Umetniki, ki plešejo z imeni

Deset let je minilo, odkar so se trije slovenski umetniki preimenovali v Janeza Janšo. Letos je obletnico pospremila velika retrospektivna razstava v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani (MSUM) z naslovom Janez Janša®.

Na njej so razstavljeni skupni projekti Janš zadnjih deset let, ki zadevajo predvsem preimenovanje, pomen in status imen. Prav tako mineva deset let, odkar so o preimenovanju premišljevali za to prilogo. Tokrat so spregovorili o umetnosti imena, o vprašanju identitete v času identitetne politike in o identiteti v vse bolj nadzorovanem svetu, ki ga obenem ustvarjajo algoritmi.

Za osebno ime je značilno, da je hkrati nekaj najbolj zasebnega in najbolj javnega ter družbenega. Skladno s tem je tudi naša debata zašla tako na področje intime kot širših političnih vprašanj.

Na odprtju vaše retrospektivne razstave so pred MSUM stali štirje nagrobniki. Sodeč po teh, so Emil Hrvatin, Žiga Kariž in Davide Grassi pred desetimi leti umrli. Četrti nagrobnik kaže, da se je istočasno rodil Janez Janša. Kako gledate na te preminule umetnike, ki so bili včasih vi? In kako po drugi strani ocenjujete svojih deset let življenja kot Janez Janša? Kaj je od vašega preimenovanja imela vaša umetniška kariera?

Janez Janša: Nova instalacija, ki se imenuje Življenjska doba, se nanaša na internetno platformo Pojmovnik slovenske umetnosti 1945–2005, ki jo je naredil raziskovalni inštitut Akademije za likovno umetnost in oblikovanje leta 2008. V njem so gesla in avtorji, ob vsakem umetniku je navedena letnica rojstva in v primeru smrti tudi ta letnica. Pri imenih Davide Grassi, Žiga Kariž, Emil Hrvatin je navedena letnica rojstva pa tudi letnica smrti – v vseh treh primerih je letnica smrti postavljena v leto 2007.

V leto, ko so se rodili trije novi umetniki.

Janez Janša: Poleg naših prejšnjih imen pojmovnik navaja tudi geslo Janez Janša . Ampak za razliko od resničnosti, kjer obstajamo v polju slovenske umetnosti trije Janezi Janše, je v pojmovniku najti le enega. Ta nima niti letnice rojstva niti smrti, le črtico med prazninama, kjer bi morali biti leti rojstva in smrti. To lahko interpretiramo kot obljubo večnosti: Janša je eden in edini, se ne rodi in ne umre. Lahko pa v tem vidimo prerokbo, da na pravega Janeza Janšo še čakamo.

Janez Janša: Tudi biografija Janeza Janše, ki jo je napisal Marcel Štefančič, jr., je biografija le enega Janeza Janše, čeprav govori o življenju nas treh.

Janez Janša: Pogosto smo se morali na skupinskih razstavah boriti, da so zapisali vsa naša imena in ne le enega Janšo. Vseskozi moramo poudarjati, da nismo en Janez Janša, da smo trije posamezniki. Instalacija Življenjska doba se nanaša na enega izmed številnih primerov, ko institucije niso vedele, kako integrirati naše spremembe imena v logiko indeksiranja.

Janez Janša: Z naše perspektive je težko spregledati neko mero črnega humorja v omenjeni instalaciji. Če se navežem na to, kar je rekel Janez, sem sam za razliko od obeh kolegov ime Žiga Kariž po tem, ko so me pokopali, spet prevzel in nosil – tako ob novi instalaciji nisem začutil katarze. Na razstavo sem povabil tudi starše in proti vsem pričakovanjem se je mama zjokala ob mojem grobu. Žal mi je, da tega nisem pravočasno predvidel in je opozoril.

Janez Janša: V delavnici, kjer so pripravljali nagrobne spomenike, mi je bilo v olajšanje videti, kje človek konča. Bilo je prav prijetno. Nobene travme, nobene groze, nobenega joka. Ko zagledaš svoj nagrobni spomenik, ko se ga lahko dotakneš in ga pobožaš, se ti strah pred smrtjo zazdi odveč.

Janez Janša: V delavnici, kjer so pripravljali nagrobne spomenike, mi je bilo v olajšanje videti, kje človek konča. Foto: Dejan Habicht

Na neki ravni je smrt, ki je zapisana ob vaših prejšnjih imenih, ustrezna. Dejansko vas je preimenovanje temeljno zaznamovalo, vplivalo na vašo umetniško dejavnost. Kaj se je pravzaprav zgodilo od vašega preimenovanja?

