Tiskane izdaje
Le še dva meseca sta Milančanom preostala do slavnega odprtja Expa 2015. Rezervacije za obisk svetovne razstave, ki se bo začela 1. maja, skokovito naraščajo. Slišal sem podatek, da se je že prijavilo ali napovedalo prihod kar osemsto tisoč Kitajcev, celotni pričakovan obisk pa se je z osem milijonov dvignil že na dvajset. Milanska Scala bo pokala po šivih, kje bomo vsi spali, pa sam bog ve.
Scala z Beethovnovim Fideliem nove sezone ni začela ravno uspešno. Boljše je bilo nadaljevanje z dvema redkeje uprizarjanima operama, kar zlasti velja za Vojake Bernda Aloisa Zimmermanna pa tudi za Claudia Monteverdija in njegovo najboljšo ohranjeno opero Kronanje Poppeje. Vojaki so bili sicer napovedani že poprej kot koprodukcijska predstava s Salzburškim poletnim festivalom leta 2012 in ne spadajo v »operni kontingent«, ki ga je Alexander Pereira kupil v Salzburgu za Scalo kot tamkajšnji novi intendant in umetniški vodja hkrati.
Najnovejša verzija, kaj se bo s Pereiro zgodilo po enem letu, kolikor so mu dovolili »vladanja« v Scali, je ta, da naj bi dokončno odločitev sprejeli po Expu oziroma na koncu tega leta. Če se bo izkazal, mu bodo kolizijo interesov ali, lahko bi celo rekli, korupcijo med dvema njegovima vlogama v Salzburgu in Milanu nekako odpustili. Na koncu bo odločal milanski župan Pisapia, ali mu bo podelil petletni mandat ali bo ostalo pri enoletnem.
Ker v nasprotnem bodo morali najti novega intendanta, kar pa pomeni samo negotovost in ogromno dela, saj ljudi za tak položaj v tako »sindikalistično orientiranem« gledališču, kot je Scala, preprosto ni. Ne v Italiji ne na svetu. Za vodenje takih ustanov moraš biti osebnost svetovnega formata, sicer se ti vse sfiži in te sindikat prej ali slej nažene, tako kot sta morala iz Scale taka glasbena velikana, kot sta že pokojni Claudio Abbado in za njim Riccardo Muti. Mediokritete pa so večne in preživijo vse sisteme in vladavine!
Vojaki v skalni jahalni šoli
Zimmermannovi Vojaki so odlična predstava, kar pa je bolj zasluga Salzburškega poletnega festivala, ki je vse pripravil zase za predstave v dvorani skalne jahalne šole in je scensko tako adaptirana (med drugim s konji v ozadju scene kot pokrite jahalnice – Felsenreitschule). Ta globinska večplastnost in večpomenskost je za sodobno opero iz sredine šestdesetih let še kako aktualna, zlasti ker je zasnova ali zgradba opere nekako v povezavi z Bergovim Wozzeckom, razdeljena na petnajst povezanih scen, ki bi se lahko dogajale brez pavze, tako pa je premor po osmi sceni.
Kaj so lahko vojaki, ko ni neposrednega bojnega spopada? Moški s testosteronom! In kaj so mlade ženske brez moških? Isto, le da bolj mislijo na poroko. In če sta dve sestri? Na dve poroki!
Opero s petnajstimi prizori je napisal Bernd Alois Zimmermann, potem ko je sam napisal še libreto po igri Jakoba M. R. Lenza. Od krstne predstave v Kölnu leta 1965 je doživela lep odmev ne le v nemškem prostoru, a je vendarle spričo velikega orkestra in številne solistične zasedbe malokrat na programu in jo je treba videti, ko je za to vsaj ena priložnost. Žal pa je podobno še z mnogimi drugimi, t. i. nerepertoarnimi operami. Med trideset tisoč operami jih repertoarno in kontinuirano izvajajo le kakih sto.
Na srečo se je medijska kulturna politika po zaslugi francoske televizijske mreže Mezzo zelo izboljšala in tako vsak dan lahko vidite eno opero, včasih dve. Večkrat tudi z neposrednimi prenosi premier, tako da se je popularizacija opere, v zadnjih letih še prek internetnih prenosov, skokovito povečala.
