Vse, kar je povezano z oznako jedrsko, je zelo politično

Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) je po besedah njenega generalnega direktorja – vodi jo že šesto leto – tehnična organizacija, ki deluje v političnem okolju. Agencija 58 let po ustanovitvi še naprej pridobiva relevantnost. Uporaba jedrske energije se namreč nezadržno širi, z njo pa tudi potreba po učinkovitem nadzoru.

Karierni diplomat in tehnokrat v polnem pomenu besede. Jukija Amano je izkoristil nedavni obisk v Sloveniji za pogovore o aktualni agendi IAEA. Vloga agencije se bo v prihodnosti povečevala. Področje delovanja IAEA je široko, najbolj viden del njenih aktivnosti pa ostaja povezan s preprečevanjem proliferacije in skrbjo za varno uporabo jedrske energije.

Oseminšestdesetletni Japonec je za Sobotno prilogo spregovoril o reševanju iranskega jedrskega vprašanja, o vlogi jedrske energije pri doseganju trajnostnih razvojnih ciljev in o tem, zakaj ni dobro verjeti, da nesreč, kot je bila tista v Fukušimi, v prihodnosti ne bo več.

Gospod Amano, to je vaš prvi uradni obisk v Sloveniji. Naša država bo prihodnje leto, že tretjič v zadnjih 25 letih, postala članica­ sveta guvernerjev IAEA. Nam lahko na kratko pojasnite, kaj pomeni članstvo v tem organu za posamezno državo?

Svet guvernerjev je zakonodajno telo IAEA, ki se sestane štirikrat na leto in sprejema pomembne odločitve glede vprašanj, s katerimi se srečuje agencija. Vloga članic sveta je zelo pomembna, sploh zdaj, ko smo pred resnimi izzivi, kakršen je implementacija dogovora med šestimi svetovnimi silami in Iranom. IAEA je bila zaupana naloga spremljati in potrditi izvajanje sporazuma. Hkrati moramo tudi poiskati rešitve za financiranje dogovora. Poleg tega krepimo prizadevanja za spodbujanje jedrske varnosti. Marca prihodnje leto bo v Washingtonu potekal vrh o jedrski varnosti. Od takrat naprej se pričakuje, da bo agencija igrala pomembnejšo vlogo pri iskanju rešitev, povezanih z zagotavljanjem varnosti.

Nedolgo nazaj so bili potrjeni trajnostni razvojni cilji. Znanost in tehnologija bosta ključni pri njihovem uresničevanju, kar pomeni tudi velik poudarek na jedrski tehnologiji. Prepričani smo, da lahko IAEA prispeva k doseganju teh ciljev. Naštel sem nekaj primerov. Agencija je pred zgodovinskimi izzivi, zato je vloga sveta guvernerjev in njegovih članic zelo ­pomembna.

Slovenija je ena od najmanjših držav na svetu z jedrskim programom. Hkrati ne izključuje možnosti nadaljnjega razvoja in povečanja jedrskih kapacitet. Z vidika IAEA, kaj bi za državo pomenila gradnja še ene jedrske elektrarne in pred kakšne izzive bi nas postavila?

Odločitev o uporabi ali povečanju uporabe jedrske energije je prepuščena državam. V to se ne vmešavamo. Toda če se država odloči za katero od teh možnosti, smo ji pripravljeni pomagati. Eno od vprašanj, pri katerem pomagamo vaši državi, je problem jedrskih odpadkov. Zagotavljanje varnosti je sicer odgovornost posamezne države, IAEA pa jim vseeno lahko pomaga pri varni in trajnostni uporabi jedrske energije.

Jedrski odpadki so v Sloveniji in na Hrvaškem že dolgo pereča tema, hkrati pa tudi globalni problem. Kakšne nasvete daje IAEA državam s podobnimi težavami?

Dobra komunikacija je zelo pomembna. Lani smo organizirali znanstveni forum, ki je bil posvečen prav temu problemu. Ko govorimo o jedrskih odpadkih, moramo razlikovati med visoko, srednje in nizko radioaktivnimi odpadki. Pri shranjevanju zadnjih dveh vrst že obstaja tehnologija in se uporablja. Večja težava je shranjevanje izrabljenega goriva in drugih visoko radioaktivnih odpadkov, a tudi tu tehnologija že obstaja. Zagotavljanje družbene podpore bi lahko bilo precej težko, toda kmalu bodo nekatere države začele uporabljati globinska odlagališča visoko radioaktivnih odpadkov. V Sloveniji je problem predvsem shranjevanje srednje in nizko radioaktivnih odpadkov.

