Staranje ni za mevže, a nihče nas nanj ne pripravi. Ne starši, ne šola, ne nič v življenju

Kdaj je človek tako star, da ga družba ne potrebuje več? Vsi v en glas bomo verjetno zavpili, da nikoli. Že iz humanosti, Slovenci pa tudi zaradi pripadnosti pravljici iz mladosti. Saj jo poznate, kajne? Pripoveduje o okrutnem kralju, ki je dal pobiti vse starce, in o ljubečem sinu, ki ga ni ubogal. Nauk je seveda pravljičen: mladenič je zaradi svoje odločitve na koncu dobil princesino roko. Kako je pa v resničnem življenju?

Če pravljice morda vendarle ne poznate, je tu njeno bistvo. Kralj je ukazal pobiti vse onemogle in nekoristne, toda neki kmet je očeta skril pod čeber in mu vsak dan skrivaj prinašal hrano. Ko je kralj iskal ženina za svojo hčer, je razglasil, da bo njeno roko dobil mož, ki bo rešil tri uganke, med drugim, kateri je najlepši cvet. Tudi kmetič je sanjaril o kraljični in za nasvet se je obrnil na očeta. Modri oče mu je povedal, da je to pšenični klas. »Fant moj, kako si vedel, da je najlepši pšenični cvet?« ga je kasneje vprašal kralj. »Modri oče mi je povedal.« »Kako, mar ga nisi usmrtil?« se je začudil kralj. »Ne, preveč sem ga imel rad.« Kralju je kmetova ljubezen odprla oči. Preklical je ukaz in od takrat so v deželi spoštovali modrost in izkušnje starejših.

Povesti so pomembne za razumevanje, pravi sociologinja dr. Mary Baker, ki si želi, da bi imeli tudi pripovedko o možganih. Tako bi jih lažje razumeli, častili in zanje bolje skrbeli. Bistri možgani so namreč ključni tudi za samostojno in dostojanstveno starost, v kateri starci ne bodo zgolj ekonomsko breme, kot jih je dojemal kralj iz slovenske ljudske pravljice Pšenica – najlepši cvet.

Nekdanja predsednica evropskega sveta za možgane in projekta Leto možganov je za svoj izjemni prispevek k nevroznanosti prejela številna priznanja; med drugim je članica reda britanskega imperija. Slovenijo je obiskala, ker je bila povabljena, da na tradicionalnem posvetu za ravnatelje, učitelje in vzgojitelje o etiki v vzgoji in izobraževanju Inštituta za etiko in vrednote Jožeta Trontlja spregovori o ohranjanju možganskega zdravja, ki je družbeni izziv za Evropo.

Pa začniva z navidez preprostim vprašanjem. Zakaj so možgani pomembni?

Mislim, da jih ne cenimo, kot bi jih morali. Ko govorimo o možganih, najprej pomislimo na bolezni. O njih nam govorijo zdravniki, o njih poročajo mediji. Namesto da bi se o možganih pogovarjali kot o čudovitem organu, ki sodeluje pri vsem, kar počnemo, nas preplavljajo informacije o parkinsonovi in alzheimerjevi bolezni, o demenci. Tako se zdi, da je z možgani vedno samo nekaj narobe.

Beseda možgani prikliče tudi misel, da je to nekaj za pametne ljudi. Toda možgani so v bistvu navigacijski sistem, ki nas vodi po življenjski poti. Nikoli nisem želela primerjati bolezni možganov s sladkorno boleznijo ali rakom. Toda vedeti moramo, da možgani upravljajo tudi z njimi – z zdravili in obiski pri zdravnikih, pa tudi z odločitvami, ki so povezane z življenjem z boleznijo.

Tega se ne zavedamo, dokler se ne znajdemo v situaciji, ko je okrog nas vse narobe – in vse, kar imamo na voljo, so naši možgani. Ko so britanskega humanitarnega delavca Terryja Waita ugrabili in je štiri leta preživel v osami, so mu preživeti pomagali samo njegovi možgani, njegov um.

Tako zelo smo osredotočeni na bolezni možganov, da pozabljamo na njihovo kreativnost in trdoživost. Če bi lahko učiteljem, ki so bili na posvetu, predala samo eno stvar, bi želela, da prenesejo sporočilo, kako možgani niso le za to, da smo dobri učenci ali da zmagamo v teku na sto metrov, ampak da možgani določajo vse, kar se nam dogaja v življenju.

