Tiskane izdaje
Pionir britanskega poparta nosi velika očala s črnim okvirjem, okrogla kot o-ja v googlu. Naravnost obožuje črte; črtasta srajca, navpične črte na suknjiču, vodoravne črte na kravati ali metuljčku. Leva in desna nogavica sta redko iz istega para in istih barv. Oče mu je nekoč rekel: »Ne skrbi preveč, kaj pravijo sosedje.«
Slikar množic
»Kadar slikam, se počutim, kot da bi jih imel trideset. Kadar ne slikam, jih imam vsaj šestdeset,« je v več pogovorih povedal Hockney, ki je devetega julija praznoval 80. rojstni dan. Na začetku šestdesetih, ko je študiral na Kraljevskem umetniškem kolidžu (Royal College of Arts), si je na listek napisal: Vstani in začni takoj delati! Zapovedi se drži kot pijanec plota; še zdaj, pri osemdesetih, se pred slikarskim platnom za šest ur prelevi v tridesetletnika.
Likovni kritiki ga ne marajo vsi po vrsti; nekateri mu očitajo preveč močne barve, češ da je kalifornijske barve enostavno prelil v jorkširsko pokrajino, da s čopičem dela preveč enostavne poteze in da v njegovih »angažiranih« delih ni videti grozot 20. stoletja. Govori se, da je angleško-irski slikar Francis Bacon bil jezen, ko so Hockneyjevo sliko, za katero sta mu pozirala mati in oče, v Tatu obesili zraven njegove. »Navadne smeti,« je menda izjavil.
»Ustvarjati slike za petindvajset ljudi v svetu umetnosti je noro in neumno,« se je branil Hockney. »Ko je van Gogh prvič razstavljal okrog leta 1906, so na njegovo razstavo drle množice, samo kritiki so bili malo zadržani.« Hockney je v šali dodal, da so slikarji, ki uporabljajo veliko rumene – on, van Gogh, Matisse –, malo »prismuknjeni«. Barv se nikoli ni bal. »Kaj je nasprotje barv: mrak, sodni dan. Kdo pa to mara?« Lawrence Wechsler, ki je objavil knjigo pogovorov s Hockneyjem (True to Life: Twenty-Five Years of Conversations with David Hockney), meni celo, da Hockney z izrazitimi barvami kljubuje smrti, ki je pokosila toliko njegovih prijateljev.
Gospodinja z Beverly Hillsa Foto: Andrew Winning/Reuters
Da je David Hockney res slikar za množice, je pokazala letošnja retrospektivna razstava njegovih del v Tate Britain. Hockney je podiral rekorde, nobena od štirih galerij Tate (Britain, Modern, Liverpool, St. Ives) ni še nikoli privabila toliko obiskovalcev kakega še živečega umetnika. V šestnajstih tednih si jo je ogledalo malo manj kot 480.000 ljudi, približno 4300 na dan.
Za primerjavo: razstavo Damiena Hirsta v Tate Modern je leta 2012 videlo skoraj 20.000 ljudi manj. Edini, ki je privabil več obiskovalcev, je že 60 let pokojni Henri Matisse; leta 2014 si je njegove kolaže (Cut-Outs), ki jih Hockney obožuje, ogledalo več kot 560.000 ljubiteljev umetnosti. Še nikoli v zgodovini galerij Tate niso prodali toliko vstopnic v predprodaji, kar 35.000. Zadnji vikend so morali imeti vrata galerije odprta do polnoči.
Blond je bolj zabavno
Že med študijem je opozoril nase in razburjal profesorje. Trmoglavost ima po očetu Kennethu, ki je zaradi ugovora vesti zavračal služenje vojske med drugo svetovno vojno. David Hockney ni hotel napisati diplomske naloge, ampak je zahteval, naj ga ocenijo po delih, ki jih je naredil. Profesorji, ki so videli v mladem slikarju izjemen potencial, so naredili izjemo.
