Tim Roth je prevelika skušnjava, da bi se ji lahko uprl

Predsednik žirije za Un Certain Regard 2012 je bil Tim Roth. Po nekaj viskijih je režiserja vprašal, če bi naslednji film delal z njim. Na letošnjem cannskem festivalu je Francov novi film Kronični z Rothom v glavni vlogi negovalke, ki dela z na smrt bolnimi pacienti, dobil nagrado za najboljši scenarij.

Srečala sva se jutro po projekciji filma Kronični na Sarajevskem filmskem festivalu, na javnem pogovoru Kava z  ... pred številnimi poslušalci. Droben, deški, s kodrastimi lasmi in polnimi ustnicami, z nekakšno zdravo samozavestjo in šarmom, s katerim mu je – ne glede na težko tematiko njegove drame – uspelo pridobiti občinstvo.

Že pred šestimi leti je s filmom Daniel in Ana vstopil v Cannes, in to v Director's Forthnight Competition. Tri leta pozneje je v Cannesu dobil nagrado Un Certain Regard (posebni pogledi) s šokantno dramo o nasilju med mladostniki Despues de Lucía (Po Lucii), letos se je uvrstil v osrednji tekmovalni program v Cannesu z dramo Chronic (Kronični) in prejel nagrado za najboljši scenarij, čeprav so mnogi kritiki pred tem pričakovali, da bo nagrado dobil Tim Roth za najboljšega igralca.


Drama Kronični, v kateri negovalec z neverjetno, na trenutke »sumljivo« predanostjo skrbi za umirajoče, odpira vprašanja o skrivnostni povezavi dveh človeških bitij, o intimnosti, o človeški krhkosti in nemoči in o pravici do dostojanstvene smrti. Film, ki gotovo preobrazi gledalca. Kako je spremenil vas?

To moje potovanje se je začelo leta 2010, ko je moja stara mama hudo zbolela, bila je priklenjena na posteljo več mesecev in po hudem trpljenju umrla. Obdobje je bilo za vse člane družine močna izkušnja in hkrati priložnost, da smo se vsak po svoje soočili z umiranjem, bolečino in izgubo. Hkrati sem bil pozoren na nenavaden, globok odnos, ki ga je stara mama razvila z negovalko. To me je ganilo, hkrati pa sprožilo številna vprašanja. Zakaj ključno vlogo v negi umirajočega prevzame tujec, in ne njegova družina? Ker v trenutku, ko tujec, čeprav je plačani profesionalec, prevzame to vlogo, prevzame tudi čustveni del odnosa, z umirajočim hote in nehote vzpostavi zelo močen odnos, v katerem je nemogoče potegniti ločnico med profesionalnim in osebnim ... Ta vprašanja mi dolgo niso dala miru. Film sem posnel tudi zato, da bi jih poskušal razumeti.

Številni umetniki so govorili o tem, da se z vsako novo kreacijo, pa naj bo to slika, simfonija ali roman, dotaknejo najglobljih strahov in jih poskušajo premagati. In vi? Ste poskušali s tem premagati strah pred minevanjem, krhkostjo, pred smrtjo?

Poskušal mogoče, a mislim, da tega strahu ne premagaš, dokler nisi na poti v tisto smer. Mislim, da nihče od nas pravzaprav ne more z gotovostjo reči, da ga ni strah smrti. Da ga ni strah počasnega, bolečega umiranja, ko si popolnoma nemočen in prepuščen ravnanju in vesti drugega živega bitja. Tudi Tim Roth je dejal, da je smrt še vedno ultimativni tabu naše civilizacije. Nekaj, o čemer se raje ne bi pogovarjali. Misel na smrt je strašna, a hkrati vemo, da je smrt del življenja. Mnogi filozofi in režiserji so poskušali doumeti skrivnost življenja in smrti, ker so se zavedali, da je nemogoče razumeti življenje, če ne poskušaš razumeti misterija smrti.

Zakaj se zdi, da se ta tematika vse bolj vztrajno pojavlja v umetnosti, posebno na filmu (recimo že film v tekmovalnem programu SFF Naš vsakdanjik, pa predlanski nagrajenec v Cannesu Med, pa Hanekejeva Ljubezen, Amenábarjeva drama Morje v meni ...)? In - zanimivo- zakaj se teme staranja, umiranja, bolezni, evtanazije loteva vse več mladih režiserjev?

Tema življenja in smrti je najbrž tema večine avtorskih filmov. Tudi sam opažam, da je tega več in da se s tem ukvarjajo mladi. Mislim, da se morajo filmi ukvarjati z vprašanjem življenja, evtanazija je bila tema, ki je vstopila v širši diskurz pred petdesetimi leti, takrat si nihče ni mogel niti misliti, da bo kje postala legalna praksa. Zdaj je to legalizirano v mnogih državah. Toda moj film ne govori samo o evtanaziji.