Podarjen nam je bil čudovit organ. Zanj moramo skrbeti, ga negovati, varovati in razvijati. Zaščitimo glavo s čelado, bodimo pozorni na škodo, ki jo možganom povzroči pretirano pitje alkohola in zloraba drog. Ne moremo preprečiti alzheimerjeve bolezni, lahko pa preprečimo njeno poslabšanje. V zgodnjem obdobju imajo bolniki lahko težave z izgubo spomina, nisi pa dementni. Če jih lahko obdržimo na tej ravni, je to čudovito, saj ohranijo dostojanstvo in tudi stroški njihove oskrbe so precej nižji. Težje bomo našli zdravilo, precej lažje pa bomo preprečili, da bolezen ne bo napredovala.

Nočem pridigati. Ampak vsako odkritje, vsako spoznanje, tako prvi korak na Luni kot odkritje novega zdravila, vse to je povezano z možgani. A vsega tega se ne zavedamo, ker se, ko govorimo o možganih, osredotočamo na bolezni in stroške, ki so z njimi povezani.

Toda o njih se sploh nismo pogovarjali, dokler niso postali finančni problem.

Morda zato ne, ker nismo vedeli dovolj. Ampak kot sociologinjo me je od nekdaj zanimalo, zakaj ljudje ravnamo, kot ravnamo. Zakaj kadimo, če vemo, da nam škodi?

Znanstveniki še niso izrisali zemljevida možganov. Vemo, kje so centri za govor in vid, vemo tudi, kje je čut za ravnotežje in spomin. Ampak velik del možganov je neraziskan, še posebej srednji del, kjer tiči naša osebnost.

A tudi vi ste najprej spregovorili o stroških. Zakaj? Ker je jezik denarja univerzalni jezik sveta?

V Evropi smo nenadoma spoznali, da se soočamo z resno nevarnostjo.

Živimo dlje, kar je krasno, a to je pripeljalo do hkratnega pojavljanja različnih, nepovezanih bolezni. Potem pa imamo dvanajst minut, da se z zdravnikom pogovorimo o vsem, kar nas tare. Ko smo ljudje umirali pri štiridesetih letih, smo umrli zaradi ene bolezni, denimo zaradi tuberkuloze. Zdaj živimo do osemdesetega, devetdesetega, ženske na Japonskem celo do stotega leta. Sama se imam za zdravo, vendar imam astmo in artritis. Kot pravijo, staranje ni za mevže, ampak nihče nas nanj ne pripravi. Ne starši, ne šola, ne nič kasneje v življenju.

Ljudje smo socialna bitja. In vendar svoje starce odmikamo stran. Bolne namestimo v bolnišnice, zdrave v domove za upokojence. Veliko starejših je samih, ves dan ne vidijo nikogar. Nihče jih ne objame, nihče jih ne poboža. In da bodo stvari še hujše, tega ne počnemo niti z otroki. Na posvetu so učitelji povedali, da se bojijo objeti otroka; strah jih je, da jih ne bi nemara obtožili neprimernega ravnanja.

Kako bi lahko možgane približali ljudem? Bi morali o njih posneti film? Filme o demenci so že posneli, denimo Še vedno Alice in Iris, zato jo tudi v širši javnosti bolje poznamo. Tu je še film Čudoviti um, ki govori o shizofreniji, ni pa filmov o kreativnosti. Morda bi s pomočjo umetnosti lažje začutili vse osupljive sposobnosti možganov. Film bi jih še posebej lahko približal otrokom, ki med vsakim pogovorom o možganih zastavijo kopico novih vprašanj – kaj je um, razum in kaj zavest.

V trenutkih norosti bi rada videla pravljice o možganih.

Najbolj žalostno obdobje mojega življenja je bilo, ko sem delala z otroki v socialnem skrbništvu. Spominjam se fanta, star je bil osem let, njegovi starši so bili alkoholiki, ki je sedel v mojem naročju in govoril: »Ko sem bil v šoli, smo se učili o lepih zgodbah, kjer se ljudje zaljubijo in živijo srečno do konca svojih dni. Veš, to se pri nas ni zgodilo. Pri nas je bilo bedno. Sovražim svoj dom.«

Imamo pravljice, ampak te se vedno končajo, ko se dva zaljubita, poročita in živita srečno do konca svojih dni. Nimamo pa pravljic o tem, kaj se dogaja po tem. Pri tem fantu že niso živeli srečno do konca svojih dni. Koliko škode so mu naredili! In nismo mogli pomagati niti s pravljicami, da bi skozi prispodobe izvedel, kako je resnični svet lahko tudi zelo drugačen, zelo krut.