Marija pri Bergu in Zimmermannu
Za milansko (poprej salzburško) predstavo Vojakov je značilna večplastnost; socialna, družbenokritična, delno vojaško-politična in ideološka, družinska, ljubezenska, ambientalno in časovno določena, čeprav se zdi, kot da je ravno čas dogajanja nekako vprašljiv, saj je bilo vojn ali vojaških ambientov, v katerih bi se taka zgodba lahko dogajala, kontinuirano v nedogled. Preveč sodobna ne sme biti; bolje je, če ugledamo nekakšen avstro-ogrski konec ali propad Nemčije po prvi svetovni vojni, čeprav naj bi se vse skupaj v resnici dogajalo na francoskem Flandrskem.
Zanimiva je istoimenska primerjava med Bergovo Marijo v Wozzecku in Marijo v Zimmermannovih Vojakih. Berg iz Marije naredi nekakšno Marijo Magdaleno, grešnico, ker se je predala tamburmajorju, medtem ko jo doma čaka Vojček, s katerim imata otroka, in je potemtakem njuna usoda razvojno zrelejša in njun, ne sicer zakonski, odnos vzpostavljen že kakih osem let.
V Vojakih ni tako; tu je še vse v fazi hrepenenj, preračunavanj, opazovanj, preizkusov, testov moških, pričakovanj družine, vojaškega okolja, družbene hierarhije ... Marija je kot hči trgovca Wesenerja zaljubljena v mladega trgovca s suknom Stolziusa. A ni sama; ima sestro Šarloto. Stolzius prek pisem spozna, da bi bila ravno Marija zanj prava žena. Ta optimistični uvod pade v bolj prozaični kontekst vojaške sfere in v nastajajoči ljubezenski trikotnik, ko baron Desportes skrivaj zapusti svojo četo, da bi podvoril Mariji in jo odpeljal na predstavo v gledališče. Oče posvari Marijo, češ da bo prišla na slab glas, a ona tega ne dojame.
Za nas je pomemben četrti prizor v Vojakih, ker je v vlogi majorja Hardyja nastopil slovenski baritonist Matjaž Robavs. Hardy s kolegi, mladimi oficirji in vojnim kuratom razpravlja o pomenu gledališča. Gledališče je po njegovem prepričanju, kar slikovito »odpredava« oziroma odpoje, boljše od cerkvenih pridig, ker se v njem človek lahko zabava, medtem ko v pridigah ni nič takega. Kurat gledališče zavrača, ker uči zapeljevanja deklet, kar je seveda greh.
Rivalstvo med moškima
Šesti prizor je spet nekako podoben Wozzecku, ko se častniki v kavarni norčujejo iz Stolziusa, ker mu baron pri Mariji hodi v zelje, major Hardy pa si zanj izmisli šalo. Ljubezenski trikotnik se v sedmem prizoru zaostri, ker postane Stolzius ljubosumen in ji piše pismo o njenem nespodobnem obnašanju, pismo pa ona pokaže baronu. Ta ji obljubi obračun s tekmecem, kar je dovolj, da se mu Marija vda.
Zaradi baronovega pisma se zaroka med Marijo in Stolziusom razdre in mladeniču ne preostane nič drugega kot napoved maščevanja. Baron Desportes zapusti Marijo, katere dober glas je že močno načet, v vojaškem okolju, kjer je vedno dovolj pohotnih pretendentov vseh činov, pa sploh. Major Mary se kot baronov prijatelj približa Mariji, ona pa pričakuje, da bo prek njega spet prišla do barona. Z maščevalnimi nameni ga išče še Stolzius in se tako javi v vojsko ter postane sluga majorja Maryja.
Tu spet pride na sceno Marijina sestra Šarlota z očitki, da se zdaj druži še z majorjem Maryjem. Mariji začne dvoriti še mladi grof de la Roche, čemur njegova mati nasprotuje, kar pomeni, da je Marijin ugled že povsem na tleh. Grofova mati upa, da bi se Marijo še dalo rešiti, če bi jo sama vzela k sebi, kar ona sprejme, a tam dolgo ne zdrži. Še vedno misli na barona Desportesa, ki pa je v ječi, kjer ga Marija želi obiskati, a on zapove vojakom, naj je ne spustijo k njemu. Ko je že tam, jo neki vojak zlorabi.
Konec je kolektivno tragičen; užaljeni in maščevalni Stolzius da v kotel s hrano strup in pri obedu vse zastrupi, vključno s sabo. Marija ostane sama, ker je niti lastni oče noče več priznati za svojo hčer.
