Velika nebeško prazna modrina

Čeprav mandatar še ni predstavil svoje vladne ekipe in pričakovanje javnosti zaradi njegovega molčečega suspenza narašča, se je, realno gledano, večina tistega, kar naj bi se v Sloveniji s Cerarjem novega zgodilo, v resnici že dogodilo. »That's all, folks!« Predstavitev vladne ekipe ne bo nikakršen politični klimaks, ampak bržkone uvod v politično sivino, iz katere se bo, če bomo imeli srečo, morda dolgoročno izcimil tudi kakšen koristen ukrep za nekoliko bolje urejeno življenje v Sloveniji. Ali pa tudi ne; nobenega razumnega razloga ni za prepričanje, da bi bili Cerarjevi ministri v čemerkoli pametnejši in boljši operativci kot njihovi predhodniki. Kot tudi ni razloga, da bi bili Cerarjevi poslanci, zbrani na hitro in z vseh vetrov, v povprečju kaj bolj moralni in etični od dosedanjih poslancev. Kdor torej v Cerarjevi politični zgodbi že sedaj ni opazil temeljne spremembe slovenskega političnega prostora, ga bo čakanje na »zaresne« spremembe, ki naj bi jih prinesel Cerar, razočaralo. V resnici se je skoraj vse, kar se je imelo v politiki zaradi Cerarja novega in dramatičnega zgoditi, že zgodilo.

In v resnici se je zgodilo veliko. S Cerarjevim prihodom na oblast smo doživeli nekakšen čudež, kakršnih v politiki skoraj ni. Oblast v državi je prevzel človek s tako neznatnimi materialnimi sredstvi, načrti in kadri, s katerimi normalno ni mogoče prevzeti niti vodenja majhne avtomehanične delavnice, kaj šele srednjega podjetja ali zavoda s par ducatov zaposlenih, na primer restavracije ali zdravstvenega doma. Tam namera, da nekdo od zunaj prevzame direktorsko mesto, spravi pokonci celo občino; in vse pomembne glave se začnejo stikati in organizirati protiudar, da se prevzem ne bi zgodil mimo usklajenih interesov vseh, ki so do tedaj imeli kaj zraven. Da ne govorim o prevzemu oblasti v večji organizaciji, na primer v bolnišnici, tovarni ali lokalni banki; tam se silne borbe in ofenzive z odmerjanjem moči in tehtanjem interesov navadno sprevržejo v nekajletne drame. Logično pa je, da so pri državah menjave oblasti še bolj kompleksne in povezane s tektonskimi družbenimi procesi, za katerimi praviloma stojijo milijarde gospodarskih in družbenih interesov. Novi oblastniki ne pričofotajo do vladnih palač sami, ampak jih praviloma tja odloži plimovanje kapitalskih milijard, kar je tudi edino prav. Življenje države je preresna stvar za hazarderske igre in v normalnih razmerah ni priporočljivo k oblasti pripustiti naključnih voditeljev, ki ne bi predhodno med zorenjem svoje voditeljske karizme vsaj nekaj let zbirali in percipirali interesov milijardnega gospodarskega in družbenega kapitala. Ki potem voditelju tudi opredeli vsebino vladanja, da lahko življenje nemoteno teče naprej. Demokracija ni norost, ampak naj bi bila izpopolnjena in bolje koordinirana oblika preživetja razvitih družb, zato družba, ki skače v vodo brez natančno odmerjene globine, prej tvega zlomljen vrat kot pospešen napredek.

Zato trdim, da smo v Sloveniji s Cerarjem že doživeli politični čudež in pričakovanja, da se zgodi še kaj večjega, niso umestna. Ne nazadnje je pred našimi očmi na oblast države prišel človek brez kapitalskega ozadja, ljudi, koordiniranih družbenih načrtov in celo brez neke konkretne politične vsebine. Slovenijo je dobil v roke hitreje in ceneje, kot bi potreboval za prevzem avtomehanične delavnice; celotna družba se mu je na poti do oblasti kar samodejno razmaknila, kot se je nekoč razmaknilo Rdeče morje, in ga spustila v vladno palačo. Posledično je zdaj celoten slovenski lobistični sistem zgrožen, vsi družbeni podsistemi pa z nejevero čakajo, kdaj in kako se jih bodo prvič dotaknili Cerarjevi amaterji, ki jih pravzaprav nihče niti ne pozna, niti ne ve, od kod naj bi se naenkrat vzeli; slednji pa po drugi strani mukoma, po sistemu površnih namigov in mnenj, nabirajo nekakšne kandidate za ministre in sekretarje, saj v svoji maloštevilnosti, osamljenosti in izoliranosti praktično nikogar od pomembnejših odločevalcev v globinah družbenih podsistemov niti ne poznajo.

