Tiskane izdaje
Zlata medalja na evropskem košarkarskem prvenstvu je Slovenijo spravila v evforijo, bržkone največjo po osamosvojitvi države 1991. Izjemen in sicer sijajen športni dogodek je takoj presegel okvire športa in ljudi dvignil v kolektivno »hipnozo«. Izgovarjale so se besede ponosa, izrekala so se gesla, češ, kdor ne skače ni Slovenec, češ, še nikoli nismo bili tako ponosni na svojo državo, češ, srečni in ponosni smo, da smo Slovenci. Ponedeljek po zmagi je bil dogodek prva nacionalna tema pogovorov na cestah, med delovnim ljudstvom, med politiki, v medijih ... Na sprejem košarkarjev na Kongresni trg je prišlo, prešteli so da, okrog 20.000 ljudi, kar naj bi jih bilo več kot na osamosvojitveni ceremoniji 1991.
V drugem kotu te slike potekajo kvalifikacije za predsedniško kampanjo in debate, ali predsednik države je, ni in ali bi moral biti moralna avtoriteta. V tem kotu je tudi najti raziskave, da Slovenci po socialnem zaupanju in po zaupanju v državo in njene institucije sodijo na evropsko dno. Kako ti dve podobi spraviti v eno sliko?
Eksplozija skritih energij
Spomnili se bomo intervjuja s Stanetom Saksido, ki smo ga na tem mestu, v SP Dela, objavili pred manj kakor enim mesecem. Naslov je bil: V Sloveniji ne vidim pozitivnih državniških vrednot. Njegova teza, če jo povzamemo, je bila, da slovenska država nima zadosti močne baze niti ljudi niti vrednot, s katerimi bi se ljudje identificirali. Potem je prišlo evropsko prvenstvo in vsa ta latentna hotenja ljudi in želja po vzornikih so se z žogo »pritapkala« po košarkarskem parketu, v seriji trojk in zabitih košev, v končnem rezultatu, ki je Sloveniji prinesel nič manj kot zlato, nič manj kot prvo mesto v Evropi. V ljudeh so eksplodirale skrite energije, iz verige ponižanj v letih recesije in nazadovanja po vseh stopnicah družbenih lestvic so privreli slapovi ponosa in mali ljudje so se utrdili v veri in prepričanju, da so sanje mogoče, da pravljice ne lažejo in da se v temi življenja za vsakogar skriva žarek svetlobe.
Za iluzijami ljudi sta seveda stali trdo delo in garanje talentiranih košarkarjev, selektorja in strategov, dolga leta odrekanj in discipline in, ne izpustimo tega iz enačbe, tudi nekaj sreče. Na koncu in pod črto seveda stoji logična struktura vprašanj in odgovorov, ki pojasnijo vse, kar se je v zvezi s slovensko košarkarsko reprezentanco zgodilo na parketu evropskega prvenstva. Zanimati pa nas je začelo, kaj se je po hurikanskem uspehu naših košarkarjev zgodilo s slovensko javnostjo in ali bi nas tak odziv moral veseliti, mogoče skrbeti – ali pa nič od tega.
Prva misel je na dlani. Če drži Saksidova teza, da v Sloveniji ni videti pozitivnih državniških vrednot, potem lahko drži, da so ljudje prek košarkarskega spektakularnega uspeha do njih ob pravi in ugodni priložnosti poiskali svoj »državniški« obvod in ga speljali in utrdili mimo politike in mehanizmov države. Tako bi tudi pojasnili žvižganje ljudstva, ko so se košarkarskemu uspehu na sprejemu hoteli priključiti ministri države in ljubljanski župan. Nekaj utegne biti na tezi, da se je ljudem na eni strani politika priskutila, da pa so na drugi strani lačni smisla v okviru svoje družbe, v kateri bivajo in so se socializirali. V čem bi lahko bila zanka?
Kako se človek počuti v rezervatu
Slovenska zgodovina je v marsičem zgodovina krčenja, tegob in velikih zgodovinskih obratov. Ena od večnih »zgodovinskih« neznank je zelo visoka samomorilnost, tudi alkoholizem, ki na ravni normalne populacije – ne le v Sloveniji – večkrat preči meje normalnega. Tu so bile vojne, prva in druga svetovna, tu so bila izseljevanja zaradi ekonomskih ali ideoloških razlogov ... Samo v drugi polovici 19. stoletja pa do prvega desetletja 20. stoletja naj bi se iz Slovenije izselilo okrog pol milijona Slovencev. To daje slutiti, da je ekonomski položaj ljudi v njihovi zavesti v bistveni povezavi s produkcijo bivanjskega smisla.
V zadnjem času je našo pozornost pritegnila teza (raziskava) sociologa in nekdanjega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, ki je pokazal, kako je število samomorov v »tranzicijskih državah« v času tranzicije po padcu komunizma skokovito poraslo. Gre za pribaltske države, Rusijo, deloma tudi za Slovenijo. Vse tovrstne zakonitosti so že leta pred osamosvojitvijo zaposlovale slovenske znanstvenike, teoretike in praktike, ki so hoteli odgovoriti na vprašanje o vzrokih takega stanja. Raziskave na to temo so tedaj delali Lev Milčinski, Anica Kos, Janez Dokler in Stane Saksida.
