Tiskane izdaje
Prišli bodo. Pravzaprav so že v naših šolah – mali Albanci, Bosanci, Srbi, otroci staršev, ki so prišli s trebuhom za kruhom v Slovenijo, otroci, ki ne znajo jezika, mnogi ne razumejo niti besedice, izrečene v razredu. Nekateri so žrtve posmehovanja, ponižanja, izključevanja. Tako pač je. Pred nekaj tedni mi je obiskovalec rekel približno to: »Ko sem bral vašo knjigo o šolanju otrok beguncev iz Bosne v Sloveniji, sem se spomnil, da je v moj razred prišel otrok begunec. Kako smo ga zasmehovali! Upam, da mu to ni pustilo kakih hujših posledic. Danes mi je težko zaradi tega. Rad bi ga srečal in se mu opravičil.«
Zdaj bodo prišli še bolj drugačni, s še bolj drugačnimi navadami. Prihajajo ljudje, zoper katere uprizarjajo protestne shode, da se ne bi naselili v naši občini. Zoper prišleke izdajajo nezakonite odločitve o tem, da bodo lahko vstopili v vrtce in šole šele tedaj, ko se bodo naučili slovensko.
Na ravni ustreznega ministrstva in drugih institucij razmišljajo o tem, kako organizirati šolanje beguncev iz Sirije in Iraka. Vendar dobra volja ministrstva in drugih vodilnih institucij in uradna določila o šolanju otrok beguncev niso zagotovila za dober sprejem otrok v razredne skupnosti. Potrebna je priprava otrok in nekatere šole so se iz lastnega vzgiba že začele pripravljati na to.
Pa ne gre le za odnos do otrok beguncev. Njihov prihod, njihova navzočnost v razredu je lahko velika učna ura človečnosti, solidarnosti in prosocialnega vedenja pa tudi priprava otrok na življenje v večkulturnih skupnostih.
O empatiji in prosocialnem vedenju
Ob vstopu otrok beguncev v naše šole si kot nešolski človek lahko dovolim razkošje razmišljanja o empatiji, solidarnosti, prosocialnem vedenju, ki so lepila socialnega tkiva in omogočajo preživetje skupine, skupnosti, vrste ...
Pravijo, da je empatija zmožnost videti z očmi drugega, slišati z ušesi drugega, čutiti s srcem drugega. To je sposobnost vstopiti v čevlje drugih, podoživljati in razumeti njihova čustva in vedenje. Empatija postane koristna za drugo osebo, ko jo ta zazna.
Prosocialno vedenje označuje odzivanje, delovanje na podlagi lastne prostovoljne odločitve, ki je usmerjeno v pomoč ali dobro drugega, skupine ali širše skupnosti. Pomeni pomagati, deliti, se izpostaviti, včasih tudi ogroziti samega sebe ali škodovati sebi.
Prosocialno vedenje ni le koristno drugemu in skupnosti. Izboljšuje tudi dobro počutje in vzbuja pozitivna čustva pri storilcu. Znan je rek: »S tem, da pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi in izboljšujemo lastno življenje.« Poleg socialnih nagrad, kot sta hvaležnost drugega in spoštovanje v okolju, obstajajo še notranje nagrade. Danes vemo, da se ob prosocialnem vedenju sprožajo nevrotransmiterji, ki povzročajo dobro počutje.
Razširjeno mnenje je, da medčloveške odnose siromašijo, slabšajo, ogrožajo okoliščine življenja sedanjega časa in neoliberalne vrednote. To se odraža tudi v tekmovalnem ozračju mnogih šol. Razumljivo, saj je šolski sistem del družbenega sistema.
Otrok in prosocialno vedenje
Pri posameznem otroku izhaja prosocialno vedenje iz njegove biologije, procesa socialnega učenja, izkušenj in vplivov, ki jim je izpostavljen, lastnih moralnih norm ter moralnih standardov in pravil njegovih ožjih in širših življenjskih okolij (družina, šola, skupine, v katere je vključen, skupnost ...).