Ne samo, je pa gotovo ključ filma. Že samo na obrazu Tima Rotha v filmu lahko vidimo zarisane vse dvome in moralne dileme, vso družinsko zgodovino in tragiko, povezano prav s tem vprašanjem.

Gotovo, a če me vprašate, o čem je film Kronični, bi si želel, da tega ne bi bilo mogoče na hitro pojasniti. Predstavljam si, da če bi, recimo, gledalec poskušal pojasniti, o čem moj film pravzaprav govori, bi si za to moral vzeti veliko časa in se na koncu vprašati: O čem ta film v resnici govori? To sem hotel doseči z njim. Da je edini način, da ga začutite, tak, da ga preprosto gledate. Kot ste sami rekli, da ga začutite na obrazu igralca. Ne maram teh poenostavitev, ki jih zahteva tip ameriške produkcije, zgodba v nekaj stavkih. Kako lahko z nekaj stavki označiš recimo Nostalgijo Tarkovskega? Film je vendar mnogo več od tega.

Tu je tema evtanazije, vprašanje seksualne zlorabe nemočnega pacienta, lik, ki ga igra Tim Roth, se ukvarja z na smrt bolnimi, jih preoblači, vsak dan umiva njihova gola telesa, briše bruhanje, urin. Vse to je del filma, tako kot je del življenja.

Kakšno je pravzaprav vaše osebno mnenje o evtanaziji?

To, kar si mislim o evtanaziji jaz, pravzaprav za film ni pomembno.

Prav nasprotno, za pogovor o tem filmu se mi zdi zelo pomembno.

Zdi se mi pošteno, da se na smrt bolna oseba, ki ne želi več prenašati neznosnih bolečin in ve, da je njeno življenje na koncu, lahko svobodno odloči, ali želi nadaljevati svoje življenje ali ne.

V vsakem primeru se ljudje odločijo, in to naredijo ali jim pri tem pomaga nekdo, ki ga za to prosijo. In to je ta dvorezna stvar pri evtanaziji: ob vseh argumentih, ko se ljudje, strokovnjaki in vlada prerekajo, ali naj jo legalizirajo ali ne, se na koncu koncev to dogaja v bolnišnicah vsak dan. Le da se o tem ne govori. Dogaja se na tiho.

Kaj je s to anekdoto, da je Tim Roth v Cannesu pristopil k vam in rekel, da želi naslednji film delati z vami?

Ni bilo čisto tako. Na zabavi po podelitvi nagrad je Roth – že kot najstnik sem si na steno dal črno-bele fotografije iz Tarantinovega filma Stekli psi, v katerem je igral – pristopil k meni, spila sva nekaj viskijev in vprašal me je, kaj bom snemal zdaj. Povedal sem mu, da pripravljam film o negovalki, ki skrbi za na smrt bolne in z njimi vzpostavi posebno empatično vez. Takrat sem imel vlogo napisano za žensko, zanjo sem že zasedel mehiško igralko. Ko sem mu torej v obrisih povedal zgodbo, mi je rekel: če glavni lik spremeniš v moškega, bi to rad delal s tabo. Moja prva reakcija je bila: to ne bo šlo, to je vendar ženski lik. Ko pomisliš na Tima Rotha, res ne pomisliš najprej, da bi ga zasedel z vlogo bolničarja, negovalca.

Mar niste tudi za prejšnji film Po Lucii tik pred snemanjem glavne moške vloge spremenili v žensko?

Sem. In prav to sem mu tudi povedal. Tim Roth je na to dejal: če si to uspešno naredil pri enem filmu, ne vem, zakaj ne bi poskusil še enkrat. Očitno deluje. In potem sem si rekel: Michel, kaj ti je, ne bodi neumen. Tim Roth se ti ponuja za glavno vlogo …

A to je pomenilo, da film iz Mehike prestavite v ZDA, produkcijsko in vsebinsko.

Da. Najtežji del zame ni bilo prepisati vloge iz ženske negovalke v moškega, najtežji del je bil pripraviti zgodbo za snemanje v Združenih državah. Če bi ta film posnel v Mehiki, tema o sumu spolne zlorabe pacientov ne bi bila več tema. V Mehiki to ne obstaja. Če sumiš, da se kaj takega dogaja, greš in fizično obračunaš z osebo, nihče v Mehiki te ne bo tožil za takšno stvar. V Združenih državah ljubijo te stvari, tožbe in to.

S čim vas je prepričal lik iz Pobesnelih psov, Šunda ali Rodriguezovih Štirih sob, da ste ga videli tudi v popolnoma nasprotni vlogi – v vlogi skrajno požrtvovalnega bolničarja?

