Tečaj za držanje goflje

Domovino je treba braniti ali s sramoto­ ali slavo; v obeh primerih je dobro branjena, je v svoji knjigi Vladar zinil naš prijatelj Niccolò Machiavelli. Naš arbiter na haaškem sodišču Jernej Sekolec in agentka Simona Drenik sta se očitno odločila, da bosta domovino branila s sramotno nizko profesionalnostjo. Komunicirala sta kot dve kuri, ki sta pravkar izlegli jajci, v bližini pa prežeča lisica. Vendar je morda imel Niccolò znova prav – prav to kokodakanje se nam na koncu utegne celo obrestovati, lisica pa brez plena.

Jernej in Simona morda nikoli nista bila na Kreti, kjer prodajajo izjemno lepe in kar vznemirjujoče spominke – okrogle glinene plošče, replike enkratnega diska iz Festosa na jugu otoka, ki so ga našli leta 1908. Gre za okroglo ploščo iz obdobja okoli leta 1700 pr. n. št. s spiralno usmerjenim napisom na obeh straneh. Znaki niso vpraskani ročno, temveč so vtisnjeni z žigom, in tako predstavljajo najstarejše tiskane črke (Simon Singh, Knjiga šifer).

Kje ste torej Nemci s svojim Gutenbergom?! Priznajte, skoraj tri tisočletja za minojsko civilizacijo na Kreti!

Presenetljivo je, da niso nikoli našli kakšnega podobnega dokumenta, zato za deskriptiranje ni na voljo nobenih informacij: 242 znakov, razdeljenih na 61 skupin. Z žigom vtisnjena pisava, piše Singh, navaja na misel, da je imela zelo široko uporabo, zato obstaja upanje, da bodo arheologi nekega dne morda našli več podobnih plošč, ki bodo osvetlile to skrivnostno pisavo. Vsekakor ji ta hip ne morejo do obisti niti največji računalniški geniji.

Kdo ve, morda pa je bil tisti disk iz Festosa zaradi svoje unikatnosti kake vrste arbitražni sporazum svojega časa.

No, morda pa sta Jernej in Simona na zunanjem ministrstvu pred odhodom v Haag absolvirala vsaj navahovsko kodno tabelo, ki so jo Američani med drugo svetovno vojno uporabljali na Pacifiku. Za ilustracijo samo nekaj izrazov: Ma-e (lisica), Lin (konj), Tkin (led) Klizzie-jazzi (otrok), Na-as-tso-si (miš), Gah (zajec), Than-zie (puran) itd. Tudi te šifre ne bi nikoli strli, ker jezik Navahov ni v sorodu z nobenim drugim na svetu; razkrili so jo šele leta 1982.

Zdi se, da na našem zunanjem ministrstvu nimajo nobenih »tečajev« o tem, kako krotiti jezik. Če bi si Jernej in Simona ogledala vsaj kak boljši vohunski film, bi se lahko poučila, da se na pogovor o zaupnih rečeh zavije v kak slabo obljuden park, pa še tam se skopari z besedami. No, navsezadnje ne zna krotiti jezika niti zunanji minister Karl Erjavec, ki se je malodane šopiril, kako nam gre v Haagu kot po maslu. Na maslu je že marsikomu spodrsnilo.

Nova revija je leta 1999 izdala Bajtov Slovenski kdo je kdo in v njem so biografski podatki šestih Erjavcev – a ni Karla Erjavca, ki se je zavihtel v politiko z neke vrste »gerontološkim populizmom«. Erjavec je sicer pravnik, toda taka izobrazba še ni referenca za vodenje zunanjega ministrstva, kar Karlu uspeva že pod tretjim mandatarjem – Janšo, Bratuškovo in zdaj Cerarjem. Bil je tudi Janšev obrambni minister in Pahorjev minister za okolje in prostor. Skratka, s staranjem prebivalstva se mu obeta še dolga ministrska kariera in ima možnost preseči Giulia Andreottija, ki je bil notranji, obrambni in zunanji minister ter ministrski predsednik med letoma 1954 in 1989, torej polnih 35 let! Umrl je kot dosmrtni senator, star 94 let, Erjavec pa jih šteje »šele« mladeniških 55.

Kolikor vemo, je Giulio občudoval ruskega zunanjega ministra Andreja Gromika, v diplomaciji znanega kot »mister njet«, in tistega, ki je znal držati jezik za zobmi. Erjavec bi se v tem lahko zgledoval po ruski diplomatski šoli, zdaj po Sergeju Lavrovu.

Seveda ne bomo trdili, da je bilo na zunanjem ministrstvu pod Dimitrijem Ruplom vse v redu, toda zdaj se ne moremo otresti vtisa nekakšne razpuščenosti. Afere in škandali si sledijo drug za drugim. Vlada je prav te dni odpoklicala vrsto veleposlanikov, kar je vsekakor signal, da se diplomatska mreža vodi nekako »prostodušno«. Med odpoklicanimi je seveda tudi veleposlanica v Parizu Veronika Stabej, ki ji očitajo prilaščanje denarja in ponarejanje dokumentov. Prav neverjetno je, da veleposlanika lahko premami nekaj fičnikov; se za pet tisoč evrov splača tvegati kariero?

