Užitki nadpolovičnega prikrajšanja

Ni kakšnih posebnih dvomov ali nejasnosti: samostojna slovenska država v kulturi (razen v govorih) ne vidi kakšnega posebnega smisla. Proračun kulturnega ministrstva naglo pada, goji se javna podoba kulturnikov, ki brezdelno sesajo iz jasli gospodarstva, denarja za javne knjižnice je vse manj, odkupov sodobnih likovnih del za galerije ni, avtorsko delo se vsem na očeh (denimo fotokopiranje, »pobiranje« s spleta ali pri praznih nosilcih zvoka in slike) nekaznovano krade … Iz tega jasno sledi, da ustvarjalci nimajo pojma, kako ravnati v razmerah prijateljskega, partijsko-lopovskega kapitalizma. Niso sposobni videti, kaj je treba storiti.

Mislim, da je rešitev več.

Dvom o zdravi pameti

Prva bi bila metafizična, skratka, na robu verjetnosti. Šlo bi za to, da se vladajoča koalicija in največja destrukcijska (pardon, opozicijska) stranka v parlamentu dogovorita, da je tako ravnanje s slovensko kulturo nespodobno. Tisočletni sen slovenskega naroda in te stvari da je le treba uresničevati in financirati vsaj na nivoju Unesca, ki lepo predpisuje, koliko denarja naj gre iz proračuna za to družbeno nadstavbo. Ker smo Slovenci dokazano znani po tem, da ubogamo tujce, bi jih lahko tudi v tem primeru. Ni treba, da bi izključno in prav glede denarja za kulturo dokazovali, da si ne damo ukazovati. V dobro tej rešitvi bi tudi predsednik države, če ne bi denimo prodajal kislega zelja na tržnici ali pleskal ograje na kakšni kmetiji, lahko udaril krepko po mizi.

Bojim se, da ni preveč možnosti za tako rešitev. Zato bi jo bilo treba iskati v praksi, ki je že uveljavljena drugje.

Veselo potovanje v slabo banko

Pred časom sem objavil predlog, ki ga je minister za kulturo očitno spregledal. Gre pa takole:

Ministrstvo za kulturo pri Novi Ljubljanski banki najame milijardo evrov kredita. Ni se treba prijemati za glavo. Podružnica te banke v neki drugi državi je izdala garancijo v višini 1,4 milijarde za cesto, ki je niso nikoli zgradili. Minister od zneska takoj spravi v blagajno 250 milijonov, s preostankom (petimi letnimi proračuni ministrstva) sanira vse, kar je sanirati treba, in bogato podpre vse kulturne sfere. Zacveti tisoč cvetov, Slovenija končno postane svetovni biser, kulturne Atene iz sanj naših prosvetljenih prednikov.

Čez čas napoči jutro z glavobolom: denar je porabljen in minister ga ne more vrniti. Banka Slovenije najame drage svetovalce v tujini, ki ugotovijo, da ministrstvo res nima denarja. Nova Ljubljanska banka neizterljivi dolg z ljubeznivim popustom, kakšnih 80 odstotkov, prenese na DUTB (slabo banko). DUTB ponudi kredit na trgu in prijatelj kulturnega ministra ga (z vnaprej rezerviranim denarjem) kupi za 250 milijonov. Na DUTB so veseli: slabo terjatev so prodali s 25-odstotnim pribitkom, visoke plače so zaslužene, davkoplačevalci morajo biti veseli (8-odstotni zapovedani donos je presežen!). Gospodarska zbornica bo molčala, saj je kultura prišla do denarja na način, ki v gospodarstvu ni bil neobičajen. Če bi se kje našel kdo, ki bi zahteval, naj o tej nezaslišani potezi odločajo davkoplačevalci, bi ga potolažili, da je ustavno sodišče prepovedalo referendume o finančnih vprašanjih. Morda bi posebna preiskovalna komisija državnega zbora od banke zahtevala podatke, kdo je odobril kredit brez kritja, a banka podatkov ne bi dala, nekaj papirjev, ki bi jih le poslala, pa bi se izgubilo na poti od skupščinske recepcije do tajnice komisije.