Med študijem je prebiral Walta Whitmana, njegove Travne bilke. Po Whitmanovi pesmi We Two Boys Together Clincing je nastala slika dveh zlepljenih moških figur. Hockney se je že zelo zgodaj zavedel, da ga spolno privlačijo moški. V njegovih začetnih delih so opazni ekspresionistični elementi, podobni tistim Francisa Bacona. Polno je temačnih figur moških, žensk, ki plešejo čačača, namigovanj na zabave do jutranjih ur, seks, položaj 69 …
Konec drugega letnika je s tristo dolarji v žepu odpotoval v New York. Tam je preživel dva meseca in spoznal Andyja Warhola. Ni bil ravno navdušen nad njim niti nad New Yorkom, se je pa od obeh nalezel poparta. V New York je šel s črnimi lasmi, iz New Yorka se je vrnil plavolas. »Blond je bolj zabavno,« je rekel, ko je na televiziji videl oglas za čudežne nove barve. V potovalki je s seboj v London prinesel ameriške revije z golimi fanti. Na carini so mu jih takoj zaplenili in mu jih vrnili šele po posredovanju odvetnika.
Dežela bazenov
Leta 1964 se je preselil v Los Angeles. »V Kalifornijo sem šel, ker je bilo tukaj veliko fotografov. Vedel sem, da je tukaj Hollywood. Da je seksi, sončno, da ljudje na sebi nimajo veliko oblek. Mislil sem, to mora biti čudovito.« Skratka, popolno nasprotje meglene, deževne, puritanske Anglije. »Mnogo ljudi me je spraševalo, zakaj prav v ta del sveta, kjer je bog pozabil na umetnost. Odgovarjal sem jim, da je tukaj nastalo veliko najlepših umetnin 20. stoletja: Luči velemesta, Moderni časi, Veliki diktator …« Vedno je pravil, da je odrastel v kinodvorani v Bradfordu, kjer je gledal (gibljive) slike, in Hollywoodu.
Kalifornija je bila od nekdaj njegova sanjska dežela. Prijatelju in agentu Johnu Kasminu je poslal razglednico in pripisal: »V obljubljeno deželo prispel pred dvema dnevoma. LA je najlepše mesto na svetu. Nujno moraš priti.« Menil je, da Los Angeles potrebuje slikarja, kakršen je bil v 18. stoletju Giovanni Battista Piranesi, ki je poslikal Rim.
Kvadrataste hiše s palmo ali dvema, sinje modro nebo brez oblakov in bazeni z golimi zagorelimi telesi. Bazeni so postali njegov zaščitni znak. Naslikal je moškega, ki plava pod vodo, gre iz vode, se sonči ob bazenu, ravno skoči v vodo in se vidi samo še pljusk (A Bigger Splash). Prvič se je zaljubil, platonska zaljubljenost v angleškega pevca Cliffa Richarda ne šteje. Peter Schlesinger, študent umetnosti iz Tarzane, bogate losangeleške soseščine, je postal njegova muza. Upodobil ga je na več slikah, denimo na Portretu umetnika (Portrait of an Artist) in sliki Peter gre iz Nickovega bazena (Peter Getting Out of Nick's Pool).
Večji pljusk Foto: Darren Staples/Reuters
Hockney je ustvarjal tako, da je najprej vse pofotografiral s črno-belim polaroidnim fotoaparatom, potem pa se je lotil slikanja. Schlesinger, ki je zdaj uspešen kipar, se spominja, kako je nastala slika, na kateri gre iz bazena: »V resnici sem Davidu poziral pred avtomobilom. On je mojo postavo prestavil v bazen, zato na sliki dela nog pod vodo ni dobro zadel.«
In zakaj prav črno-bele fotografije? »Barve na fotografiji niso nikoli take, kot so v resnici,« je zmeraj trdil Hockney. Betty Freeman mu je v dolgi živo roza obleki pozirala za Gospodinjo z Beverly Hillsa (Beverly Hills Housewife) – slika je bila leta 2008 prodana za skoraj osem milijonov dolarjev.
