Vojko Volk: Hrvaška se lahko odpove arbitražnemu sporazumu, ne more pa mu ubežati

Slovenskemu veleposlaniku na Hrvaškem je štiriletni mandat potekel že lani, a so mu ga podaljšali še za leto dni. Konec avgusta odhaja iz Zagreba. »Bil je zanimiv mandat; dnevi napeti, noči marsikdaj prekratke zaradi nakopičene jeze in slabe volje,« pripoveduje ob kavi na zagrebškem Britanskem trgu. Arbitražni sporazum, prisluškovalna afera, prodaja Mercatorja, zgodba z varčevalci LB Zagreb – to je le nekaj vročih točk njegovega mandata.

Konec avgusta vam poteče veleposlaniški mandat (4 + 1) na Hrvaškem. Boste res prvo nedeljo, ko boste v Sloveniji, na eni od radijskih postaj naročili Claptonovo pesem Circus Left Town?

Morda pa res, po vsem cirkusu zadnjih tednov bi bila ta čudovita pesem zelo primerna. Človek bi se zleknil v senco in pozabil na to naše dvorišče, v katerem gredo stvari stežka naprej in zlahka nazaj. Na misel mi pridejo še Balaševićeva pesem Odlazi cirkus pa iluzionisti in fakirji, mažoretke, klovni, vrvohodci brez lovilne mreže, vsega je bilo na pretek. Prijatelj Vlado Kreslin bo moral pesem o cirkusu šele napisati, vem pa, da zgodbo že ima.

Ni kaj, morava začeti z arbitražno afero. Kako ste jo vi videli, doživljali?

Zelo doživeto. Bilo mi je, kot da bi zjutraj v časopisu našel posnetke iz moje spalnice, ki jih je sosed objavil zato, da me diskreditira pred sodiščem. Morda je res, da vsi prisluškujejo, se pa redko zgodi, da se prisluhi objavijo v medijih. Presenetilo me je, kako hitro in brez pomisleka je hrvaška stran razglasila popolno vero v nekaj, kar so objavili srbski časopisi in kar zanesljivo ni izdelek Rdečega križa, ampak »pristojnih agencij«. Da bi na Hrvaškem slepo verjeli srbskim časopisom, se ne dogaja pogosto, morda na vsakih sto let.

Še bolj je presenetila bliskovita akcija, s katero je Hrvaška napovedala izstop iz arbitražnega sporazuma in demontažo arbitražnega sodišča. Tako hitrega ukrepanja diplomacije v karieri še nisem videl. A jeza in naglica nista nikoli dobra svetovalca, diplomacija pa je eden redkih poklicev, v katerem hitrost ni vrlina.

Skratka, z arbitražnim sporazumom smo imeli luč na koncu predora, zdaj pa imamo predor na koncu luči. Ampak bistveno je, da nas tudi na koncu predora vse skupaj še vedno čaka isti arbitražni sporazum. Hrvaška se mu lahko enostransko odpove, ne more pa mu ubežati.

Ste eden redkih, ki ste javno dali vedeti, da bodo posledice zapletov glede arbitražnega sodišča za odnose med Slovenijo in Hrvaško neprimerno hujše, kot je ta hip možno dojeti. Posledice bodo tudi za celotno balkansko soseščino. Lahko to podrobneje pojasnite?

Če šest let s sosedom skupaj gradiva hišo, potem pa jo hoče tik pred vselitvijo podreti, ker me sumi, da nisem gradil v dobri veri, je to hudo. V zrak so vrženi trud mnogih, ogromno energije, časa in denarja, upanja drugih sosedov, razočarani bodo vsi krstni botri »gradbišča«, z Vatikanom vred. Papež Benedikt XVI. je januarja 2010 v novoletnem nagovoru diplomatom odkrito podprl arbitražni sporazum z besedami, da je zadovoljen s sporazumom o arbitraži, ki sta ga dosegli Slovenija in Hrvaška in zadeva ureditev meje na morju in kopnem. Ta papeževa izjava je takratni hrvaški predsednici vlade odločilno pomagala, da je bil sporazum v hrvaškem saboru potrjen.

