Tiskane izdaje
Beli šotor na Kongresnem trgu je dajal videz, kot bi za nekaj dni sredi Ljubljane pristalo vesoljsko plovilo in naplavilo drugo raso. Že na vhodu čudovito oblečeni, mladi lepi drzni, ekstravagantni mladi, ki se drenjajo na modno revijo. Vstopnic in prostora ni dovolj za vse. Znotraj so kolekcije za jesen-zimo 2015/16 spremljali ljubitelji mode, modni blogerji z izzivalnimi imidži, stilisti, igralci, arhitekti, grafični oblikovalci, številna imena iz estrade in kulture, zadnji večer s predstavitvijo Kick by Olimpija tudi iz sveta športa.
V drugih evropskih državah je teden mode naslovna novica, pri nas komaj novica, je še pred leti za Delo rekla oblikovalka in predavateljica Nataša Peršuh. Zadnji dve leti, sploh pa letos se zdi, da so se zbudili tudi tako imenovani klasični mediji, nacionalna televizija, časopisne hiše in prepoznali, kako pomembna je tudi medijska podpora domačim blagovnim znamkam, ustvarjalnosti oblikovalcev in študentov oblikovanja. Iz teh se rojevajo nove zgodbe.
Svoje kolekcije za jesen-zimo 2015/16 je na novi lokaciji tedna mode, na Kongresnem trgu, predstavilo več kot 23 blagovnih znamk oziroma oblikovalcev: od že uveljavljenih oblikovalcev, ki so preživeli prihod instant blagovnih znamk, kot so Draž, Almira Sadar, dvojec JSP, Eber, Alenka Globočnik z Akulturo, Tanja Zorn, Maja Štamol ..., pa do svežine in senzualnosti oblikovalcev pod Young@Squat, Dajane Ljubičić, znamke Sofia Nogard ali razigranosti mladih oblikovalcev pod blagovno znamko Kick by Olimpija, v kateri so se kot manekeni sprehodili nogometni upi NK Olimpija.
»Vemo, da je propadlo skoraj 97 odstotkov velikih slovenskih tekstilnih podjetij, obstoj slovenske mode rešujejo mikropodjetja, z enim ali dvema zaposlenima; študenti in posamični modni entuziasti. Zato je fashion week za zdaj še edina priložnost, da se sploh predstavijo javnosti – in v tem kontekstu ima svojo vrednost,« je rekla modna poznavalka Jožica Brodarič, ustanoviteljica nagrad trend. »Tudi to, da je LJFW prišel v središče prestolnice, pomeni osvežitev. Čestitam za nov pristop organizatorjem in mestu Ljubljana.«
»Ker naši oblikovalci nimajo denarja, da bi prirejali svoje modne šove, je LJFW za njih dobra in tudi edina priložnost, da pokažejo modne vizije in napredek,« pravi tudi Aleš Čakš, odgovorni urednik revije Trendi/Finance. »Težava pa je, da se po modnih revijah tedna mode razen priložnostnega intervjuja in objavljanja fotografij na facebooku in v drugih spletnih medijih za marsikaterega oblikovalca LJFW zgodba konča,« pravi Čakš, ki z modnimi dogodki Trendi prav tako že nekaj let pomaga slovenskim oblikovalcem pri preboju na modni trg.
»Veseli me, da moda dobiva pokrovitelje in da imajo sponzorji posluh, podpora mesta je »na mestu«, je po zadnji modni reviji v sredo dejala Barbara Žnidar, modna poznavalka. »Prav je, da projekt vključuje 'valilnico talentov', da postavlja platformo za seznanjanje z več nivoji estetike, saj uniformiranosti, kolikor se je že zalezla v pore družbe, vsaj nekateri ne sprejemamo.«
8. fashion week, ki ga je letos organiziral Zavod Zvereene pod pokroviteljstvom Mestne občine Ljubljana je poleg izvirnih kolekcij izstopal tudi z izvirnim ličenjem (Špela Ema Veble), pričeskami (Tomaž Turk, Mič Styling) in seveda modeli neobičajne lepote (agencije Immortal Model Management,pod taktirko Tomaža Miheliča).
