Tiskane izdaje
Folklora je v javnosti percipirana bodisi kot relikt preteklosti (in s katero se lahko ukvarja vsak, četudi ima o njej malo ali nič znanja) bodisi kot del proslav, instrumentalizirana takrat, ko se politiki zdi, da je »treba ljudem malo folklore«, kot bi rekel Cankar.
Zato je treba odgovoriti na vprašanje, kakšna bo prihodnost znanosti, saj je prihodnost folklorističnih in humanističnih raziskav močno odvisna od politike, ki deli sredstva za znanost, in prav posebej je to povezano z odnosom do humanistike nasploh. Politika velikokrat prevzame koncepte in dejstva iz folklore (ali drugih humanističnih spoznanj), nato pa jih prilagodi svojim potrebam, jih celo izkrivi ali pa z njimi manipulira ter stare pomene napolni z novimi ideološkimi in profitnimi pomeni.
Zdi se, da so slabši položaj humanistike in znotraj nje folkloristike povzročile spremembe percepcije in vrednosti kulture in znotraj nje folklore in ne samo globalna ekonomska kriza. Zato je treba pogledati v evropski prostor, v katerega je slovenska kultura integralno vpeta.
Od novih kulturnih dinamik
Globalizacija po pravkar preminulem Ulrichu Becku pomeni, da ni več nacionalnih meja, da je vsakdanje delovanje v različnih dimenzijah gospodarstva, informacij, ekologije, tehnike, transkulturnih konfliktov in civilne družbe izgubilo meje … Kljub napovedi Francisa Fukuyame, da bo zaradi ekonomskih preobrazb prišlo do konca zgodovine, in odgovoru Arona Perlmutterja, da se je začela zgodovina nekakšne globalne civilizacije, kar seveda predstavlja nevarnost za narode, da bodo zgubili svojo samobitnost zaradi ekonomske odvisnosti od močnejših, se je identitetno zavedanje vendarle povečevalo, prav zaradi bojazni asimilacije identitetnih kulturnih prvin.
Po letu 1989/90 ob novih osamosvajanjih narodov se je začela reintegracija srednjeevropskih, vzhodnoevropskih kultur v kulturo stare celine. Torej neke vrste reevropizacija je pomenila prvo stopnjo v reintegraciji. Zahodni svet je države začel spoznavati še drugače. Tudi kultura je nenadoma imela večjo vrednost, zanimanje za »nove« države je pomenilo tudi zanimanje za njihovo kulturo. Ohraniti svojskost posameznega naroda je bila v preteklosti, kljub želji po ekonomski in politični skupnosti v kulturi, zelo močna, bati pa se je, da gre danes za sodobni imperializem tudi v kulturi, kajti t. i. instant kultura, ki je vedno močnejša v Evropi, je tista, ki lahko vodi k uničenju duhovne kulture oziroma jo v celoti potiska v elitno sfero, prevladujoča pa postane komercialna množična kultura.
To se v Sloveniji kaže v komercialni izrabi ljudske duhovne kulture, npr. v narodnozabavnih ansamblih. Tam nacionalnost in identiteta dobivata negativne konotacije in včasih konzumenti kulture folkloro močno odklanjajo. T. i. komercializacija folklore, ki jo je dobro opredelil ameriški folklorist Richard M. Dorson kot nasprotje »folklore: fakelore« (ponarejena folklora), v aplikaciji na ljudsko in narodnozabavno glasbo v Sloveniji kaže na dobro vidno dihotomijo in na to, da le tisti, ki folkloro dobro poznajo (raziskovalci folklore, z obsežnim terenskim delom), lahko ločijo avtentičnost od lažnosti folklore.
Nove kulturne dinamike, npr. nove performativne funkcije folklore, prinašajo nova spoznanja o ljudski duhovni kulturi – tudi o tem, da nekateri najbolj temeljne in izvirne elemente ljudskega spoznavajo danes prek drugačnih medijskih komunikacijskih tokov in drugačnih kulturnih dinamik, kot je »avtentična« folklora: poustvarjalci, literarna dela, festivali. Novi mediji (opera, film, televizija, rock ali jazz, internet) uporabljajo in reaktivirajo kanonične in tradicionalne teme, ker lahko prav na ta način z relativno znanim pritegnejo čim večje število kulturnih odjemalcev. Integracijski procesi na folkloro ne vplivajo neposredno, posredno pa spreminjajo družbeno ozračje, ki na eni strani poudarja vrednost tradicije, na drugi strani pa, posebno v urbanih središčih, ima folkloro za anahronizem sodobne družbe. Zato lahko opazujemo kanonizacijo folklore, hkrati pa njeno transformacijo ter njeno novo produkcijo in tudi instrumentalizacijo (npr. uporaba ljudskega za propagando političnih strank).
