Tiskane izdaje
Idejo organiziranja delavcev, dobaviteljev in potrošnikov v zadrugo poznamo že vrsto let; take zadruge so pred drugo svetovno vojno pri nas že uspešno delovale. Naj spomnim na predvojno Krekovo I. delavsko konzumno društvo, d.z.o.z., ali na primer železničarsko konzumno društvo. Pri obliki zadruge, ki jo je ustanovil Krek, je iz naziva razvidno, da je bila to družba z omejeno zavezo, delniška družba revežev, kot so jo pogosto imenovali. Poleg navedenih oblik zadružništva velja omeniti tudi nekdanje agrarne skupnosti (pašne, vodne itd.), ki jih prav tako lahko uvrstimo med oblike zadružništva, katerega temeljni opredelilni znak je korporativno lastništvo. Poleg navedenih argumentov me je k pisanju spodbudil tudi nedavni obisk Joséja Maríe Larramendija Calzacorte, nekdanjega direktorja generalnega sekretariata predsedstva Mondragonove delavsko-potrošniške kooperative Eroski na povabilo Slovenskega foruma socialnega podjetništva v Sloveniji. Že pred časom pa je Slovenijo obiskal izvršni direktor mondragonskih kooperativ.
Kooperative tudi v svetu niso nekaj novega. Poleg sistema kooperativ v Mondragonu v Španiji so to izraelski kibuci, predstavljena je bila energetsko samooskrbna kooperativa v Güssingu v Avstriji (Studio City, junij 2014), sam pa sem se s tako kooperativo srečal v Braziliji v kraju blizu Curitibe; ustanovili so jo vojvodinski Nemci, po vojni izgnani iz Jugoslavije. Gre za agrikulturno skupnost, ustanovljeno ob izdatni finančni pomoči nemške vlade in nemških zlasti agrarnih strokovnjakov.
Oblik kooperativ pravzaprav ni mogoče našteti. Srečamo se z opisom kooperative prebivalcev vasi na območju Maraua, poplavljenega gozda v osrčju brazilske Amazonije, organizirane kot civilna družba, ustanovljena s posebno odločbo guvernerja pokrajine, saj na nacionalni ravni ni bilo zakonodaje, ki bi to omogočala. Glede na posebno obliko lastninskih upravičenj je vedno potreben tudi poseben zakonodajnopravni pristop.
Tovrstne zadruge oziroma kooperative temeljijo na korporativnem lastništvu oziroma korporativnem izvrševanju lastninskih upravičenj (lahko tudi nekakšne koncesije), medtem ko je, vsaj kar zadeva kooperative v Mondragonu, upravljanje nekaj povsem drugega; vprašanje upravljanja je načeloma od lastništva ločeno vprašanje. Kooperative v Mondragonu temeljijo na enakosti deležev – vložkov zaposlenih – in participaciji na dohodku na podlagi vloženega dela, samo upravljanje pa se močno približa upravljanju družbe z omejeno zavezo ali delniške družbe z vsemi njunimi značilnostmi (skupščina lastnikov, uprava, nadzorni odbor). Glavna razlika v upravljanju naj bi bila, da se na skupščini glasuje po osebah in ne po kapitalu, kar ob enakosti deležev niti ni posebnost. Posebnost pa je, da znaša celokupen delež zaposlenih zgolj okrog 10 odstotkov celotnega kapitala družbe, ostalo, tj. 90 odstotkov, pa naj bi prispevali kooperativna in državna banka. S tem, ko družba (kooperativa) odplača bančni dolg, vlagatelji ne postanejo lastniki celotnega premoženja, temveč ostanejo pri svojih 10 odstotkih, kar je razvidno ob morebitnem stečaju, ko ostanek premoženja ne gre vlagateljem, temveč državi. Da ne gre za klasično obliko lastnine, izhaja tudi iz poimenovanj prispevkov, in sicer »initial fee«, »membership fee« in »enter fee«.
Nedvomno razliko s klasično družbo z omejeno odgovornostjo ali delniško družbo pa pomeni izredno pomembna prepoved samostojnega razpolaganja z vložkom v kooperativo. Ob tem naj se spomnimo povsem ponesrečene slovenske zgodbe s certifikati, se pa srečamo s podobno ureditvijo pri naših predvojnih agrarnih skupnostih, pri katerih so bili deleži prav tako enaki in vezani na hišo v vasi (hišno številko) ter niso bili samostojno prenosljivi (niso bili v pravnem prometu).
