnikom, ki ne prihajajo z Univerze v Ljubljani, na primer študentom zasebnih fakultet ali strokovnjakom iz podjetij ... Podobno imajo dostop urejen tudi drugi naši konzorcijski partnerji.

Med novimi prijemi v pogajanjih z založniki znanstvenih publikacij je tudi pobot. Za kaj gre pri tem?

V okviru naših konzorcijev smo letos prvič začeli servis, s katerim smo vpeljali pobot z Royal Society of Chemistry, ki izdaja prestižne revije s področja kemije. Pobot zadeva razmerje med naročnino, ki jo plačamo za revije, in vrednostjo APC za objave raziskovalcev Univerze v Ljubljani v odprtem dostopu teh revij. Royal Society of Chemistry nas je zaradi naročnine na njihove revije letos nagradila z bonusom v obliki APC v skupni vrednosti, ki je bila za približno četrtino višja od vrednosti našega plačila za njihov servis. Z vavčerji v vrednosti 2000 evrov zdaj spodbujamo raziskovalce Univerze v Ljubljani, da izrabijo možnost odprte objave člankov v revijah britanskega izdajatelja.

Vlada je septembra sprejelo nacionalno strategijo odprtega dostopa do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov v Sloveniji 2015–2020. Kaj pomeni ta dokument?

Strategija je pogumen in pozitiven korak, sledijo pa izvedbeni akti. Zavzemamo se, da bi vsak javni razpis za financiranje raziskovalne dejavnosti v Sloveniji vseboval določilo o odprtem dostopu do publikacij in do podatkov raziskav. Naša strategija precej povzema zahteve iz Obzorij 2020 in priporočila evropske komisije iz leta 2012 o odprtem dostopu, v katerem je zapisan embargo šestih mesecev za vsa področja znanosti, razen za družboslovje in humanistiko, kjer je predpisan embargo dvanajstih mesecev. Vlada načrtuje, da naj bi leta 2021 bile odprto dostopne vse znanstvene objave iz nacionalno financiranih raziskav.

V strategiji je pomemben tudi del, ki ureja odprto dostopnost slovenske znanstvene periodike, ki je sofinancirana z javnimi sredstvi. Do zdaj je bil pri nas ta sistem razdrobljen in neurejen brez konsistentne politike. Strategija določa, da morajo biti slovenske znanstvene revije takoj odprte javnosti brez plačila APC, da morajo biti urejena licenčna vprašanja, da so revije vključene v recenziran direktorij zlatih revij DOAJ in da je programska oprema za izdajanje teh revij kompatibilna s standardom OpenAIRE. Ta standard med drugim zagotavlja pretočnost metapodatkov iz lokalnih repozitorijev v druge evropske agregatorje informacij. S tem se bo povečala vidnost in posledično tudi vplivnost naših revij.

Ob tem je treba povedati, da potrebujemo tudi enoten uporabniški vmesnik za dostop do slovenskih znanstvenih revij, ki so zdaj dostopne po različnih spletnih straneh. Tudi to bi pripomoglo pri izboljšanju vplivnosti slovenskih znanstvenih revij. Na primer, lastniki citatnega indeksa Web of Science in Scopus nam ob pomislekih, zakaj je tako malo slovenskih revij indeksiranih v njihovih bazah, sporočajo, da je indeksiranje oteženo tudi zato, ker so slovenske revije razdrobljene po množici različnih spletnih mest. Hrvati imajo to urejeno na enem mestu, zato indeksacija njihovih revij teče veliko bolje. Imamo pa vso potrebno infrastrukturo: Arnes, Cobiss, enoten sistem repozitorijev, bibliografe v knjižnicah. Legokocke so na mizi, samo sestaviti jih je treba.