Tu je trenutek zgodovine

Prišel je moment lokalne nepomembnosti v pomembnih globalnih zadevah. Naraščajoči begunski val in vzroki zanj so nekaj stokrat večji, kot bi jih bila država Slovenija zmožna bodisi dokončno obdelati bodisi rešiti. Lahko pa stori nekaj drugega: lahko se dejavno vključi v problem, lahko ga misli in lahko se skupaj z za rešitev voljnimi v EU ukvarja s končnimi ukrepi in lahko se z dobrimi nameni poda v neznano, kar skozi napore praviloma rodi dobre sadove.

Če odmislimo prozorni politično-medijski spin o morebitni novi veliki koaliciji med Janševo SDS in Cerarjevo SMC, obletnico vladanja Cerarjeve vlade prej kot kaj drugega zaznamujejo predvsem tri velike stvari: da, prvič, v Slovenijo, kot si je želel Janša, z ognjem in mečem ni prišla pogubna evropska trojka, druga, da se je država umirila in ni več toliko politično histerična, in tretja, da v Slovenijo ali prek nje utegne priti na tisoče sirskih beguncev. Danes in že na prvi pogled je prenesenega duha evropske trojke in begunstva mogoče s pridom povezati. Toda kot smo nakazali na začetku, stvari presegajo eno državo in eno pamet, tudi sámo EU, in problem ne bo rešen, če in dokler ga mednarodna skupnost ne bo rešila na ozemlju Sirije. Zdi pa se, da je minil čas, ki je bil na voljo Cerarjevi mimobežnosti. Kaj to pravzaprav pomeni?

Načela in realnost

Prva slika gre takole: poznamo dobre prakse sprejemanja beguncev. Vzpostavljala so se trajna prijateljstva in države sprejemnice so po prvi in drugi svetovni vojni pridobile visoko dodano vrednost s talenti, delovno silo, umetniškimi izrazi, miselnimi in literarnimi trusti, ki so se razvili v okoljih tolerance, sprejemanja, najmanj strpnosti in tako naprej. Najmanj tretjina Slovencev sploh je tako ali drugače imela izkušnjo begunstva, posredno še mnogo več. Na to se sklicujemo tudi zdaj, posebej v Sloveniji, kjer smo imeli izkušnjo z emigranti iz bosanske vojne.

Druga slika gre takole: Viktor Orban, ki ga uradno prezirajo vsi evropski humanisti, se sklicuje na to, da neuradno presenetljivo številni simpatizirajo z njim, kajti ukrepa na način, ki potiho ugaja tudi drugim. Francoska desničarka Marine Le Pen je obtožila Angelo Merkel, da si je s svojo probegunsko filozofijo za talca vzela celotno Evropo, in Marine Le Pen bi po javnomnenjskih raziskavah lahko zmagala na volitvah v Franciji že v prvem krogu. Angela Merkel je izjavila tole: »Če se bomo morali opravičevati, ker smo v sili pokazali prijateljski obraz, to ni več moja država!« Marine Le Pen je nazaj siknila tole: »EU je danes kot Sovjetska zveza, ni je mogoče izboljšati. Moramo jo pustiti propasti in potem zgraditi Evropo svobodnih nacij.« »Slovenski zet« in mogoči ameriški predsedniški kandidat republikancev, Donald Trump, je na drugem soočenju predsedniških kandidatov republikanske stranke ta teden povedal, da bi na meji z ZDA zgradil zid in iz države izgnal 12 milijonov ljudi.

Tretja slika gre takole: v Siriji se križajo interesi velesil, posebej Rusije in ZDA, pa tudi Izraela, vmes pa se kot civilizacijska plesen razrašča islamska država, ki sistematično uničuje tamkajšnje kulturne sledi, pobija ljudi drugih ver, predvsem kristjane. Kolega Damijan Slabe je v četrtek v Delu z izjavami nemškega diplomata Wolfganga Ischingerja analiziral bistvo sirskega problema: Zahod, če bo hotel zajeziti begunski val, bo moral tam vojaško posredovati in islamski državi preprosto porezati krila. Če se to ne bo zgodilo, bodo Evropo preplavile reke beguncev. Bližnjevzhodna regija je pred eksplozijo, tamkajšnja nestabilnost je hitro prenosljiva in naloga ZDA in Rusije je, da se, ne glede na ukrajinski konflikt, dogovorita za skupen vojaški poseg. Na EU je, da sproži obsežno diplomatsko pobudo in v takem posegu tudi sodeluje.

V resnici bi bilo dobro ZDA dopovedati, da je vprašanje sirskega predsednika Bašarja al Asada drugotno, prvotno pa je, kako ustaviti in onesposobiti Isis ter zagotoviti geopolitično stabilnost regije in s tem Zahoda. Pod črto povedano si je čas priznati, da gre v zadevi Isis že za začetek procesov politično epidemičnih razsežnosti, podobno kot v tridesetih letih, ko je bil v Nemčiji na pohodu Hitlerjev nacionalsocializem.

