Tu mora biti meja
pet, 26.02.2016, 20:00
Tu mora biti meja
Do česa takega v sodobni slovenski državi ne bi smelo nikoli priti.
Čeprav je obdobje našega življenja kar nabito z zgodovino, ni veliko trenutkov, ki bi jih morali imeti za zelo pomembne. Eden teh za nas pomembnih je bila na primer osamosvojitev države Slovenije 1991, saj je pomenila nov formalni prostor osebne in duhovne svobode, o kateri so premišljevali in za katero so si prizadevali vsaj trije rodovi naših prednikov. Vmes jih je bilo najbrž še nekaj, kakor za koga, mogoče kaj v zvezi z EU ali pa z rojstvom otrok na čisto osebni, nemara na družinski ravni.

Življenje je samo po sebi dogodek in vsaj od Kanta naprej je tudi v načinu modernega razmišljanja jasno, da je svoboda povsem pogojena z etičnostjo (moralo). Temeljne človekove pravice ne puščajo nobenega dvoma o tem, da so zadeva morale. To bi moralo biti samoumevno. Prav zato dogodek ob avtocesti med Kranjem in Šenčurjem, ob opusteli tehnični (vele)trgovini, ni in ne sme biti samoumeven. Šlo je za protest proti beguncem, a to je bila le površina dogajanja. V zaledju sproščanja ksenofobnih strasti je bilo zelo jasno politično sporočilo, ki z begunci pravzaprav nima nič skupnega: »Danes Gorenjska, jutri vsa Slovenija.« Parole so vsebovale protivladna gesla, potem protitajkunska gesla, pa čustvovanje okoli matere, zemlje in domovine, seveda ni manjkalo žaljivk.

Šlo je za jasen politični manever, v katerem se prepoznavata vsaj dve stranki. Do tu bi šlo brez posebnosti, če se vsebina in metoda ne bi povsem prekrili z vsebino in metodo politične realnosti v zrelih tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je Slovenijo vodila v krvavo, do danes še nepreboleno državljansko vojno. Kaj se je v resnici zgodilo pred tednom dni?

Zveza obtožb proti tajkunom, komunistom, liberalizmu, beguncem in vladi je zaradi svoje raznorodnosti pokazala, da pravzaprav ne gre za nič drugega kakor za pohod populistov na oblast. Gre za območje totalitarne politike, v kateri se ne razpravlja o argumentih, v kateri se na prvo mesto ne postavlja dobro ljudi ali domovine in se ne razmišlja o morali, torej o tem, kaj je prav in kaj narobe. Begunci, domovina, tajkuni, komunisti, v tridesetih letih Judje in tako naprej so sredstvo in ne cilj. Tomaž Mastnak je v svoji novi knjigi Liberalizem, fašizem, neoliberalizem lepo pokazal na zgodovinsko zvezo med ekonomizmom, neoliberalizmom in fašizmom oziroma nacizmom. Tja vodi pot od začetnih načel do končne volje do moči. Danes se zdi, kakor da te stranke pritrjujejo nacističnemu sociologu Carlu Schmittu, ki je zapisal: »V naših dneh država ne more več določati političnega, temveč mora politično določati državo.«

Glede populizma mi na misel prihajajo navedki, ki jih je v svoji nedavno izšli knjigi Zgodovina Evrope v dobi racionalistične civilizacije pri dveh predstavnikih fašizma in nacizma izpostavil zgodovinar Janko Prunk: »Mi igramo na vse strune lire, od nasilja do religije, od umetnosti do politike.« In: »Gonilna sila k nasilnim spremembam na naši zemlji je v vseh časih temeljila na nekem duševnem fanatizmu, in včasih prav v histeriji, ki je želela naprej. Ne pa v znanstvenih spoznanjih, ki naj bi obvladovala množice. Kdor hoče pridobiti široke množice, mora poznati ključ, ki odpira vrata do njihovih src. To pa ni objektivnost, torej slabost, ampak volja in moč.« Prvi citat pripada Benitu Mussoliniju, drugi Adolfu Hitlerju.

Strašljivi del sobotnega dogodka ob avtocesti med Kranjem in Šenčurjem, ob opusteli tehnični (vele)trgovini Baumax, je ta, da je združil vse te elemente in za nosilca vdora moči v realno politiko določil begunsko vprašanje, ki je ravno točka spoštovanja temeljnih človekovih pravic v kemično čisti obliki. Kako je mogoče razpravljati o begunski problematiki pravilno in ne patološko? Primer daje župan Gornje Radgone Stanislav Rojko, torej župan kraja, prek katerega je v Avstrijo prešla kaka polovica beguncev. Pred državo je postavil kopico zahtev po reševanju tehničnih vprašanj v zvezi z begunci, po sodelovanju, po tem in onem, toda njegov cilj je bil problem rešiti, zato ga je rešil in ga ni imel za sredstvo. V javnih nastopih je poudaril, da imamo opraviti z realnimi ljudmi, ki jim je treba pomagati, in da pripadamo delu sveta, ki je delno povzročitelj vzrokov za begunstvo beguncev. Zrelo in pošteno.

Kaj pa smo srečali ob Baumaxu med Kranjem in Šenčurjem? Parole obtoževanja vsepovprek, mešanje politične in civilne ravni, končno plakat domobranca s sledečim pozivom: »Tudi ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda! Kdor ne sodeluje v protikomunistični borbi, izdaja svoj narod!«

Tu zadeva postane zelo resna. Smo spregledali divjo privatizacijo osamosvojitvenega leta 1991? Mnogi smo se v odporu do tedanjega režima vzpostavljali na protikomunizmu, toda alternativa ni bila fašizem ali nacizem, temveč ustavna demokracija in samostojna država. Ali izbrani politiki na novo pojasnjujejo elemente revolucije v drugi svetovni vojni pri nas in da je spoštovanje temeljnih človekovih pravic beguncev enako izdaji slovenskega naroda? Tu obstaja meja, ki je ne smemo prestopiti.


Tu mora biti meja

Foto: Uroš Hočevar/Delo