Kako uspešna je po vaši oceni Slovenija pri reševanju tega problema?

Mislim, da vaša država skupaj s Hrvaško rešuje to vprašanje in da ste na dobri poti. Za končno rešitev pa sta potrebni predvsem dobra priprava in komunikacija.

Število jedrskih elektrarn se bo v prihodnosti povečalo. Je s perspektive zagotavljanja varnosti svet pripravljen na to povečanje? Je vaša agencija, kot glavni branik jedrske varnosti, pripravljena na ta porast?

IAEA se pogosto opisuje kot glavni branik jedrske varnosti, predvsem ko gre za preprečevanje širjenja jedrskega orožja. Zagotavljanje varnosti je naloga vsake države posebej. Naša vloga je pomagati in svetovati državam pri tem. Kar se tiče prihodnosti: napovedi kažejo, da se bo uporaba jedrske tehnologije znatno povečala, čeprav bo hitrost tega porasta nekoliko počasnejša, kot je bilo pričakovati pred nesrečo v Fukušimi. Po nesreči se je zelo povečalo zavedanje o potrebi po zagotavljanju varnosti. Države, ki uporabljajo jedrsko energijo, se zavedajo, da je varnost na prvem mestu. Z akcijskim načrtom IAEA za povečanje varnosti je bilo sprejetih veliko praktičnih ukrepov. Nedavno smo objavili tudi poročilo o Fukušimi, da se lahko države iz nesreče kaj naučijo.

Omenili ste, da je vloga agencije omejena na zagotavljanje pomoči in svetovanje. Kako si želite, da bi se razvijal njen mandat? Ima agencija ta trenutek dovolj pregleda nad dogajanjem?

Fukušima je prva večja nesreča, ki je nastala kot posledica naravnih vzrokov. Sprožil jo je cunami, potem ko je širše območje prizadel potres. Po nesreči smo se usmerili v zaščito pred naravnimi nevarnostmi. V ta namen se izvajajo tudi stresni testi. Zaščiti pred naravnimi nevarnostmi in zmanjševanju njihovih vplivov smo se posvetili tudi v akcijskem načrtu. V prihodnosti se bomo posvetili tudi varni razgradnji in podaljševanju življenjske dobe jedrskih elektrarn. Razširiti moramo koncept varnosti, da lahko s svojim delom zajamemo vse elemente jedrske varnosti.

Ali agencija zmore vse to sama? Poznavalci ocenjujejo,­ da se bo moral mandat IAEA zaradi napovedane širitve uporabe jedrske energije sčasoma okrepiti. Je to realno?­

Takoj po nesreči v Fukušimi smo gostili ministrsko konferenco o jedrski varnosti. Mnenje držav članic je bilo zelo jasno: odgovornost za zagotavljanje varnosti je še naprej v domeni vsake posamezne države. Vloga IAEA se povečuje, a v okviru zagotavljanja asistence. Po nesreči v Fukušimi je postalo očitno, da se bo vloga IAEA povečala, a ne v smislu, da bi lahko nadomestila vlogo držav.

Bi lahko povečanje števila jedrskih elektrarn povečalo tudi nevarnost jedrske proliferacije?

Mislim, da ne. Uporaba jedrske energije pomeni zelo veliko začetno investicijo. Gradnja elektrarne pomeni upoštevanje regulacij, spoštovanje mednarodnih pogodb in konvencij. Vse to prinaša večjo vključenost, z njo pa se verjetnost proliferacije zmanjšuje. Nekateri menijo, da bo širjenje uporabe jedrske energije povečalo nevarnost širjenja jedrskega orožja. Moj pogled je drugačen: če so države vpete v dogajanje, če uporabljajo jedrsko energijo, imajo velik interes spoštovati sporazum [o neširjenju jedrskega orožja] in sprejeti omejitve, ki prepovedujejo uporabo jedrskega materiala za izdelavo orožja. Agencija pomaga državam uporabljati jedrsko energijo, ne da bi se pri tem povečala nevarnost proliferacije.

Gospod Amano, zahodni mediji vas pogosto opisujejo kot zadržanega tehnokrata. Ali imajo prav?

Res je, IAEA je tehnična organizacija in pri vsem, kar počnemo, moramo biti nepristranski in stvarni. A hkrati se zavedamo, da delujemo v zelo političnem okolju. Vse, kar je povezano z oznako jedrsko, je zelo politično. Jedrska energija, jedrska nesreča, jedrska proliferacija. Vse te stvari so zelo politične.

Torej generalni direktor IAEA ne more uiti politiki.