Tako kot si z njimi ne moremo pomagati, če bi želeli slaviti možgane ali pa razkriti, da okoli nas živijo tudi ljudje s shizofrenijo ali osebnostno motnjo. Vse to je povezano z možgani. Mi pa o tem nič ne vemo. Ti ljudje so zaznamovani. Če imaš zlomljeno nogo, se ti vsi umikajo s poti. Če imaš poškodovane možgane, si prepuščen sam sebi, pa še s prsti kažejo nate. Možgani so res zelo nenavaden del telesa. Niso le en delujoč organ. Določajo naše bistvo, zaradi njih smo, kdor smo. Vanje so vtkani naš um, misli, spomini, osebnost.

Morda je vse to zato, ker težko pojasnimo smisel, namen in delovanje možganov. Lažje pojasnimo, zakaj imamo noge, roke, srce.

Da, noge in roke so nekaj mehanskega. Za možgane pa nimamo razvitih kirurških tehnik, razen ko odstranjujemo tumor. Res je, da se zdaj skupina stotih kirurgov pripravlja na prvo transplantacijo glave. Ampak po drugi strani ob tem nihče ne razmišlja, zakaj naj bi to sploh počeli. Veste, znanost stremi k napredku, k razvoju. Režiser George Lucas je dejal, da znanost sprašuje – kako, ampak humanizem je tisti, ki mora spraševati – zakaj. Ne moremo imeti, kako, ne da bi vedeli, zakaj.

Nekoč mi je nevrokirurg dejal, kako včasih med operacijo zre v pulzirajoči organ pred sabo in se sprašuje: »Kako neverjeten organ je to. Zakaj so nekateri ljudje zaradi njega zlobni in drugi tako dobri?«

Ljudje se velikokrat sprašujejo podobno, ko govorijo o Bogu. Zakaj dopusti take grozote, kot se dogajajo okoli nas? Bi torej lahko na neki način primerjali možgane in Boga?

Na neki način lahko. V življenju ne moremo vsega začrtati do potankosti. Če bi imeli vse natančno izrisano, potem ne bi nosili nobene odgovornosti. Toda mi imamo odgovornost. Moramo jo imeti.

Življenje si predstavljam kot kopico poti. Res je, da gremo od zibelke do groba, ampak poti do tja je veliko. Imamo izbiro. Ne verjamem, da je Bog rekel, tako je in tako bo, in da potem to vsi upoštevajo. Veliko poti je in veliko odločitev lahko sprejmemo. Izbiramo že to, s kom se bomo poročili, koliko otrok bomo imeli, kaj bomo počeli. Vse to so življenjske odločitve, za katere ne moreš reči: to je usoda.

Ker možgani določajo vse, določajo tudi, ali bomo starce odrinili stran, ali bomo objeli otroke. Zakaj potem ne sledimo temu, kar menimo, da je prav? Zakaj počnemo, kar je očitno narobe? Nam možgani pri tem ne morejo pomagati? To poletje denimo spremljamo neverjetne odločitve mladih Evropejcev. Fantje odhajajo v Sirijo, da bi se pridružili teroristom Isisa, dekleta, da bi postale njihove žene. Zakaj mlada racionalna bitja, ki so odraščala v relativno ljubečem okolju, odhajajo v Sirijo, da bi tam ubijala? Kaj jim prigovarjajo možgani?

Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker nimamo dovolj informacij. Sprašujem pa se, kako dolgo se je pripravljal njihov odhod. Na posvetu je bilo zanimivo slišati, ko je dr. Vojko Kavčič dejal, da prvih devet mesecev v maternici na razvoj možganov vplivajo zgolj geni, nato pa okolje, ki je zelo kompleksno.

Vemo, da otroci dostopajo do elektronskih naprav kjerkoli in kadarkoli. Nihče jih pri tem posebej ne nadzoruje. Vemo tudi, da zaradi tega spijo v povprečju devetdeset minut manj, kot so njihovi starši. Pred kratkim sem brala v Timesu članek, v katerem mati pravi, da štirinajstletni hčerki ne bi pustila, da se opolnoči sprehodi čez temačen park, in vendar otroke pustimo, da se v temi sprehajajo po virtualnih svetovih. Ne gledamo, kaj počnejo, s kom se pogovarjajo, kaj pripovedujejo. Ne poznamo nevarnosti, ki prežijo nanje. Internet je kot toliko stvari v življenju čudovit, a ima svojo temno plat, ki je še nismo ozavestili. Dovolj sem stara, da se spominjam profesorja Penneyja, ki je dejal: »Imam čudovito novico, razcepili smo atom. To bo pomembno pomagalo pri oskrbi z energijo.« Namesto tega so naredili atomsko bombo.

