Tiskane izdaje
Da je voda vir življenja, morda zveni obrabljeno, zato pa ta stavek zelo dobro razumejo in izkušajo ne le na sušnih območjih, ampak tudi marsikje, kjer je vode dovolj. Da je voda vir življenja in je življenje vir bogastva, se zavedajo korporacije, ki z vodo ustvarjajo ogromne dobičke.
Največja proizvajalka hrane in pijač na svetu je multinacionalka Nestlé. Njenega delovanja sta se v filmu Ustekleničeno življenje lotila Švicarja, raziskovalni novinar Res Gehriger in režiser Urs Schnell.
Milijarda svetovnega prebivalstva nima dostopa do pitne vode. Umazana voda je eden glavnih virov obolenj, zaradi nje na leto umre več otrok kot zaradi aidsa, malarije, prometnih nesreč in vojn skupaj. Da je vodna kriza največja ekološka in človeška grožnja, opozarja Kanadčanka Maude Barlow, soustanoviteljica Blue Planet Project, ki si v mednarodnem merilu prizadeva za uveljavitev človekove pravice do vode. Pred štirimi leti je generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo o človekovi pravici do vode, ki poleg vode, namenjene pitju, kuhanju in uporabi v gospodinjstvu, vključuje sanitarno vodo. Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije potrebuje posameznik za zadostitev najosnovnejših dnevnih življenjskih potreb od 50 do 100 litrov vode. Medtem ko je v večini evropskih držav ta poraba med 200 in 300 litri, se sedmina svetovnega prebivalstva dnevno prebija s petimi litri oporečne vode na osebo.
Ekonomist Peter Brabeck, ki se je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja pridružil podjetju Nestlé, je zasnoval edinstveno politiko upravljanja blagovnih znamk, do pred nekaj let, med snemanjem dokumentarca Ustekleničeno življenje (produkcija DokLab, 2012), pa je bil predsednik družbe Nestlé. Brabeck, ki je desetletja v javnosti igral vlogo globalnega ambasadorja vode, je v enem od javnih nastopov izjavil, da glede privatizacije vode obstajata dve rešitvi oziroma stališči: prvo, ekstremno, ki ga podpirajo nevladne organizacije, je, da je voda deklarirana kot javna pravica in da ima vsakdo pravico dostopa do vode; glede na drugo stališče, ki ga je zavzel tudi sam, pa je voda živilo, kot vsako drugo živilo pa mora na trgu imeti ceno. Na 6. mednarodnem forumu o človekovih pravicah leta 2009 v Luzernu je Brabeckova navzočnost sprožila proteste, predstavniki švicarske delavske zveze so očitali Nestléju, da krši človekove pravice, zaradi česar Brabeck na forumu nima kaj iskati.
V duhu Brabecka, ki je poudarjal, da je voda ključna za nadaljnjo rast Nestléja in zadostitev potreb potrošnikov po svetu, spletna stran Nestlé vsebuje izrazje, kot je zdravje in dobro počutje, trajnostni razvoj, družbena odgovornost in ustvarjanje skupne vrednosti. Nestlé financira humanitarne projekte, med drugim je pomagal Haitiju po potresu, njegovo sodelovanje v družbenih ter okoljskih projektih pa obsega različne programe, od »vlažnega projekta« – WET Project (Water Education for Teachers), s katerim izobražuje lokalne skupnosti o pomenu vode in njeni uporabi, ki bi zagotavljala trajnostno prihodnost, do recikliranja PET-plastenk.