Od utopije do mikro državice
Idejo kooperativnega gospodarstva pripisujejo utopičnim socialistom, zlasti Robertu Ownu. Nesporno prosperiteto je doživela na agrarnem področju, vključno s kibuci, medtem ko v Mondragonu predstavlja ta oblika enako kot v primeru iz Brazilije obliko celotne organiziranosti družbe - od bank do šol in vrtcev na določenem krajevno in personalno omejenem območju. In tu se zdaj pojavi problem tovrstne organiziranosti, ki je v tem, da je ni težko doseči oziroma ustanoviti, teže oziroma skoraj nemogoče pa jo je reorganizirati ali ukiniti ali za posameznika brez škodljivih premoženjskih posledic iz nje izstopiti. Na to je pred časom opozoril izvršni direktor Mondragona, pa tudi Larramendi Calzacorta, ki je dejal, da kooperativ ni mogoče tako enostavno zapreti, kar on sicer očitno vidi kot prednost, vendar tu ni problem le v tem, da sosed »meče na cesto« soseda, in v nekonkurenčnosti pri zaposlovanju delovne sile zaradi premajhnih razmerij med najnižjo in najvišjo plačo. Mondragonski sistem namreč dovoljuje oziroma je dovoljeval ob plačnih nesorazmerjih 1 : 3, zdaj 1 : 4,5, zaposlovanje do največ 6 odstotkov delavcev nelastnikov in v tem, zadnjem, je glavni problem.
Kooperativa je namreč monopolna organizacija lastnikov, ki je navzven zaprta. Je nekakšna mikro državica, ki bi konec koncev lahko poslovala tudi z lastno valuto oziroma kar blagovno menjavo. Kdor iz nje izstopi, izgubi vse pravice, vstop tujcem pa je vanjo onemogočen. V Curitibi na primer so potomci vojvodinskih Nemcev razvili samozadosten sistem - od zdravstva, šolstva, študentskih domov itd. Član kooperative pa vanjo s pravicami do navedenih dobrin ni mogel oziroma ne more pripeljati partnerja oziroma partnerice zunaj obstoječe skupnosti. Teh pravic nimajo niti njuni otroci. Iz kooperative lahko le izstopi, brez vseh pravic. Te so namreč neprenosljive in funkcionirajo le v skupnosti. Tovrstna ekonomija pa niti učbeniško ne more obstati. Pred prihodom Petka je lahko obstajala le na Robinzonovem otoku. Tako je eno bistvenih vprašanj, kako na primer v Mondragonu rešujejo omenjeni problem ter problem kohezije z okoljem nasploh. Dejstvo je, da so to ekonomije znotraj obstoječih ekonomij.
Privatizacija kot načrtno oškodovanje
V našem pravnem sistemu smo se s tem problemom v specifični obliki in zgolj na omejenem segmentu, čeprav z vso resnostjo, srečali ob denacionalizaciji in vračanju premoženja agrarnih skupnosti.
Opisan lastninski problem ni nekaj novega. Pojavi se s konstituiranjem lastninske pravice in rešuje z dedovanjem oziroma pravnim nasledstvom, ostaja pa nerešen na področju zadružništva. Tako se je sicer privlačna in všečna ideja o zadružniškem prevzemu Mercatorja pokazala kot povsem utopična. Pravni sistem za tovrstne prevzeme nima odgovorov niti rešitev ter ustreznega pravnega instrumentarija. Kot je razvidno iz analiz mondragonske lastniške strukture, v nobenem primeru to ne gre brez sodelovanja bank, ki so bile v konkretnem primeru neposredno ali posredno prek Pivovarne Laško glavne iniciatorke prodaje, ne pa potencialne vlagateljice v novo kooperativno organiziranost Mercatorja.
Po drugi strani navedena iniciativa odpira in postavlja pred našo družbo vprašanje, kaj pravzaprav hočemo. Je to kapitalistični novoliberalizem v najslabši podobi in privatizacija vsega in za vsako ceno ter ali je bila plebiscitarna odločitev za samostojno Slovenijo hkrati tudi plebiscitarna odločitev za kapitalizem v tej obliki in na tak način s propadom skoraj celotne dotedanje podjetniške strukture, ukinitvijo javnega zdravstva, šolstva itd. s ciljem ustvariti peščico nadpovprečno bogatih in uničenjem srednjega razreda?
