V Trumpovem svetu

Amerika je kot veliko platno, nanj projiciramo in preslikavamo svet. V bizarni predsedniški tekmi je Evropa prepoznavala znake lastne politične in družbene krize in razkrajanje zahodnih demokracij: populizem proti establišmentu, individualni brand proti strankarski mašineriji, zidove proti odprti družbi. Toda brutalni dvoboj za Belo hišo se ni iztekel v pričakovani happy end, končal se je kakor brexit. Čez noč se zdi, da Združenih držav sploh ne razumemo več, a izbire ne razumejo več niti premnogi Američani. Ameriška tragedija, je stanje stvari opisal David Remnick v New Yorkerju, z Donaldom Trumpom prihajajo mučna leta preizkušanja moči oziroma krhkosti ameriških institucij in demokracije scela.

Bolečina ni samo ameriška, na neki način vsi delimo ameriške sanje. Zrasli smo z Disneyjem, kavboji in indijanci, z Elvisom in Tomom Sawyerjem. Amerika ni samo imaginarij, moje zavetje meščanskega razreda je njen izum. Henry Ford je pred sto leti vedel, da so za to, da bodo ljudje kupovali avtomobile, najprej potrebne solidne plače, Franklin Delano Roosevelt je med veliko depresijo davke bank in multinacionalk pretočil v javne projekte. FDR kot eden najbolj prosvetljenih, transformacijskih predsednikov je iz Amerike naredil velesilo in ustvaril je čedalje obsežnejši srednji razred.

Čas vedno normalizira ekscese in tako bo tudi z Donaldom Trumpom. Ni pa mogoče normalizirati vulgarnosti, ki jih je bil izrekel, vsega sovraštva, napuha, amoralnosti, seksizma, rasizma, ksenofobije, mizoginije ... Ni mogoče pozabiti oponašanja fizično hendikepirane osebe ali besed o ženskah. Ko državljani izvolijo takšnega predsednika, je dovoljeno vse in še več. Kampanja je označila konec politične korektnosti do šibkejših, manjšin.

In vendar ni smiselno, da bi ga omalovaževali: njegova strategija je bila uspešna, njegova politična intuicija je sijajna. Hladni, preračunljivi demokratski političarki, predstavnici ancien regime, utelešenju samozadostnega establišmenta, se je postavil nasproti z močnim, čustvenim sloganom – fantazmo Trumpove Amerike. Znal je uloviti vso jezo, negotovost in frustracije, izkoristil je neskončne neenakosti, nagovoril je poražence globalizacije. Politični zemljevid zmage se je prekril z zemljevidom ekonomske in socialne bede. Za elito se je vsekakor končala neka doba, outsider je postal petinštirideseti predsednik Združenih držav. »Najbolj nepripravljeni predsednik v naši zgodovini,« kot je na povolilno jutro zapisal NYT, pomeni preizkus za odlični sistem zavor in ravnotežij, checks and balances. Institucije ameriške demokracije so močne, imajo varovalke, kljub vsemu bo imel stanovalec Bele hiše precej avtonomije: v obeh domovih kongresa imajo večino republikanci, obvladovali bodo tudi vrhovno sodišče, ena stranka bo dobila moč brez precedensa.

Francozi so imeli pet republik, Italijani dve, Američani samo eno, to je zavidanja vredna politična kontinuiteta, prihajajoči pa odkrito kaže, da mu ni mar za ustavo, ki je najpomembnejše lepilo ameriške družbe. Še več prezira namenja mednarodnim institucijam. Njegova zunanja politika bo v funkciji notranje politike, Amerika se ne počuti več odgovorne za mednarodno stabilnost.

Vprašanje ostaja, koliko drugačen bo predsednik od kandidata; ali bo 70-letnik, mimogrede, najstarejši od vseh, celo od Ronalda Reagana ob prvi prisegi, udejanjil predvolilne obljube. Njegova zunanjepolitična stališča so bila fluidna, neartikulirana, polna nasprotij. Pomnimo napovedi o »obsoletnem« Natu, ki ščiti države, za katere njegovo volilno telo ni niti slišalo, o »groznih« mednarodnih trgovinskih sporazumih, izstopu iz Nafte in Svetovne trgovinske organizacije, favoriziranju nacionalnih interesov pred globalnimi, protekcionizmu, zaničevanju multilateralizma. Načelo America First prevprašuje temelje globalne ureditve po letu 1945. Nacionalist Trump je prepričan, da se Združene države preveč angažirajo pri reševanju svetovnih problemov, pričakovati je veliko izolacionizma in malo intervencionizma. Prvi so mu čestitali tisti, ki stremijo k preurejanju geopolitičnih razmerij moči, avtoritarni voditelji od Rusije prek Bližnjega vzhoda do Kitajske si manejo roke, zmagovalec razkazuje simpatijo do močnih voditeljev, kakršen je Vladimir Putin, daje vtis, da mu bo ugajalo sklepanje dogovorov z njim. Tudi možnost imenovanja Newta Gingricha ali Johna Boltona za zunanjega ministra ni obetavna.

Evropa od Amerike vedno veliko pričakuje in negotovo je, kaj lahko pričakuje poslej. Če je bil problem s Hillary Clinton, da smo si živo predstavljali, kaj bo naredila, je Trumpov problem nevarnost neznanega, nezamisljivega. Evropa je domnevala, da bo dobila ameriško predsednico, zadnjo iz generacije, ki jo je definirala hladna vojna, ki pozna in ceni Evropo; zdaj se je tu znašel on, ki mu ni mar za nič.

Sedemindvajset let po padcu berlinskega zidu smo pred skokom v neznano. Nismo videli, da prihaja brexit, nismo videli, da zmaguje Trump. Dve veliki demokraciji, ameriška in britanska, pravi Adam Michnik, potiskata liberalni svet v zelo negotovo obdobje.