Vis, zatočišče za Tita in ribe

Ja, vse prej ali slej konča pod vodo. Na Zemlji je 70 odstotkov površine, bogvedi koliko se je skriva še v drobovju planeta. Evropa, Jupitrov satelit, ki ga je prvi ugledal naš prijatelj Galilei, je v celoti ukleščena v led, pod njim pa naj bi se skrivali stokilometrski oceani. In morda življenje. Voda je v vesolju, kolikor nam ga je uspelo raziskati, vseprisotna – in je pravzaprav še vedno nekaj zagonetnega. Znamo jo razstaviti (H2O) na vodik in kisik, nikakor pa se še nismo dokopali do nasprotnega postopka – sestaviti jo.

Tudi Mount Everest in z njim Himalaja se bosta prej ali slej razkrojila pod vodo nekaterega prihodnjega oceana. Nastalo pa bo novo gorovje, morda celo na Dolenjskem ali v Prekmurju.

Pod vodo konča marsikaj, nazadnje ladja Vis, ki so jo naši ljubi sosedje potunkali na dno nekje pred Kamenjakom, kjer naj bi bila zatočišče za ribe in torej vaba za potapljače. To je morda celo smiselno; v New Yorku niso vedeli, kam bi z odsluženimi vagoni podzemne železnice, zato so jih očistili vse za okolje nevarne nesnage in jih potopili nekje pred mestom. Z drugimi besedami, naredili so nekakšen podvodni greben, greben iz lego kock v primerjavi s tistim na vzhodni obali Avstralije, ampak vse skupaj se zdi razumno, ker so tamkaj pač precejšnje globine. Ribe gotovo že žurirajo.

Na ladjo, pravzaprav ladjico Vis imam lep spomin. Nekega dne smo se časnikarski pomembneži iz Beograda – na povabilo jugoslovanske vojaške mornarice – znašli v Splitu in v tedaj osrednjem oporišču – Lori. Ni bilo kaj dosti videti, nekje ob strani je do skrajnosti zanemarjen in izropan tičal Titov Galeb, potem nekaj nepomembnih oskrbovalnih ladij, v središču pa topovnjače in torpedni čolni ruske proizvodnje. Pozneje smo ugotovili, da gredo mnogo hitreje od tistih topovnjač, ki so bile domnevno domače proizvodnje.

Lepo, proti Visu smo krenili z dvema topovnjačama in s torpednim čolnom, ki je za seboj puščal desetmetrski vodni slap. Divje. Pozneje so nam povedali, da so naš obisk na Visu izkoristili za hitro »vežbo«, česar se pravzaprav ni dalo povsem razumeti, saj se treh vzporedno in občasno prekrižajočih se plovil ne da videti ravno kot pomorsko vajo.

Admiral Tihomil Vilović, šef celotne mornarice, mi je pozneje prišepnil, da so s to »vajo« privarčevali veliko goriva. Ki ga nimajo. Že tedaj je bila vojska v stiski. Ko se to zgodi, je kajpak v stiski tudi njena država. Vojska – tudi slovenska – ni ravno nekaj, s čimer bi se bilo treba krancljati, ampak izkušnje govorijo, da brez nje preprosto ne gre. Brez lastne vojske (vojaške moči) ni celovite politike, ki bi integrirala notranjo in zunanjo politiko – česar Janša in Cerar seveda nista sposobna doumeti. Za prvega je vojska prioritetno neke vrste osebna straža, Cerar pa sploh ne ve, kaj naj bi to bilo.

Vrnimo se na Vis. Tam so nam razkazali podzemna zaklonišča, tanke, amfibije, topove dolgega dosega in podobno ropotijo. Skratka, s topovi je bilo mogoče s te strateške točke, »nepotopljive letalonosilke«, obvladovati ves osrednji Jadran do italijanske obale. Ko so hoteli prikazati, kako hitro lahko topovi zamenjajo položaje, sta se dva vlečna tovornjaka zaletela, ampak to smo nekako spregledali.

Na ladji Vis, ki se je proti Splitu prebijala z naravnost »potrpežljivo« hitrostjo, sem zagrešil še eno svojih neumnosti. Ker sem bil prvi v nekakšnem manjšem salonu, sem se usedel na osrednji, najboljši sedež. Kdor si prilasti moj, admiralski stol, mora plačati pijačo za vse! je odredil Vilović. To mi je bilo na srečo kasneje oproščeno. Plovba proti Splitu ni bila kot formula 1 s topovnjačami in torpedovkami, ampak zelo upočasnjeno pozibavanje in cincanje, ki je trajalo tri ure, morda še več.