Teden mode je deloval sveže, poln nove energije, izvirnih kosov in z vse bolj številčno, pretežno mlado publiko. Kot je rekla tudi Barbara Žnidar, »je vse skupaj potekalo kot dobro naoljen stroj, z odlično 'izšolanimi' asistentkami in elegantno postrežbo. Še najbolj pa sem navdušena nad delom obiskovalcev: novi obrazi, sveža energija, mladi intelektualci.«
Vrhunci LJFW:
Barbara Žnidar: JSP. Dajana Ljubičić. Almira Sadar. Tanja Zorn. Alenka Globočnik.
Aleš Čakš: Med tistimi, ki imajo močne modne zgodbe in poznajo obrt, so Dajana Ljubičić in Petja Zorec (obe članici skupine Squat) in modni dvojec JSP, ki je na pravkar končanem LJFW napovedal povratek na slovensko modno sceno z udarno, premišljeno, silovito modno zgodbo eko materialov.
Nataša Peršuh,
Velja za eno najbolj izvirnih slovenskih modnih oblikovalk. Po študiju na prestižni francoski šoli Institut Français de la Mode se je vrnila v Ljubljano, najprej soustanovila V.o.o.d.o.o, nato skupaj z Zoranom Garevskim ustanovila galerijo in platformo za mlade oblikovalce Young@Squat. Je redna predavateljica na oddelku za oblikovanje tekstilij in oblačil na naravoslovno-tehniški fakulteti v Ljubljani, kjer s študenti oblikovanja dosegajo zavidljive mednarodne rezultate.
Kdo pri nas postavlja kritično ogledalo modnemu oblikovanju? Kdo je slovenska Suzy Menkes?
Ni ustrezne konstruktivne kritike. Žal.
Kaj je krivo za stanje slovenske mode? Res samo kriza, fenomen 'made in China', pojav nizkocenovnih blagovnih znamk?
Dokler stranke in kupci ne bodo prepoznali vrednosti dobrega in avtorskega oblikovanja oblačil in cenili manjših kolekcij, bolj unikatnih kosov, zanje bili kdaj pripravljeni odšteti tudi kak evro več, kar bi se obrestovalo, ko bi tak kos ostal aktualen in lep še mnogo sezon, se tudi modi pri nas še vedno slabo piše. V času nekdanje Jugoslavije je bilo »domače« še cenjeno, kupovalo se je manj, bolj premišljeno – posameznik je bil pripravljen investirati več in v dobre kose, ti pa so mu služili dlje.
Mislite, da če bi bile v preteklosti povezave med slovenskimi podjetji in talentiranimi oblikovalci pogostejše, slovenske modne zgodbe ne bi bile tako pesimistične, kot so? Bi hipotetično sprejeli mesto kreativnega vodje za Muro ali Peko?
Ne bi sprejela Mure ali Peka. Si pa zelo želim delati s Cicibanom, iz osebnih razlogov in zato, ker se mi zdi Ciciban po krivici zapostavljena pristna slovenska znamka. Blagovno znamko bolj kot samo oblikovanje definirajo in poganjajo strukture, ki stojijo za njo: trg, proizvodnja, logistika, nabava, marketing, piar, distribucija, jasni lastniški odnosi, vizija ... Ciciban vse to že ima, potreboval bi samo še malo »oblikovanja«, pa bi lahko osvojil svet. Primer Mure ali Peka pa ... kje bi človek sploh začel?
Vizija modnega oblikovanja pri nas? Moda kot gospodarska panoga?
