Tožilec, ki ga zanima sporočilo

Ko je tožilec Jože Kozina ob koncu zaključnih besed tožilstva in obrambe v sojenju Bošku Šrotu zapuščal ljubljansko sodno palačo, je v zelo strnjeni obliki povzel vsebino trditev tožilstva. Potem pa je razložil tudi, kaj bi pomenila obsodilna sodba. Obsodilna sodba bi prinesla pomembno sporočilo vsem tistim, »ki se jim danes cedijo sline«, da bodo s tujim denarjem in brez osebnega tveganja privatizirali ne le gospodarske družbe, temveč tudi bistvene družbene podsisteme – zdravstvo, šolstvo, pokojninski sistem in, ne nazadnje, pitno vodo.

Kratka tožilčeva izjava je povzročila nekaj manjših nesporazumov. Je tožilec Kozina boljševik, ki nasprotuje privatizaciji? Je tožilec Kozina morda na isti valovni dolžini kot Združena levica, ki se zavzema za javno zdravstvo, javno šolstvo, javno vodo? No, kratko izjavo ob izhodu iz sodne stavbe je treba umestiti v širši kontekst. Tožilec Kozina namreč ni govoril, da je privatizacija gospodarskih družb sama po sebi kriminal. Tega tudi ne misli. »Če nekdo podjetje privatizira ali prevzame s svojim denarjem, ni s tem nič narobe,« pravi. Hkrati pa se zaveda, da bi v Sloveniji zelo težko našli menedžerski prevzem, ki je v resnici potekal tako, da bi prevzemnik podjetja odprl lastno denarnico ter zastavil družinsko premoženje in podjetje korektno kupil. Tisto, kar tožilec Kozina preganja, je, da nekdo prevzame podjetje, prevzem pa v resnici financira nekdo drug. Preganja dejanja, ko nekdo z zapletenimi finančnimi transakcijami, ki so na videz zakonite, brez dela in osebnega tveganja pleni premoženje drugih. Ko je ob koncu sojenja Bošku Šrotu, nekdanjemu direktorju Pivovarne Laško, prišel iz sodne dvorane, je povedal, da se mu višina kazni ne zdi pomembna. Pomembno mu je sporočilo, da so takšne malverzacije kaznive.

Jože Kozina je na tožilstvo kot strokovni sodelavec prišel leta 1999. Leta 2002 je postal pomočnik okrožnega državnega tožilca, leta 2005 pa okrožni državni tožilec. Ob koncu leta 2008 je postal član skupine tožilcev za pregon gospodarskega in organiziranega kriminala. Danes je član gospodarsko-korupcijskega oddelka specializiranega državnega tožilstva, ki deluje v okviru vrhovnega državnega tožilstva.

Čas, ko je Kozina prišel na tožilstvo, sovpada z obdobjem zaključka prvega privatizacijskega vala. Še pred prihodom na tožilstvo je spremljal analize SDK o spornih privatizacijah, toliko bolj pozorno pa je spreminjanje lastniške strukture spremljal kot uslužbenec tožilstva. Ker tožilci v tistem času niso bili dovolj usposobljeni, da bi se znali soočiti z lastniškimi malverzacijami, je Kozina leta 2002 sam pri sebi videl le dve alternativi: ali bo tožilstvo zapustil ali pa gre nazaj v šolo. Prepričan je bil, da lahko z boljšo izobrazbo uspešno kazensko preganja dejanja, ki so do tedaj veljala zgolj za svinjarijo. Na pravni fakulteti v Mariboru je vpisal podiplomski študij davčnega prava. Po desetletju je oddal slabih 200 strani obsegajoč magisterij, ki se ukvarja z davčnimi zatajitvami, davčnimi izogibanji in davčnimi zaobidenji; somentorica pri magisteriju je bila Liljana Selinšek, tedanja namestnica predsednika protikorupcijske komisije.

