Tiskane izdaje
V zadnjih dveh stoletjih so bili razviti trije modeli, s katerimi lahko raziskujemo, kako in zakaj so uspeli oziroma kakšno korist imajo na koncu od dobrih namenov tisti, ki jim je dejavnost namenjena. Trije modeli so: model mednarodne humanitarne organizacije, kot jo je postavil Henry Dunant s somišljeniki (in nasprotniki), mikrokreditiranje, kot ga je razvil Mohamed Junus v Bangladešu in model, ki ga je razvil Pedro Opeka na Madagaskarju.
Prvo univerzalno gibanje
Dunant se je kot mladi švicarski podjetnik leta 1859 podal na službeno pot, da bi se pri Solferinu srečal s francoskim cesarjem Napoleonom III., od katerega se je nadejal pridobiti prosto pot za svoje posle v Alžiriji. Francija se je tam na strani Piemonta in Sardinije bojevala proti Avstriji. Mladi švicarski podjetnik iz kalvinistične družine je prispel v Solferino 24. junija 1859, ko se je tam razvnela huda bitka in je 23.000 mrtvih in ranjenih, ki so bili nemočni, ostalo na bojišču. Dunant se je vključil v organiziranje pomoči ranjenim, pri čemer se je oprl predvsem na prostovoljke. Vendar je primanjkovalo sanitetnega materiala ter usposobljenih vojaških zdravnikov. Dosegel je, da so Francozi izpustili zajete avstrijske zdravnike. Svoje izkušnje je opisal v knjigi Spomin na Solferino, ki je bila temeljni kamen za Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC) in Mednarodno federacijo nacionalnih društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC). Mednarodni odbor je nastal leta 1863, federacija dosti kasneje.
Odlika Henryja Dunanta je bila, da je iz družinskega okolja prinesel dobro razvit čut za druge, predvsem tiste, ki so v stiski ali kako drugače deprivilegirani, in da je znal dobro opazovati, sklepati in vse to razviti v zelo preprosto vizijo. Prirojena človekova potreba je pomagati drugemu. Okoliščine, v katerih poskuša pomagati, so lahko različne. Dunant je videl predvsem ranjene vojake na bojišču in gospe ter dekleta, ki so jim poskušale pomagati po najboljših močeh. Na lastne oči se je prepričal, da je dobra volja premalo in da je treba nekaj ukreniti, da ne bi volja pošla in bi bila pomoč koristna in varna. Gledal je ženske, ki so vojakom, ranjenim v prednji del telesa, mnogi so imeli v drobovje odprte rane, prinašale toplo juho in druge napitke. Z dobro voljo so povzročile več škode kot koristi. Z izpuščenimi zdravniki je dokazal, da je pomembno načelo nepristranskosti in potrebna zaščita, ki bi je morali biti deležni pripadniki vojaške sanitete in duhovniki.
Brez razlikovanja je treba pomagati vsem pomoči potrebnim, svojim in drugim, kar je bilo kasneje zapisano tudi v konvencije. In zadnje in še kako pomembno: ustanoviti je treba nacionalna telesa, društva, ki jim bodo vse strani priznavale status nevtralnega pomočnika držav v humanitarnih zadevah. Njihov ščit je po ustanovitvi postal enakokraki rdeči križ na beli podlagi. Z njim so kasneje označevali civilne cilje, ki naj bi se že od daleč razlikovali od vojaških (bolnišnice, sakralne objekte, vozila), prav tako so razpoznavni znak lahko nosile osebe, ki naj bi jih tak znak varoval pred neposrednim nasiljem. Z nastajanjem nacionalnih društev je rasla potreba po povezovanju in leta 1919 je nastala Liga društev Rdečega križa, kar je sprva povzročilo napetosti z ICRC. Nekaterim tudi ni ustrezal zaščitni znak, predvsem iz religioznih razlogov, zato so si zelo prizadevali za enakovrednost drugega znaka, rdečega polmeseca. Danes imamo tudi tretjega, in sicer rdeči kristal, ki naj bi omogočil pomoč komurkoli in kjerkoli, kadar eden od obeh drugih znakov tega ne bi zagotavljal.