Osovražena kultura tako ne bi prosjačila za državni denar in ne bi zahtevala kršitve obešenjaškega zlatega pravila, ampak bi se vključila v utečeni tok stvari. Ta se je v državi vsem na očeh na področju gospodarstva doslej normalno odvijal in oblikoval znano bančno luknjo, ki jo vsi plačujemo, tokrat pa bi na uveljavljeno pot stopila še kultura. Če bi po kakšni nenavadni igri naključij kulturnega ministra vseeno zašili, bi fant morda zbolel oziroma bi ga bolelo srce, lahko pa bi povabili na obravnavo kakšnega sodnega izvedenca iz tujine, ki bi o ministrovi krivdi izrazil in utemeljil zadosten dvom. Če tudi to ne bi šlo, bi kulturniki in njihovi družinski člani brez težav izvolili ministra v državni zbor, kako je s pravnomočno obsojenimi politiki v našem parlamentu, pa vemo.

Provizija v javnem interesu

Je pa še ena možnost, kot je v svoji pesmi povedal že Peter Lovšin.

Pred mnogimi leti sem kot študent ekonomije pri predmetu gospodarsko pravo naletel na poglavje, ki ga nisem povsem razumel. Govorilo je o nadpolovičnem prikrajšanju. Če se prav spomnim, je šlo za to, da bi se v pogodbenem odnosu dveh strank znalo zgoditi, da ena drugi nekaj proda za manj, kot je v resnici vredno. Prodajalec torej v času dogovora naj ne bi vedel, koliko je vredno tisto, kar prodaja, in bi nato naknadno, ko bi videl, kako neprimerno več je s tem zaslužil partner, zahteval razdrtje pogodbe ali primerno kompenzacijo. Nisem si znal predstavljati, da kdo ne bi vedel, koliko je vredno to, kar prodaja. No, ampak človek v mladih letih na mnoge stvari pač gleda narobe.

Na to sem se spomnil v teh časih, ko smo (torej, jaz nisem, moja država je), denimo, v Slovensko industrijo jekla vložili 480 (po nekaterih ocenah celo 763) milijonov evrov ter jo prodali za 105 milijonov (na tem mestu se ne bi spuščal v to, kdo je izpeljal ta sijajni posel in kako je bil nagrajen); v banko NKBM je država vložila 800, in zanjo iztržila 250 milijonov evrov; Helios je prodala za 150, kupec pa ga je preprodal za 550 milijonov … In tako naprej. Takih zgodb je že bilo nekaj in seveda se obetajo tudi nove.

Manjša težava v tej zamisli je, da pri nadpolovičnem prikrajšanju prodajalec naj ne bi vedel, da je stvar vredna več od tega, kolikor je iztržil zanjo. Ampak ker je bila v teh primerih prodajalec država, sposobnemu odvetniku ne bi bilo preveč težko dokazati, da naši politiki ne vedo, kaj delajo, ali da ne vedo nič ali zelo malo. Verjetno bi zadostovale že zabeležke o kakšnem dnevu razprav v državnem zboru (če tudi koga, ki zna prav vse, razen vladati, ta hip pozabimo). Predstavljam si sicer, da bi bilo vseeno težko dokazati, da prodajalec ne ve, da je 800 več kot 250, ampak z malo dobre volje bi morda šlo.

Še posebej, ker moj predlog ni, da bi razdrli pogodbe in razveljavili posle, in še posebej, ker se z njimi mnogi hvalijo. Želim le, da bi na razliko uzakonili provizijo v javnem interesu, in ta provizija bi se stekala v proračun ministrstva za kulturo. Provizij, ki se pri tem stekajo v zasebne žepe in so menda normalne, se ne bi dotikali, le dodali bi še eno.

Že samo pri 5 odstotkih provizije na razliko od zgoraj omenjenih poslov bi za kulturo nabrali kar slabo polovico letnega proračuna ministrstva za kulturo, če bi si odrezali pogumnih 10 odstotkov – kar najbrž za provizijo v javnem interesu ne bi bilo preveč –, bi tako skoraj napolnili letni proračun kulture.

DUTB in SDH, kot je pogosto slišati, upravljata (prodajata?) 11 milijard državnega (nekdanjega družbenega?) premoženja. Če si predstavljamo, da ga bosta v naslednjih letih prodala za dva- do trikrat prepoceni, bi 10 odstotkov provizije za kulturo pomenilo prav sanjske zneske.

Samo še en majcen zakon …

Za to provizijo je treba ustvariti pravno podlago. Z malo dobre volje (spomnimo se, kako bliskovito lahko naš parlament zakonito spreminja najboljša kmetijska zemljišča v industrijske cone) bi lahko hitro spisali in sprejeli tak zakon o provizijah v javnem interesu.

Če ne gre drugače, se za pisanje javim kar sam. Ne bom zahteval posebnega plačila, le majhno provizijo od uspešnih provizijskih poslov bi mi dali. Izplačevalcu bom dal jasna navodila, kako naj mi izplača denar na neznanem kraju, v neznanem času in na neznan način.