Tolerantna Boemija
Iz Kalifornije se je vračal v London, se zabaval s prijatelji. »Živeli smo pač v Boemiiji, v tolerantni deželi.« Vendar je priznal, da ni bil nikoli »party boy«. »Ne moti me, da so me ljudje videli tako. A v bistvu sem garač. Umetnik lahko odobrava hedonizem, sam pa ne more biti hedonist.« Vedno je govoril, da lahko sončni zahod naslika vsakdo, za sončni vzhod pa moraš biti mojster.
Ustvarjal je v Parizu, ko je imel ljubezenske težave, se je zatekel v Benetke. Vedno mu je stal ob strani prijatelj Henry Geldzahler. Nikoli nista bila ljubimca, samo poznala sta drug drugega tako dobro, da nista potrebovala veliko besed, da sta se razumela. Hockney je newyorškega kuratorja Geldzahlerja večkrat portretiral, Geldzahler pa je kot izkušen poznavalec umetnosti svetoval Hockneyju in kakšno sliko, ki mu ni bila všeč, preprosto raztrgal, ker, kot bi rekel Bacon, gre za »navadne smeti«.
Menjal je tehnike in sloge. Od nekdaj je bil navdušen nad tehničnim napredkom, eksperimentiral je s polaroidi. Temu je rekel slike s fotografijami ali joiners. Pearlblossom Highway je na primer delal tako, da je v desetih dneh pofotografiral vsak najmanjši detajl delčka avtoceste, porabil je 650 zavojčkov filma, in fotografije potem zlepil v veliko v sliko. Popart, cepljen s kubizmom.
Vedno je imel ob sebi mlade moške. Bili so njegovi asistenti, prijatelji in muze. Pogosto vse troje hkrati. V osemdesetih je izgubil veliko prijateljev. Kot pravi, je za aidsom umrlo več kot dve tretjini njegovih prijateljev. »Aids je spremenil svet. Če bi bili vsi ti ljudje še živi, bi bil svet zagotovo drugačen.«
In močno pogreša Pabla Picassa, ki je umrl leta 1973. Pogreša njegovo slo po življenju, njegov ritem dela in inventivnost. S Picassom se nikoli nista srečala, je pa Hockney nekoč narisal navidezno srečanje z njim: Pablo riše, David pa je njegov model.
V domovini se je stalno naselil, ker je takrat njegova ostarela mati Laura potrebovala pomoč (dočakala je 99 let). Menda pa tudi zato, ker si je takratni partner John Fitzherbert pozabil pravočasno podaljšati vizum in mu je grozil izgon iz ZDA. Naselil se je v jorkširskem letovišču Bridlington. Pritegnila ga je tamkajšnja pokrajina, zlasti menjavanje letnih časov, ki jih je pogrešal v Kaliforniji.
Slikal je jorkširske drevorede, gozdove, ceste ... Platna so ogromna, barve pa jemljejo dih, modra in rdeča drevesa, vijolične ceste. Jorkširske krajine so likovni kritiki označili za »Cézanna, ki je videti pop«, in jih uvrstili med Hockneyjeva najboljša dela.
Cvetje, ki ne oveni
V 80. letih si je kupil barvni kopirni stroj in z njim izdeloval umetniška dela. Na neki zabavi za rojstni dan je na primer sfotokopiral srajco, ki jo je nosil, črte prebarval na rdečo in v nekaj potezah narisal svoj obraz z obveznimi okroglimi očali. Po faksu ali »telefonu za slušno prizadete«, kot se je znal pošaliti, je razpošiljal po svetu celotne razstave, z navodili za montažo slik vred.
