Tu je umrl tudi čas

Med ruševinami zahodnega Mosula, najbolj uničenega mesta po drugi svetovni vojni.

sob, 25.11.2017, 06:00

Oko za oko bo oslepilo ves svet.Mahatma Gandhi

Med ruševinami mesta, ki je bilo v bojih z Islamsko državo zravnano z zemljo, je težko začutiti srčni utrip. Devet mesecev vsesplošnega ubijanja in uničevanja je ustvarilo krater človeštva. Toda življenje je vzdržljiva žival.

Oranžno sonce, ki se je komaj prebijalo čez prašno ozračje, je počasi zahajalo med ruševinami zahodnega Mosula. Tu se je poleti končala najbolj brutalna in uničujoča urbana bitka po drugi svetovni vojni. Zahodni Mosul, kjer je bilo v spopadih med samooklicano Islamsko državo ter iraškimi varnostnimi silami, šiitskimi milicami in mednarodno koalicijo pod vodstvom Združenih držav uničenih 85 odstotkov hiš in poslopij, komaj še obstaja. Staro mestno jedro ne več. Uničenje v drugem največjem iraškem mestu je hujše kot v Stalingradu ali Hirošimi.

Ruševine. Povsod ruševine. Labirint ruševin. Labirint brez izhoda. Ruševine civilizacije. Ruševine zgodovine. Ruševine človeštva in človečnosti.

* * *

Celotne mestne četrti, povrnjene v prah. Kraterji letalskih bomb. Velikanski kupi smeti. Na stotine, tisoče zažganih in zveriženih avtomobilov. Stolpnice, ki so zlezle vase kot najbolj mehke kremne rezine. Vonj organskega razpada. Mošeja, ki osamljena stoji sredi ravnega »polja«, kjer je bilo nekoč stanovanjsko naselje. Velikanski zdravstveni kompleks – »medicinsko mesto« – v celoti zravnan z zemljo. Kolikor toliko očiščene mestne avenije, ki iz kilometra v kilometer ponujajo prizore nezaslišane groze. Hiša, ki je po naključju ostala cela, kot fatamorgana sredi puščave niča. Skeletni ostanki tovarne in temelji vladnih poslopij. Prazne železobetonske konstrukcije. Naboji velikega kalibra v kupih peska. Gromozanski, v nebo vpijoč kup v nemogoče oblike zvitega starega železja, ki bi v evropskem mestu veljal za … umetniško instalacijo.

Zasute stranske ulice. Pokopališče z razbitimi nagrobnimi kamni, ki so bili za pripadnike Islamske države »pretiravanje«. Haram. Nekaj, kar spominja na nogometno igrišče, in nekaj, kar opominja na prekinjeno, ustavljeno, odvzeto otroštvo. Skuštrana mala palma, ki je preživela devet mesecev neprestanega bombardiranja, raketiranja, obstreljevanja, zažiganja, miniranja in granatiranja. Osamljena in shirana črno-bela krava, ki dementno muli plastiko. Živalski kadavri. Starec, ki skozi lino v steni zre proti praznim, glasno tihim, še vedno nevarnim ulicam. Dolga vrsta pred edino delujočo bencinsko črpalko, simbolom naftnih poslov, ekonomske osti zaporednih iraških vojn.

Zahodni Mosul je videti kot grobnica človeštva. Kot velikanski krater zla, ki je potegnil vase na tisoče nedolžnih duš.

* * *

Proti Mosulu iz Erbila in kurdskih območij na severu vozi na stotine tovornjakov, polnih gradbenega materiala, a v zahodnem delu mesta ni občutka, da bi že potekala obnova. V nasprotni smeri, iz Mosula proti Erbilu in kurdskim območjem, vozi na stotine tovornjakov, polnih starega železja. Skupina moških v samokolnicah vozi proti »trgovini na prostem« stare opeke. Reciklaža. Mesta. Države. Zgodovine.