Če bi mi pred leti kdo rekel, da bi Tim Roth lahko igral moško negovalko, ki predano dela z umirajočimi, mu ne bi verjel. Moj velik problem s Timom Rothom je bil prav to, da je bil večinoma zaseden zelo stereotipno, kar je seveda problem režiserjev, ne njegov. A ko sem se takrat v Cannesu usedel z njim, sem v njegovih očeh zaznal nekaj strašno občutljivega, globoko žalost. Takrat mi je bilo jasno, ne samo, da bo to vlogo naredil odlično, temveč tudi, da bo vloga z njim dobila nove dimenzije. Tudi on je bil srečen, da je dobil priložnost, da pokaže še neraziskani del svojega igralskega registra. Mislim, da je res naredil fascinantno vlogo.

To misli tudi Pete Hammond, ki za je Variety zapisal: »Letos je bilo v Cannesu veliko izjemnih igralskih dosežkov, toda obljubljam vam, da boljše igre kot v Francovi drami Kronični nisem videl.«

To je seveda lepo slišati. Film res temelji predvsem na delu igralcev, ni premikov kamere, nobene montaže, vse povem skozi en sam dolg kader. Igralci so bili izjemni. Tudi izbirali smo jih zelo pazljivo, štiri mesece smo z direktorjem za casting sedeli na avdicijah in se odločali.

Tim Roth je povedal, da se je na svojo vlogo pripravljal v bolnišnicah in dejansko skrbel za prave bolnike.

Na vlogo se je pripravljal več mesecev, govoril je s sestrami, bolniki, mnogih od njih zdaj ni več, se seznanil, kaj pomeni bližina smrti, kaj pomeni oblačiti, umivati nemočnega človeka, ga hraniti. Hkrati je bil zelo vključen v proces oblikovanja scenarija, vse, kar sem spremenil, sem mu poslal in prediskutiral skupaj z njim.

Kamera sledi igralcem v njihovih najbolj intimnih, krhkih trenutkih, ki razgaljajo nemoč človeškega bitja, ranljivost, odvisnost od pomoči druge osebe. Dolgi kadri, brez glasbe, brez odvečnih besed.

Da, to je moj pristop, tako sem posnel tudi prejšnje filme. Gledalcu želim pustiti dovolj prostora, da pride do svojih zaključkov. Vsak prizor bi po mojem mnenju moral imeti vsaj dve ali tri plasti, ki jih vsak od nas lahko interpretira po svoje. Nočem diktirati gledalcu, kako naj čuti ob določenem prizoru, zato se izogibam zvoku violin v ozadju, ki bi priklicale na njegov obraz vznesena čustva, ne zanima me close-up igralke, ki ji po licu polzi solza. Nočem manipulirati z gledalcem.

Ni nenavadno, da kot filmski režiser v vseh intervjujih tako poudarjate, da ne želite manipulirati z gledalcem, hkrati pa je film v svojem bistvu prav to – manipulacija z našimi čustvi.

V tem smislu imate prav. Seveda želim pri občinstvu doseči določen učinek. In ne pravim, da je to narobe. Prav Fassbinder, ki ga obožujem, je uporabljal ista orodja. Hočem samo reči, da upam, da gledalcu dovolim svobodo, da sam pride do tega učinka, skozi lastni proces, ne da mu jaz pokažem pot. Tudi Fassbinder, Almodóvar ali Woody Allen uporabljajo očitne manipulativne prijeme, a obožujem njihov avtorski pristop in njihova dela.

Kako gledate na mehiško trojico Alejandro Iñárritu, Alfonso Cuarón in Guillermo del Toro? Kolikšen je njihov vpliv na mlade mehiške režiserje?

Gotovo imajo pomembno vlogo za nove generacije režiserjev, ki želijo snemati zunaj. Če bi moral izbirati, bi rekel, da je name najbolj vplival Alfonso Cuarón in njegov film Jaz pa tebi mamo, spoštujem Guillerma del Tora in njegov Favnov labirint. Tak tip filma se bo gotovo zapisal v zgodovino.

Kariero so začeli na začetku devetdesetih, ko je bila mehiška industrija praktično mrtva; morali so oditi iz Mehike, začeti snemati filme v ameriški produkciji in v angleščini, kot so dejali, da so lahko snemali tisto, kar so želeli, in da so lahko sploh vstopili v tekmo za oskarja.

To je neumnost. Imamo Almodóvarja, ki je naredil resen avtorski opus, vrhunske filme, pa mu zato ni bilo treba v Ameriko niti jih ni posnel v angleščini. In pozna ga ves svet.

Večina filmskih režiserjev, ki so v, recimo, sedemdesetih naredili kultne stvari v svetovni kinematografiji, je bila iz Evrope, če pomislim samo na Miloša Formana.

