V ogledalu darmar demokracije

V četrtek so v sodni stavbi na Tavčarjevi v Ljubljani v vložišču dobili pisemsko pošiljko z belim prahom. Po preplahu so se začeli postopki, kakršni so v takih primerih zapovedani. Kontekst dogajanja: razglasitev sodišča, da je proces zoper obtožene v zadevi Patria zastaral; Odbor 2014, ki je zatrdil, da mu je kratena pravica do protesta zoper »krivosodje« pred vrati sodišča. Enovita javnost, sestavljena iz ideološko in politično različno barvanih komponent, je tokrat skorajda povsem enotna v stališču, da je zastaranje procesa Patria nekaj zelo slabega. Tako menita tudi pravosodni minister Goran Klemenčič in premier Miro Cerar. Pri Odboru 2014, pri SDS in Janša osebno so za to okrivili sodnike in minister Klemenčič se je na nacionalni TV javno izrekel, da je zastaranje primera »najslabša varianta«, vendar se je zgrozil nad tezo poslanca Branka Grimsa, da je v pravosodju zdaj in zaradi tega treba narediti »darmar«.

Med suhimi dejstvi

Minister Klemenčič je skušal zaščititi sodnike, ki se v razvpitem procesu vseskozi znajdevajo na političnem udaru SDS in z njim orodno in neposredno povezanega Odbora 2014. Če povzamemo Klemenčičeve teze, gredo takole: nad sodnike in sodstvo se ne sme in ne more spraviti z ognjem in mečem, kot bi to želeli instrumentalizirani politični fanatiki, kajti to bi pomenilo revolucijo in ne vladavino prava. »Jaz bi se iz take države izselil,« je konkretiziral nevarnost, ki bi nastala ob logiki revolucionarnega prekucuštva oziroma Grimsove logike »darmar«.

Postavlja se vprašanje, kaj se je ob zastaranju primera Patria v resnici zgodilo in kdo bi za takšen sistemski neuspeh vendarle moral odgovarjati. Premier Cerar je povsem jasno izrazil svoje razočaranje nad dejstvom, da država Slovenija v desetih letih ni bila zmožna tega in tovrstnih procesov strokovno utemeljeno pripeljati do obsodilnega ali oprostilnega epiloga. Ponudil je svoj (vladni) angažma, da bi se bodisi zakonodaja bodisi sodni ali zakonodajni postopki (v okvirih svojih pristojnosti, seveda, je rekel) uskladili in bi zagotovili optimalno delovanje pravosodnega sistema in posledično države. Tudi Klemenčič je krivdo napake videl v slabem delovanju državnih sistemov v obdobju desetih let, ki so za omenjeni in podobne primere pač predstavljala časovni okvir.

Kritični javnosti se seveda postavi vprašanje, kaj vse sestavlja te državne sisteme, zaradi katerih se je na koncu ves gnev zaščitnikov lika in dela Janeza Janše zlil izključno na sodnike in pravosodje. Pri tem naletimo na nekatera suha dejstva, ki zgodbo precej obrnejo. Prvo je to, da sodni proces in z njim odgovornost sodišč nista trajala deset let, temveč le tri leta in pol, s pritožbenimi postopki vred manj kot štiri leta. Kaj se je dogajalo v preostalih šestih letih? Drugo suho dejstvo je, da je slovenska policija že leta 2007 prejela več depeš Interpola (povečini iz Avstrije), v katerih se je obravnavalo oklepniško poslovanje med Finsko in Slovenijo. Policija, ki bi se morala na te odzvati v enem dnevu, se je nanje odzvala šele po enem letu. Kot je dogodke rekonstruirala Mladina, je Slovenija tudi Avstriji poslala ustrezen odgovor 18 mesecev prepozno in vse se je ob hudi kritiki v EU dogajalo pod nadzorom in ministrsko vladavino resornega ministra Dragutina Mateja, tedaj tesnega zaupnika Janeza Janše. Naslednja zanimivost je, da so bili, ko so mediji razkrili to »malomarnost«, uvedeni disciplinski postopki, ki pa so zaradi zavlačevanja pristojnih organov spet zastarali. Tudi tokrat je zastaranje učinkovalo v korist protagonistov umazanega posla s Patrio.

Kako se prime tatu

Sumimo lahko, da bi bil danes izid sodnega postopka lahko drugačen, kajti zaradi te »malomarnosti« se je zgodilo nekaj bistvenega: ubijali so se dokazi. Novinarji so na podlagi obtožnega predloga tožilke Branke Zobec Hrastar že tedaj ugotovili, da so bili zaradi 14-mesečne zamude izgubljeni pomembni dokazi. Kriminalisti so v dve leti trajajoči preiskavi ugotovili časovni okvir kaznivega dejanja: med 10. in 22. avgustom 2005, ko sta Jože Zagožen in Janez Janša prejela obljubo podkupnine. Komunikacija med storilci je bila tedaj najintenzivnejša in vse so se dogovorili od sredine do decembra 2006, preiskovalna sodnica pa je dovolila pregled telefonskega prometa osumljencev od konca novembra 2006 do novembra 2008, kajti zakon o elektronskih komunikacijah zapoveduje, da morajo elektronski operaterji podatke o telefonskem prometu shranjevati le za zadnji dve leti. Zaradi 14-mesečne zamude so bili pomembni dokazi torej legalno izbrisani in tu je pravna država, ki jo danes zanikuje Odbor 2014 z Janšem kot enim osrednjih politikov slovenskega političnega prostora na čelu, spet objektivno koristila obtoženim.