Težko je verjeti očem. Te se, podzavestni vzgib, obračajo stran od popolnega opustošenja. Stran od nezaslišane distopije. Stran od – dobesedno – apokalipse zdaj – apokalipsa zakaj?

Bo tu nekoč še živelo življenje?

* * *

Štirje od petih mostov čez mastno in samozadostno reko Tigris, ki sem ter tja še vedno naplavi kakšno truplo, so porušeni – promet iz vzhodnega v zahodni del mesta v veleslalomu med nadzornimi točkami iraške vojske in šiitske milice čez edini preostali most in pontonski, ki ga je postavila vojska, poteka zelo počasi. Celoten zahodni breg reke Tigris, kjer so se pripadniki IS zabarikadirali in vztrajali do zadnjega, je zbombardiran – kot da bi po njem rezali z velikansko motorno žago. Tuneli, prek katerih so se borci – kot nekoč Vietkong – premikali po mestu, so zasuti. Ljudje, ki so kljub uničenju še ostali v zahodnem Mosulu ali pa se vanj vrnili, se bojijo, da se v podzemlju skrivajo »speče celice«. Da lahko kadarkoli spet – poči. Varnost je med ruševinami, ki skrivajo še na stotine trupel in takih ali drugačnih skrivnosti, zelo slaba šala. Obenem je velik del zahodnega dela mesta miniran. Neoznačeno miniran. Življenje, kolikor ga je ostalo, je ruska ruleta.

Foto: Peter Biro/GOPACOM/ECHO

Patrulja iraške zvezne policije. Helikopter, ki iz ptičje perspektive ves ta nič vidi še bolje. Sveže sešite zastave in otročje barvita religiozna ikonografija šiitskih bojevnikov iz vrst milice Hašd al Šabi, ki so pomagali »osvoboditi« sunitski zahodni del mesta. Militarizacija in spreminjanje etnične substance ostankov nekoč ponosnega, zelo samostojnega mesta. Prizori uničujoče sile, ki je – kdo ve, zakaj, za kaj, za koga, čemu – rušila in porušila vse pred in pod seboj. Ne pozabimo – konvoj Islamske države, neposredne posledice koalicijske invazije na Irak pred štirinajstimi leti in pol, je junija 2014 zasedel Mosul tako rekoč brez boja. Iraška vojska se je razbežala. In pustila za seboj ogromno (večinoma ameriškega) orožja. Ista iraška vojska, ki so jo izurili in oborožili predstavniki iste države, ki je jeseni 2003 razpustila iraško vojsko in državo posredno predala v roke verskim milicam, je zdaj mesto, ki ga je med letoma 2005 in 2014 terorizirala, pomagala »osvoboditi«.

Ne. Porušeno, mrtvo mesto ni in nikoli (več) ne bo svobodno.

Amputacije kot množično kaznovanje

Desetletna Nada zdravnikov nekaj časa ni pustila k sebi. Bala se jih je. Videla jih je kot tiste, ki so ji ukradli levo nogo.

Četrtega aprila je stala na domačem dvorišču v četrti Džandžili, ki je bila v zadnjih mesecih ofenzive iraških in koalicijskih sil v celoti uničena. Na hišo je padla raketa, še vedno ni jasno, čigava. Nado so šrapneli zadeli v levo nogo in čeljust. Njen oče, Adel, je bil huje ranjen v desno nogo. V napadu sta umrla dva njena sorodnika. Sosedje so ju odpeljali v edino delujočo bolnišnico, ki so jo upravljali pripadniki Islamske države. V njej sta delala dva zdravnika. Eden je bil sodelavec IS – Nada in njen oče, oba huje ranjena, sta naletela nanj. Najprej ju je ignoriral. Absolutno prednost so v bolnišnici imeli borci skrajne sunitske milice. Zdravniki so po pripovedovanju številnih prič pomagali le civilistom, ki so odkrito podpirali samooklicani islamski kalifat. Adel je deset ur krvavel. Potem so mu desno nogo preprosto odrezali. Nado so dva dni pustili pri miru. Zelo je trpela. Lahko bi ji rešili levo nogo, a ni bila na seznamu »prioritet«. Zato so se rane vnele in zagnojile. Čez dva dni je prišel zdravnik in ji levo nogo – odrezal. Skupaj z očetom ju je poslal domov. A doma ni bilo več, spopadi pa so se nadaljevali. Vsa družina se je preselila k dedku, kjer so živele še tri družine, ki so med ofenzivo izgubile streho nad glavo.

