Sporočilo treh cvetov

Dolžina dneva se bliža junijskemu in letnemu vrhuncu in dotlej se v mednarodnih in domačih poročilih glede gospodarskih trendov že mesece piše, da v Sloveniji kriza popušča. OECD je že maja izboljšala napoved gospodarske rasti, junija je številke še zvišala, tako je za leto 2016 napovedala 1,9-odstotno gospodarsko rast. Ključno vprašanje: kaj je storila država Slovenija, to pomeni politični odločevalci, za to, da je v gospodarskih mišicah popustil krč in so spet v funkciji lastne dinamike? Odgovor je težak, najbrž so ti nekaj vendarle pripomogli. Ne tako redko in precej slišano mnenje pa je, da se je gospodarstvu zgodil preboj deloma po naravi zadev, deloma pa iz lastne moči in pobude, ki na ravni oblasti ni bila slišana ali pa vsaj ne zadostno upoštevana.

Kaj vzame štiri vlade

To seveda odpira vprašanje razmerja med politiko in gospodarstvom, kar je tudi v svetu večno odprta postavka in predmet učenjakov, od ekonomije, prek sociologije, do filozofije. Pri nas je o tem mogoče povedati kaj določnejšega. Po letu 1991 je veljalo, da je gospodarstvo talec politike in njene strategije, toda dotlej je politika investirala v gospodarsko prodornost in se, opremljena s tovrstno močjo, pripravljala na sestop z oblasti oziroma na svojo in njeno preobrazbo.

Logično naslednje stanje je bila privatizacija, kajti obveljala je doktrina padca berlinskega zidu, ki je lahko imela le eno posledico – liberalni kapitalizem, ta pa je utemeljen na odgovornosti, izvirajoči iz zasebne lastnine. V Sloveniji se je pri tem zgodilo dvoje: najprej prva privatizacija, ki je markirala nove centre moči, potem pa dejstvo, da se je družbena moč začela seliti iz politike h kapitalu in nazaj tako, da je kapital prevzel politično pobudo. To so bila in so še visokooktanska dogajanja in zdi se, da se je do danes v Sloveniji bistveno stanjšal sloj ljudi, ki so ohranili duhovno (po možnosti pa še materialno) avtonomijo.

Dvajsetletnemu procesu je sledila še druga privatizacija in zdaj, po logiki in v posledicah svetovne in domače krize, smo sredi še tretje privatizacije, ki jo nekateri označujejo za razprodajo, drugi pa menijo,­ da le nastaja epilog logike, ki je bila tako glede sociološko-ekonomskih kot moralnih zakonitosti družbenega sobivanja in človekovega položaja v svetu že v temelju zgrešena. Toda ob tem so bila postavljena vnemar bistvena vprašanja države kot institucionalnega okvira svobodnih državljanov. Preprosto povedano: Hobbesov boj vsakogar zoper vse, ki naj bi ga zamejila in regulirala država, se je razrasel prek razumnih meja in moč iz tega boja je povzročila to, kar je zdajšnji poslanec Bojan Dobovšek, še preden je vstopil v politiko, imenoval state capture ali ugrabitev države.

Bilo bi seveda nekorektno, če ob tem ne bi poudarili pomembnega mejnika v razmerju merjenja tovrstne moči, to je bilo leto 2004, ko se je prvič po padcu Peterletove vlade po dolgi vladavini LDS povzpela desna oblast, prva Janševa vlada. To je bil čas ozdravitve od političnih in ideoloških iluzij, kajti povsem nedvoumno in dokončno se je izkazalo, da Slovenija nima druge politične alternative, kakor je privrženost vladavini prava, konceptu javno varovanih služb v zadevah šolstva, zdravstva in sociale, privrženost deklaraciji o temeljnih človekovih pravicah in spoštovanje ustave. Vse drugo se je izkazalo ne le za iluzijo, temveč tudi za nevarno početje, ki bi, če ne bi pripadali pravnemu okviru EU, ogrozilo tudi (ekonomsko) suverenost države in porinilo družbeni prostor nazaj v predzgodovinsko dimenzijo. Dokaz za povedano je odzivnost političnih koalicij na reševanje krize, ki se je začela 2008. Vzelo je štiri vlade, da po sedmih letih lahko poročamo, kako se je gospodarstvo samo izvilo iz primeža krize, strukturne spremembe glede na spremenjene pokojninske parametre, podjetniška zakonodaja, finančna disciplina in davčna politika in podobno pa so še vedno predmet političnih želja in koalicijskih blokad.

Ko se v strup preobrača

Lakmusov papir tega dogajanja so bili vedno novinarji, novinarstvo in mediji, kajti v njih se je logika moči iz okolja odražala najbolj brutalno in neposredno. Danes je večina slovenskih medijev v zasebnih rokah, vključno s tem, ki ga držite v rokah. Status relevantnih javnih medijev imata predvsem nacionalna televizija in radio, po eni od političnih strank (SDS) se za jesen napoveduje ustanovitev novega medijskega centra in lastnik enega od rumenih portalov naj bi prevzel 44 blagovnih znamk nekdaj cvetočega medijskega podjetja Delo Revije.