Vojaki so predstava
Vendar je vtis, kot da je predstava predvsem Hermanisovo delo. On ima smisel za dramo v celoti, v njeni večplastnosti, večpovednosti, večsimbolnosti, hkrati pa moderni, s svežimi prijemi (tudi nevarnimi, kot je Marijin sprehod kot mesečnica visoko nad odrom in z ene strani do druge, kar je nevarno celo za cirkusante ali ekvilibriste). Spričo prvotne salzburške postavitve je ponovitev tamkajšnjega ambienta logična, ne pa stoodstotna; ne z ozadjem kamnitih kolonad, a še vedno z vojaškim ambientom in, kot rečeno, zaprto pokrito jahalnico, kot če bi se pripravljali na kakšno predstavo jahalne šole v Lipici ali na Dunaju.
To ozadje neposredno ne vstopa v odrsko dogajanje, razen nekaj obrisov z ženskim jahanjem, kar aludira na žensko svobodno voljo izbiranja moškega partnerja, ter poskusom »vstopa« spolno neizživetih in potrebnih vojakov v ženski svet za stekleno steno, ki pa onemogoča dotik, kaj šele pohotno otipavanje obeh sester. Tako lahko nastaja zgolj groteskni prizor neizpolnjenih vojaških erotičnih želja, kot jih je bilo v vseh vojskah in vojnah na milijone.
Hermanis je obe sestri dal na vojaško nadstropno posteljo, kar nekako simbolizira, poleg vojašnice, še dimenzijo nižjega ženskega stanu, želja, hrepenenj, medtem ko je kasneje ženska (Marija) v stekleni kletki že bliže bordelni predstavi in podobni funkciji. Vse to se še vedno ali ves čas (razen v prizorih, ko se v jahalnici ugasnejo luči) dogaja ob omenjenem vodenju več različnih konj v jahalnici; gor in dol.
Množični prizori so vojaško obešenjaški, rahlo nastopaški, bahaški in prepirljivi, v nekaj miniaturah celo razburkani, razburljivi, prepirljivi, tako da navidezne ali pričakovane vojaške ležernosti pravzaprav ni. Vsakdo ima neko svojo »fantazijo«, o kateri rad poje in ga v panoramski razvrstitvi vojakov po vsem odru vsi poslušajo.
Režiser in scenograf Hermanis je tako prepričljivo ustvaril različne tipe in nianse odrske prezence, za vsak prizor svojo, in se v tem spet približal nekaterim zadnjim postavitvam Wozzecka (kot režiserja Dmitrija Černjakova v Bolšoj teatru v Moskvi ali precej prej Petra Steina v Salzburgu). V Vojakih niso le omenjene osebe kot glavne, so še vojaki kot taki. Vojaki so panorama vojaškega dogajanja, povezana z okoljem, kamor vojska seže.
Dobri pevci, odličen dirigent
Predstava Vojakov je ohranila salzburško pevsko zasedbo, tako da je naš Matjaž Robavs pel v obeh predstavah in je to zanj zelo lep in odmeven mednarodni uspeh. V vlogi majorja Hardyja je deloval suvereno, dinamično, narativno in sugestivno, položajno dominantno, glasovno izrazno prepričljivo, pri čemer se mu poznajo recitalske izkušnje tudi v dikciji.
Marija je bila ameriška sopranistka Laura Aikin v odrskem razponu različnih stanj, situacij, notranje narave in morda celo manj zunanje, ker je nekako sama sprožila ljubezenski proces, na začetku čist, potem pa vse bolj drseč in padajoč. Ta razpon obdrži in suvereno oblikuje do konca opere. Na nekaj mestih, kjer stopa v ospredje, je bila odlična nemška mezzosopranistka Okka von der Damerau kot Marijina sestra Šarlota.
Galanterijski trgovec Wesener je bil švicarski basbaritonist Alfred Muff, Wesenerjeva mati nemška mezzosopranistka Cornelia Kallisch, Stolziusova mati nemška mezzosopranistka Renée Morloc in grofica de la Roche češka sopranistka Gabriela Benačkova. Vse diferencirane, močne, karakterne, še posebej Benačkova kot najbolj izkušena in zrela pevka.