Ko sta se pred leti Res Gehriger in Urs Schnell lotila dokumentarca, je bil na spletni strani korporacije kot primer dobre prakse predstavljen begunski center Kebribeyah, v katerem je tedaj živelo 20.000 beguncev, ki so se v center na jugovzhodu Etiopije zatekli pred vojno v Somaliji. Tam je Nestlé v sodelovanju z visokim komisariatom ZN za begunce (UNHCR) leta 2004 postavil vodovodni sistem in po predstavitvi na spletu naj bi ga v duhu dolgoročnosti in trajnosti še zmerom financiral. Toda v Kebribeyahu je filmska ekipa naletela na zanemarjen vodovod, ki ga zaradi velike vsebnosti železa v podzemni vodi načenja korozija, po besedah tamkajšnjega projektnega pooblaščenca pa se Nestlé tam ni pojavil od leta 2005, tako da je sistem zgolj za silo deloval s podporo neprofitne organizacije Saint-Lazare. »Vodne korporacije so pogosto tarča kritik, zato humanitarne projekte uporabljajo kot marketinško orodje, s katerim si 'osvežijo' javno podobo, tovrstnih projektov nikdar ne podprejo iz humanitarnih razlogov, temveč vselej zaradi dobička,« komentira Maude Barlow.
Švicarski cunami
Po vrnitvi iz Etiopije je Res Gehriger zaprosil Nestlé za pogovor in vodja stikov z javnostjo mu je predlagal srečanje v dragi restavraciji v Baslu. Tako prošnjo za intervju z Brabeckom kot odgovore na vprašanja o poslovanju Nestléja z vodo je predstavnik korporacije zavrnil, češ da bi bil to napačen film v napačnem času. Obenem je novinarju predlagal snemanje dokumentarnega filma o vodi in kmetijstvu, ki bi ga bil Nestlé pripravljen financirati. Kar zadeva ostalo, bodo Gehrigerju in njegovi ekipi vrata korporacije zaprta. Srečanje z vodjo stikov z javnostjo je bilo prvo in zadnje, za Gehrigerja in ekipo so vrata Nestléja ostala trdno zaprta od Švice, Maina do Pakistana.
Henri Nestlé, sicer najbolj znan kot pionirski proizvajalec mleka v prahu za dojenčke, je sredi 19. stoletja v mestu Vevey na severni obali Ženevskega jezera ustanovil polnilnico vode in jo prodajal lokalnim restavracijam, preostanek vode, ki jo je uporabljal za lastne potrebe, vključno z zalivanjem velikih vrtov, pa je doniral someščanom in v Veveyju namestil javno pipo. Stoletje kasneje je podjetje Nestlé pridobilo delež v francoski družbi Société générale des eaux minérales de Vittel in z vodo Vittel vstopilo v poslovni svet ustekleničene vode. Sredi sedemdesetih let 20. stoletja se je francoski družbi Perrier, tedaj vodilnemu svetovnemu proizvajalcu ustekleničene vode, uspelo zavihteti na ameriški trg, voda v zelenih steklenicah v obliki solze pa je postala alternativa sladkim pijačam in priljubljena predvsem med mladimi urbanimi Američani, ki so sledili zdravemu življenjskemu slogu. Industrija ustekleničene vode je začela razpirati krila in konec osemdesetih let sta si tedanja predsednik družbe Nestlé Helmut Maucher in vodja trženja Peter Brabeck zastavila cilj, da bo Nestlé postal vodilni proizvajalec vode na svetu. Nestlé je prevzel Perrier in San Pellegrino ter začel postavljati vodne črpalke zunaj Evrope, eno njegovih največjih črpališč je postala severovzhodna ameriška država Maine, v kateri polni v ZDA najpopularnejšo ustekleničeno vodo Poland Spring.
Nestlé, največji svetovni proizvajalec hrane in pijač, s prodajo ustekleničene vode na leto zasluži 10 milijard švicarskih frankov. Po svetu zaposluje četrt milijona delavcev, obožujejo ga veliki in mali vlagatelji, od prehrane in pijače pa se čedalje močneje ozira h kozmetični industriji; med drugim je polovični lastnik L'Oréala in od letos nadzoruje svetovni trg z botoksom in drugimi obraznimi polnili. Nestlé ima več kot 70 svetovnih blagovnih znamk ustekleničene vode, ki merijo na različne družbene skupine. Medtem ko mineralna trojka Perrier, San Pelegrino in Vittel nagovarja potrošnike z večjo kupno močjo, je Pure Life – Čisto življenje – konfekcijska izvedba ustekleničene vode. Vodo blagovne znamke Pure Life črpajo v 27 državah na petih kontinentih in jo najprej očistijo mineralov, nato pa ji »vrnejo« mineralno mešanico po Nestléjevem receptu. Pure Life je najbolj prodajana voda na svetu in kjerkoli je načrpana, ima isti okus in sestavo.
