Tiskane izdaje
Komaj 35 odstotkov starejših od 55 let je v Sloveniji še na trgu dela. Kar tretjina vseh ljudi, ki se upokoji, gre v pokoj z zavoda za zaposlovanje. Naša država ima na tem področju nekaj zelo resnih problemov in se jih mora temeljito lotiti, opozarja OECD v svojem zadnjem poročilu Povezovanje ljudi z zaposlitvami. Predlagajo tudi nekaj korenitih ukrepov. Ti bodo v različnih skupinah zagotovo naleteli na nasprotovanje.
Upravičencev do nadomestil za brezposelnost je vse manj, a se vztrajno povečuje število prejemnikov denarne socialne pomoči in nadomestil za delno invalidnost, piše v vašem poročilu, kjer pa je eden od očitkov ureditvi v Sloveniji ta, da nikakor ne pogojuje izplačevanja pomoči in nadomestil s kakršno koli aktivacijo.
Normalno je, da družba določi, da mora posameznik, če naj prejema socialno pomoč oziroma druge transferje, nekaj narediti v zameno za to. Zlasti se pričakuje, da išče zaposlitev. V Sloveniji je pogoj za to, da si upravičen do nadomestil, določen nenavadno – v prvih treh mesecih, ko ostaneš brez službe, ti ni treba sprejeti dela, ki je pod ravnjo tvoje izobrazbe, ali dela, ki si ga opravljal prej. A boš vseeno še naprej upravičen do podpore. Šele po treh mesecih brezposelnosti boš moral sprejeti tudi zaposlitev, ki zahteva za eno stopnjo nižjo izobrazbo. V veliki večini držav ni tako. Vsaj po določenem času pogojujejo prejemanje denarja iz socialne blagajne s tem, da posameznik aktivno išče zaposlitev in sprejme kakršno koli ponujeno delo. Smisel tega ni, da hočemo ljudi na silo spraviti v nizkokvalificirane službe, ampak gre za to, koliko denarja si pripravljen dajati posameznikom, ki lahko najdejo službo, če je po drugi strani tako veliko ljudi, v katere je treba vlagati dosti denarja, da se bolje usposobijo, da bi sploh lahko prišli do dela. Gre za to, kakšne so prioritete države: ali bo puščala ljudi, da živijo na transferjih, čeprav bi se lahko zaposlili.
Ta koncept nikakor ni neoliberalen, kot bo najbrž kdo pomislil. Dejansko je tak nordijski socialnodemokratski model, da je delo središče družbe. In da je pozornost državnega aparata usmerjena v to, da človek dobi kolikor je mogoče dobro delo, vendar pa mora najti vsaj neko delo, kar mu pomagamo tako ali drugače. Na Danskem, na primer, ki zagotovo ne velja za neoliberalni paradiž, moraš v istem trenutku, kot ti odobrijo socialne transferje, sprejeti katero koli ponujeno delo.
Priporočili pa smo tudi uvedbo zaposlitvene rehabilitacije za prejemnike nadomestil za invalidnost, zlasti pa pretehtanje kriterijev, po katerih se dodeljujejo.
Navedli ste, da je, poleg pogojevanja izplačil z aktivnostjo, v Sloveniji treba spremeniti tudi sankcioniranje neaktivnosti. Kaj konkretno imate v mislih?
Ljudi je treba spodbuditi, da iščejo dejansko službo, ne takšne, kakršna danes mogoče niti ne obstaja več, ker se je delovni trg medtem tako spremenil. Če v Sloveniji ne iščeš dela, se ti praktično ne more zgoditi nič. V zakonu je sicer napisano, da se neaktivnost in odklonitev ustrezne ali primerne zaposlitve kaznuje z izgubo transferjev in pravic, ki izhajajo iz statusa brezposelne osebe. To so zelo stroge kazni, rekel bi, da so prav drakonske. Izgubiš lahko zdravstveno zavarovanje, ne moreš dobiti več nobene podpore od zavoda za zaposlovanje. Prav zato, ker so sankcije tako hude, se to nikoli ne zgodi. Tako pač ni nadzora.
V drugih državah so sankcije za neaktivnost bistveno nižje in se ponavadi stopnjujejo. Če ne iščeš zaposlitve aktivno, boš sprva, na primer, izgubil en teden denarne pomoči; ko se boš drugič prekršil, boš ostal brez pomoči za en mesec; pri tretji kršitvi pa se utegnejo sankcije že precej zaostriti in res lahko ostaneš povsem praznih rok. Vendar prav zaradi te postopnosti nadzorni mehanizmi delujejo in posameznike spodbujajo, da se aktivirajo.