Slovenija ni edina soseda, ki ima s Hrvaško ta hip težave v odnosih, je pa edina, ki je z njo že dvakrat dosegla dogovor o meji. Je bila »vmes« figa v hrvaškem žepu ali kaj drugega?

Hrvaška stran je enostransko odpovedala že parafirani mejni sporazum Drnovšek-Račan, zdaj pa hoče tik pred sodbo enostransko izstopiti še iz arbitražnega sporazuma. Slovenski pregovor pravi, da gre osel samo enkrat na led, mi smo šli dvakrat, hoditi trikrat pa bi bilo res pretirano. Problem Slovenije ni le v tem, da nam sosedje odpovedujejo sporazume, ampak tudi dejstvo, da Hrvaška izvaja enostranska dejanja in posega v uzakonjeno stanje na dan 25. 6. 1991, ko je bilo morje prejšnje države nerazdeljeno. Pa ga je podjetna Hrvaška kar sama razdelila, ročno potegnila mejo po sredini Piranskega zaliva, pri tem vztraja in si vnaprej lasti polovico nečesa, kar bi arbitraža šele morala razdeliti.

Najbrž je to edini primer enostransko določene meje v povojni Evropi, Slovenija pa tega stanja seveda ne priznava. Da je nujno odpraviti tako stanje, dokazuje 5. člen arbitražnega sporazuma, s katerim so pravno izničena vsa enostranska dejanja na meji in so s tem izločena iz arbitraže.

Najbrž ne moreva mimo dejstva, da sta bili Slovenija in Hrvaška še do nedavno svetel zgled dobrih sosedskih odnosov, a zdaj, tako vsaj kaže na političnem področju, ni več tako. V očeh politikov so Slovenci prevaranti, ki so poskušali s prevaro doseči, kar jim pač ne gre. Zdi se, kot da hrvaški politiki na eni strani leporečijo o nujnosti dobrih sosedskih odnosov, na drugi pa na veliko obsojajo, žalijo in pribijajo Slovenijo na križ …

V teh petih letih sem bil veliko med ljudmi, zlasti tistimi, ki živijo na obeh straneh meje, in postalo mi je jasno, da stvari razumejo in nanje gledajo drugače kot politiki v prestolnicah. Ljudje so odvisni drug od drugega, si pomagajo, gradijo mostove, ženijo in možijo se na oba bregova mejnih rek, in če me še malo potegnete za jezik, bom rekel celo, da se imajo ljudje ob meji preprosto radi. Sem ter tja je tudi kakšen prepir ali zaplet, a bolj izjema za potrditev pravila, da so odnosi sicer izvrstni.

Ko je Hrvaška vstopila v EU, smo opoldne in še pred večerno proslavo v Zagrebu prešerno praznovali v Zagorskih selih, prelepem hrvaškem kraju, ki stoji nasproti našega Podčetrtka, tam so ljudje že stoletja tesno povezani. Prišli so ministri slovenske in hrvaške vlade, zbralo se je neverjetnih 3000 ljudi, da je kraj pokal po šivih. Bil sem vesel in ganjen, ker sta me župana obeh krajev, naš Peter Misja in sosednji Željko Kodrnja, postavila za govorca. Imeli smo dve veliki plesišči pa vrsto ansamblov, domačih in zabavnih, nogometni turnir in nepregledne vrste stojnic z domačo pijačo in jedačo. Zvečer v Zagrebu ni bilo niti pol tako prisrčno in sproščeno.

Podobno je bilo, ko sem lani botroval ponovnemu odprtju železniške povezave med hrvaškim krajem Đurmanec in našim Rogatcem. Spet se je zbrala velika množica ljudi z obeh strani meje, presrečnih, da so po 23 letih znova dobili to pomembno železniško povezavo. Take veselice v tistih krajih že dolgo ni bilo, ljudje so se objemali kot po koncu vojne, na koncu pa nas je vse blagoslovil domači župnik z besedami: »Vozite se v miru.« Družno smo sklenili, da potrebujemo samo še vstop Hrvaške v schengen, in bo vse tako, kot je nekoč že bilo.