Predvsem moramo dobro razumeti, kakšne bodo posledice naših odločitev.

Bi nas to moralo skrbeti?

Nikakor ne, mene ne skrbi. To je naravno. Sposobni smo se spoprijemati s takšnimi izzivi. Drugače ne moremo ­funkcionirati.

Leta 2012 ste bili tarča kritik, da ste preveč prozahodni, preveč kritični do Irana in da vam iskanje diplomatske rešitve spora ni v interesu. Ali dogovor o iranskem jedrskem programu, potrjen tri leta kasneje, jemljete tudi kot neko obliko osebne zmage?

Na dogovor ne gledam v kontekstu zmage ali poraza. Rekel bom, da sem bil konsistenten od začetka mandata do danes. Vztrajal sem, da moramo upoštevati standarde, vzpostavljene v prejšnjih dogovorih in relevantnih resolucijah varnostnega sveta OZN. Če se država, v tem primeru Iran, ne drži dogovorjenega, je prav, da na to opozorimo. Temu se ne smemo izogibati samo zato, ker je neprijetno. Če obstajajo področja ali podatki, ki jih je treba obrazložiti, je prav, da na to opozorimo. Zadrževanje teh informacij zase ne reši nobenega problema. Identificiranje problemov vodi v napredek. Na to tudi mislim, ko govorim o neodvisnosti in stvarnosti. Počasi so ljudje razumeli moj pogled, iranska stran ravno tako. In zdaj uresničujejo dogovor. Dogovorili smo se za tako imenovani roadmap. Vse aktivnosti, ki so bile obljubljene v okviru tega, so bile uresničene. Tako se lahko pomaknemo naprej k reševanju preteklih vprašanj in uresničevanju dodatnega protokola. Pri tem sem vztrajal od prvega dne in nameravam tudi v prihodnje.

Nedavno ste obiskali Iran. Proces je trenutno v delikatni fazi. Nam lahko vseeno pojasnite, kakšen je bil namen vašega obiska in kaj ste tam videli?

Ugotavljanje preteklosti vojaškega kompleksa Parčin je bilo zelo pomembno pri razkrivanju vprašanj, povezanih z iransko jedrsko preteklostjo. Namen tega procesa je vzpostaviti zaupanje v Iran. Brez obiska Parčina to ne bi bilo mogoče. Zato smo vztrajali in smo to tudi storili, vzeli poskusne vzorce, ki jih zdaj analiziramo. Tako bomo prišli – korak za korakom – do mirne rešitve iranskega jedrskega vprašanja.

Menite, da vam je Iran priskrbel dovolj podatkov, na podlagi katerih si boste lahko ustvarili jasno sliko o njegovi jedrski ­preteklosti?

Ravnokar smo začeli analizirati podatke, ki smo jih zbrali. S predstavniki iranskih oblasti bomo imeli še en sestanek, na katerem bomo končali zbiranje informacij. Končno oceno bomo podali pred 15. decembrom. Prezgodaj je, da bi govoril o tem.

Vam dogovor z Iranom daje upanje, da bi bilo mogoče doseči kaj podobnega s Severno Korejo? Ali je situacija povsem drugačna?

Situacija je popolnoma drugačna. Iran je član IAEA, naši inšpektorji so prisotni v državi, nikoli nismo trdili, da ima Iran jedrsko orožje, temveč smo le hoteli razjasniti nekatera vprašanja. Severna Koreja se je umaknila iz sporazuma o neširjenju jedrskega orožja (NPT), v državi ni inšpektorjev, razvili so jedrsko orožje in ga testirali.

Je bila mednarodna skupnost v preteklosti preveč ravnodušna do Severne Koreje in nevarnosti, ki jo predstavlja njen jedrski program?

Udeleženke šeststranskih pogovorov, ZDA, Rusija, Kitajska, Južna Koreja in Japonska, so si zelo prizadevale rešiti to vprašanje, a na žalost niso bile kaj dosti uspešne. Severna Koreja ni zadovoljna s trenutno situacijo, preostalih pet držav tudi ne. Motivacija za izboljšanje položaja obstaja, a še ni pravi čas za to. Politični del pogajanj je zelo pomemben. Severna Koreja ni članica IAEA. Preden lahko mi odigramo svojo vlogo, mora najprej nastati politični dogovor.

Agencija igra tudi pomembno vlogo pri uresničevanju trajnostnih razvojnih ciljev. Del znanstvene stroke trdi, da je uporaba jedrske energije eden od ključnih ukrepov za zmanjšanje emisij ogljikovodikov po svetu. Se strinjate s tem?