Pravica največje črpalke
Severovzhodna ameriška zvezna država Maine slovi po neokrnjeni naravi in velikih vodnih zalogah. Dokumentarec predstavi dve zgodbi lokalnih skupnosti, ki so se uprle Nestléju, ki je zalomastil v Maine pred 20 leti in kjer njegovi hidrologi nenehno iščejo nove, čim bolj kakovostne vodne vire. V Fryeburgu korporacija na dan načrpa milijon litrov vode in jo trži pod imenom Poland Spring. Mestece s 3500 prebivalci na leto prevozi več deset tisoč vodnih cistern, za eno cisterno s 30.000 litri vode Nestlé plača lastniku zemljišča 10 dolarjev, nato pa taisto vodo kot ustekleničeno proda za 50.000 dolarjev. Poland Spring, podzemna izvirska voda, ki nosi ime po tamkajšnjem že davno skoraj povsem presahlem izviru in polnilnici s konca 19. stoletja, je dejansko voda, ki se pretaka po fryeburškem vodovodnem sistemu.
Ameriška zakonodaja ni enotna glede črpanja vodnih virov in razlike v zakonodaji ter njene nejasnosti in šibkosti izkoriščajo korporacije. Po novinarjevih besedah se podobno dogaja na jugu ZDA, kjer črpajo nafto in druge naravne vire. Nestlé se je naslonil na star zakon o pravici največje črpalke, ki lastniku zemljišča dovoljuje neomejeno črpanje vode – s posedovanjem zemljišča poseduješ vse, kar je na njem, v njem in pod njim – in ki je bil pisan na kožo kmetom, da so lahko črpali vodo za lastne potrebe. Medtem ko je zemeljsko površino mogoče lastniško zamejiti, so vodni izviri del sistema, kar pomeni, da brutalno izkoriščanje določenih virov vpliva na druge; Nestlé v Mainu na leto načrpa toliko vode, kot jo uporabi celoten poljedelski sektor v Mainu – več kot 3,5 milijarde litrov, poleg tega prevozi vodnih cistern 24 ur na dan obremenjujejo tamkajšnje okolje. Nekateri prebivalci, zlasti lokalni oblastniki, so se prihoda korporacije razveselili, njen prihod je odprl nekaj delovnih mest, kot dobri sosed pa je Nestlé med drugim obnovil dotrajano šolsko igrišče, podprl gasilsko društvo in v šolah organiziral izobraževalni projekt WET o trajnostnem pristopu do vodnih virov.
Ko je korporacija hotela postaviti še drugo črpalno postajo, se je lokalno prebivalstvo, ki je bilo z navzočnostjo korporacije vse manj zadovoljno, temu uprlo, korporacija pa je proti njim vložila tožbo. »Nestlé je vodni plenilec,« pravi Maude Barlow, »ne zanima ga trajnostna uporaba podzemnih vod, izvirov in rek. Vodne korporacije se do vodnih virov obnašajo kot do zlatokopov. Pridejo in zavrtajo, ko vir presahne, pa gredo drugam.« Prebivalci Fryeburga so na sodišču izgubili boj in Nestlé je postavil še eno črpalno postajo, nasprotno pa je uspelo zmagati prebivalcem v mestecih Shapleigh in Newfield v tamkajšnjem nacionalnem parku, kjer je korporacija z dovoljenjem državnega oddelka za rečne ribe in divjad postavila 18 opazovalnih vrtin za testiranje kakovosti vode. Tamkajšnji odpor je vodila skupina žensk, a v nasprotju s Fryeburgom se civilna družba ni zanašala na lokalni regulativni odlok, ki zgolj usmerja, kaj in do katere mere lahko v določenem okolju podjetja izvajajo svoje dejavnosti, ne more pa preprečiti delovanja. Skupina aktivistk se je sklicevala na ustavno pravico do samoodločbe, ki ščiti pravice lokalnih prebivalcev, in ti so z veliko večino izglasovali, da črpanje vode v velikem obsegu tamkaj ni več dovoljeno in da mora Nestlé odstraniti svoje testne vodonosnike.