Prav Miloš Forman je pred desetimi leti posnel ne preveč posrečeno zgodovinsko špansko fresko Goyevi duhovi, in to v angleščini. Tudi vi ste Kronični posneli v angleščini in prišli v tekmovalni program Cannesa.

Že. Upam, da ne samo zato. Kar se tiče snemanja v angleščini ... Če se ti Tim Roth dobesedno ponudi za glavno vlogo, mislim, to je za mladega, še neuveljavljenega režiserja prevelika skušnjava, da bi se ji lahko uprl.

Razmišljam o mehiški igralki.

Kateri?

Tisti, ki ste ji odvzeli vlogo, da jo je lahko odigral Tim Roth.

Ah, da (smeh). Zdaj pripravljam nov projekt o ženski, ki se ne zmore sprijazniti s staranjem, in gotovo ga bom snemal z njo. In snemal ga bom v Mehiki. Edini razlog, zakaj sem privolil v to, da snemam v ZDA, je, ker sem ne samo avtor scenarija, režiser, temveč tudi glavni producent filma Kronični. Ni mi treba slediti pravilom ameriške industrije, ni mi treba imeti poskusnih gledalcev in producentov, ki mi bodo ukazali, kaj moram izrezati in kaj dodati. Ne poskušam si zgraditi kariere v ZDA. Nikoli ne bom delal filma v drugi državi, če bi se za to moral odreči avtorskemu pristopu ali nadzoru nad filmom.

V primerjavi s številnimi mehiškimi kolegi ste kar privilegirani. Ne le da ste producent svojih filmov, temveč ste tudi odraščali v premožni mehiški družini z »rodovnikom« ...

Imam tudi belo kožo, če ste to hoteli dodati (nasmešek). To je v Mehiki velika stvar. Priznam, privilegiran sem. Zavedam se, da sem tudi zato imel veliko možnosti, če začnem samo z izobraževanjem, ki jih drugi niso imeli. Hkrati sem jih v nasprotju z mnogimi privilegiranimi, kot pravite, tudi izkoristil.

Pri filmu Daniel in Ana, ki ste ga omenili, nisem bil producent, in to je bila precej negativna izkušnja, ki je ne bi rad več ponovil. Od takrat hočem imeti vajeti v svojih rokah.

Naslednji film Po Lucii sem moral posneti s tretjino predvidenega proračuna. Od predvidenega milijona dolarjev smo ga posneli za dvesto tisoč dolarjev. Za snemanje sem uporabil mali fotoaparat Canon 5 in izpeljal stvari. Ko imaš močno idejo, predano ekipo, je mogoče vse.

Vaš film ni izziv samo v smislu teme, ki jo obravnava, ampak tudi v smislu distribucije. Zdi se, da so pred desetletji veliki ameriški studii podprli tudi intimne zgodbe, zdaj se to zdi utopično.

Vsak film, ki neposredno ne služi komercialnim namenom in se kljub temu realizira, je zame neke vrste čudež. A če se tvoj film poveže z občinstvom, se ti odprejo možnosti za nove filme. Film Po Lucii je samo v Mehiki imel milijon gledalcev. Milijon gledalcev za tak intimen, nizkoproračunski film – nihče si ni predstavljal, da se lahko zgodi kaj takega.

Kako si to razlagate? Je tema nasilja med vrstniki v tem času poleg kartelov in politike ena ključnih medijskih tem v Mehiki?

Gotovo je bila to točka, s katero so se identificirali tako mladostniki kot tudi njihovi starši. A tega jim nisem podal na cenen način, moje prvo pravilo je, da ne podcenjujem gledalca. In vidite, ljudje očitno hočejo gledati tudi takšne filme. Opomba, da studii zdaj ne podpirajo več takšnih filmov, je seveda na mestu. Režiserjeva dolžnost je, da kljub temu posname zgodbo, v katero verjame. To sem naredil sam. Očitno deluje. Cannes je bil v tem smislu zame prelomna točka. V tekmovalni program so sprejeli neodvisni film, ki ni imel za sabo nikakršnega resnega studia, bil je nizkoproračunski, mehiška nacionalna filmska fundacija me je ignorirala.

Namesto šestdeset ljudi sem jih v ekipo vzel samo petnajst in začel snemati. Februarja sem ga končal, tri mesece pozneje so ga uvrstili v Cannes, tam je dobil nagrado. Izročil mi jo je predsednik žirije Tim Roth, s katerim sem leto zatem posnel film, ki ste ga videli. Bilo je noro leto! In zajahal sem val. Ko se to zgodi, moraš izkoristiti priložnosti, ki se ti ponujajo, in to moraš narediti hitro. Fassbinder je posnel tudi po pet filmov na leto, posnel jih je večinoma v desetih dneh, tako da … Kje je problem? V primerjavi z njim smo počasni in leni.