In zdaj otroci ponoči na tablici gledajo posnetke eksplozije nad Hirošimo in sprašujejo starše, kdo jo je naredil, zakaj; zakaj so jo odvrgli in kaj se je potem zgodilo. Težka vprašanja za desetletnike in za starše.

Človeštvo ima hecno navado, da razvije nekaj čudovitega, potem pa to pokvari z neprimerno uporabo. To me spominja na polaganje tapet. Iztisnemo mehurček in se pojavi nekje drugje. Iz fizike je znano, da ima vsaka akcija svojo reakcijo.

Pri bombi so se morda še spraševali, zakaj; tudi profesor Penney je povedal, da zato, ker bomo z njo rešili problem energije. Kaj pa pri transplantaciji glave, se sprašujemo – zakaj?

Ne, in morda zato ne, ker se znanstveniki ponavadi pogovarjamo samo z znanstveniki iz iste vede, ne pa med sabo. Zato sem vesela, da sem bila tu v Ljubljani, kjer smo se zbrali strokovnjaki z različnih področij.

V družbi se o marsičem ne pogovarjamo. Denimo o smrti in vsem, kar je z njo povezano. To je velik tabu. Tudi v šoli, čeprav je smrt del življenja. Moj vnuk se je spomladi peljal s šolskim avtobusom in fantek na sedežu poleg njega je doživel epileptični napad in umrl. Vnuk je bil precej pretresen in tudi vsi drugi otroci so morali poiskati pomoč. Smrt je del življenja, tudi otroci so ji lahko priča. Umirajo njihovi stari starši in domače živali. In vendar se o njej ne pogovarjamo. Tako kot se ne pogovarjamo o problemih, ki so povezani s smrtjo, s pravico do smrti, z evtanazijo. Naj bo ta uzakonjena ali ne? Ne vemo, ker nimamo širše družbene razprave na to temo. Nimamo pa je zato, ker nimamo dovolj humanistov, imamo samo znanstvenike.

Vemo, da bi se morali o tem pogovoriti, a se ne. Starejše pošiljamo umirat v bolnišnice. Nihče ne sedi z njimi doma, kot smo to počeli v starih časih.

Zakaj pa res ne? Zakaj se je to spremenilo? Zakaj odrivamo starejše, zakaj ne objemamo otrok?

Morda zato, ker želimo živeti v zelo čistem, higieničnem svetu. Če v Veliki Britaniji hočemo nekaj narediti, napišemo zakon. Uzakonili smo na primer kvote, da morajo podjetja zaposlovati invalide in da ti obenem niso prvi, ki jih odpustijo, ko gre podjetju slabo. O tem nisem razmišljala, dokler ni na neki konferenci neka Danka rekla, da je velika sramota za državo, kot je Velika Britanija, če mora nekaj, kar bi morala biti absolutna socialna norma, uzakoniti, če želi, da to velja.

Poglejte cerkev. V njej je bilo veliko pedofilov, pa se zato nismo odrekli krščanstvu. Ampak ker nas je strah pravdanja in tožb, se raje umaknemo, kot da bi naredili, kar je popolno naravno, saj smo družabna bitja: na primer objeli otroka, ko mu želimo čestitati, ga potolažiti ali zaščititi. Manjkata nam samozavest in pogum, da se postavimo za to, v kar verjamemo. Namesto tega se zatekamo v politično korektnost. O starejših pa začenjamo govoriti kot o ekonomskem bremenu. V London School of Economics so izračunali, da mora za enega starca šest mladih plačevati davke, kar v nobeni državi ni ekonomsko vzdržno. To je cena za to, da živimo dlje in da se prebivalstvo stara.

Govoriti o starejših kot o ekonomskem bremenu pa je napačno, saj starejši marsikaj naredijo brezplačno, denimo varujejo otroke, da so mame lahko v službi.

Res je, da nimamo pravljice o možganih, ampak Slovenci imamo pravljico o starejših in o tem, zakaj so pomembni za družbo.

Ne poznam je.

Njeno sporočilo je, da starejši niso onemogli oziroma da od njih ni nobene koristi, ampak da so dragoceni zaradi svoje modrosti.

Seveda, modrost starejših. Ampak o njej ne govorimo; govorimo samo o ekonomskem bremenu, o boleznih, o stroških. Kdaj ste videli starca na televiziji? O njih govorijo, to že, ampak da bi govorili oni sami?

Starejši družbi dajejo modrost, mlajši energijo. Z osredotočanjem na bolezni starejših pozabljamo na pomen njihovega uma, na njihove preživetvene strategije, izkušnje, modrost. Starejši so že prehodili dolgo in zavito življenjsko pot. To dejstvo ni prepoznano. In tega ne znamo izkoristiti.