Vodni plenilci
A kar je uspelo Shapleighu in Newfieldu, je mnogo težje izvedljivo v državah tretjega sveta, kot sta Nigerija in Pakistan. V desetmilijonskem pakistanskem mestu Lahoreju je bilo še pred petnajstimi leti mogoče v lokalih brezplačno dobiti kozarec pitne vode, pravi odvetnik Ahmad Rafay Alam, od prihoda Coca-Cole, Pepsija in Nestléja pa kozarec vode stane 15 rupij. Nestlé je izkoristil izjemno slabo komunalno infrastrukturo, v Lahoreju vodovodni sistem ni bil obnovljen več kot 30 let, na mnogih koncih mesta puščajo cevi, pitna voda pa se marsikje meša z odplakami.
Štirideset kilometrov iz Lahoreja stoji Nestléjeva vodna tovarna Sheikhupura, tik ob njej je vasica Bhati Dilwan, v kateri se ljudje preživljajo s kmetijstvom. Nestlé je s prihodom prinesel nekaj novih delovnih mest, obenem pa je vaščanom »odplaknil« čisto vodo. Pred tem je prebivalstvo črpalo vodo iz globine 30 metrov, a ker je voda iz večjih globin bolj kakovostna, jo korporacija črpa iz globine 100 metrov, z novim orjaškim sosedom pa so nekdanji vaški vodnjaki presahnili oziroma so se zapacali. V zakonodaji ni jasno, čigava je pravica do podzemnih voda, ali ima do nje pravico država, ali lastniki zemljišč, ali podjetje, ki pride in plača pravice za podzemno vodo. Prav zaradi zakonske nedorečenosti si je Nestlé za testiranje blagovne znamke Pure Life, namenjene predvsem tretjemu svetu, izbral Pakistan. Vaščani si »Čistega življenja« ne morejo privoščiti in so obsojeni na vodo, v kateri migljajo gliste, vsakokratno prekuhavanje vode pa jim otežuje slaba oskrba z električno energijo, zaradi česar so tamkaj pogoste gastroenterološke bolezni. Vaščani so na svoje nove sosede naslovili peticijo, naj jim v vasi zagotovi vsaj eno pipo, kamor bi prihajali po pitno vodo, a je Nestlé njihovo prošnjo zavrnil.
V Lagosu, nigerijskem velemestu s 15 milijoni prebivalcev, sta korupcija in slabo upravljanje javne oskrbe z vodo pripeljala do skoraj popolne ohromitve. Prebivalci so odvisni od pakirane vode, najbolj razširjena je voda sumljive kakovosti lokalnega proizvajalca, polnjena v pollitrskih plastičnih vrečkah po 5 nair oziroma 2 dolarska centa, ki je nemalokrat vir bakterijskih okužb. Plastenko Pure Lifa, ki stane 100 nair in je dražja od litra bencina, za katerega je treba odšteti 65 nair, si lahko privoščijo le kupci iz višjih družbenih slojev, ki jim Nestlé dostavlja plastenke na dom.
Najslabše razmere so v slumih, eden od njih, Makoko, lebdi na površini lagune. Njegovi prebivalci naj bi se preživljali z ribolovom, je bilo povedano Resu Gehrigerju, toda v umazani laguni, v kateri se fekalije mešajo s trupli podgan in drugih živali, je rib malo. Prebivalci Makoka se s čolni vozijo do vodnih postaj in kupujejo vodo, ki je načrpana na zasebnih zemljiščih na celini. Dvanajstčlanska družina porabi kar polovico dnevnega proračuna, ki znaša 6 dolarjev, za nakup vode, celo najcenejša, v polivinilu pakirana voda je zanje predraga in jo le redko privoščijo kateremu od najmanjših in najranljivejših družinskih članov. Bolezni, med njimi kolera in tifus, so v Makoku neobvladljive.
