Srčika problematike sodobnega sveta: Sodobna družina

Tema o družini je srčika problematike sodobnega sveta, pravi pater Silvo Šinkovec, jezuit. In dodaja, da gre pri vatikanski sinodi o družini za reinterpretacijo: »Gre za reinterpretacijo cerkvenega nauka v kontekstu sodobne družbe.« Nauk kot tak je po njegovo spisan, Cerkev svoje doktrine zagotovo ne bo spreminjala. »Bi jo pa rada razumela znotraj konteksta življenja sodobne družbe,« meni pater.

Po poteh nemške Cerkve

Odločitev za reinterpretacijo, ki je na praktični ravni že začela potekati v Nemčiji, ima globoka ozadja. Nemška škofovska konferenca je pod vodstvom progresivnega kardinala Reinharda Marxa sprejela odločitev, ki laične uslužbence Cerkve odvezuje od tega, da bi morali do potankosti slediti vsem cerkvenim naukom. Od tem pa je treba vedeti, da je nemška Rimskokatoliška cerkev izjemno pomembna gospodarska sila, vredna več kot 400 milijard evrov. »Nemška Cerkev, ki je prek univerz, bolnišnic, vrtcev in domov za ostarele drugi največji zaposlovalec v državi, je ta odlok sprejela nekako samovoljno,« komentira frančiškan Tadej Strehovec, sicer generalni tajnik Slovenske škofovske konference.

Med lanskim (izrednim) zasedanjem sinodalnih očetov, ki so na pobudo papeža Frančiška razpravljali o družini, so se razprave vrtele tudi okrog ideje, da je treba poenostaviti postopke o ugotavljanju ničnosti zakonske zveze. Papež je svojo rešitev zapisal 15. avgusta, objavil pa jo je 8. septembra letos. »Papežev motu proprio postopek ugotavljanja ničnosti zakonske zveze zelo poenostavlja,« ugotavlja Strehovec. »Prej sta bili potrebni sodbi dveh cerkvenih sodišč, zdaj je dovolj le ena. Zakonca, ki želita doseči ničnost zakonske zveze, lahko po novem to storita tam, kjer najlažje oddata dokaze, in ne, kot je veljalo doslej, tam, kjer sta se poročila. Papež pa je odprl tudi kratek postopek pri samem lokalnem škofu – zdaj ima vsak škof možnost, da imenuje enega duhovnika in dva laika, ki v njegovem imenu vso zadevo preverita in jo na koncu v razglasitev predlagata škofu.« Postopek je drugače od dosedanjega, ki lahko trajal tudi več let, omejen na dva meseca.

A po lanski izredni sinodi se Cerkev ni kdo ve kaj premaknila. Ker se ni, je reagiral njen nemški del.

»Zakaj gre papežu Frančišku za to, da se v Cerkev vključi tudi neporočene, zgolj civilno poročene, razporočene, ponovno poročene in homoseksualno usmerjene?« se sprašuje Strehovec. In odgovarja: »Gre za to, da sodobna družba normalizira tiste življenjske odločitve, kjer človek, po domače povedano, goji krivdo v odnosu do doktrine Cerkve. Ko bereš katekizem, v njem prebereš, da je predzakonska spolnost greh. In ljudje potem v svoji zavesti nehote razvijejo občutek krivde in gredo posledično stran od Cerkve. Temu, menim, želi papež narediti konec.«

Sinoda je vesoljna

»Skozi zgodovino smo bili priče različnim obdobjem Cerkve. Bila je enotna in bila je razdeljena. Takrat, ko je bila razdeljena, je bila uboga in s sociološkega vidika precej krhka. Če pa gledamo z vidika duha, je Cerkev takrat, ko se je razdeljena trudila za svetost, delovala z veliko močjo. Papež Frančišek je v svoji zadnji, 27. katehezi o družini opozoril na vlogo žene, ki po njegovem ni le neka zapeljivka, aluzija na Evo, temveč je papež, sklicujoč se na apokalipso oz. na svetopisemsko knjigo razodetja, ženo opisal kot tisto, ki pred zmajem (zlom) zaščiti otroka. In tukaj papež vidi Cerkev, ki se trudi zoper temne sile. Žena je, prosto po papežu, tista, ki zavaruje življenje, ki je danes ogroženo na mnoge načine,« pravi pater Silvo Šinkovec, ki se bolj nagiba k temu, da bo papež s sinodo vendarle nekako našel skupni imenovalec za izhod Cerkve iz duhovne in »kadrovske« krize.

Cerkev počasi stopa naproti ljudem z njenega obrobja: naproti razporočenim, ločenim. Tudi homoseksualnim?

Igor Kerže, učitelj filozofije na škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru, je za katoliški portal iskreni.net povedal, da ima podobno kot pri lanski tudi pri letošnji sinodi »občutek, da je sinoda manipulirana s strani njenega vodstva z namenom, da bi pripeljala do sprejetja predlogov kardinala Kasperja in z njim povezanih cerkvenih dostojanstvenikov«. V krog nemškega kardinala Walterja Kasperja sodi tudi njegov rojak, kardinal Reinhard Marx, ki se, podobno kot papež, zavzema za liberalizacijo Cerkve in njeno približanje človeku, ki ne živi v enem od prejšnjih tisočletij, temveč živi, kakršen koli že, danes.