Nada in oče Adel med rehabilitacijo. Foto: Peter Biro/GOPACOM/ECHO

»Rada bi šla v šolo,« je v rehabilitacijskem centru organizacije Handicap International v vzhodnem, bistveno manj poškodovanem delu Mosula povedala v rdečo obleko odeta Nada, ki je pred uničenjem svojega mesta obiskovala tretji razred osnovne šole. Medtem ko jo je mama držala za roko, ji je fizioterapevtka razgibavala štrcelj leve noge, na katerega so ji pozneje nadeli protezo. Nada, zdaj že osvobojena strahu pred zdravniki, se je popolnoma prepustila fizioterapevtki. Celo z nasmeškom ali dvema. Njene živahne in radovedne oči so bile polne nove samozavesti. Spet hodi. In dobro ji gre. Obljubili so ji, da bo kmalu odpotovala v Jordanijo, kjer ji bodo Zdravniki brez meja (MSF) operirali poškodovano čeljust – lahko bo spet normalno jedla. Toda birokracija – seveda – močno ogroža njeno pot v Aman. Ob tem je družina bankrotirala. Sivolasi in bradati oče Adel, ki je preživljal družino kot taksist, ni ostal le brez desne noge, ampak tudi brez avtomobila, edinega sredstva za preživetje. Moral bi jemati zdravila, a si jih ne more privoščiti. S pomočjo razširjene družine je nekako preživel in hodi na rehabilitacijo, a ko se bo ta končala, bo družina ponovno življenjsko ogrožena.

Inženir, ne vojak

Dvanajstletni Davud je sredi marca blizu doma pasel koze. Stopil je na mino. Odneslo mu je desno roko in levo nogo. Sorodniki so slišali silovito eksplozijo in pritekli do njega. Izgubil je zavest. Močno je krvavel. A nekako so mu rešili življenje. Kanček življenja – bil je obsojen na večno mirovanje. Potem se mu je ponudila nova priložnost. Po koncu velikih vojaških operacij je 18. julija s starši prvič obiskal na novo odprto rehabilitacijsko kliniko. Na dan našega obiska je ponovno shodil. »Hotel sem biti vojak. Ker sem izgubil nogo in roko, me ne bodo sprejeli v vojsko. Zdaj si želim biti inženir,« je ponosno, s skoraj odraslo govorico ranjenega otroškega telesa dejal Davud, potem ko so mu fizioterapevti namestili novi protezi za desno roko in levo nogo. Postavil se je na noge in rutinirano shodil v prvem poskusu. Naravni motorični talent. Oči so mu kljubovalno zasijale. S protezo je prijel za plastični kozarec in ga lahkotno nesel proti ustom. »Zdaj bom lahko sam pil čaj,« je ponosno dejal in se, neverjetna moč preživetja, pobalinsko zarežal na vsa usta.

* * *

»V Mosulu je težko najti koga, ki med vojaško operacijo in vladavino IS ni izgubil koga izmed bližnjih ali bil ranjen. Tu večinoma skrbimo za amputirance – 70 odstotkov izmed 310 ljudi, za katere skrbimo, je v napadih izgubilo noge ali roke. Skupaj je bilo ranjenih 18.000 ljudi. Ogromno, zares ogromno je bilo amputacij. Velikokrat je bila to 'sankcija' – kaznovanje zaradi nelojalnosti,« mi je v centru primarne zdravstvene pomoči Muharabin v vzhodnem Mosulu povedala Fanny Mraz, ki v Iraku vodi misijo Handicap International. Tu je že dve leti. Celotno vojaško operacijo je spremljala zelo od blizu.