»V takšnih razmerah, ko gre za življenje ali smrt, pride korporacija in vam reče, mi imamo odgovor – Pure Life. Glede na to, da nimate javnega vodovoda, vam bomo prodali vodo, ki jo bomo vzeli iz vaših vodnih virov. Menim, da je to ne le neodgovorno, ampak celo kriminalno dejanje,« komentira Maude Barlow in prida, da koruptivne vlade, povezane s transnacionalkami, ki stremijo izključno k lastnemu dobičku, ne le da ne pomenijo rešitve, ampak so smrtna kombinacija. Obenem poziva Svetovno banko, naj v državah, ki nimajo učinkovite oblasti, ustanovijo in financirajo agencije, ki bodo neprofitno skrbele za lokalno oskrbo z vodo.
Korporacijska logika se zdi namreč tudi majhnim proizvajalcem izjemno privlačna. Nigerijska voda Akuro v pollitrskih plastičnih vrečkah je za zdaj pakirana ročno, a je njen lastnik optimističen, češ, zdaj smo šele na začetku, a molimo, da bi nekoč postali veliki kot Nestlé.
Voda kot indikator
Blizu proizvodnje surovin PET (polietilen tereftalat) v glavnem teksaškem mestu Corpus Christi okoliški prebivalci tovarne M&G Chemicals nadpovprečno obolevajo za rakom. Avtorja tudi opozorita na nedotakljivost korporacij, saj velikim proizvajalkam ustekleničene vode svojih izdelkov ni treba pošiljati v preverbo ameriškemu državnemu uradu za hrano in zdravila, ki nadzira varnost hrane in učinkovitost zdravil. Ko so posamezniki testirali ustekleničeno vodo, se je včasih izkazalo, da ni povsem neoporečna.
V Lahoreju na univerzi za menedžment je po besedah enega tam zaposlenih profesorjev Pure Life znak prestiža, študentje, ki pohajajo naokoli z vodno plastenko, s tem sporočajo ne le da niso pahnjeni v svet umazane vode, ampak da pripadajo višjemu sloju in da se zavedajo pomena zdravega življenjskega sloga. Vodni industriji je s spretnim in agresivnim oglaševanjem uspelo ljudi prepričati, da je ustekleničena voda bolj zdrava od vode iz pipe celo tam, kjer imajo dokazano neoporečno tekočo vodo iz vodovodnega sistema. Na vsakoletnem newyorškem maratonu Nestlé sponzorsko brezplačno razdeli četrt milijona litrov vode Poland Spring, med letom pa se po New Yorku drenjajo zeleni kombiji, ki razvažajo to najbolj priljubljeno vodo Američanov. Kar je absurd, pravi Maude Barlow, saj se skozi newyorški vodovod pretaka voda odlične kakovosti, speljana iz črpališč v gorovju Catskills. Kot primer izjemno učinkovitega prepariranja potrošnikov navaja, kako so jo osnovnošolci na enem od predavanj vprašali, ali je sploh mogoče priti od doma do šole brez plastenke vode in preživeti.
A kot rečeno, voda ni enaka vodi, in vse doslej omenjene blagovne znamke sodijo v serijsko vodno industrijo od odlične do zelo slabe kakovosti, ob kateri obstaja še »visoka modna voda«. Cena najdražjih vodnih blagovnih znamk ne tiči v njihovi kakovosti, ki je dokazljiva in preverljiva s fizikalno-kemičnimi in mikrobiološkimi testi, ampak v kombinaciji njihove embalaže – če ne gre drugače, posute s kamenčki swarowski - in oglaševalske zgodbe, v kateri sta lahko resnična le formula H2O in kak mineral.