Stolziusa je interpretiral nemški baritonist Thomas E. Bauer z določeno nevrotičnostjo v drugem delu in z velikim, a hkrati naivnim pričakovanjem v prvem delu predstave. Njegov razpon vodi lahko le v tragiko, s poprejšnjo grotesko. Baron Desportes je bil ameriški tenorist Daniel Brenna, suveren in prepričan o svojem statusnem položaju vse do (strupenega) konca. V zasedbi je bil med drugimi vojaki še naš tenorist in dirigent Aco Biščević.
Vojakov kot odlične predstave ne bi bilo brez izkušenega dirigenta in specialista za sodobnejše ali celo modernejše, a ne čisto avantgardne opere Inga Metzmacherja. On bi bil odličen za dirigiranje Kogojevih Črnih mask v dvorani skalne jahalne šole, ko bi jih režirala ali sam Alvis Hermanis ali Martin Kušej in bi z lahkoto prevzeli tako pevsko zasedbo (za izvedbo v nemščini), kot smo ji v Vojakih sledili v Scali! Metzmacherju pravzaprav vse uspe; vsaka predstava, ki jo naredi, ima svojo privlačnost in prepričljivost, pri Zimmermannu, ki je izrazit operni zvočni inovator, pa še posebej.
Zimmermannova glasba je mešanica več stilov in tehnik ter z veliko zasedbo simfoničnega orkestra in jazz combo ansambla; v Scali so bili spričo premalo prostora v orkestrski jami tolkala in inštrumenti s tipkami postavljeni še v leve in desne lože. Skladatelj si je ustvaril svoj kompozicijski slog, s katerim noče »pripovedovati zgodovino«, ampak opisuje določene situacije. Skladatelj je v bistvu imel srečo, da je mesto Köln opero naročilo in mu jo je v letih med 1958 in 1960 uspelo napisati, potem pa je v Rimu v letih 1963 in 1964 še dopolnil oziroma določene teme razširil in prizore z interludiji povezal.
Zimmermannova glasba je nastajala v času razmaha povojne avantgarde, a se bolj navezuje na zgodovinsko avantgardo predvsem druge dunajske šole (pozna Alban Berg in Anton Webern), sliši se groza iz Mahlerjeve Desete simfonije, sega pa še dlje v zgodovino, vse do Bacha, po drugi strani pa vključuje jazz. V operi se poznajo skladateljeve glasbeno-aranžerske izkušnje in pisanje glasbe za film, tako da nekateri opero opredeljujejo, kot da gre v njej za nekakšen »glasbeni pluralizem.« Seveda je drugačna od glasbe, kot so jo tedaj pisali Pierre Boulez, Karlheinz Stockhausen in še posebej Olivier Messiaen.
Kronanje Poppeje
Wilsonov princip tako rekoč koncertnega pojavljanja oseb in njihovega petja je morda primeren za opere, ki sem jih pred kakimi dvajsetimi leti videl na Salzburškem poletnem festivalu (kot Schönbergovo Pričakovanje, Bartókov Grad vojvode Sinjebradca ali Debussyjevo Peléas in Mélisanda). Medtem ko je bil barok bistveno bolj igralsko in dramatično razgiban ter svoboden, ko so se pokazale vse osebne, že individualizirane strasti in usode (kot Senekov od Nerona zaukazani samomor, prav tako spodletela Oktavijina in Ottonejeva zarota s poskusom umora nezveste Poppeje ter Oktavijino poraženo slovo od Rima – Addio Roma, addio patria, pa Neronovo samodrštvo) ter morajo postati bolj sodobna drama, z vrhuncem v kronanju nove kraljice Poppeje na koncu opere.
Režijska uzda slavnega Wilsona predstavi samo škoduje in jo dela slabšo, kot bi smela biti. Imela pa je nekaj zelo solidnih pevcev, kot so bili sopranistka Miah Persson kot Poppeja (in Fortuna), Monica Bacelli (slavna mezzosopranistka je bila najbolj dramatična in interpretacijsko najprimernejša za vlogo Oktavije), altistka Sara Mingardo kot Ottone, tenorist Leonardo Cortellazzi kot Neron, altistka Adriana di Paola kot Arnalta, basist Andrea Concetti kot Seneka ...
Dirigent Rinaldo Alessandrini je orkester Scale vodil v skladu s počasnim režijskim tempom predstave in zamudil več dramatično bolj razgibanih prizorov s pogrešano bolj vzneseno in intenzivno igro. V predstavi je bila edina operi primerna točka ali oseba ali lik Monica Bacelli.