Tradicionalnost in inovativnost folklorističnih raziskav
Prav omenjene procese raziskujemo folkloristi, izvajamo kompleks raziskav, ki so ključne za uveljavljanje Slovenije v evropskih in svetovnih integracijah. Naše raziskovanje je povezano s preteklimi raziskavami in temelji na tistem, kar so naši predhodniki stkali skozi leta in leta terenskega in znanstvenega preučevanja. Vse to je temelj naših inovativnih poti in usmeritev, saj raziskujemo folklorne pojave v kontekstu novih družbenih in kulturnih sprememb, sledimo preteklemu, a opazujemo tudi tisto, kar se je spreminjalo in razvijalo. Sledimo zgodbi folklorne ustvarjalnosti, odzivamo pa se tudi na spremenjeno stanje sveta, nove paradigme in ekološka spoznanja, tako da naše raziskave vključujejo različna dojemanja folklore.
Skušamo biti tudi kritični, zato razširjamo spoznanja z npr. kognitivnimi in kritično-animalističnimi koncepti. Preučevanje ljudske ustvarjalnosti je tudi njegov pogled na Drugega, a ne samo človeka. Raziskave razširjamo tudi na njegova razmerja do narave, do živali, in sicer tako, da uveljavljamo nove raziskovalne diskurze. Ugotavljamo, kakšni so konteksti folklore, kdo so bili in so zdaj nosilci folklore, kakšne so konstrukcije in dekonstrukcije folklornih pojavov. Vpeti smo v obrise naroda, ki so ga zarisali naši predhodniki, ki so vedeli, da so folklorne prvine pomembne za tisto, kar danes imenujemo nacionalna identiteta.
In identiteta je ključna. Zato so njeni bazični obrisi pomembni za vsak narod. Pomembno je, kaj nas določa kot narod in s čim se identificiramo ter kaj je tisto, kar nas od drugih narodov ločuje, kaj je tisto, kar je specifično naše. Nedvomno je to jezik, a tudi ustvarjanje v tem jeziku, kar pomeni, da je folklora v središču neke kulture, kjer se predstavniki skupnosti prepoznajo kot njeni dejavniki in konzumenti. Pa je to danes še res, ali zares vsak Slovenec pozna kralja Matjaža in lepo Vido, a ne samo kot arhetipa, temveč v pesemski ali pripovedni obliki? Ali nam ljudska kultura sploh še pomeni področje narodove samorefleksije? Ali so raziskave te kulture še pomembne v novih ekoloških in globalizacijskih okvirih, je kulturna dediščina še tista, ki naj bi bila v ospredju naših raziskav?
Kljub tem retoričnim vprašanjem smo raziskovalci folklore še zavezani poslanstvu njenega preučevanja, v teh osmih desetletjih smo napisali »raziskovalno pesnitev« o slovenski folklorni umetnosti, saj je Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU 15. oktobra lani praznoval 80 let. Seveda smo pomembni akterji tudi v mednarodnem znanstvenem prostoru.
Med Pegamom financiranja
Z ustreznim in kontinuiranim financiranjem bo po mojem mnenju omogočila napredek in inovacije tudi v humanistiki in razvoj slovenskega znanstvenega jezika ter raziskav, ki ne bodo odvisne od korporativnih zahtev evropske skupnosti, ki se nagiba le k dokazovanju učinkov raziskav, ne pa tudi k temeljnim znanstvenim spoznanjem.
Zato pa smo raziskovalci folklore zavezani alkimiji znanosti, saj tudi v humanističnih raziskavah poznamo to sintagmo, ki jo lahko razumemo kot umetnost preoblikovanja gradiva v sporočila z namenom odkrivati modrost ustvarjalnosti. Je spajanje umetnosti z znanostjo, je iskanje duhovnega zlata, a je tudi magija znanja.
Položaj inštituta po osmih desetletij je slab, kljub temu da smo bili vse do leta 2012 vzorčni primer uspešnega inštituta. Alkimija znanosti je zato tudi popolnoma stvarna, saj že nekaj let komaj še vzdržujemo inštitut, njegovo dejavnost in njegove sodelavce ter sodelavke. Vendar nam prav raziskovalna alkimija, znanstvena radovednost, in poslanstvo inštituta ter odgovornost pred tistimi, ki so zapisani v slovenski kulturni in znanstveni zgodovini, daje tisti impulz, da vztrajamo na raziskovalnih poteh.
Danes (in to velja za vso raziskovalno sfero) smo bolj kot kdaj prej odvisni samo od uspešnosti ali neuspešnosti prijav raziskovalnih projektov na Agenciji za raziskovalno dejavnost RS in v mednarodnem prostoru. Naše plače so pripete na to uspešnost ali neuspešnost, ki je odvisna od spreminjajoče se evalvativne metodologije. In kot kaže današnja realnost, se stabilno financiranje temeljnih nacionalnih raziskav v prihodnosti bolj in bolj odmika. Pa sem ponovno pri politiki!
Dr. Marjetka Golež Kaučič je znanstvena svetnica in predstojnica Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU ter izredna profesorica na Podiplomski šoli ZRC SAZU.
