Terorizem in vélika bitka za resurse

Z dveh gledišč, novinarskega in diplomatskega, je opazoval Bližnji vzhod, kjer je živel dvanajst let. Nekdanji pisec legendarnega časnika Oslobođenje in veleposlanik BiH v Jordaniji, Iraku, Siriji in Libanonu, pred tem tudi na Hrvaškem, več kot tri desetletja politično analizira bližnjevzhodno regijo. Je avtor deseterice knjig. Zdaj živi in dela v Sarajevu.

Napad v Parizu je predmet dveh različnih interpretacij: desnica ga povezuje z begunci in priseljenci, levica z zahodno politiko na Bližnjem vzhodu. Ali ne gre pravzaprav za napad na multikulturalizem? Kako vidite stvari?

Opažam še en element. Mednarodna ureditev, kot jo poznamo iz časov nastajanja Združenih narodov pred 70 leti, je večinoma porušena. To je bil svet principov humanizma, ki so vladali po zmagi nad fašizmom in po drugi svetovni vojni, ozračje državljanskega optimizma, vanj so bile vgrajene kategorije suverenosti, nespremenljivosti meja, nevmešavanja v notranje zadeve. Hladna vojna je bila, paradoksno, urejen sistem, v odnosih je vladala rivalska spodobnost. Na Zemlji sta živeli dve milijardi ljudi, nakar smo v eni generaciji prišli do več kot sedmih milijard, in to pri isti količini hrane, vode, energije. Veliki korporativni sistemi se ukvarjajo s tem, kako si v velikem stampedu prilastiti preostale rezerve. Za to, da bi zadovoljili cilje in apetite velikih korporacij in velikih bank, odprli vrata vojnim operacijam mimo sistema ZN, je bilo potrebno zrušenje obstoječega mednarodnega sistema. Smo v situaciji, ko se ne vprašujemo več o odstranjevanju državnih voditeljev, vojnih intervencijah, rušenju držav brez odločitve varnostnega sveta in mednarodne legalnosti. Ni prostora za multikulturno družbo, ki jo omenjate.

V ta kontekst, skratka, postavljate pariški napad?

Postavljam ga v kontekst bitke za resurse. Na temelju tega, kar sem videl in se naučil, vem, da na Bližnjem vzhodu ni ničesar izven oziroma nad geostrategijo energije in prostora. Vse ostalo, razprave o religiji, naciji, šiitih, sunitih, alavitih, je postransko. Nobene resne bližnjevzhodne in globalne analize ni brez ekonomskega interesa – in ta je korporativen, saj niso več države osnovne celice planeta, temveč so korporacije. Že zdavnaj sem pisal, da so Združene države Amerike postale korporacija, ker ne gre za ustavo, temveč za način razmišljanja, cilje ... V svetovni diplomaciji je zanimiv fenomen, da ni več resnih diplomatov – vsi so odšli v korporacije, velike firme. Odločanje ne poteka več v političnih krogih, temveč v korporativnih. Zgodba o multikulturnosti in mulitireligioznosti se preprosto ne vklaplja v novi način razmišljanja.

Pišete, da je Bližnji vzhod teren, od katerega se je vedno jemalo, in jemal je Zahod. Glavno vprašanje so energenti. V boju proti Islamski državi je torej treba slediti denarju?

Filozofijo o pravičnem mednarodnem redu so prekrili interesi za vire: plin in nafto. Gre za vode, transport plina iz Arabskega morja, kjer pol teritorija spada k Iranu in Katarju. Iran in Rusija s Sirijo imajo svojo verzijo vodov za plin proti Mediteranu in Evropi, ki je največja porabnica plina. Zahod je začel z drugim plinovodom iz Katarja, Turčije, čemur Sirija nasprotuje. En plinovod je zahodni, za njim stojijo Američani, drugi je šiitski, ker so sporazum podpisali Irak, Iran, Sirija. Na tem terenu se bije bitka med ZDA in Rusijo, pa tudi za zmanjšanje moči Irana, ki ima eno fantastično lastnost: pripravljen je čakati, če je treba, tudi sto let. Obstajajo številne doktrinarne bitke, denimo med Saudsko Arabijo, Katarjem in Turčijo, notranje animozitete, ki so tu desetletja, stoletja, velik odpor med Saudijci in Iranom, ker gre za šiite in sunite. To so rivalstva, vendar ne vzrok aktualne zgodbe, ki je strateška bitka za resurse.