Čim boljši, čim bolj pogumni in drzni mladi oblikovalci, ki si bodo ime ustvarili v svetu, potem pa morda še kaj naredili pri nas, kot na primer MEHLE, ki proizvajata v Sloveniji, in Room39 (Petra Grmek Green), ki dela z našimi izvajalci in nekaterimi slovenskimi oblikovalci. Pa seveda naša Nataša Čagalj, Peter Movrin, Angela Lukanović in drugi.
SQUAT//Young@Squat je taka platforma, ki oblikovalcem ponuja stik z aktualno realnostjo in jih vzpodbuja k velikim sanjam.
Dober primer začetka neke nove, upajmo, da uspešne zgodbe, je tudi Kick by Olimpija, ki je nastala kot produkt oblikovanja študentov NTF OT z mentorji na podlagi družbeno odgovornega projekta v okviru koncernskega projekta »Hypo Pro Futuro«.
»Moda ni nekaj, kar bi bilo samo v oblekah,« je rekla Coco Chanel. »Je nekaj, kar je v zraku, na nebu, na ulici …« Kako občutite modo? Kje jo najdete?
Iščem, delam, živim. Nekatere vplive zaznam, določene nadgradnje pa dorečem skozi raziskavo in delo na kolekciji. Se strinjam s Coco Chanel – moda je živ fenomen, ki evolvira in se spreminja vsak trenutek glede na aktualne dogodke. Na oblikovalcih pa je, da to interpretiramo na pravi način.
Ključ za vašo novo kolekcijo? Beseda, film, zgodba, modna ikona?
Moja kolekcija New Minimal/Novi minimalizem je v osnovi preprosta, izhaja iz nekaj osnovnih oblik, vendar je hkrati bogata in polna, uporabna in nosljiva. Navdihuje se v novih epicentrih, tokovih in trendsetterjih sodobne mode, ki danes prihajajo iz Rusije, Ukrajine, Kitajske ... V njej se mešajo vplivi posameznih področij, etno in futurizem, glam rock z japonsko zen filozofijo, naravno s sintetičnim.
Alenka Globočnik,
Že od sredine devetdesetih let ima svojo lastno blagovno znamko in trgovino Akultura ter zaradi prepoznavne kakovosti in vrhunsko oblikovanih kosov tudi stalne stranke; začela je z drznimi kreacijami iz najfinejšega usnja, kasneje se je začela poigravati s kontrasti usnja in svile, usnja in platna, usnja in volne. Navdih išče v abstraktni umetnosti, tokrat v lastnih slikarskih platnih.
Kdo pri nas postavlja kritično ogledalo modnemu oblikovanju? Kdo je slovenska Suzy Menkes?
Resnih modnih kritikov v Sloveniji, tistih, ki bi na modo pogledali širše, skozi strokovno oko, žal ne poznam. Pri nas kritike večinoma pišejo blogerji, ki nimajo ustreznega znanja, in ocenjujejo kolekcije skozi perspektivo všečnosti in kaj bi oni oblekli.
Kaj je krivo za stanje slovenske mode? Res samo kriza, fenomen 'made in China', pojav nizkocenovnih blagovnih znamk?
Mislim, da vse našteto skupaj. Vsak oblikovalec išče svojo nišo, da bo svoje kreacije tudi prodal. Ko se pa začneš preveč prilagajati kupcem, hitro zapadeš v povprečje in komercialnost.
Najboljše kolekcije so tiste, pri katerih pozabiš na dejstvo, da moraš tudi prodati. Edino tako iskreno slediš sebi, svoji viziji in ideji, ki te vodi do končnega izdelka. Vsaj tako je pri meni.
Mislite, da če bi bile v preteklosti povezave med slovenskimi podjetji in talentiranimi oblikovalci pogostejše, slovenske modne zgodbe ne bi bile tako pesimistične, kot so? Bi hipotetično sprejeli mesto kreativnega vodje za Muro ali Peko?