Rane nikakor niso le fizične. Sindrom posttravmatskega stresa je prisoten povsod. Travme devetih mesecev srditega bombardiranja na podlago dveh let brutalne vladavine Islamske države na podlago državljanske vojne, terorizma in prapočela vsega naštetega – koalicijske invazije ter okupacije – so zarezale v čisto vsako dušo opustošenega mesta. »Toliko travm se je nakopičilo … Ljudje, to je posebnost v teh krajih, zdaj odkrito govorijo o njih. Zdaj smo šele na začetku. Ogromno ljudi potrebuje pomoč. Psihosocialno rehabilitacijo zdaj obiskuje tisoč ljudi. Zanje bo vojna še dolgo trajala. Vsi javni servisi so bili uničeni … Vse nas čaka še zelo veliko dela,« je bil v obnovljenem zdravstvenem centru neposreden dr. Ibrahim Halil iz organizacije International Medical Corps (IMC), ki v Mosulu med drugim vodi obsežne programe psihosocialne pomoči.

Največja humanitarna evakuacija v zgodovini

Pred začetkom velike ofenzive sredi oktobra lani je v Mosulu živelo skoraj 2,5 milijona ljudi. V času najhujših spopadov je bilo – predvsem iz zahodnega, večinoma sunitskega in bistveno gosteje naseljenega dela mesta – evakuiranih več kot milijon ljudi. To je bila največja humanitarna evakuacija v zgodovini človeštva. Potekala je – tudi to je precedens – v skupni organizaciji iraških varnostnih sil in mednarodnih ter lokalnih humanitarnih organizacij. Humanitarna operacija je rešila ogromno življenj, a stotisoči so ostali brez doma. V Iraku je bilo po letu 2014, ko je Islamska država nebranjeno zasedla ogromno ozemlja, razseljenih 5,8 milijona ljudi. Trenutno je razseljenih še 3,2 milijona. Od teh je več kot 600.000 iz zahodnega Mosula. To so ljudje, ki se nimajo kam vrniti ali pa se (upravičeno) bojijo, da bi jih po vrnitvi v porušeno mesto čakal nov val nasilja in maščevalnosti – tokrat sektaški. V begunskih taboriščih po severu Iraka sem v zadnjih dveh mesecih srečal tudi številne ljudi, ki jim varnostne sile – in šiitske milice –, čeprav si želijo domov, tega ne dovolijo. Mosul nikoli več ne bo podoben samemu sebi.

Zato je zahodni del mesta – v vzhodni Mosul, nad katerim so iraške sile prevzele nadzor že pozimi, se življenje počasi vrača – tako pošastno prazen. Tako hladnokrvno mrtev. Bil je žrtvovan. Vnaprej je bilo jasno, da bo izbrisan. Kinetične sile, s katero je bilo to staro in trpežno mesto porušeno, ni mogoče opisati – vseobsegajoče uničenje je mogoče doumeti le … v živo.

In še to ne v celoti.

* * *

Dečka med ruševinami zreta v prazno. Kaj več – ali manj – od velikanske praznine ni videti. Tudi čas je umrl. Preteklost je bila izbrisana, sedanjosti na kardiogramu mesta skoraj ni zaznati – kaj je to prihodnost?

Nekaj ljudi se je vrnilo in kot drevesa, ki poganjajo iz razbitega betona, živijo med drobtinicami lastnih domov. Potepuških psov ni. Niti mačk. Tudi oni in one so umrli. V zadnjih tednih vojaške operacije je v zahodnem Mosulu vladala huda lakota. Jedli so, da so preživeli. Islamska država je zasegla hrano. Tista, ki je bila na voljo, je bila neverjetno draga – tudi 50 dolarjev za kilogram sladkorja, denimo. Pitne vode in elektrike ni bilo in marsikje ju še vedno ni. Zahodni Mosul – predvsem staro mestno jedro – je bil koncentracijsko taborišče na prostem, po katerem so nenehno padale bombe. Ljudje, ujeti v navzkrižnem ognju, so bili orodje in orožje vojne.

