Strokovna, sorazmerna in poštena uporaba moči

Stečaj družbe T-2 je do neke mere poseben, saj dosegljive ekonomske študije kažejo, da bi lahko družba v okviru sklenjene prisilne poravnave ekonomsko preživela in tudi uspešno delovala. Pri tem se posebej postavlja vprašanje, kakšno vlogo je v tem postopku igrala država in njen zelo razvejan aparat različnih bolj ali manj neodvisnih institucij. Takšna institucija je tudi Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki ima kot predlagateljica postopka v dogajanju eno od ključnih vlog.

Za boljšo osvetlitev problematike stečaja družbe T-2 je treba najprej spregovoriti nekaj besed o položaju sodobne države. Moderna država postaja vse bolj usmerjevalna in je kot takšna nosilka strategije družbenega razvoja. Spoznanje, da »nevidna roka« (Adam Smith) liberalnega kapitalizma ne rešuje spontano družbenih problemov in protislovij, ampak jih celo povečuje in poglablja, zahteva od države novo vlogo in drugačno delovanje. Ta vloga ni intervencionistična v klasičnem pomenu te besede, kjer se država neposredno vpleta v gospodarske tokove, ampak je usmerjevalna v tem smislu, da postavlja jasne strategije družbenega razvoja na vseh področjih, temu pa sledijo ustrezni normativni okviri njihovega urejanja ter neposredni ukrepi države za pospeševanje razvoja na določenih področjih ali območjih. Z vidika sistemskih funkcij države oziroma njene javne uprave kot njenega instrumenta lahko ugotovimo, da se zelo močno krepi njena funkcija oblikovanja strategij oziroma politik, kateri je podrejena njena normativna funkcija, ki mora zagotoviti ustrezne predpise za uresničevanje ciljev, določenih v strategiji. Ob vsem tem pa se krepi še njena pospeševalna funkcija, pri kateri z različnimi neposrednimi ukrepi, ki praviloma niso normativne narave, pospešuje in usmerja družbeni razvoj.

To novo vlogo države predvsem na področju pospeševalne funkcije zelo dobro odraža nova Direktiva EU o javnem naročanju (26. februar 2014), katere implementacijski rok je 18. april naslednjega leta. Ta direktiva na novo opredeljuje razmerje med ceno in kvaliteto, ki je odločilno za pridobitev javnega naročila. Novost je v tem, da je element kvalitete sedaj strukturiran še na socialne, okoljske in razvojne vidike. To pomeni, da pri oddaji javnega naročila ni več bistvena samo cena enakovrednega proizvoda ali storitve, ampak je lahko odločilno to, koliko je posamezni ponudnik izpolnjeval cilje npr. socialne politike. Tako bo lahko dobil javno naročilo ponudnik, ki ima pri enakovrednem proizvodu ali storitvi sicer višjo ceno, vendar je v zadnjem letu zaposlil dvajset mladih nezaposlenih ljudi. Javni naročnik bo lahko tako prek oddaje javnih naročil sledil ciljem svoje socialne politike, ki ima lahko tudi ekonomski smisel, saj višjo ceno javnega naročila na drugi strani opravičuje finančna in socialna razbremenitev, ki jo za javnega naročnika predstavlja zaposlitev mladih. Podobno je tudi pri okoljskih vidikih, pri katerih ni pomembno samo, kakšne so okoljske lastnosti predmeta javnega naročila, ampak tudi okoljska ustreznost celotnega proizvodnega procesa določenega proizvoda.

Z vidika pravne ureditve EU se tako pomemben del delovanja države in drugih organov javne oblasti seli s področja preprostega nakupa oziroma nabave blaga in storitev na področje pospeševalnih ukrepov in tudi izvajanja različnih politik države. To je izjemen korak naprej v smeri oblikovanja nove vloge države, ki ji bo morala sama oziroma njena uprava prilagoditi svojo organizacijsko in kadrovsko strukturo.