Jaz osebno tega ne bi sprejela, ker bi se morala preveč prilagajati, sprejemati kompromise. Vsaj ne v tem trenutku, ko vsi krčijo in omejujejo sredstva. So bili in so poskusi oživitve modne industrije z dobrimi oblikovalci, vendar neuspešno. Modni oblikovalec ni vse, je le del zgodbe. Potreben je dober menedžment.
Vizija modnega oblikovanja pri nas? Moda kot gospodarska panoga?
Na LJFW se je predstavilo nekaj zelo dobrih kolekcij. Oblikovalec je ustvarjalec, samo en del v verigi. Če želimo, da moda postane gospodarska panoga tudi pri nas, je potrebna strategija v najširšem smislu, tudi na državni ravni. Predvsem pa je najprej potrebna ozaveščenost ljudi, da je moda in skozi njo naša zunanja podoba pomembna. Da je tudi oblačenje kultura.
Pomen in dolgoročni učinek Ljubljanskega tedna mode?
Fashion week je pomemben dogodek, ker z njim ljudi ozaveščamo, vzgajamo, opozarjamo, da je individualnost skozi prizmo oblačenja pomembna, da skozi oblačenje spregovorimo, kdo pravzaprav smo, kako razmišljamo ... Zunanja podoba spregovori, še preden spregovorijo naše znanje in naše sposobnosti. Taki dogodki, verjamem, imajo moč ozaveščanja in vzgajanja ljudi.
»Moda ni nekaj, kar bi bilo samo v oblekah,« je rekla Coco Chanel. »Je nekaj, kar je v zraku, na nebu, na ulici …« Kako občutite modo? Kje jo najdete?
Se popolnoma strinjam s Coco Chanel. Moda je moj poklic, v katerem neizmerno uživam. Modo čutim, je v meni, skoznjo se izražam in pripovedujem svojo zgodbo.
Ključ za vašo novo kolekcijo? Beseda, film, zgodba, modna ikona?
Kolekcija, predstavljena na LJFW, govori še o moji drugi strasti, to je slikarstvo. Ključ, izhodišče so moja slikarska platna, ki sem jih transformirala v nove forme.
Petja Zorec,
Na modno prizorišče jo je pred štirimi leti izstrelila platforma Young@Squat, z mentorjema Zoranom Garevskim in Natašo Peršuh. Že za diplomsko kolekcijo je prejela študentsko Prešernovo nagrado in državno nagrado za trajnostni razvoj; ustvarja kose za moške, ki si jih želijo nositi tudi ženske; njena oblačila rušijo stereotipe, stavi na visokotehnološke materiale in želi, da bi v modi poleg estetike štela tudi nosljivost.
Kdo pri nas postavlja kritično ogledalo modnemu oblikovanju? Kdo je slovenska Suzy Menkes?
Moja slovenska Suzy Menkes je Peter Movrin.
Kaj je krivo za stanje slovenske mode? Res samo kriza, fenomen 'made in China', pojav nizkocenovnih blagovnih znamk?
Moda je prvi kazalec splošnega zeitgeista. Plehka je, doživlja krizo. Vse se vrti samo še okoli številk in marketinga, oblačila so zgubila svojo vlogo, globino.
Mislite, da če bi bile v preteklosti povezave med slovenskimi podjetji in talentiranimi oblikovalci pogostejše, slovenske modne zgodbe ne bi bile tako pesimistične, kot so? Bi hipotetično sprejeli mesto kreativnega vodje za Muro ali Peko?
S pravo ekipo strokovnjakov, seveda. Problem vidim predvsem v vodilnih v podjetjih, ki nimajo pravih kompetenc za svoja delovna mesta, nimajo vizije, ne razumejo in ne živijo mode in k sodelovanju vabijo nove nekompetentne ljudi. Imeli smo kar nekaj izjemno lepih praks (R Exclusiv), zelo dobro je tudi sodelovanje Alpina X Draž.