Na srečo pa vsaj incidentov, ki bi prilivali olje na ogenj, le ni bilo …

Incidenti so seveda ves čas bili, ampak samo v Piranskem zalivu. In to pove vse. Če hrvaške ribiče bolj moti ducat slovenskih ribičev z nekaj skromnimi čolni kot pa več kot 3000 modernih italijanskih ribiških ladij, potem je na njih, da to logiko utemeljijo, jaz je ne znam.

Pred časom ste v prispevku za Delo zapisali, da bi bila Evropa brez Evropejcev kot rižota brez riža; ali če je bilo prav razumljeno, da je treba čim prej odvreči stare recepte, stare miselne vzorce in predsodke. Bi lahko kaj podobnega rekli tudi za odnose med Slovenijo in Hrvaško? Še posebej glede zadnjih dogodkov.

Prav imate, poanta je natanko ta; kdor hoče napredovati kot človek ali kot družba, mora opustiti stare miselne obrazce, predvsem pa predsodke. Predsodki uničujoče delujejo na odnose med ljudmi, med narodi pa še posebej. Na Balkanu gre še teže.

Tudi EU je zaradi grške krize ta hip na razpotju; če bi Merklova in Hollande zares sprožila novo razpravo o prihodnji, predvsem tesnejši politični povezavi držav EU, bo treba ravnati zbrano, preudarno in odprto do novih zamisli. Pri tem nam bo slovensko znanje o delovanju večnacionalne skupnosti, kakršna je bila Jugoslavija, lahko prišlo zelo prav. Ključna bo seveda določitev načina odločanja in prav pri tem bomo lahko opazovali, ali so tudi drugi, predvsem veliki narodi, pripravljeni zavreči stare miselne obrazce in predsodke do majhnih, manj vplivnih in revnejših.

Vsako leto na Hrvaškem letuje do 1,2 milijona Slovencev; Slovenci imajo na Hrvaškem več kot 100.000 nepremičnin, blagovna menjava pa presega tri milijarde evrov, kar je več kot menjava s celotnim preostankom Balkana. Vendar je le redko iz ust hrvaških turističnih delavcev mogoče slišati, da pravzaprav Slovenci rešujejo hrvaški turizem. Raje omenjajo Korejce, Argentince … Zakaj, menite, je tako?

Mislim, da se je v zadnjih letih to že močno spremenilo, redko vidimo poročila hrvaških medijev o turističnem obisku, ne da bi se omenilo Slovence, kot že dolga leta druge najštevilnejše goste na Jadranu, takoj za Nemci, Hrvatje pa množično hodijo smučat v Slovenijo. Podatek, da kar 1,2 milijona od dveh milijonov Slovencev gostuje na Hrvaškem, pa je seveda šokanten. Si predstavljate, da bi tu gostovala polovica vseh Nemcev ali Italijanov?

Na hrvaškem trgu redno posluje približno 700 slovenskih podjetij, medtem ko jih nanj izvaža več kot 2700. Večina slovenskih podjetij se za svojo prvo mednarodno poslovanje odloči prav na hrvaškem trgu. Kako komentirate te podatke?

To se mi zdi povsem logično, še bolj pa sem vesel dejstva, da so se podjetja z obeh strani meje očitno dobro pripravila na vstop Hrvaške v EU, saj nam blagovna menjava rekordno raste. Pri naših gospodarstvenikih opažam visoko stopnjo imunosti na politične napetosti med državama, kar je dobro. Se pa vsi zavedamo, da z našimi prepiri, zlasti mejnimi, ne prispevamo k privabljanju tujih investicij. Mnogi bežijo, ameriški Marathon Oil in avstrijski OMV sta te dni odpovedala iskanje nafte in plina v Jadranu zaradi nerešenega mejnega spora Hrvaške s Črno goro.

Med vašim mandatom na Hrvaškem se je okrepil tudi obseg hrvaških investicij v Sloveniji. Atlanticov nakup Droge Kolinske ni niti približno tako razburil Slovencev kot Agrokorjev prevzem Mercatorja. Zgodba o vstopu Ivice Todorića v Mercator, tako ste mi enkrat dejali, je nekoliko paradoksna. Kako danes gledate na dogajanja?