Na pametnem telefonu je vsak dan slikal rože in jih pošiljal po telefonu prijateljem. »Tako vsako jutro, ko vstanejo, prejmejo sveže cvetje. In to cvetje ne oveni.« Malo kasneje mu je ipad odprl novo razsežnost. Tablica je velika kot skicirka in praktična, saj jo lahko spravi v žep suknjiča. A kot je priznal Hockney, bi nad tem Picasso verjetno ponorel, kaj šele van Gogh.
Hockney pred sliko Gospod in gospa Clark in Percy Foto: Dylan Martinez/Reuters
Spreminjal je tehnike, delal je grafike, risal z ogljem, ustvarjal scenografije za gledališča (Royal Court Theatre) in opero, milansko Scalo in Metropolitansko opero v New Yorku, snemal videe. Na avto, ki je vozil po jorkširski pokrajini, je namestil več kamer. Vsaka prikazuje drugi kot pokrajine in so združene v enotno sliko. Navdušen nad čudežem narave je posnetke naredil v štirih letnih časih.
V beneški palači Ca' Pesaro je trenutno na ogled serija njegovih portretov, ki so nastali med letoma 2013 in 2016. Enoten format, isti stol in isto modro-zeleno ozadje, le ljudje so različni. In seveda čevlji. »Čevlji povedo veliko o človeku,« je prepričan Hockney. Prosil jih je, ali bi mu bili pripravljeni pozirati tri dni. »Ljudje niso navajeni, da kdo gleda vanje neprestano dvajset ur.«
Pred leti je njega portretiral Lucian Freud. Hockney se spominja, da je ta mali portret slikal neskončno dolgo, kakih 120 ur. Veliko sta se pogovarjala, in sicer o življenju, o ljudeh, ki sta jih poznala, Freud je hotel videti, kako se pri tem premika njegov obraz. »Včasih je prišel čisto blizu in si ogledal točno določeno točko na mojem obrazu. Imel je neverjetne oči, ki so dobesedno prodrle vate, in natančno sem vedel, kateri del mojega obraza trenutno slika, ker je tja strmel z ostrim pogledom.« Dovolil mu je tudi kaditi, ampak samo pod pogojem, da ne bo povedal Kate Moss, strastni kadilki, ki je bila za njim na vrsti za poziranje.
Kadilci umirajo
Hockney je strasten kadilec in borec proti prepovedi kajenja. Pred leti je bil povabljen v silicijevo dolino kot predavatelj na neki konferenci. Tja je prišel z dvema psoma in cigareto v rokah. »Če česa ne prenašamo tukaj, so to psi in kadilci,« so mu dejali. »No, povabili ste me in zdaj me boste morali prenašati,« jim je odvrnil.
V drugem intervjuju pa je povedal: »Na škatlici cigaret piše: Kadilci umirajo mlajši. Kaj pa Churchill? Ali pa Roosevelt? Pokadil je deset cigaret na dan in kadil je sedemdeset let. Hitler ni nikoli kadil. Še več, ni pustil, da bi v njegovi bližini kdo prižgal cigareto.«
Vsak dan plava pol ure v bazenu, ravno takšnem, kakor jih je slikal v sedemdesetih. Ne sliši dobro; to imajo v družini. »Mislim, da moj oče v zadnjih desetih letih življenja ni slišal niti ene od besed, ki mu jih je rekla moja mati.« Zaradi tega se drži bolj doma in se izogiba krajem, kjer je veliko ljudi.
Ne pije. Edina pregreha so cigarete in marihuana. Do marihuane je po kalifornijskem zakonu upravičen iz zdravstvenih razlogov. Džoint pokadi zvečer, da laže zaspi. Veliko bere, dve ali tri ure na dan. In slika. »Koliko časa še imam? Nočem ga zapravljati. Raje slikam. Slikam, kar hočem, kjer hočem in kadar koli hočem.« Ne zanima ga, kaj bodo rekli sosedje. Ali že zdavnaj pokojni Francis Bacon.