Vizija modnega oblikovanja pri nas? Moda kot gospodarska panoga?
V Sloveniji je veliko izrednih oblikovalcev in strokovnjakov, ki bi se morali povezati in zgledovati po utečenih in uspešnih praksah iz tujine. Nedvomno pa je treba trg razširiti zunaj slovenskih meja, saj je naš tako majhen, modnih poznavalcev in navdušencev pa zelo malo. Rešitev? Vizija! Nova tržna niša in veliko neprespanih noči. Pa »made in Slo« (proizvodnja).
Pomen in dolgoročni učinek Ljubljanskega tedna mode?
Pozdravljam ljubljanski fashion week, nujno je, da ga imamo vsako sezono. S tem se razširja kultura mode, ki je v naši deželi na zelo nizki ravni.
»Moda ni nekaj, kar bi bilo samo v oblekah,« je rekla Coco Chanel. »Je nekaj, kar je v zraku, na nebu, na ulici …« Kako občutite modo? Kje jo najdete?
Zame je oblikovanje oblačil lek, vsaka kolekcija pa moja osebna izpoved, ki se transformira v otipljivo.
Ključ za vašo novo kolekcijo? Beseda, film, zgodba, modna ikona?
»Zato, da zmagamo, moramo najprej pasti.«
Urška in Tomaž Draž,
Blagovna znamka družinskega podjetja z dolgoletno tradicijo ustvarja skozi pletenine, tako ekstravagantne kot popolnoma nosljive. Modni duet Urška in Tomaž Draž imata prepoznaven podpis, vrhunsko kakovost, združujeta nosljivost z eleganco in ekstravaganco.
Kdo pri nas postavlja kritično ogledalo modnemu oblikovanju? Kdo je slovenska Suzy Menkes?
Lahko bi bili Sanja Grcić ali Jožica Brodarič, če bi hoteli. Resnično vidiva problem naše mode tudi v tem, da nihče več ne piše poglobljenih in strokovnih modnih kritik. Prvo in zadnjo res dobro sva brala takoj po prvem FW v Šiški v Sobotni prilogi avtorja Anžeja Dežana. Škoda, da ne nadaljuje.
Kaj je krivo za stanje slovenske mode? Res samo kriza, fenomen 'made in China', pojav nizkocenovnih blagovnih znamk?
Podoben problem kot v slovenskemu gospodarstvu nasploh. Smo brez vsake strategije in načrtov za prihodnost v smislu panoge. Za uspeh na tujih trgih bi bilo potrebno širše sodelovanje države, ekonomije, turizma, medijev in oblikovalcev.
Predvsem pa je kriva naša skromnost, to, da vsi čakamo na čudež, da bo nekdo prišel, opazil našo kakovost in nam ponudil mesto, ki si ga zaslužimo. Opažava, da imajo najina oblačila tako imenovano 'trajnostno noto', ki je v zadnjem času zunaj tako zelo popularna. Že vsaj petnajst let namreč preurejava naše stare kose oblačil, ki nama jih prinesejo stranke, in z njimi ravnava tako oblikovalsko kot ekološko odgovorno. Tudi to je prednost večine slovenskih blagovnih znamk; oblačila niso samo potrošni material, ki ga vsako leto ali vsak mesec zavržemo, ampak živijo z nami.
Mislite, da če bi bile v preteklosti povezave med slovenskimi podjetji in talentiranimi oblikovalci pogostejše, slovenske modne zgodbe ne bi bile tako pesimistične, kot so? Bi hipotetično sprejeli mesto kreativnega vodje za Muro ali Peko?