No, je rekel Vilović, zakaj smo vam na Visu pokazali tanke, topove in vse tisto orožje, ki že na prvi pogled ne sodi na tako majhen otok.

Tišina. Potem pa jaz z admiralskega stola: To gotovo pomeni, da prihodnja jugoslovanska vlada ne bo bežala v London, ampak kar na Vis? Kjer je nedavno tega, v prejšnji vojni, letoval Maršal. Spet tišina, potem pa si je prvi upal na glas zasmejati admiral, ki je bil pred tem med drugim Titov adjutant. Mimogrede, njegove besede: Veste, mi to ladjo uporabljamo kar tako, ker je mornarica majhna in pač potrebujemo poveljniško plovilo. Če bi se kot admiral izkrcal iz gumijastega čolna – kajpak z admiralsko zastavo –, bi to nasprotnik vsekakor spoštoval. Tudi pri bojevanju so neka pravila. In etika.

No, Hrvati s potopitvijo Visa pred Kamenjakom verjetno niso naredili ničesar hudega, so pa zagotovo malce razgibali zavest, da je v tem delčku Mediterana treba ravnati zelo odgovorno. Vis, na katerem sva pila viski z Vilovićem, gotovo sploh ni problem, zelo verjetno so Hrvati »potapljanje« izvedli profesionalno. Je pa s temi rečmi tako, kot pravi angleški biolog Gordon Rattray Taylor: »Dajte bakterije v epruveto, s hrano in kisikom, pa bodo rasle kakor za stavo; vsakih nekaj minut se bo njihovo število podvojilo in kmalu bomo s prostim očesom videli kepico.«

Takšno »kepico« se da vsak dan videti v Tržaškem zalivu, kjer tudi do deset tankerjev čaka, da jih bodo »olajšali«; ali pa so v zalivu preprosto kot najcenejša skladišča. Pokojni kapitan Marco Sulli - Sulčič s Fare pri Gorici, starosta vse Chevronove flote z največjimi tankerji na svetu, mi je pravil, kako počasi so s petstotisočtonskim tankerjem pluli čez Atlantik – ker se je nafta prodajala že na morju, sicer jo je bilo treba nekako zasidrati in »uskladiščiti«.

Vis pred Kamenjakom torej le stežka prepoznamo kot nekaj ekološko spornega, je pa lahko slovenski politiki kot opozorilo, da vsaka ladja prej ali slej konča pod vodo. Ali pa v razrezu, če se komu to splača. In to se kajpak lahko zgodi tudi politiki, če ne doume simbolnega sporočila potopljene admiralske ladje. Vis – skupaj s tisto minimalno floto jugomornarice – je bil simbol razkrajajočih se oboroženih sil in s tem države, pri sosednjem pomolu privezani Galeb pa bi lahko povedal marsikaj, kako je po Titovih žurkah in feštah vse odplavalo k hudiču. Kot v Bermudski trikotnik, Sargaško morje, kjer menda tava na desetine plovil brez posadke.

Politikom v Sloveniji voda še ni segla tako visoko, da bi doumeli, kako nevarno znamenje je najprej materialno, potem pa verjetno tudi politično razpadanje vojske. In policije. In drugih »sistemov«. Ko se to nekega dne začne zares, ne bo pomagalo več niti sto izrednih sej državnega zbora, da o »vrhovnem poveljniku« niti ne govorimo.

Tu ne gre več za to, koliko BDP namenimo za vojsko in kako všeč smo Natu; gre za državniško »filozofijo« in držo, ki mora biti prav tako trdna kot pri vsakem posamezniku v njegovi zasebnosti. Tu se seveda moramo vprašati, kaj je nova politična generacija naredila v minulih petindvajsetih letih, da smo praktično ob vse stebre državnosti – vojsko, stavkajočo policijo, kmalu nam bodo prodali vodne vire, banke itd.

Slovenskega Visa se po naših predpisih ne da potopiti, lahko se ga samo pošlje v razrez. In še nekaj: naša vlada se v sili nima kam umakniti, razen na Blejski otok, kjer pa Vatikan menda že gradi helikoptersko bazo.