Vohun v vaši spalnici

Svojevrstna ironija je, da je interni osnutek zakona, ki naj bi na novo uredil pooblastila Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, najpomembnejše in najbolj skrivnostne varuhinje interesov države in njenih skrivnosti, pobegnil v javnost. A hkrati je zelo dobro, da je prek spletišč Slo-tech.com in Podcrto.si dokumentacija o viziji razvoja vohunske in varnostne dejavnosti v republiki Sloveniji objavljena. Ob poetično lepem dejstvu, da pripravljavci predpisa, ki naj bi zagotovil čim bolj nevidno poslovanje Sove, niso znali zagotoviti, da bi osnutek ostal interni do uradne obravnave na vladi, je tu še nekaj koristi. Prvič se je pokazalo, kako koristna je sodobna tehnologija secure drop, ki jo uporablja spletišče Slo-tech.com. Omogoča namreč, da identitete anonimnega pošiljatelja digitaliziranega gradiva praktično ni mogoče rekonstruirati. Drugič, pred seboj imamo grobo verzijo osnutka predpisa. Ker osnutek še ni polikan, je toliko bolj dragocen, saj kaže na mentalni horizont avtorjev. Morda najbolj dragoceno pa je dejstvo, da imamo pred seboj gradivo, ki kaže, kako v vladnih labirintih razumejo vladavino prava in slovenski ustavni red. V internem gradivu namreč črno na belem piše, da bi Sova dobila zakonito pooblastilo za tajne hišne preiskave. Pustimo ob strani neprijetne zgodovinske asociacije. Nekdanja Služba državne varnosti je namreč nekako sklepala, da ni težave, če njeni agenti izvajajo tajne hišne preiskave, četudi v zakonodaji tega pooblastila ni bilo.

Bolj od zgodovinskih asociacij je pomemben sedanji ustavni red. V 36. členu ustave namreč piše, da je stanovanje nedotakljivo. »Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati.« In še: »Pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik.« Le pod zelo specifičnimi ustavnimi pogoji sme uradna oseba vkorakati v tuje stanovanje brez sodne odredbe in brez prisotnosti prič – »... če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje«.

Avtorji internega osnutka novega zakona o Sovi so sicer predvideli, da bi vohun za tajno hišno preiskavo potreboval odredbo sodnika vrhovnega sodišča, čigar identiteta ne bi bila znana. Vendar se interni osnutek požvižga na ustavno določilo, da mora biti pri hišni preiskavi – če ne gre za neposredno reševanje življenja, premoženja ali neposredno aretacijo storilca kaznivega dejanja – prisoten posestnik preiskovanega prostora. Tudi iz zgodovinskih razlogov je ustavna norma o nedotakljivosti stanovanja zelo jasna. In nedopustno je, če v vladnih obveščevalnih labirintih tuhtajo o osnutkih predpisov, ki bi – če bi bili sprejeti – omogočali invazivno kršitev ustavnih pravic in svoboščin, v to neustavno početje pa vpletli še sodnika vrhovnega sodišča.

Domislica o tajni hišni preiskavi ni edina nova invazivna vohunska tehnika. Osnutek pripoveduje o širjenju pooblastil Sove, ko gre za nadzor komunikacij ter računalnikov, ter o privilegiranem dostopu do vseh mogočih podatkovnih zbirk.

Kakšen pa je širši kontekst nastajanja nove zakonodaje? Bi drugačna pooblastila agentom Sove v zadevah, ob katerih se v preteklosti niso izkazali, omogočila boljše obveščanje političnega vrha? Leta 2015 za boljše razumevanje gibanja beguncev proti slovenski meji ne bi potrebovali posebnih pooblastil. Le vlake bi morali dobro prešteti. Dejstvo je, da država pred dvema letoma ni bila pripravljena na prihod številnih beguncev. Leta 2015, ko sta slovenski arbiter haaškega arbitražnega sodišča in slovenska diplomatka po nezavarovanih telefonskih linijah klepetala o Piranskem zalivu in podobnih geografskih lokacijah, Sova tega varnostno nedopustnega početja ni zaznala. Če bi ga, bi ga morala nemudoma preprečiti. No, zaznali so ga, tako sklepamo, hrvaški vohuni. Hkrati je bilo od trenutka, ko je bil leta 2009 v Stockholmu podpisan arbitražni sporazum, vsakemu ljubiteljskemu analitiku jasno, da bo Hrvaška storila vse za kompromitacijo sporazuma in izstop iz arbitraže. Za takšno oceno Sova ne bi potrebovala dodatnega pooblastila.

Zakaj je treba na domislice o robustnem širjenju vohunskih in varnostnih pooblastil reagirati ostro? Ambicija skrajnežev, da bi prevzeli politično oblast, je v zadnjih letih postala rdeča nit evropskih in ameriških volilnih obredov. Z morebitnim prevzemom politične oblasti bi dobili v roke tudi vohunska orodja. Ideja o izvajanju tajnih hišnih preiskav, širokopoteznem povezovanju slovenskih podatkovnih zbirk in invazivnem nadzoru telekomunikacij ter računalnikov pa je nedopustna tudi v času, ko nam vlada Moderni center.

Moderni center? Ko berem osnutek nove varnostne zakonodaje, se mi zdi, da je to prej Skrajni kot Moderni center.