Marsikatero vlogo bi z veseljem sprejela, če bi nama bila ponujena na pravi način. Pred leti so naju vabili v Rašico, ko pa sva želela videti njihove pletilne stroje, so nama povedali, da želijo poleg najinega oblikovanja tudi najino proizvodnjo, ker so žal vse pletilne stroje prodali. V najinem primeru se je v vsaki ponudbi skrivala nekakšna »menedžerska manipulacija«. Sicer pa že četrto sezono sodelujeva z Alpino in lahko rečeva, da je sodelovanje plodno, pošteno in kreativno, so pa seveda še stvari, ki jih je treba izboljšati.
Vizija modnega oblikovanja pri nas? Rešitve? Moda kot gospodarska panoga?
Težava ni ne v oblikovanju ne v oblikovalcih. Dobra podjetja so uničili preračunljivi menedžerji, ki so se menjali na vsake dve leti, nihče pa ni imel vizije niti o blagovni znamki, kaj šele o poštenih plačah njihovih zaposlenih. Moda je gospodarska panoga in zato, da bi bila uspešna, potrebuje najprej dobrega oblikovalca, ki se je kot dober športnik pripravljen za razvoj kolekcij odreči marsičemu; a za to potrebuje sodelavce z različnih področij modne panoge in gospodarstva, ki prav tako živijo z vizijo blagovne znamke.
Pomen in dolgoročni učinek Ljubljanskega tedna mode?
Brez kontinuitete in predstavitev, kakršne omogoča LJFW, ni resne blagovne znamke, ne more preživeti. Veliko je ljudi, ki si želijo videti modni dogodek v živo, pa je prostor premajhen, tudi medijska pozornost, namenjena FW, je zelo nizka. Velikokrat se nam posmehujejo in nas primerjajo s tujino, recimo z Milanom in Parizom, kar je smešno. Zakaj nas ne primerjajo z Beogradom ali Dunajem, Moskvo? Oblikovalci sicer res napredujemo, predstavita se dve kolekciji na leto, učinek tedna mode torej je. A težava je v prodaji, ki je omejena na majhne trgovinice ali oddelke v veleblagovnicah. Posebna pohvala gre organizatorjem LJFW, z njihovo pomočjo se premikajo meje slovenske mode.
»Moda ni nekaj, kar bi bilo samo v oblekah,« je rekla Coco Chanel. »Je nekaj, kar je v zraku, na nebu, na ulici …« Kako občutite modo? Kje jo najdete?
Moda je način življenja. Z njo si polepšaš in poenostaviš življenje, kosi, ki jih nosiva in oblikujeva, so udobni, se ne mečkajo, v njih urejeno preživiš dan. Je pa moda tudi igra, sproščenost, lepota v svobodi gibanja.
Ključ za vašo novo kolekcijo? Beseda, film, zgodba, modna ikona?
Bila sva na nekakšnem fotosafariju za vzorci v okolici, ki spominjajo na večne, tradicionalne klasične vzorce, kot so črte, pike, pepita, ribja kost, tvidi, ki pa so abstraktni in se ne ponavljajo. Vse se je začelo z navdihom na gradbiščih, v lučeh, pletenih košarah, mlečnem steklu na vratih ... in se spletlo v barvah in teksturah, nadaljevalo v asimetričnih dolgih silhuetah in se zaključilo s pletenimi športnimi copati alpina in bakrenimi kronami na glavah modelov.
Maja Mehle in Miha f Kalan, MÊHLÊ, kolekcija CONS 5
V drugih evropskih državah je teden mode naslovna novica, pri nas komaj novica. Kdo pri nas postavlja kritično ogledalo modnemu oblikovanju? Kdo je slovenska Suzy Menkes?
V tujini za fashion week vedo tisti, ki se z modo ukvarjajo oziroma jih moda zanima, in mislim, da je tako tudi v Sloveniji. Koliko modnih navdušencev pa ve, kdaj je kmetijski sejem v Gornji Radgoni? Koliko ljudi sploh ve, da obstaja? Če te stvar ne zanima, potem ne veš. Slovenci nismo nikoli sloveli po pretiranem stilu in navdušenju nad modo, kot na primer Italijani ali Francozi, zato je nesmiselno pričakovati, da bodo vsi živeli za fashion week. Res pa je, da so tedni mode v svetu namenjeni predvsem poslu.