Seveda bi ob lahkotnosti Cerarjevega prihoda na oblast lahko bil kot slovenski državljan celo užaljen zaradi cenenosti, s katero je mogoče naključnemu mimoidočemu dobiti oblast v moji lastni državi, od katere je v marsičem odvisno tudi moje življenje. Lahko bi celo pisal ogorčene lamentacije o Slovencih, ki smo se pripravljeni pravdati, pretepati in tudi ubijati za pol metra zemlje ob svoji parceli in ne bi neznancu prepustili niti svoje obrabljene metle, krmilo lastne države pa lahkotno prepustimo komurkoli, ki na volitvah slučajno pride mimo. Če je uspelo Cerarju z nekaj tisočaki za najem pisarne in zgodbo o 70 strokovnjakih v ozadju (kar je verjetno skupni seštevek udeležencev treh ali štirih kratkih sestankov, kjer se ljudje med sabo niti predstaviti niso utegnili, kaj šele delati vsebinske programe) in popolno improvizacijo pri iskanju kandidatov za poslance – potem me kot državljana skrbi, da bo na naslednjih volitvah nekdo najel PR-agencijo in »organiziral« neko podobno volilno improvizacijo in s tem dobil celo Slovenijo v štiriletni najem za vložek, ki bo manjši, kot bi za isto obdobje najel desetmetrsko jadrnico. Smo Slovenci res politično taki naivneži, da nas pred prevzemom celotne države varuje le nezainteresiranost tujcev za našo revno in nerentabilno gospodarstvo? Morda pa je v tem smisel tistega, kar oznanja Luka Mesec, čeprav me to ravno ne pomirja.

Ampak na tokratnih volitvah je vsaj očitno, da ni šlo toliko za dejanje Mira Cerarja, ampak za obupano dejanje slovenskega volivca. Cerarjeva zasluga je le v tem, da se je odločil in vložil tisti minimalen napor, da se je pojavil na volitvah in ponudil možnost, da izvolimo nekaj, kar je čim dalj od obstoječe politike. Cerar je volivcem omogočil homogen upor proti dosedanji politiki in volivci smo to izkoristili in iz neproduktivne politike naredili puščavo. Praznino. Ker so se ljudje pač naveličali ukvarjati s politiko kot kroničnim prepiranjem obsedenih nastopačev, ki so v preteklih dveh desetletjih v togotnosti medsebojnih borb zamudili vse razvojne strateške odločitve in prezrli vse nevarnosti, ki bi se jim morali kot družba izogniti – tega brezkoristnega človeškega lajanja volivec zaradi miru v svojem želodcu noče več slišati.

Ampak s tem, ko so ljudje v parlament izvolili same politične novince in amaterje, so hkrati opravili najpomembnejše dejanje za normaliziranje politike. Najboljša lastnost novih Cerarjevih in večine drugih parlamentarcev je, da so povsem naključno izbrani, običajni in zamenljivi ljudje. Z ničimer niso posebej zaslužili svojih nenadnih parlamentarnih služb, padle so jim z neba brez borb, brez konspirativnega tihotapljenja orožja, brez herojskih vojnih podvigov, brez tajnih sestankov, kovčkov denarja, Zidarjevih tovornjakov orožja, Pavčkovih parkirišč in drugih adrenalinskih podvigov. Nič namreč ne poveže ljudi bolj bolestno in trajneje kot skupni grehi in konspirativni adrenalin. Medsebojna obljuba molka pri dejanjih, ki so na robu ali prek roba. Skupni tihotapski adrenalin ustvari krvne brate za vse življenje, in to je pogreb za politiko, ki je nenehno tehtanje trenutnih družbenih interesov. V slovenski politiki so se dvajset let vlekli ljudje, ki so si zaradi skupnih tihotapskih in drugih tajnih zgodb bili nedoumljivo zvesti in privrženi – ali pa so se vsaj nedoumljivo bali drug drugega. Zato so logiko normalnih družbenih interesov nenehno ukrivljala nerazumljiva zavezništva, zaradi katerih nikoli ni šlo le za sedanjost, ampak je vsak hkrati zgrabil tudi debelo pajčevino nekih preteklih zgodb in povezav, skozi katere ni bilo nikoli mogoče zares priti do pogovora o trenutnih dejstvih.

Pri Cerarjevih novih politikih pa je najboljše to, da nimajo nikakršnih zaslug, ampak so svoje položaje zasedli na najbolj normalen človeški način - naključno, z malo sreče, z malo iznajdljivosti in pravega refleksa za pravočasne odločitve. In če se Cerarjevi zdaj prepirajo (in nedvomno se), kdo je bolj zvest in lojalen stranki, so njihovi prepiri enako malenkostni in po razmisleku tudi smešni, kot so prepiri dvojčkov o tem, kdo je prišel pet minut prej na svet in kdo ima zaradi tega več pravic.

Ljudska intuicija torej ni izvolila Cerarjevih zaradi njihove večje moralnosti, ampak zaradi nadomestljivosti. Cerarjevi so v prednosti le zaradi svoje globoke, nebeško prazne modrine, ki je v pajčevinasto prepredeni Sloveniji prava odrešitev. Trditi, da so Cerarjevi poslanci in politiki kaj bolj etični in moralni in pošteni, pa je neumnost; njihova edina prednost je, da so zamenljivi, brez velikih preteklih potez in navez. Človeški skratka. Revolucija trenutnega parlamenta je zgolj v praznini, odrešeni velikih in težkih zgodb, ki vlečejo repe iz preteklosti in motijo odločanje v sedanjosti. Kar ne pomeni, da ljudje, sploh politiki, niso zmožni takih zgodb zelo hitro navleči nase; to pa je odgovornost stranke, ki hoče preživeti več kot en mandat. Jankoviću ni uspelo, pri Cerarju bomo videli, ali je to v Sloveniji sploh mogoče. Kajti pri nas pravzaprav še nihče ni izračunal, kolikšen je rok pokvarljivosti politikov. Cerarjevi parlamentarci bodo morda objektivno izmerljiv test, ali je rok pokvarljivosti slovenskih politikov tako dolg, da se sploh lahko gremo demokracijo z volitvami na štiri leta. Ali pa bo treba celoten parlament spremeniti v veliko hladilnico za jajca in drugo hitro kvarljivo robo. ●