Kot posebej kritično področje ste izpostavili dolgotrajno brezposelnost starejših.
To je vaš največji problem. Zame je skoraj neverjetno, da je stopnja zaposlenosti pri vas v skupini od 55 do 65 let tretja najnižja v OECD. Samo v dveh državah je manj starejših zaposlenih: to sta Grčija, ki je že vrsto let v globoki krizi, in Turčija, kjer pa je delež zaposlenih žensk že tako ali tako nizek, starejših žensk pa tako rekoč ni na trgu dela.
Ta podatek je posebej neverjeten, ker se kot družba starate izredno hitro, po drugi strani pa s tem sporočate, da starejši ljudje ne morejo nič več prispevati k skupnosti. Podatki so osupljivi, predvsem pa pomenijo veliko izgubo tako za ekonomijo kot za posameznike, ki ne morejo imeti višjih dohodkov. Razlog za to pa tiči v vašem socialnem in pokojninskem sistemu, ki starejše potiska iz zaposlitve. Kar tretjina tistih, ki se upokoji, gre v pokoj z zavoda za zaposlovanje. Ne poznam druge države, ki bi imela takšne statistike.
Najprej je treba spremeniti sistem brezposelnosti in nadomestil. Starejše ljudi obravnavate kot krhke, ki potrebujejo več zaščite kot kdorkoli drug. Saj so stari komaj 55 let! Živeli bodo še najmanj 25 let! Ljudje so pri teh letih veliko bolj zdravi, kot so bili nekoč. Znebite se posebnih pravil zanje. Ne jih varovati pred delom. Starejši v večini držav želijo delati, ker zaposlitev pomeni višje prihodke, prispevajo k skupnosti, razvijejo socialno mrežo na delovnem mestu.
Pokojninski sistem je zdaj sicer bistveno boljši, kot je bil prej, a je potrebnih še veliko sprememb. Zgledi so v državah, ki so veliko uspešnejše pri tem, da starejše obdržijo dalj časa v zaposlitvi. Pregledati bi veljalo število let, ki se jih jemlje za izračun pokojninske osnove. V vse več državah povezujejo pokojnino s pričakovano življenjsko dobo, ta pa se povečuje.
Ko bodo prišle spremembe v socialnem in pokojninskem sistemu, bodo tudi delodajalci drugače gledali na starejše delavce. Zdaj je situacija taka, da od njih niti ne pričakujejo, da bodo še dolgo delali. Zakaj bi dodatno usposabljal petdesetletnika, če ga čez nekaj let ne bo več in bo investicija v njegovo dodatno znanje šla v nič?
Mnoge države so to izkusile pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Na Novi Zelandiji ali v nordijskih državah dela 80 odstotkov ljudi, starih med 55 in 65 let; več kot polovica starejših od 60 let. Na Novi Zelandiji celo tretjina od 65. do 75. leta še dela. Torej je tam zaposlen takšen delež starejših od 65 let, kot je pri vas starejših od 55 let. Ti ljudje ne ostajajo na delovnih mestih, ker so v to prisiljeni, ampak zato, ker lahko. In to jim potem omogoča tudi lagodnejšo starost z boljšimi prihodki.
Starejšim delavcem pripadajo dodatki za delovno dobo, ljudje po 58. letu oziroma tisti, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, so tudi posebej zaščiteni. Vi se v svojih priporočilih zavzemate za odpravo te posebne obravnave. Zakaj?
Oba ukrepa sta napačna, ker ščitita delovno mesto, ne posameznika. Problem s plačevanjem dodatkov za starejše je, da zaradi njih starejši nočejo menjati službe. Vendar se trg dela spreminja, tehnologija predstavlja nove izzive, ljudje morajo biti sposobni preiti z enega delovnega mesta na drugo. Poleg tega imajo delodajalci zadržke do tega, da bi najemali ljudi, ki jim morajo plačevati dodatke na delovno dobo, zato so za njih dražji.
Foto: Roman Šipić/Delo
Za spremembo zakonodaje, povezane z delom in pokojninami, je potrebno soglasje sindikatov. V preteklosti se je večkrat pokazalo, da vsak poseg v nekaj, kar se šteje za pridobljeno pravico, pomeni skoraj revolucijo. Kako bi vi prepričali socialne partnerje, da bi se odrekli tem pravicam?
