Tiskane izdaje
Bila je politično angažirana in imela odličen smisel za humor. »Če spiš z ljudmi, jih najbolje spoznaš.« V filmu Viva Maria! (1965) v režiji Louisa Malla je igrala z Brigitte Bardot in priznala, da njena lepa soigralka nikoli ni rada igrala in se je zato tako kmalu skrila v osamo, zanjo pa je bilo njeno delo, njen poklic, najpomembnejša stvar na svetu. Čeprav ni marala besede delo, ker je rekla, da to besedo ljudje uporabljajo le zato, da ne bi zvenelo, da so leni.
Ko je bila starejša, je še raje snemala filme, zdelo se ji je, da okoli nje ni več bilo veliko motečih reči – družine, strastnih razmerij, in ni se več spraševala, kdo sploh je. Ko je bila starejša, je to natančno vedela. Tudi staranje je ni prestrašilo. »V življenju te mora zanimati še kaj drugega kot le tvoja preteklost in tvoj obraz. Staranje skušam videti kot privilegij, saj si zdaj upam narediti stvari, ki si jih želim. Staranje mi daje svobodo, da govorim na glas in da govorim resnico.«
Patti Smith je v sedemdesetih letih za revijo High Times napisala čisto kratek članek o Jeanne oziroma o strastnem filmu Mademoiselle (Tony Richardson). V njem prizna, da jo obožuje. Njo in njene filme. »Kako zna ta ženska osvojiti moškega. Prav preučujem jo. Bolj kot vse si želim, da bom takšna kot ona, ko bom starejša. Tako samostojna je. Tako vroča, lahko bi zanetila gozdni požar.«
Igrala je v več kot stotih filmih, snemala glasbene albume, igrala v gledališču. Ena njenih najbolj znanih predstav je monodrama Pripoved služkinje Zerline po romanu oziroma poglavju iz romana Hermana Brocha Neodgovorni. Izpoved Zerline je Hannah Arendt označila za eno najlepših ljubezenskih zgodb, kar jih pozna.
Jeanne Moreau je priznala, da nikoli ni verjela v veliko ljubezen, čeprav je imela mnoge ljubimce: Louisa Malla, Leeja Marvina, Pierra Cardina. Slednji, slavni modni kreator, ji je nekoč za božično darilo kupil majhno gledališče na Champs-Elysées, in tudi ko nista bila več par, je vedno nosila njegove kreacije. »Najlepše je, da mi zanje ni treba plačati.«
Velikokrat je bila zaljubljena, a je vedno menila, da mora biti vseh lepih reči hitro konec. »Moški so kot cvetje, najprej so zaprti in plašni in ne vedo, kje začeti; nato se odprejo in so kot ognjemet, kratkočasni in prikupni. Ko opaziš, da postajajo sitni in žalostni, je to znamenje, da začenjajo veneti. Takrat jim moraš zamenjati vodo in jih poslati k drugi ženski, pri kateri bodo spet zacveteli ali dokončno oveneli. Ni lepo, če ima ženska doma uvelo cvetje.«
Poročena je bila dvakrat. Oba zakona sta trajala le dve leti. Pri dvajsetih se je poročila z režiserjem in scenaristom Jean-Louisom Richardom, naslednji dan po poroki se jima je rodil sin. Leta 1977 se je poročila z nekaj let mlajšim ameriškim režiserjem Williamom Friedkinom, ki je ustvaril filme, kot sta Francoska naveza in Izganjalec hudiča. Verjela je, da človek ni nikoli prestar za ljubezenske avanture. »Moški ljubijo silovita čustva. Mlada dekleta jim jih ne morejo dati, ne po lasti krivdi, temveč zato, ker nimajo izkušenj, ker še niso živele.«
Poklic: igralka
Rodila se je leta 1927 v Parizu. Njen oče je bil upravnik hotela, mama pa Angležinja in plesalka v znamenitem kabaretu Folies-Bergère. Družila se je s prostitutkami, in ker je znala angleško, je zanje prevajala pisma, ki so jim jih pošiljali ameriški ljubimci. Hotela je postati plesalka, a potem je, ko je bila stara petnajst let, v gledališču videla Antigono Jeana Anouilha, v glavni vlogi je nastopala dramatikova žena Monelle Valentin. Ta predstava je povsem spremenila njeno življenje. Na odru je videla mlado žensko, ki se upre družini in družbi in reče ne. Odločila se je, da bo igralka, da ne bo le plesala, da bo govorila, izražala svoje mnenje. Oče je tej njeni odločitvi ves čas nasprotoval, tudi ko je že postala uspešna in slavna. »Prav to njegovo nasprotovanje me je pripravilo do tega, da sem skušala biti v tem, kar delam, izjemna. Vse življenje sem hotela dokazati očetu, da sem imela prav.«
Priizor iz filma Eva. Foto: Reuters
Na dvajseti rojstni dan je postala najmlajša članica Comédie-Française. Igrala je različne vloge, od tragedij do komedij.