Prikazani evropski trendi so izjemno zanimivi tudi za nadaljnjo gradnjo slovenske države. Ta ima sicer že doslej, tako kot večina tranzicijskih držav, precej izkušenj z velikimi pospeševalnimi ukrepi, s katerimi pa je na žalost skušala bolj ali manj odpraviti predvsem napake, ki so bile storjene v preteklosti. Takšen ukrep je bila tudi sanacija bančnega sistema, v katero je država vložila ogromno proračunskega denarja. Seveda ta ukrep ni imel namena reševati bankirje, ampak je bil namen vzpostaviti stabilni bančni sistem, ki bo lahko ponudil učinkovito finančno podporo gospodarskim in drugim subjektom. Eden od ukrepov v tem okviru je bila tudi ustanovitev Družbe za upravljanje terjatev bank, na katero so banke prenesle svoje slabe terjatve, kar jim je omogočilo njihovo normalno poslovanje. Ustanovitev DUTB in njeno kasnejše delovanje je bila torej pospeševalni ukrep države in je bila kot takšna v splošnem interesu. Pospeševalni ukrep države vedno sledi splošnemu interesu, tudi npr. v primeru, ko gre za reševanje posameznega gospodarskega subjekta, ker je njegova rešitev v splošnem interesu in ni v interesu posameznikov oziroma njegovih lastnikov. V tem smislu mora tudi DUTB kot pospeševalni ukrep države delovati v splošnem interesu, ki je v tem primeru ohranjanje gospodarskih subjektov in ohranjanje delovnih mest. S tem seveda ne mislim, da mora DUTB izvajati javno službo oziroma dejavnost v splošnem interesu. DUTB mora samo v uresničevanju svojega poslanstva uresničevati splošni interes – ali vsaj ne ravnati v nasprotju z njim. To ne pomeni, da mora DUTB tako ravnati na račun interesov upnikov, saj je poplačilo terjatev njeno temeljno poslanstvo. Tako mora ravnati samo takrat, kadar ima možnost izbire, ali naj uporabi v posameznem primeru določen ukrep in kakšnega naj uporabi. Seveda pa v nobenem primeru ne sme uporabiti ukrepa, ki bi bil z vidika njenega poslanstva neupravičen, še manj pa ukrepa, ki bi bil nezakonit.

Jasno, nedvoumno in logično

V tej luči je treba kritično analizirati zdaj zelo aktualni primer začetka stečajnega postopka družbe T-2. Zahtevo za uvedbo stečajnega postopka je DUTB kot glavna upnica skupaj z ostalimi upniki vložila že lani in sodišče prve stopnje je tej zahtevi ugodilo. Na podlagi pritožbe enega od lastnikov T-2 je višje sodišče to odločitev odpravilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ki je sedaj, ob upoštevanju stališč višjega sodišča, zahtevo za uvedbo stečajnega postopka zavrnilo. Na to odločitev se je zdaj pritožila DUTB in na tej podlagi je isto višje sodišče v nasprotju z vsemi svojimi prejšnjimi stališči spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je zahtevi za uvedbo stečajnega postopka ugodilo. S tem je postopek v okviru rednega sodstva končan, nezadovoljni stranki ostane samo še pot na ustavno sodišče v okviru ustavne pritožbe.

Čeprav v tej deželi velja ustaljena praksa, po kateri naj ne bi komentirali pravnomočnih sodnih odločitev, ker bi to lahko omajalo ugled sodstva, menim, da bi bilo treba v dobro vseh, še posebej pa v dobro sodstva, dopustiti izjeme. Pisec tega prispevka je sicer zadnji, ki bi odobraval ali se celo pridruževal pavšalnim kritikam, ki danes letijo na sodstvo z vseh strani. Pošteno in učinkovito sodstvo je temelj vsake pravne države, brez njega še tako dober predpis nič ne zaleže. Vendar pa se naše sodstvo tem neupravičenim kakor tudi upravičenim kritikam strašansko nespretno upira, in sicer tako, da se pred njimi zapira. Če si hoče sodstvo povrniti nekdanji ugled, se mora odpreti, priznati in analizirati svoje napake, saj je samo to zagotovilo, da se v prihodnje ne bodo več ponavljale. Sodstvo sicer je tretja veja oblasti, vendar pri svojem odločanju ne sme izhajati s položaja oblasti, ampak s položaja avtoritete. Avtoriteto pa si je treba ustvariti s poštenim in strokovnim ravnanjem in potem ne bo vprašanja spoštovanja odločitev sodišča, ker ljudje brez ugovora spoštujemo odločitve avtoritete (ne oblasti), čeprav nam te niso vedno pogodu.