Nič ni narobe s tem, da sindikati ščitijo interese svojih članov. Sindikatom pa bi povedal, da nisem prepričan, ali res ščitijo interese delavcev. Ureditev, ki jo imate zdaj, nakazuje na to, kot da morajo biti ljudje zaščiteni pred delom. Če pogledate najuspešnejše države, z dobrim življenjskim standardom, nimajo veliko pravil za ljudi, ki so starejši in zaposleni. Kar imajo, je trg dela, ki ljudem pomaga, da lahko delajo vse dlje in dlje. Ker če delajo dlje, je več davkov, več se steka v pokojninsko blagajno in si država lahko privošči višje pokojnine.
Prva država, ki je za upokojitveno starost določila 67 let, je bila Norveška. Ne morete zanikati, da je življenjski standard upokojencev na Norveškem veliko višji, kot je v Sloveniji. Sindikati tam morajo priznati, da daljša doba v zaposlitvi pomeni boljši standard po upokojitvi. Daljše dobe pa ne dobite tako, da zahtevate posebno zaščito za starejše delavce, ker to danes ne gre več tako. Mogoče je bilo učinkovito pred petdesetimi leti, v času velikih tovarn. Starejših delavcev ne boste zaščitili z dodatkom za delovno dobo, temveč s tem, da jih boste dodatno usposabljali in bodo s kompetencami v koraku s sodobnim trgom dela, bodo bolj produktivni in bodo lahko zaslužili več.
Eden od vidikov dolgotrajne brezposelnosti starejših je tudi ta, da je nesorazmerno velik delež med njimi, v primerjavi z drugimi starostnimi skupinami, zelo nizko kvalificiran. Kaj je mogoče narediti?
Ne smemo obupati nad ljudmi. Po našem opažanju je bil do pred kratkim prevladujoč način delovanja zavodov za zaposlovanje pri vas, da se najprej ukvarjajo s tistimi, ki so visoko usposobljeni in lahko hitro pridejo do dela z malo truda. Niso pa se lotili dovolj vlaganja v ljudi, ki so veliko dlje stran od trga dela, bodisi zaradi pomanjkanja usposobljenosti in kvalifikacij bodisi zaradi socialnih težav. Ljudi s takimi problemi ni lahko spraviti nazaj v zaposlitev. A je mogoče. Imamo izkušnje iz drugih držav, kjer so vlagali v to, da so zagotovili, da je vsakdo dobil pomoč, da bi našel delo. Ni enostavno in tudi ni poceni. Vendar je alternativa ta, da ti ljudje ostanejo na transferjih tako zelo dolgo, da je cena za družbo ogromna, bistveno večja, kot da bi posameznika spravili do ravni, da bi lahko dobil zaposlitev in bi potem konec koncev tudi nekaj prispeval nazaj.
V številnih državah, kot so Velika Britanija, Avstralija, Nizozemska, nordijske države, so naredili ta premik, da se niso več osredotočali na enostavne primere, ampak so fokus prestavili na zahtevne. In izplačalo se jim je.
Starejši dolgotrajno brezposelni postanejo potem upokojenci z zelo nizkimi pokojninami. Poglablja se neenakost v družbi, vse več je starejših revnih.
Zato mislimo, da je to najbolj pomembno vprašanje, ki se ga je treba lotiti. Dolgotrajno brezposelni bodo imeli zelo nizke pokojnine, kar plaši tudi mlade. Ideje, ki se ob tem porodijo, pa so še večja zaščita starejših delavcev, zaradi česar jih potem delodajalci sploh nočejo več najeti – in tako je začarani krog sklenjen. To so kontraproduktivni ukrepi, v resnici pa je treba ljudem le omogočiti, da bodo lahko delali dalj časa.
Ni zmagovalne formule, da bi lahko rekli, da je treba le bolj izobraziti ljudi – in bodo vsi postali bolj produktivni, da ne bo več revščine. Dobra novica pa je, da niste prva država s temi težavami. Pri vas se ne dogaja nič takšnega, kar ne bi že prej videli drugod. Belgija se je pred dvajsetimi leti ubadala z nizkim deležem delovno aktivnih starejših, razmerje med centri za socialno delo in zavodom za zaposlovanje je bil problem na Nizozemskem pred tridesetimi leti. Zato vemo, s kakšnimi koraki se lotiti teh izzivov.
Želel pa bi si, da bi se Slovenija zavedala tega, kako se družba stara, že pred petnajstimi leti in bi že tedaj sprejela potrebne ukrepe. To bi bilo krasno. Če pa se bodo ljudje še naprej želeli upokojevati pri 55 letih, bodo davki, ki jih plačujete vsi prebivalci, postali ogromni. Starejši pa bodo ostajali revni.