Janez Janša: Ime je vmesnik med posameznikom in družbo. Tisto, čemur rečemo osebno ime, je bistveno bolj družbeno: po eni strani je vsiljeno posamezniku in ga ožigosa, po drugi strani ga okolje in družba uporabljata bolj kot posameznik. Vzporednica med spremembo imena in smrtjo je ustrezna: oboje zadeva bistveno bolj tiste okoli tebe kot tebe samega.

Kaj pa vi, gospod Janša, kakšno je bilo vaše življenje po preimenovanju?

Janez Janša: Kar se mene tiče, že toliko časa nosim novo ime, da mi prejšnje deluje tuje – je nekaj, kar me katapultira nazaj, v drugo dimenzijo. Označuje moje prejšnje življenje, drugo obdobje, morda celo neko drugo osebo. Instalacija nagrobnih spomenikov je bila zame način, da smo materializirali in odpravili entiteto, ki je lebdela nad nami, s katero pa – vsaj jaz – nimam več veliko skupnega. Pojmovnik je bil dobro izhodišče, da to pokažemo.

Portret treh Janezov Janš. Foto: Leon Vidic

Ko smo se pred desetimi leti pogovarjali, ste mi zagotovili, da je bilo preimenovanje za vas intimno dejanje. Pa vendar danes vidimo, da ste svoje ime postavili za osrednji objekt vaše umetnosti. Pravzaprav vsi vaši skupni projekti zadevajo prav vprašanje imena, preimenovanja, identitete, imena kot blagovne znamke ...

Janez Janša: Natančno tako. Imenovanje se vedno dogaja na presečišču intimnega in družbenega. Intimna dejavnost preimenovanja je postala umetnost imena oziroma preimenovanja. Intimni akt se je za nas pokazal kot neusahljiv vir navdiha, iz tega dejanja nam je v desetih letih uspelo dobiti veliko materiala za nova umetniška dela.

Janez Janša: A ker je ime družbeno, se številni odzivajo na naše preimenovanje, nam pa to odpira nove možnosti delovanja. Zdi se, da so se nekatera dela generirala kar sama, oziroma se na prvi pogled zdi tako. Iz tega smo izpeljali koncept kolateralne umetnosti. Gre za to, da so nekatera ključna dela, kot so osebne izkaznice, potni listi in drugi osebni dokumenti, nastala kot posledica preimenovanja in niso mogla ne nastati. So nekaj, kar je izšlo iz preimenovanja skozi rutinsko delovanje institucij. Pojavila so se kot stranski učinek. Odgovor na vaše vprašanje bi morda bil, da smo zaznali to kolateralno dimenzijo oziroma kolateralni potencial spremembe imena in v mnogih interakcijah z raznimi institucijami proizvedli številne situacije in dokumente. V nekaterih primerih smo se obrnili k institucijam – takšna so dela, ki sodijo v serijo Credits ali All About You in zadevajo vprašanje zaupanja v finančne in muzejske institucije; ali delo 350 steklenic Janez Janša, ki smo jih pridobili s Coca-Colino kampanjo personalizacije njihovih stekleničk.

Janez Janša: Včasih so nam šle institucije naproti.

Razstava Janez Janša®. Foto: Dejan Habicht

Na primer?

Janez Janša: Tak primer je omenjeni Pojmovnik, potem so tu še drugi dogodki iz realnosti. Na Hrvaškem sem, denimo, zaprosil za spremembo imena, pa so ga spremenili drugemu Emilu Hrvatinu.

Janez Janša: Ali pa vrsta medijskih intervencij, od Dežulovićeve kolumne Ali je Janez Janša kreten? (podpisane z imenom Ivo Sanader) do lažnih novic (fake news) Socialnih demokratov, da bo eden od nas treh kandidiral na njihovi listi na volitvah v Grosupljem, in ne nazadnje radijske izjave politika Janše, ki se pritožuje, da na svoj naslov dobiva pošto, namenjeno enemu izmed nas.

Janez Janša: Da ne govorimo o političnih intervencijah, na primer diskreditaciji Teje Reba, umetniške vodje Mesta žensk, ki jo je Jože Tanko v parlamentu označil kot neprimerno za članico upravnega odbora Prešernovega sklada samo zato, ker je sodelovala z Janezom. V času ministrovanja Žige Turka se je njegov piarovec poigraval z idejo, da bi imel minister diskrecijsko pravico ter vzel sredstva projektom, ki mu ne bi bili všeč, na primer našemu filmu.