Koncept privatizacije, kot je bil postavljen in sprejet - sprejet pa je bil zavestno, zavedajoč se vseh možnih posledic -, se ni mogel odviti drugače kot s poskusom, da ob relativno izenačenih dohodkih in temu posledično relativno izenačenem premoženju določen minimalni odstotek državljanov okrade preostali večinski del prebivalstva. Kar se je s pomočjo bank tudi zgodilo. Na ta račun je bilo slovensko gospodarstvo, ne glede na sedanje kazensko in posledično morebitno odškodninsko procesuiranje tovrstne kraje stoletja, od leta 1991 prikrajšano za razširjeno reprodukcijo in je danes tu, kjer je. Na repu razvoja. Slovenska socialna država prav tako vztrajno drsi navzdol. Prizadevanja za socialno državo in socialno enakost so tudi zadnja stvar tako v programih kot dejanjih, žal tudi tistih strank, ki se tradicionalno prištevajo med levo usmerjene.
Zakaj ta navidezni preskok v obravnavani problematiki? Zato, ker se je mondragonski primer obravnaval v času, ko je bilo povsem jasno, tudi vladajoči eliti, da se sistem socialističnega samoupravljanja, kot je bil zasnovan, ne bo mogel obdržati, in si je tako del vladajoče nomenklature kot znanosti prizadeval poiskati modele in primere, ki bi zadovoljili tako potrebo po tržnem gospodarstvu kot po zagotavljanju dosežene stopnje socialne pravičnosti. Naj navedem raziskovalno nalogo Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani Strokovni zasnovi za zakon o ustanavljanju majhnih organizacijskih enot v družbenem sektorju drobnega gospodarstva avtorice dr. Teje Petrin ter svoje poglede na to problematiko z naslovom Samoupravljanje v Španiji in podjetništvo v Jugoslaviji (Tip, 1987).
Ob tovrstnih razmislekih se ob ponovnih razpravah o vlogi marksizma in prvega dela Komunističnega manifesta postavlja vprašanje, ali je bilo treba res zavreči vse, kar je bilo tudi dobrega v starem sistemu, da si po triindvajsetih letih ponovno postavljamo ista vprašanja. Poleg omenjenega vprašanja zadružništva, ki je v Sloveniji imelo ne le povojno, temveč tudi že predvojno tradicijo, je eno takih absurdnih preskokov na že doseženo, a opuščeno, na primer ustanavljanje državnega gozdnogospodarskega podjetja, zaščita vodnih virov ipd.
Donosnost podjetij
To, da smo v kapitalizmu, je dejstvo, vendar pa, kot pravi prof. dr. Mencinger, »je inačic kapitalizma veliko; morda zdajšnja kriza ustvarja možnosti za prelom in iskanje novega kapitalizma oziroma za vračanje v evropsko socialno tržno gospodarstvo, v tistem, v katerem bodo novi 'finančni produkti' uvrščeni med prevare ali igre na srečo, v katerem bodo lastniki predvsem lastniki družb in ne lastniki premoženja, delavci pa sodelavci in ne reprodukcijski material«.
Če se vrnemo k zadružništvu. Skupna lastnina je imela in ima že od nekdaj učinkovit sistem neposrednega upravljanja uporabnikov in samoregulacije ekonomskega sistema, kar je dokaz, da tovrstno (samo)upravljanje in skupna pravila igre od znotraj navzven in od spodaj navzgor niso samo možna, temveč tudi ekonomsko uspešna oblika gospodarjenja in upravljanja. Zdaj je seveda prepozno, vendar ob privatizaciji niso bili osamljeni tudi moje ideje in predlogi, kar je potrdil prof. dr. Mencinger s svojim odstopom kot podpredsednik vlade, da bi se dalo, podobno kot v Mondragonu, celoten sistem upravljanja ob strogem ločevanju med lastnikom in podjetnikom vezati tudi na 10 odstotkov svežega kapitala, kar bi takratno slovensko prebivalstvo brez vsakršnih (goljufivih) certifikatov zmoglo. Namesto zanikanja in odklona od sistema tedanje družbene lastnine bi lahko šlo za njegovo nadgradnjo v demokratičnem in pluralnem političnem sistemu kot predpogoju navedene nadgradnje ob ustrezni podpori pravne države.
Namesto tega smo danes tam, kjer smo bili leta 1984, in se sprašujemo o umestnosti in učinkovitosti inkorporacije zadružništva po mondragonskem vzorcu, ki je po mojem iz zgoraj navedenih razlogov povsem neustrezen, v naš ekonomski in pravni sistem ob dejstvu, da bi bili, če bi izkoristili obstoječe lastninskopravne položaje, lahko danes daleč pred mondragonskim in njemu podobnimi sistemi.
Dr. Andrej Berden je odvetnik.