Leta 1957 je srečala mladega filmskega režiserja Louisa Malla, takrat je imel komaj štiriindvajset let. Videl jo je igrati v neki predstavi in jo povabil, ali bi igrala v njegovem prvem celovečercu. »To je bil še čas, ko so filmski režiserji hodili v gledališče,« je povedala v nekem intervjuju. Naslov filma je bil Dvigalo na morišče. Gre za kriminalko z zapletom, ki spominja na zgodbe kakšne Patricie Highsmith, saj govori o Julienu, ki dela pri bogatem trgovcu z orožjem in je ljubimec njegove lepe žene Florence, ki jo igra Jeanne Moreau. Julien načrtuje popoln umor moža, vendar se vse zaplete, saj po tem, ko ga ustreli, ostane ujet v dvigalu.
Film, ki je bil posnet dve leti pred Godardovim Poslednjim dihom, je kršil vse filmske norme tedanjega časa in bil intonacija francoskega novega vala. Čeprav je to tudi ljubezenska pripoved, se ljubimca v filmu nikoli ne srečata, razen na začetku, ko si telefonirata in režiser njuna obraza ujame v veliki plan: objokano Florence, ki govori Julienu, kako zelo ga ljubi, in on ves zaljubljen in nežen, čeprav bo že čez nekaj minut hladnokrvno ustrelil njenega bogatega moža. Paralelno teče zgodba mladega para, ki ukradeta ljubimčev avto in za sabo puščata trupla in dokaze, ki inšpektorja pripeljejo do Juliena.
Malle je nekoč dejal, da je bil zaljubljen v dva režiserja, Roberta Bressona in Alfreda Hitchcocka, in v njegovem prvencu slutimo filmsko estetiko obeh mojstrov. Ko Florence kasneje zaman čaka na Juliena, se sprehaja po nočnem Parizu, in zdi se, kot da hodi skupaj z njim, celo pogovarja se z namišljenim ljubimcem, tako zelo ga pogreša. Ta sprehod z nevidnim duhom je Malle podložil z jazzom Milesa Davisa, ki je glasbo s sodelavci ustvaril tako, da je gledal posneti material in improviziral. Ta legendarna filmska glasba je bila ustvarjena v eni sami noči.
Kot je pripovedovala Jeanne Moreau, je že v tem njegovem prvem filmu slutiti teme, ki so ga zanimale tudi kasneje: buržoazija, bogat mož, hrepeneča žena, divja strast, ki je tako fizična kot čustvena. Čeprav med glavnima junakoma ni fizičnega dotika, gledalec čuti njuno fizično privlačnost. Film je poln navdušenja nad modernim urbanim svetom, ki je začel vzhajati po vojni, a hkrati odkriva tudi njegovo temno stran, od dekadence do nesmiselnega nasilja, krutost politike (vojna v Alžiriji), pohlep (mož je bogat, ker prodaja orožje), to so teme, ki jih je kasneje v mreže filmskega traku lovila mlajša generacija francoskih režiserjev.
Louis Malle in Jeanne Moreau sta se zaljubila. Sledil je film Ljubimca, ki je bil zaradi za tiste čase eksplicitnih erotičnih scen, ki so v resnici bile le izjemno senzualno posneti prizori obraza glavne junakinje in nežno prepletanje ženskih in moških rok, prepovedan v številnih ameriških državah in Kanadi. Jeanne Moreau se je takrat za trenutek ustrašila, da bo njene filmske kariere zaradi tega kmalu konec. A se je zmotila. Postala je slavna. Noro je bila zaljubljena v Malla, a vedela je, da več ko bo dala Louisu Mallu režiserju, boljša bo njena vloga, a manj bo njune ljubezni, kar se je tudi zgodilo.
Malle jo je naučil o svobodi, ki ti jo da film, o tem, kako s pomočjo filma na sodoben način komunicirati s svetom. V teh zgodbah je lahko bila to, kar je bila.