V ozadju teh raziskav je bilo temeljno delo s tega področja, Generalna teorija populacije Alfreda Sauvyja. Šlo je za preiskavo sindroma bolne populacije, katere temeljni indikatorji so samomori, alkoholizem, izostanki z dela zaradi bolniških razlogov, nesreče pri delu pa tudi višja umrljivost moških glede na siceršnje evropsko povprečje. Toda Hanžkova teorija nakazuje, da je tranzicija v obliki samomorov Sloveniji »pobrala« več ljudi kakor svetovna vojna in podoben sindrom naj bi bilo zaslediti v Veliki Britaniji v obdobju thatcherizma, ko je ta z neoliberalnimi ukrepi udaril po rudarjih in ob delo spravil veliko zaposlenih. Če je Sauvy svoje empirične raziskave postavljal v severno Francijo, so se izsledki ponovili in potrdili tudi v primeru severnoameriških Indijancev v rezervatih, ki so generacije pred njimi pomenili izgubo habitata, v preiskovani sedanjosti pa izgubo delovnih mest, alkoholizem, izgubo identitete itn.
Vse to nas pripelje v načelno vprašanje socializacije. Znameniti sociolog religije Thomas Luckmann je v temeljnem delu Nevidna religija popisal, kako se integracija posameznika in družbe dovrši v okviru neprekinjenih družbenih odnosov. Postavil je tezo, da iz človekovega organizma nastane oseba prav v konkretnih procesih socializacije. Ti procesi posredujejo zgodovinsko vnaprej dani družbeni red. V transcendiranju naravnosti, zapiše, gre v temelju za religiozni proces, torej je socializacija v temelju religiozne, povezovalne narave in neposredno pripojena na vprašanje človekovega in družbenega smisla.
Kaj je moralno relevantno
Gre pravzaprav za ugotovitev, da se v družbi v interakciji med družbo in posameznikom ustvarijo razmere, da se, kot pravi, lahko »preteklost, sedanjost in prihodnost poveže v družbeno opredeljeno, moralno relevantno biografijo«. Tako spet pridemo do tranzicije in preloma vrednot po osamosvojitvi oziroma do vprašanja kontinuitete v naboru družbenih vrednot. Tranziciji po letu 1991 očitno ni uspelo zagotoviti niti kontinuitete niti novega nabora čvrstih vrednot, ki bi šivale preteklost in prihodnost v »družbeno relevantno biografijo«.
Ko so leta 2013 t. i. vstajniki terjali zamenjavo oblasti, je bil čas hude gospodarske krize in popolne odsotnosti politične, moralne in družbene odgovornosti med politiki in upravljavci države. Učinki krize, ki se je začela leta 2008, sežejo vse v današnji čas. Zaupanje ljudi je padalo, tako tudi ugled politike in drugih institucij smisla, na primer slovenske Katoliške cerkve, ki uživa zgodovinsko nizko podporo javnega mnenja. Že v analizi splošnih tovrstnih trendov se je Luckmann vprašal, ali ni na mesto tradicionalno cerkveno vezane religije v moderni družbi morda stopilo kaj drugega, kar bi v sociološki analizi označili za religijo. Odgovor je bržkone pritrdilen, toda vseeno razočara: prišlo je do zamenjave, toda ta je spodletela, v Sloveniji, paradoksalno, v kar največji meri s sodelovanjem same Cerkve. Zato, se zdi, se je sodobna slovenska družba odzvala samodejno in samoiniciativno.
Zdi se, da je v Sloveniji prišlo do spontane nadomestitve religije s športom, zabavo, zabavno glasbo in podobnimi poživili, ki v času kriz vzpodbujajo človekovo vitalnost. Parafrazirajmo spet Luckmanna: nekoč so verske norme na prevladujočem vzorcu skušale s smislom oskrbovati celotno posameznikovo življenje. Ko je to z modernizacijo družbe slabelo, so se te vrednote umaknile gospodarskemu, političnemu in drugim vidikom konkretnega življenja.
Sindrom česa v vsem povedanem bi torej lahko bila slovenska košarka, pred tem pa nogomet in pred njim smučanje? Gospodarsko, politično in drugo z državo povezano konkretno življenje je v pogledu ljudi spodletelo. Debate, ali naj bo predsednik države moralna avtoriteta ali ne, niti košarkarska reprezentanca niti navdušeni navijači kot tipični presek slovenske populacije ne poznajo. Zanje je jasno in logično, kdo v zadevi in poslu je moralna avtoriteta, kdo ni in da brez tega zlate kolajne nikoli ne bi bilo. Zanje je stvar enostavna in na svoji ravni so opravili svoj posel. Na dlani pa je, kdo ga na državniški in pomembnejši ravni ni opravil in ime česa je košarkarska evforija.