Kaj reči o slovenskem konzulu v Podgorici Romanu Vebru, ki so ga osumili zlorabe položaja; od črnogorskih državljanov, ki so zaprosili za šengenski vizum, naj bi zahteval plačilo. Na Balkanu so naši diplomati kot posamezniki nasploh bolj živahni kot slovenska diplomacija – Nataša Vodušek, veleposlanica v BiH, je na primer opita povzročila hudo prometno nesrečo in končala v zaporu.

Odpustiti so morali tudi veleposlanika v Španiji ­Petra Reberca, ki se bo v zgodovino diplomacije zapisal z zbiranjem sekir, macol, kablov … Pri nekem pregledu so v veleposlaništvu našteli 1800 kozarcev, prav toliko žličk, 1607 vilic, 880 jedilnih in 116 kuhinjskih nožev, tri kilometre električnih kablov, 37 klešč, 15 macol, 25 kladiv, 107 izvijačev itd. Vse to primanjkuje Slovenski vojski in morda je ta marljivi hrček znašal vkup prav zanje.

Še bi lahko naštevali, izogibajoč se trditvi, da je naše diplomatsko osebje bolj »balkansko« od drugih; tudi diplomati in zunanjepolitična birokracija so pač ljudje z vsemi predvidljivimi napakami. Vendar je pri nas še posebej očitno, kako se lahko strankarsko močvirje razleze ne samo po gospodarstvu, sociali in državni upravi, temveč tudi po zunanjepolitičnem aparatu. In posledice pač utegnejo biti katastrofalne, kot je afera z arbitražo. Če si ZDA lahko privoščijo, da jih v Sloveniji zastopa kaka otroška negovalka ali čuvaj­ plaže, jim mi seveda ne moremo vrniti z isto mero.

No, seveda, tisto prisluškovanje Jerneju in Simoni ni razgalilo samo naše mlahedrave diplomacije, ampak tudi balkansko dušo Zagreba – ki je nepopravljivo prevzetna, kričava in še kaj. Osmešili so se že s tem, da so v afero vključili »verodostojen« beograjski tabloid. To me spominja na dobre stare čase, ko sem dopisnici France Press ob kavi »zaupal«, da je Jugoslavija tik pred razpadom, in naslednji dan je agencija to novico »iz zaupnih virov« kajpak objavila. Jaz pa sem lahko v Ljubljano poročal: Kot piše France Press …

S tako histerično in celo shizofreno politiko, kot je hrvaška, je težko mirno komunicirati, se ji pa celo dobrikati s floskulami o »dobrih odnosih« (recimo Pahor in Kosorjeva), je že skoraj maloumno. V 25 letih medsosedskih »dobrih odnosov« bi se že lahko naučili, da je nekega dne treba obrniti ploščo. Ne bi hvalili Lojzeta Peterleta kot nekdanjega zunanjega ministra, vendar je te dni povedal nekaj zelo tehtnega: Spomnimo se, da je Hrvaška poskušala enostransko uveljaviti svojo voljo glede meje tako, da je v pristopno dokumentacijo zarisala nedogovorjeno mejo. To se mi zdi veliko težji prekršek od pogovora med Sekolcem in Drenikovo.

Peterle ima seveda prav – naša zunanja politika ne deluje samo preveč »prostodušno«, ampak ji manjka tudi ostrine. Ko bo, če bo, arbitražno sodišče v Haagu razsodilo, bo zanimivo prelistati tistih 3600 strani dokumentov, ki jih je sodišču posredovala hrvaška stran, in videti, koliko je tam ponarejenega ali ­sfabriciranega.

»Že tisočletja se kralji, kraljice in generali zanašajo na hitre in zanesljive poti sporočanja, da bi lahko vodili svoje države in vojske. In že od nekdaj tudi vedo, kako hude so lahko posledice, če bi njihova sporočila prišla v napačne roke,« piše Simon Singh. Mi bi samo dodali: … ali pa do napačnih ušes.

Ker se ravno začenja čas kislih kumaric: V Moskvi mi je agent Aleksander na vsak način hotel pokazati nikoli dokončano ameriško veleposlaništvo. Ameriški strokovnjaki za prisluškovanje so skrbno nadzorovali gradnjo, da se ne bi po stavbi razmnožile kake stenice. Šele pozneje se jim je nekako posvetilo, da so jim Rusi sestavili kovinsko ogrodje objekta, ki kot celota deluje kot ogromna antena. In v veleposlaništvo se niso nikoli vselili.

Ministrstvo na Prešernovi, učite se!