V konkretnem primeru začetka stečajnega postopka T-2 gre za dve temeljni vprašanji, od rešitve katerih je odvisna upravičenost začetka tega postopka. Prvo je vprašanje pravnega položaja ostanka terjatve, ki je bila zavarovana in se z unovčenjem zavarovanja ni poplačala v celoti, drugo pa je vprašanje, kako in če sploh lahko vpliva sprememba zakonodaje na tem področju, ki je bila sprejeta po pravnomočnosti prisilne poravnave.

Zelo jasen odgovor na prvo vprašanje daje 213. člen zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki ureja vprašanje terjatev, zoper katere sklenjena prisilna poravnava ne učinkuje. V svojem prvem odstavku določa, da prisilna poravnava ne učinkuje zoper zavarovane terjatve, prednostne terjatve in izločitvene pravice. To je načelna določba in je povsem jasna. Zoper terjatev, ki je bila npr. zavarovana z zastavno pravico na določenem premoženju, torej prisilna poravnava ne učinkuje. Ločitveni upnik, ki ima takšno zavarovano terjatev, tako uživa v postopku prisilne poravnave v razmerju do drugih upnikov privilegiran položaj, saj se bo lahko, v nasprotju z drugimi upniki, iz zavarovane terjatve poplačal v celoti. Vendar pa ta njegov položaj ni absoluten in sega samo do višine vrednosti premoženja, s katerim je bila terjatev zavarovana. To situacijo zopet zelo jasno ureja tretji odstavek istega člena, ki določa, da v primeru, ko ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena istega zakona. To pomeni, da neplačani del terjatve postane navadna terjatev in deli usodo vseh drugih terjatev v prisilni poravnavi. Ta usoda pa se nanaša na odstotek vrednosti terjatve (nižji) ter na rok njene zapadlosti (daljši), kakor je bilo dogovorjeno v prisilni poravnavi.

Ureditev tega vprašanja je torej povsem jasna in nedvoumna, poleg tega pa je tudi logična. Tveganje prenizkega zavarovanja svoje terjatve je na strani upnika, saj on postavlja zahtevo za zavarovanje terjatve. Pri tem je razlog prenizkega zavarovanja povsem nepomemben. Do tega je lahko prišlo zaradi negospodarnega ravnanja upnika, ki je napačno ocenil vrednost premoženja, ki je bilo dano v zavarovanje, lahko pa je prišlo do tega zaradi nepredvidljivih sprememb na trgu, kot je npr. padec vrednosti nepremičnin. V obeh primerih je tveganje na strani ločitvenega upnika in ne more preiti na druge udeležence prisilne poravnave. Drugi upniki ne morejo priti v slabši položaj zato, ker je ločitveni upnik slabo zavaroval svojo terjatev ali pa so nastale nove okoliščine, ki se nanašajo na njegovo sfero. Ob drugačni ureditvi tega vprašanja bi lahko prišlo tudi do izigravanja tega pravnega instituta, saj bi lahko nekdo zavaroval svojo terjatev s simbolično vrednostjo samo zato, da bi v primeru eventualne prisilne poravnave prišel s to terjatvijo v privilegiran položaj.

