Spopad z misterijem zla

Ljudje se poskušajo prebiti tja, kjer njihovo življenje ne bo ogroženo in bodo lahko zaživeli svobodno in uspešno. Sirski begunci ta kraj vidijo v Nemčiji in kanclerke Angele Merkel se zaradi naklonjenosti do beguncev doma prijemljeta vzdevka mati nacije in sočutna mati. To mora zanjo biti obliž na prizadeti ponos, potem ko so jo v Grčiji zaradi dolžniške neizprosnosti polagali v primerjave s Hitlerjem. Nekateri evropski politiki se bojijo, da se bo EU razcepila na tiste, ki imajo do beguncev sočutje, in tiste, ki si tega bremena pod nikakršnimi pogoji niso pripravljeni zadati na ramena svojih držav.

V resnici je Nemčija v teh tednih pokazala pravi evropski humanizem. Na drugi strani imamo madžarskega vožda Viktorja Orbána, ki je ta teden po srečanju s predsednikom evropskega parlamenta, Nemcem Martinom Schulzem, prostodušno izjavil: »To ni evropski problem. To je nemški problem.« Zakaj? Ker da emigranti pač hočejo priti v Nemčijo. Na Madžarsko – in z željo kreniti naprej in se prebiti na Bavarsko – je samo avgusta prispelo več kakor 50.000 beguncev. Schulz je Orbánu brez pravega uspeha poskušal dopovedati, da pol milijona beguncev v EU ne bo problem, če jih razporedijo med pol milijarde ljudi v 28 članicah EU. Mnogi so kvote kategorično odklonili, nekateri, na primer Slovenija, so izrazili pripravljenost, le da v manjšem obsegu od predlaganega, Slovaška, na primer, pa je dala celo vedeti, da jih je pripravljena sprejeti v zelo omejenem številu, toda le, če so ene od krščanskih veroizpovedi.

V Sloveniji so bili ksenofobni glasovi omejeni na vedno problematično spletno kanalizacijo. Taki, ki so pozivali k popolni zavrnitvi beguncev, ali taki, ki so pozivali k selekciji po kriteriju vere, so ob nekaj ostrih polemikah neslavno izzveneli. To si Slovenija lahko šteje v čast, toda gre šele za prvo dejanje, kajti v resnici begunski val naše zgodovinsko »begunske države« pravzaprav še ni niti zajel niti pokazal svojih neprijetnih dimenzij, kot jih je v državah t. i. balkanske poti, v Srbiji, Grčiji, Makedoniji, na Madžarskem in v Avstriji. Toda čeprav izjave politikov, uradnih predstavnikov države in civilnih predstavnikov institucij, ki v tovrstnih zadevah zasedajo družbeni prostor, niso bile slabe, vseeno ni bilo slišati dosti načelnih pozivov k humanitarnosti ali analiz, ki bi ljudem v zadostni meri pojasnile okvir t. i. sirskega begunskega problema. Vlada in politične stranke so se izjavljale preudarno, vendar omejeno, pravilno, vendar brez širših humanističnih stališč.

Zato je zelo pozitivno presenetilo pismo ljubljanskega nadškofa in metropolita Stanislava Zoreta, ki se je glede begunskega vprašanja v izjavi z naslovom Poskrbimo za vse brate in sestre izrekel v funkciji predsednika Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Vse države in vsi državljani, je zapisal, »smo pred testom solidarnosti z vsemi, ki so bili zaradi vojn in nasilja pregnani iz svoje domovine in bodo v upanju, da bodo našli boljšo prihodnost, potrkali na naša vrata«. Gostoljubje in sprejemanje tujcev, je zapisal, je znamenje ljubezni in sprejemanja dostojanstva vsakega človeka. Pozval je k sistemskemu reševanju begunskega vprašanja in izrazil podporo vsem, ki bodo sprejemali begunce. In potem je sledila analiza vzrokov, kakršno bi si na zavezujoč način doma in v EU želeli slišati tudi od etabliranih politikov: »Begunska kriza je tudi za našo državo priložnost, da premislimo tragične posledice trgovine z orožjem, premalo premišljenih vojaških posegov zahodnih držav, nepravičnih ekonomskih politik, revščine in korupcije, ki v ozadju poganjajo vojaške spopade in državljanske vojne. Obenem je to priložnost, da izrazimo zahtevo po bolj odločnem ukrepanju proti vsem, ki kujejo dobiček na račun beguncev in jih na poti v Evropo pogostokrat izpostavljajo izkoriščanju, življenjski nevarnosti in smrti.«

S tem je zadel žebljico na glavico in v tej luči je red dogajanja obrnjen. Najprej je treba pomagati beguncem, ki poskušajo reševati svoje življenje, svojo usodo in usodo svojih družin, otrok. Potem se je treba vprašati po vzrokih za takšen zaplet in predse postaviti neprijetno resnico, da ima vse skupaj opraviti z nepravičnimi ekonomskimi politikami, interesi kapitala, orožarskimi lobiji, korupcijo in sprovociranimi državljanskimi vojnami. Mar niso to Sloveniji zgodovinsko znane zadeve in so v preveliki meri že krojile njeno zgodovino? Vsa spravna zgodba zadnjega pol stoletja je položena v humanitarno sporočilo v Siriji ponovljenega dogodka, ki je pravzaprav misterij zla. Pomoč beguncem je torej brezčasen humanistični imperativ.