Tiskane izdaje
Film Trije plakati pred mestom z imenitno in nepopustljivo Frances McDormand v glavni vlogi je ruski opoziciji (že veliko pred podelitvijo oskarjev) vlil novih moči. In kajpak upanje, da boj proti zdajšnji zločinski nomenklaturi ne more biti zaman. Na februarskih protestnih shodih v Moskvi ob tretji obletnici umora opozicijskega politika Borisa Nemcova so njegovi prijatelji tako denimo brez vsakršnega strahu nosili tri rdeče plakate z napisi: Umorjen nasproti Kremlja! In mož, ki stoji za tem, je še vedno na prostosti! Kako to, šef Putin?
Jevgenij Domožirov, vodja in koordinator gibanja opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega v Vologdi na severu države, je z odločnostjo ogorčene filmske Mildred Hayes šel še korak dlje. Na robu tega slikovitega zgodovinskega mesta je ob cesti nameraval postaviti tri ogromne reklamne panoje z zelo jasnimi sporočili: Osemnajst sramotno zapravljenih let! In pred nami je zdaj še šest takih! Bojkot! Toda čeprav je oglasni agenciji že plačal za postavitev plakatov, je lokalna oblast v kali zatrla tovrsten poskus uporništva. To bi bil namreč prehud izziv Kremlju. In plakatov tako pred Vologdo ni bilo. Morda pa se bodo v teh dneh pojavili kod drugod po Rusiji?
Vladimir Putin je zdaj pred četrtim (drugim šestletnim) predsedniškim mandatom. Po dolžini vladanja je že prehitel nekdanjega sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva. In prvi po Josipu Stalinu bo tej največji državi sveta vladal več kot dve desetletji. Brez volitev, kot jih pojmuje demokratični svet. Kajti v Rusiji, kot mi je pred časom slikovito dejal prvi litovski predsednik Vytautas Landsbergis, o vsem odloča en sam volivec: Vladimir Putin. Zamenjava z Dmitrijem Medvedjevom po prvih dveh mandatih je zgovoren dokaz za to. Najprej sta se dogovorila, kdo bo predsednik in kdo premier, in potem šla na tako imenovane volitve. Farsa brez primere. Zato po Moskvi, kot mi pravijo znanci, že kroži šala, naj volivci kar doma pred televizijskimi ekrani z dvigom roke potrdijo še en Putinov mandat …
Toda Kremelj nekakšno imitacijo volitev kljub vsemu vendarle potrebuje. Zaradi legitimizacije svojega ravnanja. Vladimir Putin se namreč resno boji bojkota nedeljskega potemkinskega glasovanja. Nanj poziva tudi Aleksej Navalni, ki kot nevaren politični tekmec ne sme na volitve. Zato Moskva doma že nekaj mesecev ustvarja pravo protizahodno histerijo, ki naj bi (tudi s praznimi predvolilnimi debatami, v katerih nikoli ni Putina) znova združila Rusijo in ljudi vendarle pognala na volišča. Napoved novega strašnega orožja na jedrski pogon (z izjemno slabo računalniško grafiko) zato ni bila naključna. Javnost zdaj celo sama izbira ime za to novo grozno raketo. Na prvem mestu po številu prispelih predlogov je po zadnjih podatkih Nepričakovanka, sledijo pa Monarh, Imperator, Palmira in celo Josip Stalin …
Tudi zastrupitev nekdanjega polkovnika GRU (vojaške obveščevalne službe) Sergeja Skripala in njegove hčere Julije je bila skrbno načrtovana predvolilna provokacija. Zastrupili so ju tako rekoč pred nosom britanskega vojaškega znanstvenega in tehnološkega središča v Porton Downu, kjer so hitro ugotovili, da gre za sovjetski živčni strup tipa Novičok (Novinec). Nekaj dni kasneje je v Londonu skrivnostno umrl še Nikolaj Gluškov, nekdanji sodelavec Borisa Berezovskega, ostrega nasprotnika Vladimirja Putina. V Kremlju so si Britanijo za tarčo izbrali tudi zato, ker dobro vedo, da reakcije Evrope zaradi brexita ne bodo posebej žolčne, kar se je tudi v resnici zgodilo. A cilj doma je bil dosežen. Državni televizijski kanali, ti dobro plačani glasniki oblasti, so kot v najboljših sovjetskih časih brez dlake na jeziku svarili, da si izdajalci (kot je denimo Skripal) ne zaslužijo drugega kot smrt.
Toda Kremelj nekakšno imitacijo volitev kljub vsemu vendarle potrebuje. Zaradi legitimizacije svojega ravnanja. Vladimir Putin se namreč resno boji bojkota nedeljskega potemkinskega glasovanja. Foto: Alexander Zemlianichenko/AFP
Tovrstni medijski rituali, podkrepljeni s kar nekaj propagandnimi filmi o Putinu, so povzročili prave izbruhe domoljubja. Aleksander Hercen bi danes dejal, da je Rusija okužena s »sifilisom patriotizma«. Rusija je v resnici bolna, se strinja najbolj prevajana ruska pisateljica Ljudmila Ulicka. Okužili so jo agresivnost, nacionalizem in imperijska manija. »Sram me je zaradi naših nekompetentnih voditeljev, ki se igrajo supermene in zagovarjajo uporabo sile. Sram me je zaradi vseh nas, zaradi naroda, ki je izgubil svoj moralni kompas!« pravi Ulicka. Pisateljica ima prav. Rusija je v hudi krizi, v krizi dvojne lojalnosti. Ljudi je namreč strah zdajšnjega voditelja, po drugi strani pa se hkrati že sprašujejo, kdo bi po Putinu utegnil biti naslednji garant njihove (ne)predvidljive stabilnosti.