Janez Janša: Seveda pa ne razumemo vsega, kar je nastalo kot kolateralni učinek preimenovanja, kot naša avtorska ali umetniška dela, kar je razvidno tudi iz postavitve razstave.

Že vaš dokumentarec Jaz sem Janez Janša govori o tem, kako ime ni samoumevno, kako sproža družbene, politične posledice. S svojim delom ste razprli nove ravni v stvareh, ki se zdijo samoumevne in nevprašljive. Vaši osebni dokumenti so, denimo, zdaj tudi umetniški artefakti.

Janez Janša: Začasno smo prijavljeni na naslovu MSUM (Maistrova 3), in sicer zato, ker nismo hoteli priti v navzkrižje z zakonom o osebnih listinah. Na razstavi so namreč razstavljeni naši osebni dokumenti, zakon pa te obvezuje, da jih uporabljaš za identifikacijo in jih imaš vedno pri sebi. Začasno smo se torej preselili tja, da bi imeli te dokumente vedno doma.

Janez Janša: Glede imena kot readymada pa je vprašanje, ali je osebno ime nekaj, kar docela identificira posameznika. Osebno ime je eden najstarejših readymadov – imena se prenašajo iz generacije v generacijo. V idejo imena je vpisana reprodukcija in zato imajo mnogi ljudje enaka imena kot njihovi predniki. V osebnem imenu je temeljni konflikt med enkratnostjo osebe in osebo kot nosilko kontinuitete.

Za umetniški sistem je značilno, da umetnikovo ime postane blagovna znamka. Težko si na primer predstavljamo tri Picasse. Vi trije, ki nosite isto ime, ste šli direktno proti temu, kar je nepisano pravilo umetniškega sistema in trga.

Janez Janša: Vsak od nas je z novim imenom nadaljeval tudi svoje prejšnje delo. V projektih, ki jih delamo posamično, se pokaže, da so vsebine pogosto podrejene imenu, čeprav nimajo zveze z njegovo spremembo. Ime je lahko dodana vrednost, dodatna kontekstualizacija, dodaten odvod, ki samo delo naredi še bolj kompleksno, včasih pa ime kakšnemu delu preprosto škodi.

Janez Janša: Čeprav delujemo na različnih umetniških področjih, smo si nehote postali konkurenca. Če je eden od nas imel nekje razstavo, je potem skupaj nismo mogli imeti ali pa niso hoteli razstave drugega Janše, ker je en Janša v tem prostoru že razstavljal.

Janez Janša: Naš kolega, umetnik Hans Bernhard iz skupine Ubermorgen, trdi, da je sprememba imena za uveljavljenega umetnika, umetnika, čigar ime je blagovna znamka v umetniškem sistemu, karierni samomor. Skratka, če hočeš ali ne, sprememba imena te na neki simbolni način umori.

Sprememba imena je za uveljavljenega umetnika, čigar ime je blagovna znamka v umetniškem sistemu, karierni samomor. Foto: Leon Vidic

Zdi se, da je vsaj na Zahodu danes vprašanje identitete za liberalno levico eno ključnih, govori se o identitetni politiki. V teoriji se pojavlja tudi ideja fleksibilne subjektivnosti ali fluidnega subjekta, ki se je sposoben vedno znova izumljati. Vaše preimenovanje vidim v drugačnem kontekstu. Pa vendar, kako je z vašo identiteto: se identificirate s svojim imenom?

Janez Janša: Kriza sodobne levice je vidna v tem, da se je fokus od razrednega vprašanja prenesel k vprašanjem identitete. Dokler levica ne bo povezovala vprašanj identitetne politike z razrednimi vprašanji, se bo težko izvlekla iz krize.

Janez Janša: V ekonomskem smislu je fluidnost identitet le drugo ime za fleksibilizacijo posameznika na trgu delovne sile. Fluidnost prekarne posameznike sili, da širijo katalog delovnih sposobnosti, ki jih lahko ponudijo potencialnim delodajalcem.

Janez Janša: Potem je tu vprašanje, kaj pomeni identiteta v našem vse bolj nadzorovanem svetu, ki ga obenem vse bolj kreirajo algoritmi. Algoritmi, ki se oblikujejo na podlagi vsake poizvedbe na spletu, vsakega všečka, klika, nakupa, določajo, katere novice bomo spremljali, katere oglase bomo gledali, do katerih informacij bomo imeli dostop, in celo to, kdo bodo naši prijatelji. Skratka, algoritmi določajo vse, kar prispeva k naši vednosti, kar oblikuje naša družbena razmerja v digitalnem in fizičnem svetu ter definira, kdo smo (lahko) na spletu in zunaj njega.