Po drugi strani pa je med mladimi, ki so lahko tudi zelo izobraženi in kvalificirani, ogromno prekernih oblik dela.
Mislim, da je ta problem bistveno večji, kot se Slovenija trenutno zaveda. Za zdaj sicer še ni pripeljal do povsem dualnega trga dela. Res ne bi radi, da bi postali druga Španija. Tam so ljudje s pogodbami za nedoločen čas popolnoma zaščiteni, na drugi strani pa so večinoma mladi brez kakršne koli zaščite. Ko je udarila ekonomska kriza, je stopnja brezposelnosti med mladimi presegla 50 odstotkov, saj delodajalci niso mogli odpuščati tistih s stalnimi pogodbami. Cele generacije so že vrsto let brez dela.
Tveganje je, da se res vzpostavi ta dualni trg, če boste obdržali tako velike razlike med stopnjo zaščite glede na različne oblike pogodb. Najpomembneje je, da postane sistem tak, da so socialni prispevki enaki ne glede na pogodbo. Da se država ne bo vmešavala v delovna razmerja s tem, koliko bo treba dajati v blagajne v odvisnosti od pogodbe.
Precej neprizanesljivi ste do centrov za socialno delo in zavodov za zaposlovanje, predlagate celo razmislek o njihovi združitvi.
Zavod za zaposlovanje se nam zdi pri svojem delu učinkovit, tudi socialno delo je dobro urejeno. Problem je, da ne delata skupaj, rezultat tega pa je, da nekateri ne dobijo storitev, ki jih potrebujejo, in da je to v Sloveniji precej pogosto. Ljudje z velikimi socialnimi problemi ne dobijo storitev za povezavo s trgom dela, pri mnogih pa se storitve podvajajo oziroma vsaka služba vodi svojo pot. V središču pa mora biti posameznik in zanj je najpomembneje, da dobi storitve in da se oba servisa uskladita o prioritetah; na primer, da se mora najprej spopasti z odvisnostjo in potem začeti iskati delo. Tak pristop mora biti sistematičen. Ena od možnosti za to je, da se centri in zavodi združijo v enotno institucijo, a smo že dobili odzive, da mnogi takim posegom niso naklonjeni. Jaz ne vztrajam pri tem, da bi se morali združiti. Če najdejo način, kako bodo delali z roko v roki, tako da bodo prišli do teh ciljev kako drugače, je tudi v redu. Potrebna je sistematična izmenjava podatkov, idealen bi bil skupni informacijski sistem – posameznik zaprosi za denarno socialno pomoč, torej mora dokazati, da aktivno išče službo. Obe instituciji bi morali imeti skupno doktrino, ki je lahko bolj učinkovita od sedanjega načina in hkrati cenejša.
Dotaknili ste se še teme, o kateri je v Sloveniji skoraj politično nekorektno govoriti, in sicer, da je pri slabo plačanih delovnih mestih razlika v prihodkih med tem, ali je nekdo zaposlen ali na socialnih transferjih, premajhna, da bi delovala spodbudno. Po vaših izračunih je v štiričlanski družini z dvema otrokoma razlika med tem, ali sta oba starša zaposlena ali samo eden, drugi pa dobiva socialno pomoč, komaj desetina dohodka.
Pri izračunu smo upoštevali obdavčitve, dohodnine, nadomestila za brezposelnost ali denarno socialno pomoč, otroške dodatke za različne tipe družin. Ta družina, ki smo jo prikazali, kjer je razlike le 12 odstotkov, zgolj odslikava problem v Sloveniji. Ne trdimo, da so socialne pomoči in nadomestila zelo visoki, a so plače na taki ravni, da med njimi ni dovolj velike razlike, da bi motivirala ljudi za iskanje zaposlitve.
Niste edina država s tem problemom. Nekatere, med njimi Velika Britanija in Francija, so se ga lotile tako, da ljudem z najnižjimi plačami izplačujejo dodatek, da je razlika med tem, ali delajo ali ne, bolj očitna. Druge države brezposelne spodbujajo k iskanju dela tako, da so, če najdejo zaposlitev hitro, na primer v dveh mesecih, za določeno obdobje poleg plače upravičeni do deleža nadomestila za brezposelnost. Avstrija, Koreja in Japonska imajo podobne sheme za spodbudo. Bistveno je, da je absolutno jasno, da je posamezniku veliko bolje in se mu precej bolj »splača« biti v zaposlitvi kakor na socialnih transferjih.