Obstaja ideja »novega Bližnjega vzhoda«, o tem je 1989. pisal Robert Kagan, pomemben geostrateg v Washingtonu, svetovalec bivše zunanje ministrice Hillary Clinton ter soprog Victorie Nuland, saj veste, poznamo jo po »f... the Europe« v Ukrajini. Definiral je smeri prihodnje ameriške zunanje politike; del tega je novi Bližnji vzhod kot prostor, ki naj se razdeli po etničnem načelu, na državo šiitov, sunitov in kurdsko državo. Kar je med drugim prst v oko Turčiji, saj je 90 odstotkov neumnosti, ki jih ta počne, povezanih s kurdskim vprašanjem. Če vzamete v roke Veliko šahovnico (1997) Zbigniewa Brzezinskega, komaj verjamete, da ni bila napisana danes zjutraj: do detajla pojasnjuje mehanizem, kako razdreti države, ki pomenijo močne sisteme. Seveda so bili njihovi voditelji nedemokratični in totalitarni, režimi represivni, vendar gre za države z dolgo tradicijo državotvornosti in multikulturnosti, ki so v nekem trenutku doumele, da politika odvzemanja energetskih virov ne more več naprej. Na Bližnjem vzhodu od razpada otomanskega imperija obstajata samo dve komponenti, ki sta nevprašljivi in ključni, vse ostalo je orodje v funkciji tega. Prvič, kako naj Zahod pod najugodnejšimi pogoji pride do energije, pri čemer gre za sedem največjih svetovnih naftnih družb. Drugič, kako onemogočiti emancipacijo tega prostora, njegov razvoj in oblikovanje srednjega razreda, da se ne bi tako ozavestil, da bi postavljal vprašanja, pod kakšnimi pogoji si Zahod prisvaja njihovo energijo.

Živeli in delali ste na Bližnjem vzhodu, ko se je pojavila Islamska država. Lahko razložite fenomen, koliko je produkt zahodne politike?

Odkar se je sesula Sovjetska zveza, se išče novega sovražnika. To je postal ekstremizem in terorizem. Ni se začel enajstega septembra, začel se je s talibi in Pakistanom, nato je bil v Afganistanu zrušen režim, ki je bil pod nadzorom Sovjetske zveze. Brzezinski je odkrito, celo cinično rekel o Afganistanu: imeli smo potrebo, da Rusom potisnemo v naročje njihov Vietnam, vedeli smo, da ne bodo zdržali. Začelo se je torej s proizvodnjo terorizma s talibi, nadaljevalo se je v Iraku, Isis se je začel v Iraku na temelju Zarkavijeve teroristične politike, ki se je rodila leta 2003. Bil sem v Jordaniji, ko se je prvič slišalo za Isis. Fronta al Nusra je bila podaljšana roka Al Kaide v Iraku in Siriji, pojavil se je Bagdadi z malo vojno formacijo, ki se je začela »vmešavati« v posle Al Nusre. Prišlo je uradno pisno opozorilo Zarkavija, ki je zamenjal Osamo bin Ladna kot šef Al Kaide, da se mora vrniti v Irak, da je prostor njegovega delovanja tam. To je zavrnil, zgodil se je razcep. Vsebinska razlika med IS in Al Kaido je, da je bila slednja formatirana kot klasična teroristična organizacija, ki se je pripravljala, usposabljala in izvajala posamične teroristične akcije. Ni razpolagala s pojmom kalifata, države. Isis je v zgodbo o terorizmu uvedel novo komponento, privid države. Islamska država je prva, ki uporablja ta pojem, zato je po relevantnosti bistveno bolj socio-patološki pojav kakor vojna. Nima aviacije, nima tankov, ima sodobno orožje, a to ni vojna v doktrinarnem smislu.