Algoritmi nas vseskozi ustvarjajo, tako da zapisujejo naše podatke, da bi nam dodelili ali ponovno dodelili spol, raso, spolno usmerjenost, državljanski status. Kot piše John Cheney-Lippold v Algorithmic Citizenship, imamo zelo malo nadzora nad tem, kdo, sodeč po algoritimih, smo. Naše identitete postajajo uporabne – ne za nas same, ampak za nekoga drugega. Tako Cheney-Lippold napoveduje novo obliko državljanstva; takšno, kjer bo naše državljanstvo, torej naša pripadnost in pravice, vseskozi pod vprašajem, vseskozi merjeno in ponovno določeno.

Janez Janša: Mogoče na vprašanje imena in identitete še najbolj odgovarja naš triptih Vse o tebi, ki ga je Lev Kreft označil za avtoportret. To delo ima dvojno podobo: vidite mozaik z motivom osebne izkaznice, a kartice (vsak avtoportret je narejen iz 100 bančnih kartic Visa®, Maestro® in MasterCard®), iz katerih je mozaik sestavljen, so orjaško skladišče metapodatkov o nas samih: kje, kdaj in zakaj smo jih uporabljali … Pri vsaki kartici se da pokazati na neki vzorec našega obnašanja, kar zelo zanima tako korporacije kot policijo, sostorilce naših avtoportretov.

Gospod Janša, vi ste pravzaprav v teh letih doživeli največ transformacij: preimenovali ste se nazaj v Kariža in potem spet v Janšo. Nekatera dela podpisujete kot Kariž, druga kot Janša. Kdo pravzaprav ste v tem trenutku? In v čem je razlog za vaša preimenovanja?

Janez Janša: Identificiram se z delom, ki ga ime označuje. Zadnjih deset let sem se identificiral z našimi deli, podpisanimi z imeni Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša. Avtorji del smo bili v teh primerih trije, kot govorijo tudi podpisi pod njimi, torej mi je to ime večino časa sporočalo: »naša stvar«. Prvo preimenovanje je bilo intimno dejanje, take narave so bila tudi vsa naslednja – ne gre drugače. Poudaril bi, da se je po prvem preimenovanju utrdila interpretacija naše geste, namreč da teh imen ne uporabljamo kot psevdonime, ampak so to naša uradna imena. Po dobrem letu ta trditev ni več držala, sam sem namreč ime Janez Janša uporabljal pri skupnem sodelovanju kot psevdonim – podobno kot pri svojem delu počne politik Janša, ki mu je uradno ime Ivan. A številni interpreti so to dejstvo (morda zaradi razočaranja) mnogokrat spregledali in še naprej vztrajali pri prvotni, bolj privlačni trditvi. Nič čudnega, da se je pojavila neka zbeganost, kako mi je sploh ime, še manj presenetljivo je, da je ta zbeganost še večja zdaj, ko sem se ponovno preimenoval. Kustos razstave Domenico Quaranta je naša preimenovanja poimenoval ples med imeni. Morda tega sploh še ni konec, morda bom z imeni zaplesal še kakšen ples.

Razstava Janez Janša®. Foto: Dejan Habicht

V zvezi z razstavo še tole, njen naslov je registrirano ime Janez Janša. Kaj to pomeni?

Janez Janša: Janez Janša® je zaščitena blagovna znamka, registrirana pri uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) 17. februarja 2017 pod številko 016384364. Registrirana je za številne dejavnosti in v praksi to pomeni, da bi nekdo, ki bi s tem imenom hotel delovati na področjih, za katera je to ime zaščitena blagovna znamka, lahko prišel v konflikt z nami.

Janez Janša: Nekateri trdijo, da smo s tem uradno naredili tisto, kar je tako ali tako neizogibna praksa v javnem delovanju, še posebej v umetnosti, ki je pogojena s trgom. Umetnikovo ime prej ali slej postane blagovna znamka njegovega dela; ta prenaša njegovo delo in komunicira za njegovo delo. Razmerje med imenom in delom je dinamično in zastavlja vprašanje, kdaj ime postane bolj pomembno od dela – kdaj ne gledaš več skulpture X, ampak delo Jeffa Koonsa. V našem primeru je naše ime že naslednji dan postalo bolj pomembno od našega dela.

Janez Janša: Poudaril pa bi, da ne moreš zaščiti osebnega imena tako, da ga ne bi smel nositi nihče drug – razen če si voditelj Severne Koreje, kjer je zakonsko prepovedano nositi ime Kim Džong Un vsem razen vodji.