Ko je Kozina končal magistrski študij, ki je zahteval predvsem, da temeljito preštudira korporacijsko pravo, se je lotil še študija forenzičnega računovodstva. Prosti čas je zadnji dve leti namenjal študiju bilančnega prava, brez katerega, kot danes ugotavlja, ne bi razumel ključnih mahinacij. In ko bo napisal zaključno nalogo, se bo lotil še doktorskega študija. Leta 2012 je na ljubljanski pravni fakulteti pri profesorju Miru Cerarju prijavil tezo Intrinzična vrednost živali in njen vpliv na njihove pravice v Sloveniji, vendar priznava, da ima z dispozicijo težave, ker profesorjev pravne fakultete še ni dovolj prepričal o znanstveni relevantnosti teze. Za povrhu je njegov mentor medtem postal še predsednik vlade z napornim urnikom …

Jože Kozina je bil v mladosti manj študiozen. Na poljanski gimnaziji v Ljubljani se je sicer počutil bistveno bolje kot v ribniški osnovni šoli, a je v četrtem letniku popustil; raje kot v šolo je hodil v naravo in opazoval ptice. Potem je šolanje povsem prekinil, šel v vojsko in tri leta delal v neposredni proizvodnji v eni od ribniških tovarn. Šele po tej »pokori«, kot nekje opisuje eno od življenjskih etap, med katero je spoznal tekoči trak in bivanje industrijskega delavca, je končal gimnazijo in se pri 25 letih vpisal na ljubljansko pravno fakulteto. Vendar v času študija na fakulteti ljubezni do narave in sistematičnega spremljanja ptičjih vrst in opazovanja narave ni opustil. Leta 1991 je denimo v ribniškem občinskem časniku Rešeto objavil članek Nove ptičje vrste v naši dolini v obdobju 1986–1990. Je iskren nasprotnik lova. Lov, ko nekdo zaradi »športnega užitka« pobija živali, se mu zdi nedopusten.

Po diplomi je kot pripravnik delal za odvetnika Zvoneta Taljata, sicer tudi ustanovitelja družbe Publikum. Med letoma 1995 in 1998 pa je delal kot vodja splošnega in kadrovskega sektorja v ribniškem Mercatorju. Potem je naredil državni pravniški izpit in se zaposlil na tožilstvu.

Morda pa je prav življenjska pot, ki je nekako tako vijugasta kot cesta iz Ribnice do Ljubljane, po kateri se vsak dan vozi v službo, razlog za nekoliko širši pogled na svet. Ob tem, da je Kozina ob kazenskem in procesnem pravu temeljito naštudiral tudi detajle gospodarskega in bilančnega prava, lahko ponudi lucidne sociološke analize. V pogovoru za spletni portal tax-fin-lex.si je trdil, da so za razmere v Sloveniji najbolj odgovorne štiri med seboj prepletene elite: politična, gospodarska, bančna in akademska. Da politična elita ni sprejela ustrezne zakonodaje, ki bi preprečila plenjenje, je jasno. Da je pomemben del gospodarske elite sodeloval pri plenjenju, je jasno. Da je bančna elita dajala kredite »na lepe oči«, je jasno. Kaj pa akademska elita? »To sem ugotovil, ko sem študiral kazenske spise. Obramba je v kazenske spise vlagala pravna in druga mnenja ljudi iz akademske sfere, ki zatrjujejo, da je bilo vse zakonito. Celo pravna mnenja ljudi, pri katerih sem študiral, sem prebiral v spisih. In trdijo, da je bilo vse narejeno prav. Videl sem, kdo so profesorji, ki te stvari 'pokrivajo'. Poglejte, Boško Šrot je citiral sedem univerzitetnih profesorjev. Imel je tudi osmo pravno mnenje, vendar ni imel soglasja avtorja, da bi ga citiral.«

Kozina ob tem dodaja, da tožilstvo nikakor nima resursov, da bi v akademski sferi naročalo draga pravna mnenja. »Nimamo enakih orožij. Tožilci smo v sporu s kriminalom belih ovratnikov šibkejša stran. Na drugi strani so prefinjeni ljudje, ki upravljajo z velikimi vsotami. Mi se mučimo s tem, ali bo v proračunu dovolj denarja za kakšna specifična izobraževanja tožilcev, na drugi strani teh težav ni.« Ob nekoč popularni tezi, da je kazenski proces postopek, ob katerem na eni strani stoji vsemogočna država, na drugi pa nemočen posameznik, se zgolj nasmehne. »Danes država gotovo ni vsemogočna. Denar je na drugi strani.« ●