Iz tega je treba potegniti nekaj zelo pomembnih sklepov. Prvič, če kdo, bi morali Janša in soobtoženi biti prvi navdušenci nad slovensko pravno državo, kajti ta je zato, ker se je držala pravil in zakonov, osumljencem kriminalnih dejanj omogočila, da so bili v legalnem in legitimnem postopku spoznani za nedolžne. Drugič, čeprav so bili deležni prednosti pravne stabilnosti, predvidljivosti v postopkih in varovanja človekovih pravic, terjajo pogrom (»darmar«) nad sodstvom, ki je – večini kritičnih državljanov v nezadovoljstvo sicer – strokovno korektno opravilo svoj posel. In tretjič, razpira se seveda vprašanje, kdo, če ne sodstvo, je torej kriv, da je bilo zapravljenih šest let časa v prazno. V tem času sta se zvrstili dve Janševi vladi, ki sta očitno storili vse, da so ta leta lahko minila v »prazno«. Očitek »Kadija tuži, Kadija sudi«, ki ga Odbor 2014 obrača na pravosodje, se tu precej argumentirano uperja v tiste, ki ga izrekajo. Iz vsega povedanega se tudi lušči vprašanje, čemu torej služi revolucionarna histerija, ki jo zganjajo Odbor 2014, sam Janez Janša in organizirane sile okrog SDS. Da gre za učinek pozivanja tatu, ki vpije »primite tatu«, je mogoče sumiti že iz vseh argumentov, ki smo jih nanizali. Toda to bi bilo verjetno nekoliko premalo. Mogoče bi bilo bolje slediti argumentu revolucije. K temu nas napeljuje še eno dejstvo.

Bakterije in montirani procesi

Vse se je dogajalo v političnem kontekstu, ki je zaradi nepredelanih tendenc tranzicije že sam po sebi postal trdovratna ideologija, nekakšen skupek bakterij MRSA na organizmu nevzpostavljene slovenske demokracije skozi politično kulturo. Ta si ne opomore, ker kakor da v svoji zgodovini nima pravih oprijemališč. Poskus odgovora: pravna kultura in vladavina pravna sta najpomembnejša svetilnika državniške zrelosti, zato nemara ni naključje, da se vsa družbena infantilnost skuša izživljati prav nad njima. Obstaja močno organizirana pravniška elita, ki je Janši v obrambo ves čas politično in medijsko angažirano (tudi podprto) spremljala primer Patria in njena teza je bila jasna: Slovenija ni pravna država. Izrekali so politične trditve, na podlagi katerih so z revolucionarnimi prijemi terjali pravne zaveze. In nikoli niso dopustili pravega (laičnega, celo politično relevantnega) vprašanja, namreč, ali so obtoženi dejansko storili očitano kriminalno dejanje ali ne. Tu so se sklicevali na pravne normative, zatrjujoč, da je proceduralna pravičnost hkrati tudi že vsebinska pravičnost. Drugače povedano: da obtoženi kriminalnega dejanja niso storili, če se jim na sodišču to ne dokaže po predpisanih postopkih, čeprav so s postopkovnim zavlačevanjem Janševega političnega kadra na oblasti izginevali dokazi.

Pravna država jim je pritrdila, toda zdaj prednje lahko postavimo novo vprašanje: zakaj so dvigovali medijsko kampanjo (Lovro Šturm v največji meri), podžigali Odbor 2014, če so mislili resno s tem, da je procedura že tudi sama vsebina. Z demonstracijami Odbora 2014 so namreč prav vsebinsko pritiskali na proceduro, sodnike in pravno državo in s tem za potrebe lastne politike dokazovali dvolično naravo svojega angažmaja.

Iz take logike seveda pride svojevrsten paradoks, ki pojasnjuje, zakaj Slovenija živi v družbeni recesiji, celo regresiji, namesto da bi na pridobitvah osemdesetih let prejšnjega stoletja vitalizirala svojo demokracijo in državo, ki si jo je medtem ustvarila in jo umestila v mednarodno okolje. V imenu protikomunizma in protirevolucije so največji zagovorniki revolucije in »darmar« demokracije postali tisti, ki se politično vzpostavljajo na »diskontinuiteti« s starim režimom, na kritiki socializma in zgodovinsko proslule socialistične revolucije. Prav ti imajo srečo, da se z njimi sooča pravna država in ne zrcalni odsev njih samih. Ponavljajo zgodovino revolucionarnih strasti, kakršne so po drugi vojni pri nas odsevali montirani sodni procesi.