Kdo je sploh ženska, so se ves čas spraševali novovalovci, in Jeanne Moreau pravi: »Odgovor se skriva v naslovu filma Jeana Eustachea Le maman et la putain [Mama in kurba] – to je bila njihova obsesija, to žensko so hoteli najti. Zato je kasneje Losey naredil z mano film Eva in je Tony Richardson posnel Mademoiselle, po zgodbi Jeana Geneta.«
Danes se je svet spremenil, umetnikov ne zanimata več toliko odnos med žensko in moškim ter ljubezen. Pa ne govorim o seksu, v filmu Ljubimca, ki je nekoč veljal za škandaloznega, ker je v njem ljubezenska scena, Malle ni nikoli prikazal niti seksa niti golote. Danes v ljubezenskih scenah takoj vidiš goloto in jezik in vse, kar si že videl. Film je alegorija, lahko je poezija, resničnejši je od resnice, in kot bi rekel Jean Cocteau, je umetnost čudovita laž, ki pripoveduje resnico.
Lepa Catherine
Louis jo je predstavil mlademu sramežljivemu režiserju, ta pa jo je takoj prosil za telefonsko številko in ji povedal, da bi jo rad še kdaj videl. To je bil François Truffaut. Enkrat na teden se je z njim dobivala v restavraciji na Rue Marmont.
Leta 1962 je nastopila v njegovem filmu Jules in Jim, v katerem igra Catherine, usodno, dinamično, posebno in manipulativno žensko, v katero sta zaljubljena oba glavna junaka, ki sta velika prijatelja. Ko nekoč klepetata o Strindbergovi drami, se vrže v Seno, ker se ji zdi, da ji posvečata premalo pozornosti. Poroči se z Julesom in ima z njim otroka, a noče biti niti žena niti mama. Ima afero z Jimom, saj ve, da se imata moška preveč rada, da bi ta prevara ogrozila njuno prijateljstvo, in oba jo obožujeta. Kot pravi Jim, je Catherine vizija ženske za vse moške, ne le za enega.
Film je nastal po romanu Henrija Pierra Rochéja (mož, ki je Gertrude Stein predstavil Picassu), ki ga je napisal, ko je bil star 75 let. Truffaut na snemanju ni veliko govoril, svoji igralki je raje pisal dolga pisma o njeni vlogi, o svetu, o ljubezni.
Tudi ta film je bil revolucionaren v svojem času, posnet na predrzen način, poln je inovacij, v film je režiser vključil dokumentarne posnetke iz prve svetovne vojne, včasih je zamrznil sliko, da bi ustavil odtekanje časa, montaža je dinamična in divja, spet drugič so posnetki dolgi, kot da imajo igralci in gledalec v kinu neskončno časa, kot bi bili na počitnicah. Včasih igralci govorijo dialoge, drugič pripovedni tekst iz romana.
V tem filmu je že mogoče čutiti nov čas, a vendar se je režiser v njem spogledoval tudi s humanizmom velikih francoskih kinematografskih genijev iz tridesetih let, kot sta recimo Renoir in Vigo. Vloga Catherine je mladim dekletom v tistem času govorila o svobodi in o tem, da so zapeljivke lahko tudi inteligentne, da je lepo biti ujet v trenutku, tudi če ne veš, kaj se bo zgodilo po tem.
Rada se je povsem podredila režiserju, s katerim je delala. Moškemu ne, režiserju pa vedno. »Rada se prepustim tuji viziji, odidem z režiserjem v neznano deželo, polno njegovih idej. To podrejanje me sili v to, da se spreminjam, da presegam samo sebe in to, kako vidim določene vloge. Zato se s svojimi režiserji nikoli nisem prepirala. Režiser mora namreč od začetka v sebi nositi celotno podobo filma, zato se v svojih željah in potrebah ne more zmotiti. Režiser ima vedno prav.«
Ko je postala zvezda, je lahko sama izbirala, s katerim režiserjem bo delala, in odločila se je, da bo delala le z najboljšimi. Ni ji bilo pomembno, ali so slavni, pomembno je bilo, da so posebni. Z Jean-Paulom Belmondom je igrala v filmu Moderato Cantabile, ki ga je po besedilu Marguerite Duras režiral Peter Brook, in za vlogo prejela zlatega leva v Cannesu. Sodelovala je z Luisom Buñuelom (Dnevnik neke sobarice), Rainerjem Wernerjem Fassbinderjem (Querelle), Marguerite Duras (Nathalie Granger) in kasneje delala tudi z mlajšimi režiserji, kot sta François Ozon in Amos Gitai. Vedno si je želela igrati v filmu Pedra Almodóvarja.