»Najhuje je bilo, da smo vedeli, da lahko kadarkoli umremo«

»Imeli smo srečo. Vsi smo preživeli. A ostali smo brez vsega. Sin je imel trgovino v starem mestu. Vsa družina je živela od nje. Zdaj je ni več. Ničesar ni več,« je v prostorni sobi za goste v četrti Al Rifaj, ki jo je med bombardiranjem razmeroma dobro odnesla, povedal 70-letni gospod Ahmed Hadži Jasim, ki je ves čas ofenzive preživel v zahodnem Mosulu. Njemu in njegovi družini je uspelo preživeti tudi zaradi skrivnega bunkerja, ki so ga zgradili v kleti hiše. Med najhujšim bombardiranjem v zadnji fazi vojaške operacije bunkerja niso zapustili pet dni. Medtem jim je zgorela večina premoženja.

»Najhuje je bilo, da smo vedeli, da lahko kadarkoli umremo. Trajalo je, dolgo je trajalo. Ves čas nas je bilo strah. Hrana je bila izjemno draga. V času vladavine IS nisem imel večjih težav, sem star, le hlače in brado sem moral imeti primerno dolgo, težave pa so imeli moji sinovi,« je povedal utrujeni možakar, ki je sedel pod veliko nedelujočo stensko uro. »V naši četrti so bili v vrstah Daeša [arabski izraz za IS] Iračani, lokalci, Sirci, Rusi … Nasilno so izselili veliko ljudi,« je nadaljeval gospod, ki je bil pred ofenzivo razmeroma premožen. Zdaj ni več. Nasprotno.

Ahmed Hadži Jasim. Foto: Foto: Peter Biro/GOPACOM/ECHO

»Ostali bomo tukaj. Nimamo kam. Po petintridesetih letih konfliktov in vojn ne zaupam nikomur več. Ne, to ni bila osvoboditev. Vem, da v Iraku in Mosulu še dolgo ne bo dobro. Preveč je sovraštva. Bojim se prihodnosti, bojim se za prihodnost svojih otrok,« je strnil Hadži Jasim.

* * *

Pripadniki Islamske države so (ne le) v Mosulu namenoma uničevali zdravstveno infrastrukturo. V zadnjih tednih ofenzive je v zahodnem delu mesta delovala le še ena bolnišnica, pa še ta komaj. Humanitarne organizacije, ki so, kot rečeno, tokrat prvič v moderni zgodovini delovale sredi spopadov, so skušale čim več ranjencev evakuirati v vzhodni del mesta. A vsaj kar se tiče medicinske infrastrukture, niti v vzhodnem delu mesta ni bilo bistveno bolje. V prvih mesecih spopadov so pripadniki IS denimo do tal porušili bolnišnico Salam (Mir). V spopadih za bolnišnico, ki je bila na frontni črti tudi spomladi leta 2003, ko sem jo sredi najhujših spopadov obiskal prvič in stal v lužah krvi, je bilo ubitih sto iraških vojakov – zaradi velikih izgub je predsednik iraške vlade Haider al Abadi tedaj za nekaj tednov ustavil vojaške operacije. Izgube so bile preprosto prevelike – elitna Zlata divizija, ki je v bojih z Islamsko državo opravila glavnino pehotnih nalog, je v prvih mesecih bojev izgubila skoraj polovico mož in tehnike. Tako hudo je bilo le še v prvi svetovni vojni – in v najbolj krvavih bitkah druge svetovne vojne.

Ne obnova, ampak oživljanje

»To, kar vidite, ni obnova, to je oživljanje,« je v improvizirani pisarni sredi zažganih sten in ostankov bolniških sob v glavni bolnišnici v zahodnem Mosulu (West Mosul General Hospital), ki so jo pripadniki IS skušali požgati do tal, povedal njen novi direktor dr. Hasan Ibrahim. Bolnišnica, ki se še komaj drži skupaj, je s pomočjo UNFPA in ECHO trenutno edina delujoča večja zdravstvena institucija v opustošeni urbani puščavi. Takoj ko so to četrt 15. maja zasedle iraške sile, se je staro bolnišnično osebje, ki je še ostalo v mestu, lotilo oživljanja bolnišnice in – ljudi.