Kako komentirate reakcijo Francije in Evrope scela na pariški napad, koalicijo različnih interesov, ki je napovedala vojno Islamski državi?

Zgrešena reakcija, stvari se bodo poslabšale oziroma se nadaljevale. Duh je spuščen iz steklenice. Cilj IS je proizvodnja destabilizacije, sovraštva, kaosa in histerije, torej razmer, v katerih bo kot njihovo orodje služila desnica, ki bo prihodnje leto zmagala na vseh evropskih volitvah.

Že zdaj zmaguje ...

Jasno. Služila jim bo torej desnica in najbolj jim bo služila jezna reakcija Isisa, tistih muslimanov, ki niso bili niti blizu terorizmu. Zahod danes iz njih dela kolektivnega krivca, zahteva, da se kolektivno opravičujejo, potiska jih v frustracije, ki bodo pri ljudeh proizvedle kontrareakcijo. Hkrati Zahod uvaja izredne razmere, ki samodejno pomenijo povečevanje pravic obveščevalnih služb, ukinjanje vsakršne zasebnosti, pravico, da vam prisluškujejo, vas privedejo, priprejo, zadržijo brez obtožbe; krepitev idej o vojnih potencialih, povečevanju vojske. Vse to so represivne kategorije, ki brezmejno ustrezajo teroristom. Že danes se v razpravah o političnih rešitvah za Sirijo pojavljajo ideje, da bi nekakšna Islamska država, očiščena najbolj radikalnih idej, bila sprejemljiva kot ena od entitet – po daytonskem konceptu, ki ga, če verjamete ali ne, ponujajo kot koncept za Sirijo. Vse je v funkciji prekrajanja meja po etničnem in verskem načelu, prej omenjene ideje o šiitski, sunitski in kurdski entiteti. Turčiji pa ne pride na pamet, da bi sprejela kakršno koli normalizacijo razmer s Kurdi. Ti predstavljajo 25 odstotkov celotnega turškega prebivalstva; slep je, kdor ne vidi, da kurdskega vprašanja ni mogoče pomesti pod preprogo. Kurdi so se v Turčiji politično legitimirali na volitvah, vojno so se legitimirali v operacijah v zadnjem času. Ideja, da se jih je mogoče znebiti, je zgrešena.

In tu je še sestrelitev ruskega vojaškega letala, ki dodatno zapleta nadvse občutljiva razmerja. Kako razumeti incident?

Na zemljevid je treba pogledati, kje se je zgodilo. Osnovna naloga Erdoğana v zdajšnji etapi, kar se Kurdov tiče, je, da ne bo dovolil spajanja v kurdski coni na sirski strani meje. Tu obstajajo tri administrativne enote: vzhodna, ki se naslanja na Irak in Kurde iz Iraka, ti so tam etablirani, imajo svojo vojsko, pešmerge; druga, srednja cona ob Kobaniju; in tretja cona ob morju, kjer so Turkmenci, zahodni žep, kjer so Kurdi dominantni. Erdoğan je na začetku rekel, da je treba na območju ustvariti cono prepovedi preletov (no fly zone) in prazen prostor za vrnitev beguncev. Smisel je v eliminiranju Kurdov in njihove ambicije avtonomnega območja.

Incident nas spravlja dobesedno na rob tretje svetovne vojne. Tudi če vse rečeno drži: če je eno letalo, ki je ob vračanju z operacije, torej brez bomb in brez kakršne koli nevarnosti za Turčijo, nekaj sekund kršilo zračni prostor, kaj je to v primerjavi z nevarnostjo, ki ga sama sestrelitev pomeni. Kaj takega lahko naredi samo budalo v histeriji in zaradi svojih ciljev. Po mojem ima Turčija zaradi lastne politike razloge, da se boji konca vojne v Siriji, saj se v tem primeru ne bi realizirala njihova zgodba s Kurdi in vplivom na arabski svet. Turška politika v zadnjih letih je postala ena najbolj nevarnih v regiji. Scela pa gre za véliko strateško bitko v Siriji, ki ima nekaj osnovnih elementov: prvi interes je ameriški, vzdrževanje prevlade v energetiki in ščitenje Izraela.

