Bodice: Steklenica nade

Ob razpadu Pošte Slovenije na razne eksotične tvorbe državno-zasebnega lastništva, se država ne bo niti zdramila.
Objavljeno
09. marec 2018 12.33
Boris Jež
Boris Jež
Te dni so v morju ob avstralski obali našli nepredušno zaprto steklenico s sporočilom, ki naj bi tavala po morjih že vse od 19. stoletja. Steklenica, odvržena v morje, seveda ni med prvobitnimi iznajdbami pošte (latinsko – postaja za zamenjavo konj), je pa vsekakor med najbolj romantičnimi izpeljankami. Steklenica nade?

V to romantiko bomo takoj porinili prodajni katalog slovenske pošte. Naročila sprejemajo na vseh poštah, njihovih telefonih in spletnih straneh, dostava nad 50 evrov je brezplačna. In kaj Pošta Slovenije prodaja? Glavna zvezda je očitno cepilnik drv, potem vsa bela tehnika, žage, vrtalniki, brusilniki in tako v neskončno – do kar 35 tisoč artiklov na zalogi.

Seveda vam teh reči ne morejo zapakirati v steklenice, potem pa naj mešanja zračnih in oceanskih tokov naredijo svoje. Pošta je že zdavnaj postala nepogrešljivi del sodobne države, saj je bila stoletja ogrodje verodostojne komunikacije. In to je v marsičem še zdaj.

Po neki novi (filmski) državljanski vojni so ZDA spet razbite na pracelice, majhne skupnosti, ki se z vsem preostalim orožjem zagrajujejo in utrjujejo pred nepredvidljivimi prišleki. Nekdo v vsem tem naključno naleti na mrtvega poštarja s polno malho pisem in se domisli. Preoblečen v poštarja z vsemi zvezdicami kroži naokoli in naleti na prvo »obzidje«, s katerega mu grozijo.

In gre nekako takole: »Vi poštar? Lažete. V ZDA ni več nikjer nobenega poštarja; če bi bil, bi se pojavil že pred leti!« Poštar pa nazaj: »Tu sem res edini, toda po celotni državi nas je že mnogo in pridemo do vas. Tu imam morda pisma prav za vas, če je med vami še neka Shirley O'Hara ali pa Tom Blueoaks …«

Tako se dedci s puškami počasi pomirijo, zbere se vsa skupnost in poštar jim marsikaj obljubi. In tako režiser že hiti s sekvencami na novo prebujajočih se ZDA, po katerih iz skupnosti do skupnosti, dotlej nepovezanih, drobencljajo poštarji, novi junaki. Amerika pa si bo lahko vpisala še eno revolucijo. Poštarsko. Kaj takega se v Sloveniji ne more pripetiti, niti v filmu, ker Američani svoje junake v uniformah pač idealizirajo, pri nas pa je – kakor za koga.

Poštarje, na primer, je sedanjemu direktoratu tega državnega kompleksa uspelo ponižati še globlje, kot so vojake na Počku. Mimogrede: državna pošta ima več kot šest tisoč zaposlenih, skoraj toliko, kot je vojske, vendar si je sedanji direktor očitno zamislil to reč popolnoma zmaterializirati. Poštne filiale ukinjajo, v druge pa tlačijo stavne listke, lizike, čokoladice, nagrobne sveče ... Pisano je kot na tržaškem Ponte Rossu.

Dobro, odmislimo pač, da s tem pošta za prebivalstvo ni več pošta, ampak postane prostor brez identitete, v katerem se otroci drenjajo za sladoled in čigumije. Naj živi neoliberalizem, vse za neoliberalizem! Ob razpadu Pošte Slovenije na razne eksotične tvorbe državno-zasebnega lastništva po okusu raznih, v glavnem prepoznavnih predatorjev se država gotovo ne bo niti zdramila. Slovenska vojska v zelo žalostnem položaju ji – kot te dni – tu in tam prileti v glavo in potem si ne zna pomagati. Naj vojake iz Sirije, Kosova itd. pokličemo domov ter se tu reorganiziramo?

Vsakemu poveljniku bi vest narekovala, naj v takšnem položaju, kot smo, naredi prav to – zbere sile in jih začne usposabljati za vojsko, kot jo v resnici potrebujemo. Ali pa bomo po diktatu Nata še naprej zbirali fičnike za nove fatamorgane v bližnjevzhodnem pesku in se tako pustili do konca ožeti. V politiki bi morali najprej vedeti, kakšno vojsko hočeš in predvsem koliko imaš za to pod palcem. Mi (vmešani smo kajpak vsi državljani) smo nenadoma v številnih svetovnih konfliktih, ne da bi se tega sploh zavedali. Obenem pa se je treba še vseskozi zagovarjati, ker Natu ne dajemo (nikoli) dovolj.

Položaj, v katerega smo zašli s slovensko vojsko, je bizaren, saj nenadoma nimamo zaresne vojske ne tu ne tam, grozi pa še razpad sistema. Priznati si bo treba, da sedanja t. i. politična elita ni dorasla upravljanju države. S tem, da tudi predsednik države, menda vrhovni poveljnik, ne more ostati naiven, nedolžen pajac. Že nekajkrat je najstrožje ukoril vojsko zaradi neusposobljenosti, te dni pa je v parlamentu spet podajal nekakšno »oceno«. Mojbog, če se njegovi častniki ne spoznajo na vojaške škornje, potem se najvišji ne spozna niti na nogavice. In takšnega naj bi kdaj spustili na Poček?