Mislite, da če bi bile v preteklosti povezave med slovenskimi podjetji in talentiranimi oblikovalci pogostejše, slovenske modne zgodbe ne bi bile tako pesimistične, kot so?
Vse evropske države so se soočale s krizo v tekstilni industriji, ne samo Slovenija. Iz Velike Britanije so večino proizvodnje preselili v Indijo. Koliko proizvajalcev tvida sploh še obstaja na Škotskem? Italijanska proizvodnja je močna, a je veliko polizdelkov izdelanih na Kitajskem in nato le dokončanih v Italiji.
Problem Mure in drugih slovenskih podjetij nikoli ni bil v oblikovalcih. V Sloveniji imamo odlične oblikovalce! Problem je v kupcih, kupni moči. Koliko vaših znancev je v zadnjih desetih letih kupilo Murino obleko? Težko je pričakovati, da bo podjetje z dva tisoč zaposlenimi funkcioniralo, če pa nihče ne kupuje njihovih oblačil. Slovenski oziroma balkanski trg je absolutno premajhen za tako veliko podjetje, potrebno bi se bilo širiti na svetovni trg. Kakovost v Sloveniji je na zelo visoki ravni, imamo infrastrukturo, imamo znanje. Vendar to mora nekdo tržiti, vložiti denar v marketing, se predstavljati na sejmih po svetu, poleg lastnih kolekcij tržiti tudi proizvodnjo za druge, tuje znamke. Lep primer je Portugalska. Njihova tekstilna podjetja so se povezala v zvezo, skupaj se udeležujejo sejmov po svetu in tržijo »made in Portugal«. Ogromno angleških oblikovalcev in znamk zdaj izdeluje na Portugalskem. Kdaj pa »made in Slovenia«?
»Moda ni nekaj, kar bi bilo samo v oblekah,« je rekla Coco Chanel. »Je nekaj, kar je v zraku, na nebu, na ulici …« Kako občutite modo? Kje jo najdete?
V francoščini tole zveni zelo poetično. V slovenščini pa zelo abstraktno.
Ključ za vašo novo kolekcijo? Beseda, film, zgodba, modna ikona?
Inspiracija ni na urniku, pride lahko kadarkoli in kjerkoli. Razstave, filmi. In ljudje.
Jelena in Svetlana Proković, JSP, kolekcija TRIBALICIOUS
Sestri Jelena in Svetlana Proković sta v devetdesetih letih s svojo modo dali pečat urbanemu Beogradu, konec devetdesetih sta modo velemesta pripeljali tudi v Ljubljano; njun butik Identity v Beogradu je še vedno sinonim za urbano, inteligentno modo. Jelena Proković se v Ljubljani giblje v različnih svetovih, povezanih z oblačili, kot kostumografinja že dobro desetletje ustvarja za gledališče in film.
Kdo pri nas postavlja kritično ogledalo modnemu oblikovanju? Kdo je slovenska Suzy Menkes?
Nimamo Suzy Menkes, modna kritika ni tako razvita, tudi modna scena se je kontinuirano začela razvijati šele s fashion weekom in z njim modna kritika. Včasih dobiš vtis, da vsak, ki ima pet minut časa, ki bi se rad ukvarjal z modo, lahko postane modni bloger. Imamo svetle izjeme, nimamo pa sive eminence modne kritike in žal nimamo niti modne revije ali časopisa; razen Elle, Trendov in Modne, za katero se nikoli ne ve, kdaj bo izšla in ali sploh bo.
Kaj je krivo za stanje slovenske mode? Res samo kriza, fenomen 'made in China', pojav nizkocenovnih blagovnih znamk?