In ruski interes, navzočnost v Sredozemlju?

Več jih je in vsi so zelo jasni: vrnitev na območje in velika vrnitev na svetovno prizorišče. V Mediteranu imajo dve vojaški oporišči, eno v Tartusu, zdaj so naredili še drugo v Latakiji, hočejo torej dostop do svojih vojnih baz. Džihadisti na Kavkazu in čečenski skrajneži so med najbolj ekstremnimi in krvoločnimi, v tej vojni prek posrednikov (proxy war) se Rusi gredo obračun z njimi v Siriji, za to, da se ne bi pojavili na domačih vratih. Tako kot Američani pa tudi oni varujejo svoj trg orožja. Rusija je na Bližnjem vzhodu zelo resna akterka, pri čemer je Asad zanje poslednji, najmočnejši partner med arabskimi državami.

Naj omenim še strašne napake tistih v svetovni politiki, ki so mislili, da bodo stabilizirali Bližnji vzhod, iz njega naredili območje relativno mirnih odnosov, preden se zahodni kapital preseli na Kitajsko. Kar se je začelo v imenu demokratizacije arabskih sistemov, človekovih pravic in »arabske pomladi«, se je izkazalo za lažno zgodbo. V letih med 2008 in 2013 sem bil tam, videl sem: arabska pomlad je bila v prvi fazi prodana mladim ljudem, intelektualcem za tisto, za kar so mislili, da je; nakar so jo »ukradli« interesi druge vrste, končala se je katastrofalno. Edina se je nekako izvlekla Tunizija, v Egiptu je vladavina vojske močnejša kot kdaj prej, Irak je razrušen, Sirija razpada, Libija je razdejana. Prilagajal se je mednarodni red, vse se je počasi pretakalo v realnost, ki jo danes gledamo. Zdaj množično prihajajo begunci v Evropo; ta bi jih, če bi imela načrt, lahko sprejela brez velikih problemov. A pokazalo se je, da so begunci dramatični dejavnik destabilizacije. Evropa je začudena, zgrožena, ne ve, kaj bi. To ni produkt prišlekov, samo pomagali so pokazati, v kakšnem žalostnem stanju je Evropa.

Zakaj jih Evropa obravnava, kot jih? In kaj nam s tem pove o sebi sami?

Doživlja jih v sklopu zahodne histerije, vendar je problem Evrope ta, da se ji ni uspelo politično organizirati tako, kot se ji je ekonomsko. V središču je bilo samo gospodarstvo, ukvarjala se je le z novimi trgi. Znotraj Unije je zdaj razkol med članicami, obstaja razkol med državljani, med načini razmišljanja o zapiranju meja in odprtih mejah, vse je ena sama panična reakcija sistema. Evropska unija se ponovno deli na zahodno in vzhodno, ni enotnih ocen, vladajo konfuzija, strah, sovraštvo do muslimanov, beguncev, Sircev. Saj veste, v Parizu so tam, kjer je po napadih ostala samo gomila mesa, brž našli sirski potni list. Sprva so rekli, da gre za Sirce, kasneje so povedali, da za drugo, tretjo generacijo Evropejcev, pri čemer je malo spraševanja o tem, zakaj ljudje, ki generacije živijo Evropi, tako reagirajo. Na koncu se je pojavil Erdoğan, ki je vse prodal za tri milijarde dolarjev. In Merklova je nekaj dni pred volitvami tekla k njemu, da bi ga rešila, percepirala ga je kot partnerja pri beguncih. Pri tem ni važno, da isti Erdoğan razvija represivni retrogradni islamistični konservativni sistem, v Turčiji je največ novinarjev v zaporih, to čuvarjev demokracije in človekovih pravic nič ne zanima.

Zakaj begunci prihajajo prav zdaj?