Za otroka ima prosocialno vedenje večkratne koristi. Otroci s prosocialnim vedenjem so bolj uspešni v šoli, bolj priljubljeni med vrstniki, prevzemajo vodilne vloge. Toda dobrota je lahko tudi sirota. So okolja, v katerih tako prevladujejo vrednote in cilji tekmovalnosti in tolerantnosti za brezobzirno in slabo, da so otroci, ki izkazujejo prosocialno vedenje, smešni in zasmehovani ali celo moteči, ker s svojim vedenjem opozarjajo na drugačen splet vrednot. In žal je vedenje lahko prosocialno v okviru lastne skupine, hkrati pa antisocialno do tistega, ki ni »naš«.
Slabe izkušnje v medosebnih odnosih, socialna izolacija ali izključenost, ki traja dlje časa, lahko pripeljejo pri otroku do apatije in zloma motivacije za dobre odnose z drugimi. Na drugi strani pa doživetje nasilja in antisocialnega vedenja lahko pušča trajne sledi v otrokovi duševnosti. Znane so posledice doživetij pri otrocih, ki so doživeli vojno ali družinsko nasilje. Travmatske izkušnje pri mnogih povzročajo sledi v strukturi možganov, ki se odražajo tudi v socialnem vedenju. Največkrat predstavljen primer, kako zlo prizadeva duševno zdravje otrok, je vrstniško preganjanje. Ena najbolj obsežnih študij o poznih posledicah vrstniškega preganjanja kaže, da je ogroženost glede psihiatričnih motenj v odrasli dobi pri otrocih, ki so bili preganjani, v primerjavi s kontrolno skupino dvakrat večja.
Kaj vpliva na prosocialno vedenje?
Biološki vplivi se kažejo v temperamentu, ki sodoloča večjo ali manjšo sociabilnost, občutljivost za drugega, v načinu razmišljanja, od katerega je odvisno dojemanje sveta. Sodobna nevroznanost odpira uvid v biološke osnove čustev in socialnega vedenja. Vendar nam vsa znanost o možganih še vedno ne omogoča celostnega razumevanja človekovega socialnega vedenja.
Ko govorimo o vzgoji, o socializaciji, vedno na prvem mestu poudarjamo pomen družine. Otrok, ki odrašča v altruističnem okolju, bo bolj verjetno razvil altruistične namere in vzorce. Takšno okolje zagotavlja priložnosti za prosocialno vedenje in socialne nagrade zanj, možnosti učenja socialno odgovornega vedenja po vzoru. Ob tem pa velja opozoriti, da se v sodobni družbi vpliv družine na vzgojo manjša, veča pa se vplivnost vrednot in vzorov, s katerimi se otrok srečuje v zunajdružinski stvarnosti in s katerimi je bombardiran v medijih in na spletu.
Osebna izkušnja je velika učiteljica. Lahko pokaže, da je vredno biti dober ali da se bolj splača prizadevanje za lastne koristi.
Družbena dogajanja in ideologije sodoločajo vrednote, ki jih bomo – tako otroci kot odrasli – izbrali ali pa nam jih bo okolje vsililo kot vodila našega socialnega vedenja. Pred kratkim mi je mama pubertetnika povedala, da sta se dogovorila, da ponudita v svojem domu bivališče kakemu mladostniku iz Sirije. Potem pa je fant nekega dne začel mamo prepričevati, da raje ne bi, ker so begunci lahko nevarni. To se je zgodilo v kraju v Sloveniji, v katerem je močna protibegunska propaganda.
Prosocialno vedenje in šola
Psihosocialna klima in etos šole sooblikujeta odnose in socialno vedenje učencev. Žal šolski sistem ne izkorišča dovolj velikih možnosti za pozitivno socializacijo. V mnogih slovenskih šolah veliko vlagajo v razvijanje prosocialnega vedenja otrok, vendar je to bolj posledica prizadevanj pedagoških delavcev posamične šole kot sistemski pristop. A v sodobni pedagogiki in šolski psihologiji narašča zanimanje za razvijanje prosocialnega vedenja v okviru šole. To je na primer visoka prioriteta sedanjih pobud za reformo šolskega sistema v ZDA.