V karieri je zavrnila veliko vlog. Recimo vlogo gospe Robinson v filmu Mika Nicholsa Diplomiranec, ponujali so ji tudi vlogo zlobne sestre Ratched v filmu Let nad kukavičjim gnezdom, za katero je Louise Fletcher leta 1976 dobila oskarja za najboljšo igralko. Tudi sama je režirala kar dva filma, Svetlobo in Adolescentko.
Oboževala je Orsona Wellesa, z njim je posnela kar štiri filme, med njimi tudi Proces po knjigi Franza Kafke. Všeč ji je bilo, ker je imel popolno oblast nad vsakim kadrom, ker je bil vihar. Orjak, ki je s svojo karizmo začaral celo ekipo. S svojimi igralci ni nikoli intelektualiziral, ni se pogovarjal z njimi o vlogi in o tem, kaj morajo čutiti, postavil jih je v sceno in posnel prizor.
Foto: Reuters
Buñuel je bil spet čisto drugačen, zelo natančen, zanimal ga je vsak detajl, od scene do rekvizita, ko je bil enkrat zadovoljen s podobo kadra, je vse skupaj posnel brez ponovitev in prekinitev.Na deželi, nekaj ur stran od Pariza, je imela hišo in tja so prihajali k njej v zavetje režiserji, saj je bila odlična kuharica, za vsakega je morala imeti pripravljeno svojo pijačo, za Jeana Eustachea jacka danielsa, za Joeja Loseyja rusko vodko, za Truffauta šampanjec. Ko ga je srečala, sploh ni pil, rekla mu je: Prava pijača zate bi bil šampanjec, to je limonada za odrasle.
Mesečniki v Noči
Eden mojih najljubših njenih filmov je Antonionijeva Noč, v njem igra Lidio, ženo vase zagledanega in slavnega pisatelja (Marcello Mastroianni). Njuna ljubezen počasi izginja. Zgodba govori o dolgočasju, odtujenosti, ljubezenskem trikotniku, saj se njen mož zagleda v mlado Valentino (Monica Vitti). Lidia ve, da je njenega zakona konec, medtem ko njen mož podpisuje knjige na literarni zabavi, se sprehaja po Milanu, po praznih ulicah, divjem predmestju.
Antonioni svoje junake rad ujame v prazne prostore, mnogokrat začne svoje kadre s praznimi arhitekturami, o katerih se zdi, da živijo svoje življenje in čakajo, da bo nekdo vstopil vanje. Te Antonionijeve slike so melanholična prispodoba samote, a Lidia ve, da ni lepše in večje samote od občutka, ko se bo osvobodila od moškega, ki je ne ljubi več.
Noč se tako kot stare grške drame konča v času svita, tik preden se začne daniti. Po divji zabavi pri nekem bogatašu, ki je zakonca povabil, ker se, kot nekje pravi Lidia, rad druži z intelektualci, se z možem spet srečata na vrtu. Lidia mu pove, da ga ne ljubi več in da ga želi zapustiti. Prebere mu dolgo ljubezensko pismo, ki ji ga je nekoč poslal, a se zdaj ne spomni več, da ji ga je sploh kdaj napisal.
Zdaj, ko sem spet gledala njene zgodnejše filme, nekatere po mnogih letih, sem opazila, kako veliko berejo v njih, kako veliko se pogovarjajo o literaturi, kako so francoski režiserji v kader vedno radi postavili kakšno knjigo, tako da se je videlo, kaj njihovi junaki berejo, da so jih tako lažje označili, predstavili – si to, kar bereš. V Antonionijevi Noči je recimo Lidijin umirajoči prijatelj napisal članek o Theodorju Adornu, Monica Vitti bere Mesečnike avstrijskega pisatelja Hermanna Brocha.
Film nikoli več ni bil tak. Jeanne Moreau je bila velika bralka: »Igralci nismo samo igralci, ves čas se moramo hraniti, z vsem, kar je okoli nas.«
* * *
Nekoč je rekla, da ljudje pravijo, da je življenje, kot da bi plezal na goro. »Hodiš na vrh in se potem začneš počasi spuščati navzdol. To je kliše in zame ne velja. Zame je življenje to, da hodiš na vrh gore in se vzpenjaš, vzpenjaš, dokler ne izgineš v gorečih plamenih.«
