Tan Dun in Penderecki da, Garanča in Gergijev ne

Ljubljanski festival je v prvi četrtini pokazal nekaj uspešnih programov, na čelu z gostovanjem kar dveh svetovno znanih in ustvarjalno odmevnih skladateljev: Poljaka Krzysztofa Pendereckega in Kitajca Tan Duna.

Tan Dun je bil v Ljubljani prvič in dirigent večera. Pripadla mu je otvoritvena slovesnost na Kongresnem trgu z naslovom Trilogija borilnih veščin kot filmska glasba s projekcijo na megaekrane odlomkov iz filmov, za katere je Tan Dun napisal glasbo, tokrat izvajano v živo, kot je bila nekdaj spremljava k nemim filmom.

Kombinacija dveh orkestrov (še Teatra Verdi iz Trsta) in gostovanje v Trstu naslednjega dne na Velikem trgu je nadaljevanje tradicije kulturnega sodelovanja Festivala Ljubljana tudi s slovenskim mestom po lanskem nastopu z Orffovo kantato Carmina burana (dirigent Uroš Lajovic).

Tradicijo mednarodnih koncertov z udeležbo slovenskih glasbenikov na tem trgu je sicer začel že Riccardo Muti s Koncertom prijateljstva leta 2010, prav na dan obletnice fašističnega požiga slovenskega Narodnega doma 13. julija 1920. Kot veste, so trije predsedniki, Giorgio Napolitano, Ivo Josipović in Danilo Türk, še pred koncertom položili venec k Narodnemu domu, odkrili jubilejno ploščo in se vpisali v spominsko knjigo.

Mimogrede: Muti napoveduje podoben Koncert prijateljstva v Kobaridu leta 2017 v spomin na vse žrtve soške fronte. Lani je bil Koncert prijateljstva v Sredipolju ob spomeniku italijanskih žrtev prve svetovne vojne, nato pa je Muti z Verdijevim Requiemom prišel v Ljubljano na Kongresni trg na Ljubljana Festival. Letos je bil Koncert prijateljstva z Riccardom Mutijem 6. julija v stari katedrali v Otrantu.

Eden najboljših requiemov

Še precej bolj pretresljiv pa je bil Poljski requiem Krzysztofa Pendereckega v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma prav tako s skladateljem kot dirigentom svojega epohalnega dela, enega najboljših requiemov v zadnjega pol stoletja; nekako med Benjaminom Brittnom (Vojni requiem, 1961/1962) ter Györgyem Ligetijem (Requiem, 1965) in Philipom Glassom (Simfonija št. 5 – Requiem, Bardo, Nirmanakaya po naročilu Salzburškega poletnega festivala leta 1999 za praznovanje konca tisočletja).

Penderecki je Poljski requiem pisal dolgo časa, pravzaprav kakih pet let, preden je bila prva izvedba leta 1984, potem ga je predelal še leta 1993 in 2005, tako da je vsa pretresljivost in monumentalnost njegove dolge kompozicije prišla do polnega izraza, kar smo doživeli v Ljubljani. Penderecki je bil po koncertu zelo zadovoljen; zlasti je pohvalil zbor, ki ima v requiemu zelo zahtevno nalogo, pa tudi orkester Slovenske filharmonije.

Penderecki je po koncertu v bistvu že privolil še v en koncert svojih del na festivalu v prihodnjih letih. Lahko bi bila njegova sijajna kompozicija Utrenja, za katero pa je v pogovoru menil, da je za zbor še težja kot Poljski requiem in da potrebuje sijajne basiste, zlasti solista, za kar je bil najprej malo skeptičen, nakar mu je direktor Darko Brlek pojasnil, da sodeluje z zborom Glinka iz Sankt Peterburga, ki take profondiste ima. Penderecki si želi, da bi bilo njegovo prihodnje gostovanje v Ljubljani s koncertom v stolnici; poleg Utrenja iz dveh delov (Položitev Kristusa v grob, Vstajenje Gospodovo) je omenil še nekaj svojih duhovnih skladb, v katerih je v ospredju ne toliko liturgika sama kot problematika zbliževanja religij in medsebojno razumevanje, zgodovina in vizija.

V Poljskem requiemu je veliko poljske zgodovine: usoda Judov v varšavskem getu in drugje, spomin na mučenika frančiškana patra Kolbeja, kardinala Wyszyńskega, na poljske žrtve ruske NKVD v Katinskem gozdu, na stavko v ladjedelnici v Gdansku, rojstvo Solidarnosti na čelu z Lechom Wałęso, ki mu je izrecno posvečen del Lacrimosa. Leta 2005 je bila prvič izvedena še dodana Ciaccona, posvečena poljskemu papežu Wojtyłi, Janezu Pavlu II.

Zelo je bil presenečen, ko je bil po koncertu po naključju prisoten akademski kipar Mirsad Begić in je izvedel, da je ob papeževem obisku Ljubljane kiparsko spomeniško napravil tako stolnična vrata kot portret papeža, njegovega prijatelja, ki je sedaj na ogled v cerkvi svetega Jožefa (en odlitek pa v Vatikanskih muzejih v Rimu). Kot kaže, se je Penderecki v Ljubljano že kar zaljubil! Prvič je bil pri nas, ko je dirigiral svoj Pasijon po Luki.

Razlog odpovedi: zdravje

Z Ljubljano pa navezujeta svoje simpatije še oba naslednja, žal, negosta; mezzosopranistka Elina Garanča in dirigent Valerij Gergijev. Njen menedžer mi je zatrdil, da bi ravno v Ljubljano še kako rada prišla, a da ji umira mama (odpovedala je tudi gostovanje v milanski Scali). Valerij Gergijev, ki je na Ljubljano prav tako zelo navezan, je vsaj desetkrat telefoniral Brleku in se pozanimal, kako je z gostovanjem njegovega ansambla, a je na zdravljenju v Baden-Badnu. Zdravniki so opazili, da mu peša srce, in prepovedali prevelike napore, sicer lahko umre.

Gergijev ve, da sta v zadnjem obdobju tako rekoč za dirigentskim pultom umrla dva svetovno znana dirigenta: Giuseppe Patanè, ki je doživel infarkt med dirigiranjem Seviljskega brivca v Bavarski državni operi v Münchnu (1989), in Giuseppe Sinopoli, ki je doživel isto usodo med dirigiranjem Aide v Deutsche Oper v Berlinu (2001). Oba sta kmalu po infarktu umrla v bolnišnici.

A Valerij Gergijev z Ljubljano diha od leta 1997, ko je pripeljal svoj operni ansambel iz Sankt Peterburga in so tako rekoč brez vaj in poznavanja mesta v zadnjem trenutku kot »padli na oder« v Gallusovo dvorano s koncertno izvedbo Jevgenija Onjegina P. I. Čajkovskega. Bil je prijatelj Janeza Drnovška; spoznali so se na slavnostnem koncertu ob 300. obletnici ustanovitve Sankt Peterburga; vsakokrat ko je prišel v Ljubljano, se je pozanimal, kako je z njegovim zdravjem. Enkrat sta se srečala v Vili Podrožnik in enkrat je prišel na njegov koncert v Cankarjev dom.

Imamo velike umetnike, ki nas imajo v srcu in mislijo na nas, četudi k nam ne morejo vedno priti!