To Agrokorjevo mukotrpno prevzemanje Mercatorja sem spremljal od blizu in vem, da to ni bilo ravno ljubezensko dvorjenje. Na trenutke je vse frčalo po zraku, od lobiranj za in proti, informacij in dezinformacij, zniževanj cen in slabšanja ponudb … Cel cirkus, skratka, v katerem so najbrž največ profitirali lobisti. A morda se motim, mogoče je to normalno, navsezadnje nisem ekonomist. So mi pa zelo blizu ocene hrvaškega kolumnista Borisa Dežulovića, ki se je v nedavnem intervjuju čudil, da za jugonostalgika nihče ne obtoži Ivice Todorića, lastnika koncerna Agrokor; na Balkanu je ustvaril »Neodvisno federativno republiko Agrokor«, pa mu nihče ne očita, da obnavlja Jugoslavijo.

Kakšna je bila, po vašem prepričanju, vloga politike pri omenjenih premikih v lastniški strukturi slovenskih podjetij?

Niti v Sloveniji, kaj šele na Balkanu, še nismo razčistili, do kod sme segati politika v tržnih gospodarstvih. V tem smislu je vse skupaj še vedno precejšen kaos. Zdi se nam normalno, če politiki razpravljajo, kako, kdaj in kje naj se kaj proda ali ne, kaj kupi ali ne kupi. V normalnih državah je to nepredstavljivo. Na Hrvaškem velja Agrokor za državo v državi, zaposluje skoraj 60 tisoč ljudi in nobena vlada ga ne more ignorirati ali mu odreči pomoči, ko jo potrebuje. Za primerjavo; Agrokor je dvakrat večji od slovenske državne uprave, ki zaposluje 30 tisoč ljudi, proračun hrvaške obveščevalne službe pa je skoraj tolikšen kot proračun slovenskega zunanjega ministrstva.

Okostnjaki iz omar bržkone še čakajo, da popadajo na plano. Bančni spor, v katerem je v glavni vlogi zagrebška podružnica LB, je padel iz omare že pred časom. Tudi vi ste bili dodobra vpeti v to dogajanje. Kako ga vidite danes?

Tisto, kar bi moralo skrbeti vse slovenske davkoplačevalce, je usoda terjatev LB Zagreb do hrvaških podjetij ter usoda nepremičnin, ki so v njeni lasti. Želel bi si, da bi upravljavci te banke delovali bolj odločno. Izterjavo bi lahko prepustili drugim, ki znajo in zmorejo, seveda za plačilo. Odkar je Hrvaška vstopila v EU, je elegantna možnost tudi ta, da se terjatve LB Zagreb prenesejo na NLB, potem pa ta nastopi kot naš izterjevalec.

Pred kratkim je bil v Sloveniji sprejet zakon o poplačilu hrvaških in bosanskih varčevalcev po sodbi evropskega sodišča za človekove pravice, ki bodo izplačani iz slovenskega proračuna. Zakon bi lahko eksplicitno določil, pa žal ni, da bo, če bodo terjatve LB Zagreb nekoč izterjane, ta denar vrnjen v proračun, ne pa banki. Tako se lahko zgodi, da bodo slovenski davkoplačevalci opetnajsteni kar dvakrat. Bankam in bankirjem je treba nenehno gledati pod prste, sicer nas lahko stanejo glave, Slovenci pa grenko izkušnjo, težko skoraj pet milijard evrov, žal že imamo. Ni zaman že Thomas Jefferson, oče ameriške ustave, svaril sodržavljane, da bančne ustanove ogrožajo našo svobodo bolj kot armade.

Hrvaška je že dve leti članica EU. Nekateri menijo, da EU še ni vstopila v glave državljanov. Dejstvo je, da je bila do takrat Slovenija članica EU, ki je bila samo pogojno na Balkanu. Hrvaška je prva država, ki v celoti regionalno in zemljepisno pripada Balkanu. EU od nje veliko pričakuje. Se vam zdi, da so pričakovanja prevelika, saj se prav Hrvaška na vso moč brani, da bi jo kdorkoli kakorkoli povezoval z Balkanom …

Tako kot svoj čas Slovenija je tudi Hrvaška dokaz, da sam vstop v EU ne pomeni veliko, če se ob tem ne izvaja intenzivno informiranje ljudi o tem, kaj EU sploh je. Izkušnje pa jasno kažejo, da se zares oprijemljivo dojemanje članstva v EU doseže šele s članstvom v obeh nadgradnjah EU, v schengenskem in evrskem območju.