Janez Janša: Osebnega imena ne moremo zaščititi, lahko pa ga registriramo kot blagovno znamko. Zakonodaja s področja avtorskega prava ne omogoča zaščite celih področij sodobne umetnosti, čeprav osnovna definicija pravi, da so »avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno«.

Janez Janša: Kako se torej soočiti z dejstvom, da readymade, bodyart, performansi in konceptualna umetniška dela v očeh prava ne morejo biti avtorsko zaščiteni? Da umetnine, ki so nastale pred sto leti ter ključno in radikalno spremenile tok umetnosti, v očeh prava niso avtorska dela? Legalisti, boste Marcelu Duchampu odrekli pravico do avtorstva?

Leta 2007 so bile razmere v slovenski kulturi precej drugačne kot danes, če nič drugega, se je kulturni proračun v desetih letih precej znižal. Kako ustvarjate v tem prostoru?

Janez Janša: Ministrstvo za kulturo in drugi državni organi, odgovorni za kulturno politiko, ne skrbijo zanjo in za njeno mesto v družbi. Od leta 2008 se je položaj izjemno poslabšal: od proračuna do javne podobe kulture in umetnosti. Umetniki so v delu družbe razumljeni kot zajedavci.

Janez Janša: Pri našem delu se osredotočamo na delovanje institucij. Eden izmed primerov, ki pokaže, kakšno je delovanje državnih institucij – v tem primeru ministrstva za kulturo –, je poskus Moderne galerije, da bi vključila v svojo zbirko naše osebne izkaznice. Naše dokumente umetniški sistem vrednoti kot umetniška dela, enega od potnih listov smo na primer prodali na umetniški dražbi Sothebyja na Dunaju. Moderna galerija je leta 2010 – zavedajoč se, da so veljavne osebne izkaznice tudi pravni dokumenti in da bi se izognila potencialnim pravnim posledicam – zaprosila upravno enoto, potem pa ministrstvo za notranje zadeve, ali lahko ta dela vključi v svojo zbirko. Odgovori so bili negativni. Potem so se z isto prošnjo obrnili na ministrstvo za kulturo. To je vprašanje galerije preprosto posredovalo na notranje ministrstvo, to pa tokrat ni odgovorilo le na tisti del vprašanja o osebnih izkaznicah kot identifikacijskih listinah, ampak si je vzelo tudi pravico, da se izjasni o tem, ali so ti dokumenti tudi avtorska oziroma umetniška dela. Ugotovili so, da niso. Povozili so torej mnenje umetniške stroke in kulturne javnosti ter nedvoumno zatrdili, da to niso umetniška dela.

Janez Janša: Pri tem so se sklicevali na zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ki, kot smo že dejali, ne kvalificira readymadov ali konceptualnih umetnin kot del, ki bi se jih dalo avtorsko zaščititi. Ta primer, ki smo ga na razstavi dokumentirali skozi korespondenco med Moderno galerijo in ministrstvoma, je le en primer, ki ilustrira, kakšna je pozicija kulture v družbi: o tem, ali je nekaj umetniško delo ali ne, pri nas odloča policija.

»O tem, ali je nekaj umetniško delo ali ne, pri nas odloča policija.« Foto: Leon Vidic

Iz teh odgovorov razbiram, da zaradi preimenovanja niste imeli lažjega dostopa do proračunskih sredstev, kot so vam očitali nekateri.

Janez Janša: Drži.

Janez Janša: Mislim, da je za nekatere moteče samo dejstvo, da sploh smo, da obstajamo s temi imeni. Zato smo tako osebno kot tudi organizacije, v katerih delamo, predmet nenehnih diskreditacij, in to praviloma tistih, ki našega dela ne spremljajo, ne poznajo, niti ga nočejo poznati.

Se ukvarjate s politiko?

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša: Smo politična bitja in naša umetnost reflektira in odpira politična vprašanja. Ne delamo si utvar, da je umetnost ločena od širšega družbenega življenja.

Spremljate delovanje vlade?

Janez Janša: Odkar nas je obdala z bodečo žico, nočem niti slišati za to vlado.

Janez Janša: Če te vlada obda z bodečo žico, je neodgovorno, da ne spremljaš njenega dela. Ampak vsak dober umetnik mora biti malce neodgovoren.

Janez Janša: I FEEL čLOVEk.

Se zanimate za delo soimenjaka, vodje SDS Janeza Janše?

Janez Janša: Ne.

Janez Janša: Niti ne.

Janez Janša: Včasih preberem kakšno njegovo pesem.