Sporočila s prelomne točke

V torek je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc prestala parlamentarno interpelacijo. Večurna razprava je odprla za več kakor prgišče teh in onih težav v zdravstvu, a ključni temi naj bi bili čakalne vrste ter odsotnost sistemske zakonodaje. Omenjali so tudi korupcijo. V resnici je kritična javnost čakala na osrednje načelno sporočilo o prihodnosti javnega zdravstva in njegovi prihodnji dostopnosti za vse ljudi, tudi za tiste z nižjimi dohodki. To sporočilo je tudi dobila in zdi se, da je bil odziv ne le ministrice, temveč tudi predsednika vlade precej jasen: Slovenija bo ohranila vrednoto javnega in vsem dostopnega zdravstva, zagotoviti pa je treba sistemske rešitve za razmerja, kakovost in strokovno ažurnost.

Ta zagotovila so zelo pomembna, čeprav iz njih še ni mogoče razbrati, kaj si ključni igralci (in odločevalci) predstavljajo pod pojmom javnega zdravstva. Toda sama pozicija vrednote in statusa zdravstva kot temeljne človekove in nacionalne dobrine posebnega pomena je, se zdi, bolj utrjena, kot je bila še pred tedni. V kritični javnosti so se namreč na podlagi indicev pojavili strahovi, da zdravstvo postaja zadnja tarča interesne privatizacije. Milojka Kolar Celarc je že v času »ogrevanja« proti interpelaciji dala vedeti, da se v vlogi ministrice sooča s kar nekaj lobijskimi interesi, tudi mednarodnimi, pa zdravniškimi, farmacevtskimi, koncesionarskimi, seveda pa tudi sindikalnimi. Politični stranki NSi in SDS (druga je z vložitvijo interpelacije prvo prehitela po desni, saj je ta prva napovedala njeno vložitev) sta najbolj odkrito pokazali interese po neoliberalni obdelavi zdravstva in po segregaciji zdravstvenih pravic po zavarovalniških lestvicah vplačil v zasebne zavarovalnice.

V konkretni razpravi in ob njej pa se je prepričljivo pokazalo, da bi kazalo vnovič premisliti, ali so zasebne zavarovalnice, ki na podlagi vrednote javnega zdravstva kujejo dobičke, sploh še ustrezen odgovor na ustavne vrednote, ki jih zagovarja in jim načeloma tudi sledi Republika Slovenija. To temo je ustrezno in prepričljivo v tej Delovi prilogi pred tedni odprl in razdelal nekdanji minister za zdravje Dušan Keber. Če so imeli snovalci interpelacije zoper ministrico velike ambicije ustreči lobijem, so jim v resnici (vsaj začasno) položaj precej otežili, kajti največja prednost morebitnih privatizacijskih načrtov je bila, da ljudje zanjo niso vedeli in da je načrtovalcem uspelo temo pretihotapiti mimo njihove pozornosti.

Podobno polje se odpira v sklepnih fazah privatizacije nacionalnih draguljev Triglavskega narodnega parka, ob Sedmerih jezerih, slapu Savici, obali Bohinjskega jezera, že pred tem pri simbolni okupaciji Blejskega otoka. Slovenska Katoliška cerkev je na teh denacionaliziranih in povrhu še dodatno olastninjenih primerih premišljeno in z natančnim odmerkom simbolnega koncentrata nakazala, da se bo treba za moderno vrednoto enakosti in enakopravne udeležbe pri javnih dobrinah spet energično zavzeti in si priznati, da že v razvoju slovenske nacije pridobljene vrednote niso večne, da niso obstale in se bo treba zanje ponovno boriti. V vseh primerih lastninjenja in poseganja v javni interes v Sloveniji gre za sebično predpostavko, da je država lahko plen zasebnih interesov in jo je mogoče izsiljevati, če ne gre finančno, pa še ideološko, če ne gre z obojim, pa s pravnimi bravurami, s kakršnimi se država sooča pri vračanju Triglavskega narodnega parka v naravi.

Zato ni brez soli predlog Alenke Bratušek, ki predlaga, da se država slovenski cerkvi ne pusti izsiljevati z odškodninami zaradi predolgih denacionalizacijskih postopkov. Če se cerkev ne bi odpovedala takemu izsiljevanju, predlaga uzakonitev novih razmerij za prihodnost, v kateri bi država odpovedala privilegije, ki jih zdaj zagotavlja cerkvi.

Vsi tovrstni primeri imajo enak skupni imenovalec. Podobno je pri vprašanju javnega šolstva, tudi na primeru standarda socialne zaščite državljanov. Skupni imenovalec je v razslojevanju in tanjšanju načela enakosti pri temeljnih človekovih pravicah in človekovem dostojanstvu, ki ga po slovenski ustavi zagotavlja država. Nedobronamernost akterjev, ki se pojasnjujejo praviloma prek različnih oblik privatizacij, daje vedeti, da ne gre za nesporazum, temveč za družbeno napako, ki jo je v duhu ustave treba bodisi nevtralizirati bodisi odpraviti. Primer organizacije in statusa zdravstva je kraljevi primer te logike, hkrati pa tudi obratna točka, kajti če bi tu prišlo do prevlade zasebnega interesa nad javnim, bi spodmaknili temelje, na katerih stoji slovenska nacionalna zgradba – to pa v idealni shemi definirajo jezik, humanizem, inovativnost, marljivost, sociala in občutek za državo kot obliko duhovne suverenosti.