Prihajajo v glavnem iz Turčije. Erdoğan ima v rokah ključe zapora, v katerem drži begunce; in spet jih bo izpustil čez dva meseca, ko bo znova potreboval dve milijardi in nove liberalizacije statusa. Prihajajo seveda tudi Afganistanci, Pakistanci ..., o tem se veliko špekulira, sam preciznega odgovora ne poznam. Ampak očitno niso prišli naključno v tem trenutku.

Evropa je tudi tu naredila napako, podobno kot z BiH. V politiki ni praznega prostora. Če ga ne zasedeš sam, pride nekdo drug. Bosna in Hercegovina je bila 20 let po vojni prepuščena sama sebi, zadnja na repu za v EU, maltretirali so jo s tehnikalijami. V prazen prostor je vstopila Turčija. Na Baščaršiji slišiš več turščine kot našega jezika, 80 odstotkov informacij v državi prinaša turška agencija, zaposlila je najboljše novinarje. Skozi mala in velika vrata so zavzeli prazen prostor, podobno kot Rusija zavzema prostor prek Republike srbske. In seveda ga zavzemajo tudi islamisti.

Kako muslimanski svet vidi Evropo?

Donald Trump je pred dnevi rekel, da bi, če bi postal predsednik, rušil džamije. Šestnajst ameriških guvernerjev je povedalo, da ne bodo sprejeli sirskih beguncev, dva pa samo kristjane. Danes vam bo vsak musliman postavil vprašanje, čemu na napad Islamske države v Bejrutu, 24 ur pred Parizom, ni reagiral nihče. Ljudje na drugi strani te stvari vidijo, o njih razmišljajo, povečuje se gnev zaradi permanentne neokolonialne mentalitete, v kateri so žrtve na svojem ozemlju, ki ima nafto. Velikokrat sem v predmestjih Bagdada, Damaska, Kaira srečal mlade ljudi, lahko sem razumel, ko so rekli, da je smrt boljša od takega življenja. Njihova beda, ponižanje, brezperspektivnost so velikanski, njihova percepcija je, češ, ne dajo nam niti malo tistega, kar je naše. Ko k prizadetosti in neizobraženosti dodate mit o kalifatu, kar uprizarja IS, lahko obnorite kogarkoli. Bodimo realni: Slobodan Milošević je pred 20, 25 leti obnorel celoten narod s 700 let starim mitom o Kosovu. Dvignil je na noge narod, ki je šel v vojno, to se je dogajalo sredi Evrope, naciji, ki je pismena, izobražena. Samo pomislite, kako je z milijoni popolnoma izgubljenih, neomikanih, prizadetih mladih ljudi. Obstaja fantastična rekrutna baza.

Na koncu pridemo do vprašanja: zakaj Evropa in Amerika nista pripravljeni razpravljati o vzrokih vsega tega? Ko so prišli begunci, je bilo malo refleksije o tem, zakaj so postali begunci. Zakaj pred vojno ni bilo v Evropi sirskih gastarbajterjev? Ker jim je bilo v Siriji relativno dobro. Nihče ni načel vprašanja vzrokov in povodov, ker smo pri tem vsi sodelovali, bili smo člani raznih koalicij. Vedeli smo, kdo je proizvedel IS.

Je mogoče zmagati v tej vojni proti terorizmu?

Dolgoročno te vojne ni mogoče dobiti, porazijo, ubijejo lahko poslednjega pripadnika IS, a nastali bodo novi. Zmage ne bo, če ne bomo doumeli potrebnosti strukturnih, sistemskih sprememb. Danes gre za Bližnji vzhod, jutri bo na vrsti Afrika, kjer je milijarda nezadovoljnih, brezpravnih ljudi; in bo jih še več. Prva lekcija geostrategije je: sile ni mogoče rešiti s silo.

Mediteran se je zdel membrana, ki deli Evropo od nestabilne severne Afrike in Bližnjega vzhoda.

Nič več. Gadafi je to povedal mesec dni pred smrtjo, poznate njegovo razvpito, briljantno izjavo: Mediteran bo morje krvi, imeli boste na milijone beguncev, ker ste idioti; nikoli vas nisem nalagal. Obramba so bili trdi, nedemokratični režimi onkraj morja.