Pater Branko Cestnik, župnik v Frankolovem, je na istem portalu opozoril, da na sinodi nastopajo tudi udeleženci, ki ne prihajajo iz Evrope: »Oni so spregovorili o temah, kot so vojna in mir, begunstvo, revščina, preganjanje kristjanov, pa tudi o spolnem zasužnjevanju krščanskih deklic so spregovorili. Teh tem v okviru sinode zahodni mediji niso toliko pričakovali in o njih manj poročajo. Recimo, tema poligamije: neki škof je spregovoril o osamljenosti žena, ki živijo v poligamičnih skupnostih. Za nas je kaj takega povsem nova tema. Skratka, sinoda je vesoljna, ni samo evropska in ameriška.«

Drži. Sinoda je vesoljna. Taka naj bi bila tudi Rimskokatoliška cerkev, ki si (tudi) prek sinode želi odgovoriti na vprašanje, kako naj v svoje vrste vključi prav vse ljudi. Strehovec: »Dandanes se normalizirajo dejanja, kjer ljudje razvijajo občutek krivde in se zaradi tega sami oddaljujejo od Cerkve. A papež želi povedati, da imajo vsi tisti ljudje, ki zaradi notranjih ali zunanjih razlogov še ne morejo v polnosti živeti zahtev Cerkve na moralnem področju, še vedno možnost: usmiljenje, sprava in poenostavitve postopkov so tista papeževa orodja, prek katerih želi te ljudi približati Cerkvi, da si uredijo svoj položaj v njej.«

Homoseksualci so med nami

Ob upoštevanju že zdavnaj napovedanega leta usmiljenja, ki ga bo papež Frančišek napovedal osmega decembra letos, lahko z gotovostjo zapišemo, da se je papež odločil Cerkev (končno) popeljati naproti »ljudem v stiskah«, kot pravi Strehovec. Papež na sinodalnih debatah načenja teme o poenostavitvah postopkov za ponovno vključitev v Cerkev, poudarja zakrament sprave in duhovnikom daje pooblastilo (za eno leto), da lahko sami (ne le za to pooblaščeni) odvezujejo vernike od težkega greha, kot je denimo splav.

Edina točka, kjer se polarizacija (shizma, razkol) kljub naravnemu stanju stvari, ki gravitirajo v smer liberalizacije Cerkve, na sinodi lahko zgodi, je vprašanje homoseksualnosti. Na lanski sinodi je vrh Cerkve, kot piše v Relatio synodi, razpravljal tudi o izkušnji nekaterih družin, »ki doživljajo, da so v njihovi sredi osebe z istospolno usmerjenostjo. V tej zvezi smo se vprašali, kakšna pastoralna pozornost je v takšnih primerih ustrezna glede na to, kar uči Cerkev. Nobenega razloga ni za vzporejanje homoseksualnih življenjskih skupnosti z Božjim načrtom o zakonu in družini, tudi v širšem pomenu ne. Vendar je treba može in žene s homoseksualnimi težnjami spremljati s spoštovanjem, sočutjem in taktom. Varovati se je treba, da bi jih kakorkoli krivično diskriminirali, zapostavljali.«

Generalni tajnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec glede tega pravi, da slovenska Cerkev ni osamljen otoček sredi Cerkve oz. sredi zahodne Evrope. Glede vročega družbenopolitičnega dogajanja pri nas na temo istospolnih skupnosti oz. družin s sinodo ne vidi posebne korelacije, »morda le v navezavi z letom 2017, ko bo potekal vseslovenski dan družine in bo vseslovenski katoliški shod posvečen družinam«.

A Strehovec priznava, da če kje, utegne na sinodi, ki se po dveh tednih preveša v sklepne razprave, res »počiti« prav pri vprašanju homoseksualnih: »Kar se tiče homoseksualnih skupnosti, gre res za izjemno delikatno reč. To vprašanje bo res povzročilo polarizacijo. Na strani progresivnih skupin, predvsem na francoski, švicarski in nemški, je prisotna tendenca, da se tudi ljudem, ki živijo v nekih trdnih homoseksualnih skupnostih, da mesto v Cerkvi, da je treba tudi tem ljudem dati možnost izhoda. A tu se pojavi vprašanje, ali so ti ljudje potem lahko člani župnijskih pastoralnih svetov, so ti ljudje lahko izredni delilci evharistije ...«

»Jezus je blag sodnik,« pravi Silvo Šinkovec, ki zaradi svoje papežu pokorne drže med sobrati, ki so bolj konservativni, ne uživa pretirane podpore. »Papež Frančišek je z aktom o ničnosti pravde v motu propriu, ki ga je izdal pred sinodo, želel doseči, da se o skrajšanju postopkov govori že pred samo sinodo. Ljudem je danes treba omogočiti, da bodo čim prej prišli do vira milosti tam, kjer so zanj opravičeni, ne pa da jih zadržujemo z administrativnimi postopki.« �