V mandatu ste bili vpeti tudi v delovanje slovenske manjšine na Hrvaškem. Večkrat ste omenjali nujnost odprave »absurdnega« financiranja slovenske manjšine na Hrvaškem, ki izhaja iz dejstva, da je slovenska skupnost, ki živi ob meji s Slovenijo, v položaju »Slovencev v zamejstvu«, tisti rojaki, ki živijo bolj vzhodno na Hrvaškem, v Osijeku ali Dubrovniku, pa so »Slovenci po svetu«. Ali to vpliva na delovanje slovenske manjšine, tukaj, na Hrvaškem?

Ta neposrečena definicija je že leta predmet zbijanja šal, Slovenci v Zagrebu so po tej razmejitvi namreč »zamejci«, tisti v Splitu pa so »Slovenci po svetu«. Brez heca, tako to je. Nekaj težav je tudi zaradi financiranja, a kot sem že večkrat povedal, Slovenci na Hrvaškem se izvrstno razumejo, so odprti in veseli ljudje in kot taki znani med vsemi tukajšnjimi manjšinami.

Pred dvema letoma ste napisali knjigo Od naroda do države in nazaj. Knjiga je nekakšno sprehajanje po aktualnih notranjih in mednarodnih horizontih. V njej ste citirali Étienna Davignona, vodjo Société Générale du Belgique, ki je v okviru razprav ob nastanku pogodbe o evropski ustavi pred desetimi leti izjavil, da »postaja zunanja politika zadnja ničevost nacionalnih držav«. Vi ste dolgoletni predstavnik slovenske zunanje politike. Je kaj »davignonskega« v tem trenutku v vaši službi? Pravzaprav, kako vi vidite slovensko zunanjo politiko?

V začetku tega stoletja je med največjimi evropskimi korporacijami vladala evforija, da bo EU ob skupnem trgu dobila še skupno valuto, meje, obrambo in zunanjo politiko. To je bil račun brez krčmarja, ker EU ni nastala zato, da bi stregla samo kapitalu, ampak predvsem ljudem. Manjkale so torej politične podlage, zlasti način političnega odločanja, brez katerega bi bila gigantska gospodarska in finančna nadgradnja EU namesto na čvrste politične temelje postavljena na politični zobotrebec, v katerem se odloča s soglasjem. In prav to je pokazala grška kriza oziroma grški referendum, poduk je najbrž povsem jasen …

Kaj pa slovenska zunanja politika?

Kar zadeva slovensko zunanjo politiko, prav veliko razprav o prihodnosti EU na žalost ne vidim, najbrž tudi zato, ker sta razmišljanje in kreativnost med diplomati potisnjena na stranski tir oziroma na »drugi tir Koper–Divača«, če za prispodobo uporabim to žalostno neizkoriščeno in edino geostrateško prednost naše države. Tako bo toliko časa, dokler bo tudi za zasedanje strokovnih funkcij veljal sistem plena trenutnih oblasti, posledice pa so že zelo hude.

Namesto da bi maksimalno uporabili potencial uradništva, ki je visok, dopuščamo, da se hitreje in dlje pride s primerno politično opredelitvijo kot pa z odličnim delom. To se vleče že 25 let in po tej poti nas bo uradništvo prej pripeljalo v Kafkov Grad kot pa v svetlo prihodnost.

Kakšna nova knjiga bo pa še, kajne?

Zdaj končujem drugo knjigo, trenutno še iščem založnika zanjo. Govori o treh generacijah Slovencev, od prve in druge svetovne vojne do naše osamosvojitvene vojne, pa o vsem, kar je bilo vmes in kar je bilo najbolj značilno za slovensko družino. Tretjo knjigo imam že v glavi, postavljena bo v Rim in bo pripoved o letih, ko se je Slovenija mimo Italije prebijala v EU.