V sredo sem si v Cankarjevem domu ogledal Drugo stran vsega, izjemen dokumentarni film mlade beograjske režiserke Mile Turajlić. Zgodba me je hitro pritegnila. Tudi zato, ker močno spominja na dogajanje v današnji Rusiji. Slobodan Milošević je Srbijo nerazsodno pahnil v krvavo vojno in s tem v strahotno krizo, pa je do padca in odhoda v Haag kljub temu zmagoval na volitvah. Kako to? Zakaj kar naprej zmaguje tudi Vladimir Putin, čeprav so posledice njegove vladavine ravno tako uničujoče? Vojna v Čečeniji, vojna v Gruziji, vojna v Ukrajini, vojna v Siriji. Povsod na tisoče in tisoče mrtvih. Ne le nedolžnih civilistov, ampak tudi ruskih vojakov, ki jih danes pokopavajo tako rekoč na skrivaj. Padli so namreč v vojni, ki je uradno ni, denimo žalostno pravi pisatelj Vladimir Vojnovič, ko obsoja agresijo proti Ukrajini, ki se je z okupacijo Krima začela pred natanko štirimi leti.
Opozicijska politika Vladimir Milov (nekdanji namestnik ministra za energetiko) in Ilja Jašin, s katerim se pogosto srečujem v Strasbourgu, sta ta teden objavila izčrpno in nadvse zgovorno analizo dosedanje vladavine Vladimirja Putina. Rusija je za časa Putinove vladavine od izvoza nafte in plina zaslužila okrog 3500 milijard dolarjev. Kam je šel ta denar? S to vsoto bi namreč lahko zgradili popolnoma novo državo, a avtocesta med Moskvo in Sankt Peterburgom, dvema največjima mestoma v državi, denimo še zdaj ni zgrajena. In mnoge druge sodobne cestne in železniške povezave tudi ne. Delni odgovor na to vprašanje se skriva v dejstvu, da je Rusija po številu milijarderjev (v dolarjih) med petimi vodilnimi državami sveta. Teh je zdaj kar 96 in vsi so Putinovi oligarhi.
Zaradi Vladimirja Putina je Rusija izgubila dragocenih dvajset let, trdita pisca. V tem času ni bilo nobenih pravih gospodarskih reform. Jih tudi ne more biti, saj bi Kremelj s tem izgubil nadzor nad tokovi denarja. Število birokratov je v Rusiji zdaj dvakrat večje, kot je bilo nekoč v vsej Sovjetski zvezi. Za represivna ministrstva (zlasti vojsko) in uradnike gre skoraj 40 odstotkov proračuna, za zdravstvo in izobraževanje pa vsega 6,8 odstotka. V državi resno primanjkuje zdravnikov in učiteljev. Inteligenca beži na Zahod. Zdaj že petina vseh mladih pravi, da bi radi za vselej odšli iz Rusije. Totalna korupcija, nepotizem in večne laži so pod Putinom napravili svoje.
V začetku leta je uradna Moskva prepovedala prikazovanje britanskega satiričnega filma Smrt Stalina režiserja Armanda Iannuccija. Uradno zato, ker bi film lahko spodbujal k ekstremizmu, so pojasnili v Kremlju. Kakor da nekaj deset milijonov žrtev Stalinovih čistk ni ekstremizem par excellence. Toda pravi razlog prepovedi je seveda povsem drugačen. Film namreč jasno pove, da je bil tudi Stalin, ki ga je zdajšnji režim že zdavnaj rehabilitiral, povsem navaden smrtnik, poln zla in napak. A tovrstno sporočilo bi lahko sprožilo dvome tudi o Vladimirju Putinu, ki po kitajskem zgledu gotovo že sanja o večnem predsedovanju in s tem kajpak tudi o politični nesmrtnosti.
Josif Brodski, nekdanji disident in nobelovec, je sijajno opisal, kako bedni lahko postanejo avtokrati, ko se začnejo bolestno spopadati z neizogibnim. S smrtjo, ki se prej ali slej vedno prikrade tudi skozi najbolj trdno zaprta vrata. S koso ali pa s srpom in kladivom ... In če kdo potem objokuje diktatorjevo smrt, so to običajno solze tistih, ki so se mu udinjali in z njim potem tudi vse izgubili, pravi pesnik. A ob takšnih dogodkih bi morali pravzaprav vsi jokati predvsem za izgubljenim in zapravljenim časom, ki jim ga je za vselej odnesel ljubljeni vodja.