Ko vzamete v roke Frankfurter Allgemeine Zeitung ali pa magazin Spiegel, New York Times, Monde ali pa Repubblico, in kot primer je lahko še na stotine dobrih časopisov, vam je jasno, kaj je profesionalni standard medija, in povsem vseeno je, ali gre po uredniški politiki za bolj desnega, levega, sredinskega, liberalnega ali verskega. Gre za kredibilnost v argumentiranju, za profesionalnost v formi in profesionalnost v preizkušanju nasprotujočih si mnenj. Svet, ki je povsem odmaknjen od tovrstnih profesionalnih standardov, je svet zavestnih manipulacij, prikritega lastništva, prikritih političnih sporočil, subliminalnega nagovarjanja podzavesti bralcev; ali v najslabši različici izkoriščanja rumenega žanra za naročene medijske umore, diskvalifikacijo s pravno zamazano lažjo, sadističnim sarkazmom, za čustveno razbrzdanost vseh vrst ali pa na drugi strani za hladno preračunljivo dejavnost po naročilu in plačilu političnega ali kakega drugega naročnika.

Vse to so stvari, ki, da bi jih obsodili, sodijo na področje zavestne odločitve, in v Sloveniji lahko ugotovimo, da taka medijska dejavnost obstaja in celo cveti. Neurejeno področje diskvalifikacij po medijskih portalih, neurednikovana anonimna pisma in nezmožnost urednikov ali pa njihova želja po odmevnosti in senzacionalizmu delajo zadevo živo in delujočo. Novinarska stroka se drži za varnimi akademskimi okopi in predava o tem, kaj bi bilo prav reči, če bi jih kdo vprašal za mnenje; od dveh novinarskih društev je v profesionalnem smislu vredno le DNS, vendar od njega nismo doživeli načelne obsodbe vdiranja politike v svet RTV, nenačelnih koalicij niti načelne obsodbe medijsko-morilskih portalov in revij po zdaj že čisto odkritih povezavah s politiko in njenimi interesi. Kaj je sredi leta 2015 pravzaprav drugače od tega, kar se je dogajalo že od 1991.?

V mišičnem sistemu

Razlika je v tem, da so v zadnjih desetih letih maske padle in nihče več ne more reči, da ne pozna meje med interesi nastajajoče mlade države, interesom konkretne politike, zapovedmi profesije in apetiti kapitala. Razlika je tudi v tem, da so vse tradicionalne politične opcije povedale svoje in dokazale, da so soprispevale h krizi, ki je Slovenijo spravila na kolena, zato nimajo pravice niti medijsko niti kapitalsko vstopati v družbo in državo z »meta« pozicije, kot družbeni vzvod ali kot prototip demokracije. To posebej velja za SDS in predsednika Janšo, ki v Sloveniji kaže največje tendence po avtoritarnem idejnem monarhizmu in zlorabi medijev. To seveda velja tudi za druge, ki se ne izpostavljajo v takšni meri, delijo pa iste želje, posebej v nacionalni RTV.

Razlika je tudi v tem, da se s koncem krize lomi logika pluralizma, v katerem so bile dobrodošle vse pobude, četudi poldemokratične in neumne. Tretja privatizacija meša karte na način, ki teoretično omogoča, da bi avtoritarci lahko sovražno prevzeli in olastninili vse javno čez kritično mejo sprejemljivosti, od medijev do šolstva, od zdravstva do sociale, in na koncu, ko bi se vse zrušilo, priklicali evropsko trojko, ki bi v državi kaosa zameglila možnosti pravosodja, da bi obračunalo s kršilci zakonov. Zatorej ni več vseeno, ali v imenu pluralizma pade profesija. To ponazarja medijski prostor, enako velja v vseh vitalnih delih države.

Razlika med gospodarstvom in mediji ali javno sfero posebnega družbenega pomena je ta, da je gospodarstvo na povsem avtonomen način zmožno razviti svojo moč. Tako kot je to uporabilo tudi v slabem v prvi privatizaciji, ima zdaj to možnost uporabiti v dobrem. Druge javne sfere pa so odvisne od države in njene moči, ta pa od političnih konstelacij. Ne gre za nujno slab pogoj, gre pa za dolgotrajen proces, v katerem ni bližnjic in hitrih rešitev. Tako smo pri željah, ki izvirajo iz analogije. Če je bilo gospodarstvo iz svojih mišic po avtonomnih mehanizmih zmožno izgnati krč, bi bilo dobro, če bi avtonomne profesije javnih področij in medijev bile sposobne iz svojega mišičnega sistema tudi izgnati ta krč, ki ima v Sloveniji povsem jasno poreklo.