V slepi ulici otroškega srca

Recept, po katerem se že nekaj vlad zapovrstjo loteva zdravstva, očitno ni dober. Zdravniki vseh specialnosti odhajajo v tujino.

Objavljeno
17. november 2017 10.32
Milena Zupanič
Milena Zupanič
Slovensko zdravstvo je v velikih težavah, hkrati z njim pa tudi bolniki. Odločitev edinih dveh kirurgov, ki sta operirala otroška srca, da odideta na drugo delovno področje, je prelomni trenutek, ki kaže, da je zdravstveni sistem v slepi ulici.

Operacije kot oreh majhnih otroških srčec pomenijo absolutni vrh v medicini. Zapleteni postopki, za katere sta potrebna ogromno teoretičnega znanja in natančna ročna spretnost, povezana s samoodrekanjem, samodisciplino, osredotočenostjo na en in edini trenutek, ko kirurg poseže v drobno otroško telo, zahtevajo vrhunskega mojstra. Nadčloveka, bi lahko rekli. Vsa kirurgija je takšna, kirurgija novorojenčkov pa še toliko bolj. Skoraj vsi otroci, ki se rodijo s srčnimi napakami, bi umrli, če jim zdravniki ne bi pomagali. Nekateri umrejo kljub temu. Tega dela ni mogoče opravljati v sovražnem okolju. V razmerah, kakršne so se vzpostavile proti zdravnikom v Sloveniji. V sistemu, ki ne stimulira odličnih, ampak stavi na enakost povprečja. V državi, kjer se politiki izživljajo nad zdravstvom in ga uporabljajo kot peskovnik za nabiranje populističnih točk. Politične točke, ki se pridobivajo na račun zdravstva, so neskončno drage in škodljive. Predrage in preveč škodljive.

Kirurgijo otroških src smo v Ljubljani uspešno vzpostavili pred več kot petdesetimi leti. Dobra štiri desetletja je Slovenija imela lastne otroške kardiokirurge in je bila sposobna s svojimi močmi dohajati svetovne dosežke tudi na tem, najbolj zahtevnem področju. Zadnjih deset let se vrti v začaranem krogu. Za to obdobje je značilno vtikanje državnih inštitucij in politike v program. Urejanje otroške srčne kirurgije »od zunaj« z rovarjenjem »od znotraj« je pripeljalo Slovenijo tja, kjer si nikoli ni želela biti. Domače otroške srčne kirurgije sploh ni več. Slovenija po tem kriteriju ne sodi več med razvite države. V slepi ulici ni le zdravstveni sistem, temveč tudi država. A sploh ne gre samo za operacije otroških src.

Napadi politikov, medijski linči, zakonska represija, slabšanje razmer za delo in vztrajanje države pri neproduktivni enakosti, ki pelje v revščino, povzročajo, da zdravniki vseh specialnosti bolj kot kadarkoli odhajajo v tujino. Izkušeni in mladi. Tisti, ki pravijo, da bodo že od kod prišli drugi, boljši zdravniki, živijo v zablodi. Otroški srčni kirurgi so prihajali iz Slovaške, Izraela, Nemčije, Italije, zdaj Čehi. Nihče se ni ustalil, tudi zaradi razmer v Sloveniji, ki so jih dejansko odgnale. Domači zdravniki, ki so se v tem času usposabljali za otroško srce, so »pobegnili« v tujino in so tam praviloma uspešni. Jasno, kirurgi so med najbolj iskanimi poklici na svetu. V Evropi zaslužijo tudi več sto tisoč evrov na leto, v Ameriki lahko tudi več milijonov dolarjev. Več kot predsedniki držav, seveda. Pri nas sistem javnih uslužbencev tudi vrhunske kirurge enači z birokrati. Po drugi strani slovenske zdravnike predpisi z visokimi kaznimi enačijo z ameriškimi.

Razmere v otroški srčni kirurgiji so le najbolj vpijoč pokazatelj težav celotnega zdravstva. Kadrovske luknje so že na mnogih področjih. V UKC Maribor in v manjših bolnišnicah na vsakem koraku, v UKC Ljubljana na zahtevnih intenzivah in še kje. Predstojniki le stežka zagotavljajo primerne razmere za delo, zato nekateri – kot ta teden predstojnica oddelka za možganske kapi v UKC – odstopajo. Poslabšanje razmer zdravniki opažajo v tem, da pri zdravljenju bolnikov ne morejo več povsod slediti najsodobnejši medicini, bolniki pa po neznansko dolgih čakalnih dobah. V začetku leta 2013 je čakalo nad dopustno čakalno dobo 11.700 bolnikov, danes je takšnih 58.300. Vsak četrti bolnik, ki danes čaka, čaka nezakonito in za zdravje škodljivo dolgo.

Recept, po katerem se že nekaj vlad zapovrstjo loteva zdravstva, očitno ni dober. Politični trend je vseskozi enak: politiki obljubljajo nemogoče, nato pa za neuresničene obljube ob asistenci represivnega aparata kažejo s prstom na zdravnike kot na krivce za slabosti. Vlada Mira Cerarja in parlament sta s svojimi zakoni v tem mandatu postavila piko na i.

Z administrativnimi določbami in visokimi globami se ne da urediti zdravstva. Nič ne pomaga pikolovsko urejanje čakalnih knjig. Tisočkrat lahko birokracija določi, da mora biti bolnik na vrsti v dveh tednih, a kako, ko pa za to ni niti denarja niti kadrovskih zmogljivosti. Zdravstvo je že leta in leta podfinancirano. Zato je tudi odstavljanje direktorjev – ta teden v celjski bolnišnici in UKC Ljubljana – le pesek v oči volivcem. Vlada s tem prestavlja odgovornost na posameznike, ki v podfinanciranem sistemu ne morejo poslovati s plusom brez velike škode za bolnike, namesto da bi reformirala vire financiranja zdravstva. Tudi če bi zamenjali vse zdravnike in vse direktorje, bo vse še naprej enako, če ne bo sistemskih sprememb.

Vlada Mira Cerarja že drugič v svojem mandatu odstavlja tudi strokovnega direktorja UKC Ljubljana, simbolični vrh zdravniške stroke. Za prof. dr. Sergejem Hojkerjem pred dvema letoma zdaj prof. dr. Marijo Pfeifer. Ne odstavlja je, ker bi ona lahko še kaj slabega naredila, saj gre z novim letom v pokoj. Zdaj jo odstavlja, da bi zadostila bestialnosti v človeški naturi. Sporočilo, ki ga s tem daje, je katastrofalno. Enako kot vsebina zakonov, sprejetih v tem vladnem mandatu. S polnimi usti besed o javnem zdravstvu s svojimi akcijami javno zdravstvo, ki ga ljudje potrebujejo, dejansko uničuje.

Vsi, ki ustvarjajo, potrebujejo pri delu mir. Še zlasti zdravniki. V nasprotnem se slabo piše bolnikom. Tudi srce naše države je še mlado, a kljub temu pričakujemo od njene glave modrost. Le tako lahko – najbrž naslednja vlada – pripelje zdravstveni sistem iz slepe ulice.