Moment človečnosti

In četrta slika: briše se meja med begunci, ki rešujejo svoja življenja in družine, ter migranti, ki so izkoristili trenutek za ekonomski premik. Dobičkarji oglašujejo migrantsko priložnost. Sircem se priključujejo Pakistanci in Afganistanci, ki prej do Nemčije niso mogli priti. Orban se sklicuje predvsem nanje, evropski presejalni postopki pa še niso stekli; države EU so dojele, da je treba vzpostaviti mehanizme meddržavne solidarnosti, saj so na udaru predvsem države na vzhodnem in južnem robu EU. Drugače povedano, človečnosti je treba dati racionalni in sistemski okvir; k veliki humanitarni nalogi spada tudi povsem racionalno in strateško domišljeno iz igre s sankcijami in po potrebi neprijetnimi ukrepi izločiti vojne dobičkarje, zaslužkarske razpečevalce in ponudnike plačljivih transportnih storitev, ki se za begunce lahko končajo slabo, nemara celo usodno, bodisi nekorektno in ponižujoče.

V nacionalističnih zadevah, ki se napajajo iz konfliktov in v izrednih, po možnosti v vojnih stanjih, je v igri organizacija strahov in bivanjskih tesnob. Prvi odzivi mejaških držav na reke sirskih beguncev to dokazujejo. Nemčija, Švedska, Avstrija so bodisi načelno bodisi delno tudi ekonomsko interesno pokazale veličino, toda krepijo nacionalistične skupine. Države srednje Evrope, vključno s Slovenijo, kažejo refleks nereflektirane mimobežnosti in končno prikrit občutek nemoči. Simptomatični sta Francija in Madžarska, ki po stopnjujočem se nacionalizmu desnice nakazujeta ksenofobno infekcijo tudi v drugih državah Evrope.

Organizacija strahov in bivanjske tesnobe je bil tudi prostor delovanja ekonomske krize. Presenečeni smo lahko, ko pomislimo, kako hitro na tem prostoru sta se tema arbitražnega škandala v Piranskem zalivu ter hrvaška prisluškovalna afera preusmerili na fantomsko begunsko nevarnost. Toda ta fantomska nevarnost je že v četrtek na Hrvaškem v hipu postala realnost, tudi za Slovenijo, in trenutek resnice bo v odzivu nanjo: bo šlo za pozive k zapiranju meje ali za racionaliziran odgovor na nekaj, kar se na tej ravni kaže kot najpomembnejši izziv od begunske problematike po drugi svetovni vojni? Na poti rešitve ljudje umirajo, medtem ko se drugi z namišljenimi storitvami okoriščajo, in narobe, ljudje kažejo svoj humanitarni obraz, medtem ko nekateri v logiki izrednega stanja hočejo profitirati, kar v logiki miru ne bi mogli.

Kaj ostane na koncu

Toliko let po drugi svetovni vojni, ko so naši starši rekli, da se ne sme več ponoviti, kar se je tedaj zgodilo, smo še vedno frustrirani in stojimo pred večjim problemom, kot smo ga sami zmožni rešiti. Odgovor suverenih ljudi v suvereni državi pa ni v mimobežnosti obravnave, ki čaka na rešitev od drugod. Povejmo drugače: ko se je premier Miro Cerar na predlog nekih ljudi, da naj bi z Janševo SDS preuredil vlado v veliko koalicijo, odzval, da za ta predlog zaradi obiska v Prekmurju še ni našel časa, je ravnal pravilno, kajti politično-medijski spin si ne zasluži drugačne pozornosti. Toda v vprašanjih, ki nastajajo v epicentru evropske prihodnosti, ta pa je trenutno v Siriji, je treba sodelovati, kot bi šlo za grožnjo evropske trojke na slovenskih tleh. Zavzeto in inovativno. Slovenija bi morala sprejeti begunce, preden začne posnemati druge države, ki zapirajo meje pred njimi. Potem se lahko razmišlja naprej od tiste točke, na kateri se bodo pokazali problemi. Tako na podlagi civilizacijskih izročil namreč postopajo velike države in to je preizkusni kamen sprejemljivosti ali nesprejemljivosti politikov v notranji politiki. Gre za več kot uporabno matematiko v političnih zadevah in razmišljati je treba iz perspektive humanizma. Stvari so postale realne, odzvati se je treba realno.

Gre pa tudi za ponovitev znamenite trilogije bratov Wachowski, Matrica, ki sporoča, da se vsako zlo sicer napaja v realnosti, vendar da k njej spada tudi spoprijem človečnosti z njo, če hočete blagohotnosti – torej gre za nasprotstvo, kakršno danes predstavljata Isis na eni in človečnost pri sprejemu beguncev na drugi strani. Mogoče, naj bo to stranska opomba, je priložnost, da se Slovenija nekoliko odmakne od egocentričnosti in brezperspektivnosti politikov notranje politike. Kot smo rekli, pri tem ne sme biti pravega prostora za »mimobežnost«, pri humanitarni zadevi pa bo veliko prostora za angažma državljanov, humanitarnih organizacij, cerkva in njihovih omrežij.