Okoliščine konkretnega posla

In kakšen vpliv ima rešitev tega vprašanja na problematiko zakonitosti uvedbe stečaja nad T-2? Zelo velik in odločilen. V primeru, da so DUTB in ostali ločitveni upniki zahtevali takojšnje celotno poplačilo svojih terjatev iz drugega premoženja dolžnika kakor iz tistega, s katerim so te terjatve zavarovane, in ga tako spravili v položaj, da ne more izpolnjevati svojih obveznosti iz prisilne poravnave, je zahteva za uvedbo stečajnega postopka nezakonita. Omenjeni zakon zopet v svojem prvem odstavku 214. člena izrecno določa, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni organ, ki bi bilo višje, kot je določeno v prisilni poravnavi in pred rokom zapadlosti, ki je določen v tej poravnavi. V konkretnem primeru to pomeni, da ločitveni upniki preostanka svojih terjatev, ki niso bile v celoti poplačane iz premoženja, danega v zavarovanje, teh terjatev ne morejo uveljaviti v višini več kot 44 odstotkov in ne pred letom 2021, kakor je bilo določeno v prisilni poravnavi. Če torej razlog za uvedbo stečajnega postopka izvira iz položaja, da so ločitveni upniki zahtevali celotno takojšnje plačilo svojih terjatev, ne glede na višino svojih zavarovanj, je to v nasprotju z zakonom in sklenjeno prisilno poravnavo in je zato predlog za uvedbo stečaja nad T-2 nezakonit.

Drugo je vprašanje vpliva kasnejše spremembe zakonodaje na sklenjeno in pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo. Omenjeni zakon je bil po pravnomočnosti prisilne poravnave v zvezi s T-2 dejansko spremenjen, pri čemer je vsebina teh sprememb za rešitev tega vprašanja povsem nepomembna. Prisilna poravnava je konkretno pravno dejanje, ki je sestavljeno iz konkretnega pravnega posla prisilne poravnave in konkretnega pravnega akta pristojnega državnega organa, s katerim se ta pravni posel potrdi. Prisilna poravnava ima povsem konkretno vsebino, v kateri se v časovno določenih razmerah in okoliščinah povsem konkretno določi predvsem odstotek višine poplačila terjatev ter novi rok njihove dospelosti. Gre torej za točno določen pravni posel, ki se je sklenil v okoliščinah in pod pogoji, ki jih je določal pravni red v času njene sklenitve. Glede na to konkretno pravno razmerje, ki izvira iz tega posla, živi svoje samostojno pravno življenje, neodvisno od kasnejših sprememb abstraktnega prava oziroma zakonodaje. To pomeni, da kakršna koli kasnejša sprememba zakonodaje ne more v ničemer vplivati na vsebino sklenjene prisilne poravnave v zvezi s T-2. Na prisilno poravnavo tudi ni možno uporabiti sicer dopustnega instituta t. i. neprave retroaktivnosti, kjer se lahko trajna konkretna pravna razmerja s spremembo zakonodaje tudi spreminjajo (npr. usklajevanje višine pokojnin). Pravice in obveznosti, ki izvirajo iz prisilne poravnave, nimajo takšne trajne narave, zato je kakršna koli odločitev državnega organa, ki bi se v konkretnem primeru opirala na kasnejšo spremembo zakonodaje, nezakonita.

S to kratko analizo aktualnega primera sem skušal prikazati, kako občutljiv mehanizem je sodobna država in kako zapleten je njen instrumentarij za izvajanje njene politike, ki je lahko včasih sam v sebi celo protisloven. Država z velikanskim pospeševalnim ukrepom sanira celoten bančni sistem, pri tem pa ne more neposredno vplivati na njegov končni cilj, to je oživitev gospodarstva. Za uresničitev tega cilja se mora nasloniti na bolj ali manj neodvisne subjekte, med njimi tudi na tiste, ki jih je v ta namen ustvarila sama. Takšen subjekt je tudi DUTB, ki je po volji države postal največji upnik v razmerju do gospodarstva in ima v razmerju do njega velikansko moč. To moč pa mora uporabljati strokovno, predvsem pa zelo odgovorno, sicer se lahko spremeni v nasprotje namenu svoje ustanovitve. V epilogu obravnavanega primera, ki se bo zgodil na ustavnem sodišču, bomo videli, koliko je bila ta moč uporabljena strokovno, sorazmerno in pošteno. Vsekakor pa lahko izpeljemo nauk za prihodnost: da se morajo vsi ti neodvisni subjekti zavedati svoje odgovornosti in da morajo pri sprejemanju odločitev upoštevati ne samo ožje cilje v okviru svojih nalog in pristojnosti, ampak tudi širše družbene cilje, zaradi katerih so bili sploh ustanovljeni.