Spremenila se je celotna politična situacija; vse, kar je bilo avantgarda, se je po krizi obrnilo v drugo smer, zdaj je vse bolj usmerjeno v množično produkcijo. V krizi je večina oblikovalcev začela delati kompromise – in se to vidi v kolekcijah.
Zadnji dve leti tudi na pariškem ali milanskem tednu mode opažam, da je čedalje manj kolekcij, ki so dihjemajoče. Iste ideje se selijo od enega do drugega kreatorja. Ključ za rešitev pri nas vidim v tem, da se vrnemo v manjšo, bolj butično produkcijo, da oblikovalec zazna in prepozna svoj krog ljudi, ustvarja zanje.
Mislite, da če bi bile v preteklosti povezave med slovenskimi podjetji in talentiranimi oblikovalci pogostejše, slovenske modne zgodbe ne bi bile tako pesimistične, kot so?
Oblikovalec sam ne more nič, če ne stoji za njim dobra kreativna ekipa in državna podpora, tako kot se je to zgodilo na Portugalskem, v Španiji, sploh pa v Belgiji; belgijska modna scena je ena najmočnejših, z eno najboljših akademij za modo v Antwerpnu.
Pomen in dolgoročni učinek Ljubljanskega tedna mode?
V svetu na teden mode pridejo buyerji, kupci, na fashion weeku se dela posel. Tukaj pa predstaviš kolekcijo, vsi so navdušeni, te potrepljajo po ramenu, čez tri dni te pozabijo, čez šest mesecev, ko bi se morala ta kolekcija prodajati, ne veš, kam bi jo dal. To je realno stanje. S Svetlano na srečo te težave nimava, v Beogradu imava lastno trgovino, a v Ljubljani dejansko trg ni še zrel za odprtje lastnega butika.
»Moda ni nekaj, kar bi bilo samo v oblekah,« je rekla Coco Chanel. »Je nekaj, kar je v zraku, na nebu, na ulici …« Kako občutite modo? Kje jo najdete?
Moda me najde sama.
Ključ za vašo novo kolekcijo? Beseda, film, zgodba, modna ikona?
Tribalicious je skovanka dveh besed tribal in delicious, je tudi glasbena zvrst, ki se naslanja na afriške ritme, s sodobno glasbo, zato smo to glasbo uporabili tudi na reviji. Tokrat sva se prvič ukvarjali predvsem s teksturami, ki so bolj ekološko usmerjene, umetno krzno, sintetični lasje, kačji vzorec na škornjih; prvič sva uvedli tudi pletenine, strukturiranje, plastenje tekstur je tej kolekciji dalo neko mehkobo.
Na Ljubljanskem tednu mode so se od 13- 15. aprila predstavili naslednji oblikovalci: Akultura (Alenka Globočnik), Almirasadar (Almira Sadar), Ana Jelinič, Draž (Urška in Tomaž Draž), Eber krznarstvo (Mateja Štimac, Milena Eber Štimac), JSP (Jelena in Svetlana Prokoviæ), Maja Ferme Fashion (Maja Ferme), maja štamol (Maja Štamol Droljc), MÊHLÊ (Maja Mehle, Miha f Kalan), Miro Misljen (Miro Mišljen), Princip (Mojca Celin, Damijana B. Logar), Tanja Zorn (Tanja Zorn Grželj), Sens (Zlata Zavašnik), Sofia Nogard (Boštjan Mljač, Mija Curk), Squat (Dajana Ljubičiæ, Ivan Rocco, Natasa Persuh, Petja Zorec) ter Young@Squat (Barbara Krmelj, Maja Leskovšek, Sofija Urumović, Sara Valenci, Barbara Vrbančič). Pridružile se jim bodo tudi oblikovalke iz držav z Balkanskega polotoka: Milica Vukadinoviæ (Srbija), Irina Tosheva (Makedonija) in Marinadesign (Marina Obradović, Hrvaška).