Prosocialno vedenje je v šoli premalo prepoznano in nagrajevano. Mnogi otroci, ki niso uspešni učenci, imajo veliko empatije in sposobnosti za izkazovanje tovrstnega vedenja. Vendar to ni cenjeno in ne najde ustreznega mesta v vrednotenju otrok, četudi je v sodobnem svetu sposobnost vzpostavljanja dobrih odnosov in sodelovanja vse bolj iskana in cenjena vrednota. Ne toliko iz človekoljubja – bolj zato, ker prispeva k sinergijam in izboljšuje delovno učinkovitost
Med pridobitvami zgodnjega vključevanja otrok v prosocialno prostovoljno delo v okviru šol navajajo naslednje: otroci se naučijo skrbeti za druge in prevzemati odgovornost zanje, njihova vpetost v skupnost se veča; izboljšata se njihova samopodoba in splošna motivacija za pozitivne dejavnosti in samostojnost; izboljšanje šolskega uspeha; bolje so pripravljeni na državljanske odgovornosti ... Otroci dobijo izkušnje, da lahko s svojim delovanjem vplivajo, da lahko nekaj spremenijo. Dejavni, odgovorni in za dobro drugih v skupnosti angažirani otroci in mladi, ki so ponotranjili vrednote solidarnosti že v osnovni šoli, običajno takšna stališča in vzorce vedenja obdržijo tudi kot odrasli. Prispevajo k tkanju socialne mreže, ki povezuje ljudi tudi onkraj družinskih vezi v širšo mrežo.
Ko v pedagoški literaturi priporočajo, da naj bi šole v svoj kurikulum vključile tudi razvijanje čustvene in socialne inteligentnosti, je v skladu s filozofijo in vrednotami našega časa pogosto poudarjena predvsem korist za individualno socialno in delovno uspešnost. V utemeljitvah navajajo, da so otroci, ki jih šola opremlja zgolj z akademskim znanjem, slabo pripravljeni na izzive, s katerimi se bodo srečevali. Navajajo raziskave, ki so pokazale, da sta čustvena in socialna inteligentnost najboljša napovednika uspešnosti v odrasli dobi, boljša kot kateri koli drugi napovednik. Bogatenje kurikuluma s psihosocialno razsežnostjo je predvsem usmerjeno k razvijanju individualne socialne in delovne uspešnosti.
Učenje o duševnosti in psihosocialnem v okviru šole je predvsem osredotočeno na otrokov jaz. Razvijamo samopodobo, samozavest, samozaupanje, samoupravljanje, samokontrolo, svetujemo: moraš znati imeti rad sebe, moraš znaš reči ne, otroke učimo asertivnosti, socialnih veščin, ki omogočajo dobro in uspešno delovanje. Vse se pretežno vrti okrog sebe. Nekoč, ko so mlade nadobudne psihologinje na seminarju v Turčiji širile to filozofijo med sirske begunce, je vstala begunka in rekla: »To niso naše vrednote. Naše vrednote so povezanost s skupnostjo.« No, tako daleč Evropejci še nismo ali – več nismo.
Obstaja niz strategij, kako vzpodbujati in razvijati prosocialno vedenje učencev. Mednje sodijo učenje z delovanjem (learning by doing) – v to je vključeno prostovoljno delo, vključevanje različnosti in različnih; razvijanje državljanske participacije in seveda razvijanje kompetenc in znanja oseb, ki socializirajo otroke (učiteljev, staršev …) o otrokovem čustvenem, socialnem in moralnem razvoju. Otroci se učijo od vrstnikov. Vrstniki so lahko vrstnikom odlični učitelji pri osveščanju o empatiji in vzgled za razvijanje prosocialnega vedenja. K tovrstnemu vedenju prispeva socialno nagrajevanje altruističnega vedenja, in ne zgolj kaznovanje nezaželenega vedenja. Mislim, da je najpomembnejša socialna klima, etos šole in razreda – sporočila, izkušnje, ki se pretakajo skozi vedenje in odnose v razredu in šoli.
Nazaj k tem, ki prihajajo
Med priprave na sprejem otrok beguncev v naše šole sodi poleg organizacijskih in pedagoških priprav tudi razmislek o vzpodbujanju pomoči in prijaznosti sošolcev in učiteljev do novega člana razredne skupnosti. Njegov prihod je priložnost za vzgojo za prosocialno vedenje učencev. Prizadevanje za razvijanje psiholoških znanj in spoznanj pri učencih se lahko obogati, spremeni iz v »jaz« usmerjene v vsebine in programe, usmerjene na drugega in skupnost.