Da. Dejstvo je, da bo uporaba jedrske energije zmanjšala izpuste ogljikovodikov v atmosfero in da bodo jedrske elektrarne to vlogo izpolnjevale tudi v prihodnosti. To seveda ne pomeni, da priporočam ali odsvetujem uporabo jedrske energije. Toda jasno je, da so med prednostmi jedrskih elektrarn majhne oziroma nične emisije ozračju nevarnih plinov in da lahko te elektrarne stalno proizvajajo električno energijo. Res je, enake lastnosti imajo tudi drugačni viri energije. Toda vsi imajo svoje prednosti in pomanjkljivosti. Uporabnost različnih virov se spreminja od ene države do druge. Nekje, kjer je veliko hidroloških virov, ne bodo potrebovali drugih. Toda večina držav za učinkovito oskrbo z energijo potrebuje mešanico različnih virov.

Je glede na očitne pomanjkljivosti jedrske energije ta po vašem mnenju lahko tudi trajnostna?

Vsako leto podamo ocene uporabe jedrske energije. Zadnje ocene kažejo na znaten porast števila elektrarn do leta 2030 pa tudi kasneje. Jedrska energija bo še naprej igrala pomembno vlogo. To morda ni tako jasno, če gledate po Evropi. Toda če se ozrete proti Kitajski, Indiji ali Južni Koreji – brez uporabe jedrske energije bodo te države zelo težko dobavljale elektriko industriji in prebivalstvu brez dodatnega onesnaževanja. Po nesreči v Fukušimi se je težišče širitve uporabe jedrske energije iz Evrope in Severne Amerike premaknilo v Azijo.

Treba je torej upoštevati rast gospodarstva v Aziji.

Z rastjo gospodarstev se poraba elektrike zelo hitro poveča. Te hitro razvijajoče se države imajo velike potrebe po njej.

Kako se spoprijeti z dvomi, ki jih v ljudeh zbuja jedrska energija? Še posebno po ­nesreči v Fukušimi.

Odvisno. Če država noče uporabljati jedrske energije, je to njena stvar. Države, ki uporabljajo jedrsko energijo ali se zanjo odločijo, med glavnimi razlogi navajajo varovanje podnebja, energetsko varnost in gospodarsko konkurenčnost. Če državam ti razlogi niso pomembni oziroma če imajo na voljo druge vire energije, je to njihova odločitev. Pogosto je kot eden od razlogov proti jedrski energiji omenjen problem odpadkov. Res je, ti so izziv, toda treba je razlikovati med različnimi vrstami­ odpadkov.

IAEA je konec avgusta, kot ste omenili, predstavila poročilo o nesreči v Fukušimi, v katerem ste zapisali, da je bil eden od glavnih razlogov, ki so pripomogli k tragediji, samozadovoljnost. So podobne nesreče v prihodnosti neizogibne?

Ko sem omenil samozadovoljnost, sem imel v mislih specifičen odnos Japoncev do njihovih jedrskih elektrarn. Prepričani so bili, da so te varne in da se nesreče ne morejo zgoditi. Ta samozadovoljnost in odsotnost intelektualnega diskurza, s katerim bi izzvali ta splošno sprejeti odnos, sta bila razloga za nesrečo. Gledano na splošno, nikoli si ne smemo privoščiti enake napake, vedno se moramo vprašati, ali je za varnost dovolj poskrbljeno ali je lahko še bolj. Popolnega zaupanja v varnost elektrarn ni več. Napačno bi bilo verjeti, da nesreč ne bo več. Toda hkrati moramo storiti vse, da jih preprečimo oziroma ublažimo njihove posledice. Nesreča v Fukušimi je spodbudila pomembne izboljšave v dizajnu, obratovanju elektrarn, odzivanju na probleme. Priča smo vidnim spremembam.

Štiri leta po nesreči s širšega območja še vedno poročajo o težavah. Življenje v Fukušimi se še dolgo ne bo vrnilo v normalno stanje. Sta se jedrska industrija in z njo svet dovolj naučila iz tega?

Še vedno se učita. Ljudje, ki so bili prizadeti v nesreči, trpijo. Zelo so prizadeti, kar je popolnoma razumljivo. V poročilu smo zapisali, da je nesreča pustila največ posledic na psihološkem stanju. Prizadetih je bilo na stotisoče ljudi in nanje moramo misliti. Kljub temu se stanje izboljšuje, ukrepi se izvajajo. Upam, da bodo pristojne službe in vlada to še naprej ­počele.