Tiskane izdaje
Če si v svojih počitniških iluzijah kdo zamisli osrečujoči in v več smislih odrešujoči obisk Butana, eksotične dežele na robu Himalaje, bo na prvem mestu zvedel najpomembnejšo butansko »podrobnost«: poleg stroškov za vizum in drugih dodatnih obveznosti bo moral za vsak dan bivanja butanski državi in tamkajšnjemu turizmu vnaprej odšteti po 250 dolarjev. Če bi potoval v lastni režiji (mimo agencije), pa bo moral dodati še po 40 zelencev na dan.
V tej ceni seveda ni letalskega in drugega prevoza do Butana, ni spominkov in drugih priboljškov, so pa osnovna hotelska ponudba, prevoz in vodič po Butanu. Že na začetku lahko ugotovimo, da si boste izpod 3000 evrov težko izposlovali sanjski počitniški cilj in težko povečali butansko »bruto družbeno srečo«, ki Butancem uspešno nadomešča bruto družbeni produkt.
Takšno je pač izhodišče butanske butične turistične strategije, ki se je turizma lotila šele konec prejšnjega stoletja. Primer Butana zato, da lahko začnemo razpravo o tem, kako ima pač vsaka država svoj prijem v tej največji tovarni iluzij na svetu. Svetovna turistična tovarna je lani obdelala, čez palec, več kot 1,2 milijarde turistov in obrnila za kakih 1100 milijard evrov posla. Sloveniji se zadnje čase turizem smeje, saj že tretje leto zapored piše rekorde.
Zadovoljstvo je manjše, ko ugotovimo, da zaslužek ne sledi povečanju prenočitev, da so kapacitete čez leto slabo zasedene in da so turistični delavci zelo slabo plačani ... Mar to pomeni, da se nam turizem ne izplača in da razprodajamo najsvetejše bisere?
Letos turistične razprodaje ni bilo. Portoroški hotelirji niso edini, ki se hvalijo, da so (v povprečju) za vsaj pet odstotkov zvišali cene. Nekateri ljubljanski so jih zvišali tudi za deset in več odstotkov. Zdaj pa preprost račun: če smo lani s turizmom izvozili 2,4 milijarde evrov, pomeni, da bi moral letos slovenski turizem na račun rekordnega obiska in cen izvoziti za 350 milijonov evrov več kot prejšnje leto. Če bodo gostje kljub zvišani ceni enako zadovoljni, potem je bila podražitev zadetek v polno, če pa bo gost rekel, da je za ta denar pričakoval več, so podražitve lahko strel v koleno.
Končno odkrili nujnost vlaganj v izdelek
Čeprav se povprečna turistična Slovenija ne more hvaliti z visokim odstotkom zasedenosti zmogljivosti, je nova (še nepotrjena) strategija končno odkrila nujnost vlaganj v izdelek. Nič več ni na prvem mestu »prepoznavnost« in zlajnana »promocija«, ampak to, kar je slovenski turizem v zadnjih desetih letih zamudil: vlaganja v kakovost produkta. Strategija končno predvideva do leta 2021 obnovo 8500 hotelskih sob in še 6500 novih hotelskih sob.
Saj drži, da nima smisla graditi hotela, ki ne bo zaseden vsaj šest mesecev na leto, ampak brez vlaganj v dobro infrastrukturo tudi napredka ne more biti. Brez vlaganj v kadre (in v približno dostojne plače) lahko pozabimo na pravljične presežke. Skozi Slovenijo se vsako leto vozi 60 milijonov turistov. Če bi od vsakega znali iztisniti samo dodatna dva evra, bi to prineslo več kot 100 milijonov evrov prihodka. Ampak generalni sekretar Svetovne turistične organizacije Taleb Rifai trdi, da je turizem najbolj konservativna industrija na svetu.
Človek je šel prej na Luno, kot je izumil koleščka na kovčkih. Pri milijonih, ki potujejo skozi Slovenijo, sploh ni potrebno vrhunske inovativnosti. Zadošča pogled na zanemarjena in prezasedena avtocestna postajališča. Zdi se, kot da gostom nočemo vzeti denarja. Še lulati jim ne dovolimo na obcestnih servisih, ampak jih zadržujemo na neprijazno vročih in počasnih cestah z deli, ki jih odprejo na vrhuncu sezone, v času največjih selitev narodov v Evropi.
Strateški turistični dokument res ne pomeni začetka ali konca turistične uspešnosti, ampak tudi tak strateški dokument zamuja. Odgovorni pravijo, da je še zmeraj v medresorskem usklajevanju in da ga bo vlada (če bo po sreči) sprejemala konec septembra.
Kamen spotike: kdo naj pobere denar
Glavni kamen spotike je, kdo naj pobere dodaten denar od bistveno zvišane turistične takse. Ministrstvo za finance bi nekaj svežih milijončkov rado preusmerilo v integralni proračun. Lepo vas prosim! In potem smo vsi veseli, ker so zahodni sosedje po desetih letih blokiranja potniškega vlaka čudežno napovedali preporod vlakovne povezave med Ljubljano in Benetkami. Zdaj je vlak spet v igri. Ampak zakaj? Zato, da bo tržaško letališče povezano z vlakom tudi z Ljubljano. Še ena sramota, pa ne za Trst! Ljubljana bo imela prej vlakovno povezavo z letališčem tuje države kot z lastnim letališčem. Temu se reče nestrategija.
Kot je nestrategija več kot 13-letno zaviranje golfa v Sečovljah. Nekoč so imeli v Sečovljah rudnik črnega premoga, pa to ni nikogar motilo, zdaj v tej nekoč knapovski vasici peščica kmetov drži v šahu najbolj razvito slovensko turistično občino in si cela vlada ne upa pisniti. Pri Magni na Štajerskem je vse drugače. Je to strategija?
O prelomni sezoni pričajo posamična opozorila, kako imajo ponekod že preveč turistov. Preveč v tem smislu, da jih v določenem času ne obvladajo več. In potem seveda kritike na račun prošenj blejskih (a tudi portoroških in ljubljanskih) turističnih delavcev, naj obisk preložijo na primernejši čas. Logičen apel. Zakaj morajo vsi evropski turisti na dopust ravno 15. avgusta, ni povsem jasno.
Zdrav razum pravi, da v takšni gneči ne moreš pričakovati počitniške sreče. Tudi to je dokaz pomanjkanja strategije in konservativne turistične miselnosti. Goste je mogoče preusmeriti v drug čas, v sosednje kraje, jih zvabiti z dogodki, cenami in idejami. Ampak brez razprave o tem, kdaj je turistov preveč in kako ravnati v takih primerih, ne bo nikoli drugače. Butancem se ne more primeriti, da bi imeli turistov preveč. In vsak turist, ki pride, prispeva k bruto družbeni sreči. Mi pa nesrečni, ker milijoni brzijo mimo.