Kar zadeva priprave na sprejem otrok beguncev – učitelji in šolski svetovalni delavci vedo o tem več kot jaz. Tudi učenci so lahko zelo domiselni. Zelo koristno je omogočiti izmenjavo izkušenj med šolami o tem, kako sprejeti priseljenca iz Sirije, kako mu olajšati vključevanje.
Predstavljam le nekaj svojih izkušenj z otroki begunci iz Bosne in Hercegovine. Morda bo katera lahko koristna v sedanjem dogajanju. Med strategijami so predvsem informiranje učencev, pogovor o tem, kaj so begunci in njihove družine doživeli, kako se počutijo otroci, ki pridejo v razred. Koristno je, če otroci sami iščejo informacije o beguncih – vprašajo dedka ali babico, ali so bili begunci, pregnanci. Skupna razredna razmišljanja o tem, kako lahko olajšamo vključevanje otroka begunca v razredno skupnost, pomeni, da otroci postanejo načrtovalci pomoči otroku in se ob tem poistovetijo z izdelanim načrtom. Koristni so praktični nasveti učiteljev, kako lahko sošolcu pomagajo.
Med priprave gotovo sodi tudi pogovor s starši. Mislim, da je dobro, če zvedo nekaj o novem sošolcu svojega otroka – od kod prihaja, o njegovi družinski situaciji, o njegovih interesih in težavah pri učenju in vključevanju. Tako bo pri starših manj sumničenja in strahu. Starši novega učenca se lahko predstavijo staršem drugih učencev na roditeljskem sestanku.
Proces učenja in vključevanja otroka v novo okolje bo močno olajšan, če šola aktivira vire pomoči v okviru šole. Sošolci in starejši učenci lahko pomagajo pri učenju jezika, šolske snovi, napisanih in nenapisanih pravil vedenja, imajo posredniško vlogo pri vključevanju v razne obšolske in interesne dejavnosti. Vendar novi učenec naj ne bo le prejemnik pomoči. Takoj naj tudi sam začne dajati nekaj razredu. Učitelj lahko ustvari priložnost in vzpodbudi novega učenca, da kaj nauči sošolce – morda nekaj arabskih besed, pravljico, predstavi svojo državo, pove, kako je biti otrok begunec. Otrok begunec se lahko vključi v interesne skupine in prostovoljno delo.
Morda lahko v knjižnici naredijo seznam knjig o otrocih beguncih in migrantih, nabavijo videofilme o njih in si jih ogledajo na sestanku razredne skupnosti.
V Sloveniji imamo modele dobrih praks pomoči otrokom z učnimi težavami in priseljenim otrokom na šolah. Veliko pomoči prejmejo priseljenci tudi v okviru nevladnih organizacij; naj omenim le delovanje nevladnih organizacij v Novem mestu in Ljubljani.
* * *
Kot otroška psihiatrinja opozarjam, da lahko šola ogromno stori ne le za vključevanje otrok beguncev v skupnost slovenskih otrok in učni proces, temveč tudi za njihovo psihično okrevanje od izgub in travmatskih doživetij.
In še sklepna misel: otroci begunci v slovenskih šolah niso le skrb ministrstva in zavoda za šolstvo, njihove usode ne določajo le okrožnice in akti. So zadeva človečnosti ravnatelja, učiteljev, šolskih svetovalnih delavcev, učencev in njihovih staršev. Šola je za otroke begunce predstavnik države gostiteljice. Od tega, kako bodo ravnali z njimi v šoli, kakšne odnose bodo razvili, sta odvisni njihovo videnje Slovenije in Slovencev in njihovo vedenje v Sloveniji in drugod. Dober sprejem in dobri odnosi z otrokom beguncem so investicija za prihodnost – za našo skupnost in za to, kako bo otrok begunec videl človeštvo, kako bo deloval in sodeloval z ljudmi.
***
Anica Mikuš Kos je predsednica