Načelo, ki ga je Dunantu uspelo razširiti po tedanji Evropi, in načela, zaradi katerih je bil v resnem sporu predvsem s somišljenikom Gustavom Moynierjem, so bila: prostovoljci da, vendar usposobljeni za nudenje pomoči in organizirani v društva, ki jim oblast priznava poseben status. Tako je še danes, le da sta si kasneje ICRC in federacija razdelila področje dela: prvi v vojnih in konfliktnih razmerah, druga v miru in ob naravnih nesrečah. Vizionar je obubožan končal svoje življenje v švicarski vasici in bil s francoskim mirovnikom Frédéricom Passyjem dobitnik prve Nobelove nagrade za mir. Denar je dal v dobrodelne namene. Priznanje za svoje vizionarsko delo je dobil pravzaprav tik pred smrtjo in po njej.
Mali krediti za male ljudi
Drugi dobri mož je Mohamed Junus. Tako kot so tudi Dunantu nasprotovali tisti, ki so imeli veliko od njegove vizije, tako se dogaja tudi Junusu. Rojen je bil v muslimanski družini v Bangladešu 28. junija 1940, manj kot sto let po Dunantovem potovanju v Italijo. Tudi Junus je dobitnik Nobelove nagrade za mir – skupaj z Grameen Bank (v prostem prevodu Vaška ali Kmečka banka), ki jo je ustanovil. Norveški odbor ju je počastil leta 2006. Razvijalec družbenih programov, bankir, ekonomist in družbeni vodja je poskušal najprej, po osamosvojitvi Bangladeša, ko se je kot mnogi intelektualci vrnil v domovino, nagovoriti velike banke, da bi pomagale razvijati podeželje z razvojnimi projekti. Tako kot v večjem delu sveta ga banke niso uslišale, prepričane, da ljudje, ki živijo na socialnem dnu, ne znajo z denarjem in ne bodo nikoli vračali kreditov, ampak jih bodo zapravili za izdelke, ki jih drugače ne morejo kupiti.
Z velikimi bankami in skladi ni šlo, zato je s partnerji začel na svoj način. Sprva je kazalo slabo, potem pa se je ideja počasi razvijala in iz skromnih začetkov je nastal grozd institucij, ki poskuša pospeševati napredek socialno šibkih ljudi, jih spodbuja v podjetnosti in podjetništvu. Uspeh njegovega dela temelji na prepričanju, da imamo ljudje željo po napredku, če le imamo osnovne pogoje za to, da je mogoče doseči pomemben napredek z majhnimi vsotami posojil, da so posojilojemalci pravzaprav delničarji banke in da je treba združevati člane v ožje skupine, ki se med seboj podpirajo in odobravajo ter jamčijo za kredite članov. Z leti so ugotovili, da so najboljši kreditojemalci ženske, in tako so hkrati podprli osamosvajanje tiste polovice prebivalstva, ki je v tradicionalni skupnosti najbolj zapostavljena.
Dokler je bilo poslovanje v majhnem obsegu in omejeno na lokalne bangladeške skupnosti, je ugled rastel. Ko pa je zanimanje za model preraslo nacionalne okvire in postalo zanimivo za ves svet, in ko je hotel Junus leta 2007 ustanoviti politično stranko, da bi nov socialni model, ki ga še vedno imenuje kapitalistični, tudi oblikoval v nacionalni program, so se nad mikrokreditiranjem in mikropodjetji, ki so postala srednje velika ali celo velika, zgrnili temni oblaki. Nova vlada je umaknila Junusa z mesta direktorja banke, češ da je po zakonih prestar za vodenje državnih podjetij. Grameen Bank ima formalno status državne banke. Seveda je vsem jasno, da gre za politične motive. Model, ki ga je mogoče razvijati kjerkoli in prilagajati stopnji razvitosti okolja, deluje. V bistvu so to velike kooperative in kooperative so takšna podjetja, ki omogočajo razvoj vsem in ne samo privilegiranim. Takšna družbena podjetja in banke kažejo nelepo sliko mednarodnih skladov in razvojnih bank, zato se ti, pričakovano, branijo na svoj način.
Družba iz smeti
Res smo lahko ponosni na Pedra Opeko, ki ni bil brez razloga predlagan za Nobelovo nagrado za mir. Misijonarskemu delu je vdihnil pečat zaokroženega družbenega projekta.
Smo se vprašali, ali ne obstajajo še boljši načini kot zbiranje hrane, oblek in starih igrač brez dobrega načrta in ljudi, ki to res znajo? Humanitarnost in razvoj potrebujeta ljudi, ki so med pomoči potrebnimi vse leto, tudi januarja, februarja ... ne pa gospe ali gospoda, ki bosta delila toplo juho ali hladen kruh za božično časopisno naslovnico. ●