»Uničenje je bilo skoraj popolno. Islamska država je uničila vso opremo. Čisto vso. Potrebe po zdravstveni pomoči so enormne … Ko smo ponovno prišli v bolnišnico, so spopadi še trajali. Tu, čisto blizu nas. Bilo je grozljivo,« je nadaljeval dr. Ibrahim, ki še vedno opravlja službo kirurga. Pripadniki Islamske države so ga štirikrat aretirali. Dvakrat so mu sodili. Ker so bile njegove hlače najprej predolge, potem pa, ko jih je skrajšal, prekratke, nasmejano pove in doda, da je imel srečo.

»Zadnja dva meseca smo delovali kot urgenca … Strašno … Strašno … Naši zaposleni že prej tri leta niso dobivali plač. Še zdaj jih ne. A delajo po svojih najboljših močeh. Zdaj v bolnišnici dela 25 ljudi. Borimo se,« je dodal in nas po požganih gornjih nadstropjih bolnišnice odpeljal na streho, s katere je celostno in celovito uničenje zahodnega Mosula še bolj vidno.

* * *

Glavna bolnišnica v zahodnem Mosulu – dobesedno – skrbi, da se življenje med ruševinami vendarle nadaljuje. V kletnih prostorih bolnišnice, ki potrebuje popolno obnovo, namreč že od 1. julija deluje improvizirana porodnišnica z enim zdravnikom in dvema babicama. V času našega obiska je bilo v skromnih prostorih porodnišnice, ki spominjajo na stare poljske bolnišnice, precej živahno. Bilo je sredi dopoldneva – in svet je že bil oplemeniten z dvema novima življenjema. Dvainštiridesetletna Suria Šaab Ahmad je zjutraj rodila deklico, ki jo je v bolniški postelji nežno stiskala k sebi. To je njen peti otrok. »Dovolj bo,« se je kljub vidni izčrpanosti le dve uri po porodu zasmejala Suria, ki jo je v bolnišnico pospremila 62-letna mati. Surijin mož je izginil. Kot na stotine drugih sunitskih moških, za katerimi se je izgubila vsakršna sled.

»Prihajamo iz četrti Busefa v zahodnem Mosulu. Pred trinajstimi meseci, ko se je začela ofenziva, smo morali zbežati. Porušili so nam hišo in zažgali vse, kar smo imeli. Preselili smo se v staro mestno jedro,« je sedeč ob hčerki in drobni vnukinji povedala mati šestih otrok. Pet je še živih – sina Mohameda, pripadnika iraške vojske, so ubili skrajneži. Dolgo so ga iskali. Skrival se je v luknji pod hišo v starem delu mesta, kamor se je družina preselila. »Grozno je bilo … Ubili so sina in zažgali tudi to hišo. Po osvoboditvi smo se vrnili v Busefo in se naselili v hišo, kjer so prej živeli tisti, ki so podpirali Daeš. Kam drugam pa naj gremo?« je odločno, a na videz precej neprizadeto, razlagala močna gospa, prava matrona, od katere je bilo in bo odvisno preživetje celotne družine.

* * *

»Danes je lepo. Veseli smo. Življenje se začenja na novo. Iščem ime za deklico. Imate morda kakšno idejo?« nas je vprašala Suria Šaab Ahmad.

Al Nur? Svetloba?

»Haha, težko bo, že štirim puncam v družini je tako ime,« se je tiho zasmejala Suria in pogladila svojo novorojenko.

In vendarle – naj bo svetloba.

Foto: Peter Biro/GOPACOM/ECHO

***

Prisluhnite še pogovoru o razmerah v Iraku med Delovim posebnim poročevalcem Boštjanom Videmškom in urednikom Delo.si Andrejem Miholičem.

 

Prijavi sovražni govor