Vse lestvice cenovno najprestižnejših vodnih blagovnih znamk na prvo mesto uvrščajo Acqua di Cristallo Tributo a Modigliani, katere 0,75-litrska steklenica stane 60.000 ameriških dolarjev. Za takšno ceno bi upravičeno pričakovali čudežne ozdravitve, toda vrednost ne tiči v vodi, načrpani iz vodnih izvirov na različnih koncih sveta in obogateni s 5 miligrami zlatega prahu, temveč v njeni steklenici iz 25-karatnega zlata. Steklenica je posnetek Modiglianijevih skulptur ženskega obraza, njeno »avtorstvo« pa podpisuje Fernando Altamirano, tudi sicer znan kot oblikovalec najdražje steklenice konjaka in stekleničk za parfume. Prodaja vode v »zlatenkah« naj bi pomagala (tudi) skrivnostni fundaciji Plan3t v boju proti globalnemu segrevanju, pri čemer zgolj omenimo, da pridobivanje zlata zelo onesnažuje okolje. Amedeo Clemente Modigliani, ki je živel na prelomu 19. v 20. stoletje in ki je raje kot po kozarcu vode posegel po hašišu in steklenici absinta, si glede na to, da je svoje umetnine menjaval za kosila po pariških menzah, ne bi mogel privoščiti niti zlato-srebrne različice za nekaj tisoč dolarjev.
Bistveno cenejša je voda Kona Nigari za 400 ameriških dolarjev po steklenici, ki naj bi pivcu povzročila mnoge zdravilne učinke in je predstavljena kot povsem nov standard ustekleničenih vod. Vodo, ki jo črpajo iz globine enega kilometra na Havajih iz neokrnjenih podmorskih tokov, razsolijo, pri čemer ohranijo naravne, telesu in duhu dobrodejne elektrolite. Voda naj bi namreč pomagala pri izgubi telesne teže, zmanjševala stres in izboljšala kakovost kože ter jo učvrstila. Glede na to, ugotavlja eden od komentatorjev, da so v potešitev žeje s Kona Nigari vključeni trener fitnesa, psihiater in dermatolog, morda 400 dolarjev za steklenico niti ni slaba naložba.
Za 40 dolarjev si lahko športniki ob zmagi nazdravijo s steklenico Bling H2O, ki ob odprtju poči kot šampanjec, voda 10.000 BC za 14 evrov po steklenici pa je načrpana v Kanadi na tako oddaljenem območju, da ga ni mogoče doseči prej kot v treh dneh. Skrivnost svežine in čistosti mineralne vode Lauquen Artes Mineral Water za 6 dolarjev, ki jo črpajo v andskem gorovju Nove Patagonije iz globine pol kilometra in jo pod zemljo tudi polnijo, je v tem, da se ne sreča z zrakom do trenutka, ko pivec odpre steklenico. Tej nasprotna je zgodba vode Tasmanian Rain za 5 dolarjev po steklenici, katere prednost naj bi bila, da ni podzemna voda, ampak deževnica, zbrana v neokrnjenem južnem delu otoka Tasmanije, torej voda, ki se ni niti dotaknila tal.
Vodna industrija je kot ogromen bazen, v katerem vštric z velikimi ribami – proizvajalci vodnih blagovnih znamk – plavajo oglaševalci, lobisti in nemalokrat politiki, ki se dajo za primerno ceno brez odgovornosti do volivcev tudi požreti. Voda je indikator številnih družbenih pojavov, od revščine do bogastva.
Povsod, kjer se je upravljanje vode iz državnih rok preneslo v zasebne, se je oskrba z vodo znatno podražila, in tovrstni poskusi še vedno potekajo v Evropi, tudi v Sloveniji. Poleg pitne in sanitarne vode ustekleničene mineralne, nekatere celo zdravilne vode prinašajo dodano vrednost in teh je v Sloveniji kar nekaj, če omenimo le Radensko in Donat. Voda je lahko sredstvo ne zgolj prestiža, ampak vulgarnosti in primitivizma: cena ene same zlate steklenice vode presega vrednost 50.000-litrske cisterne Poland Spring, za ceno ene same take steklenice pa bi si 12-članska družina iz Makoka - vsaj teoretično – ne le zagotovila preživetje za naslednjih 27 let, ampak bi se predvsem lahko nastanila nekje, kjer bi bila oskrba s pitno vodo kolikor toliko samoumevna. Prav na primeru pitne vode se pokažejo tudi urejenost, moč in ne nazadnje smisel države, ki naj bi ščitila javno, skupno dobro. Le v tem primeru je na vprašanje Resa Gehrigerja: Komu pripada voda? možen odgovor, da čista, pitna voda pripada vsem ljudem, in, dodajmo, tudi živalim in rastlinam.
