Vse poti vodijo na Krim

Medtem ko je slovenski predsednik Borut Pahor še naprej zavzeto skrbel za všečni populizem, sta Barack Obama in Vladimir Putin ta teden sporočala svetu, kaj bi bilo treba storiti, ker se svet vrti narobe. In reči je treba, da nista bila najbolj suverena,­ kot je to sicer v navadi. Tudi vsa Evropa je živela v senci strahu pred nečim neznanim; tudi Turčija in Indonezija, kjer so počile teroristične bombe. Miro Cerar se je ta teden po kölnskih dogodkih sestal z Angelo Merkel, kajti očitno je, da bo EU napravila konec priseljevanju beguncev. Na ruskem RT so ekskluzivno objavili z droni napravljene video posnetke, ki dokazujejo, da je Damask postal puščava ruševin, novodobni Dresden iz leta 1945. Zdaj se nam na Zahodu postavlja nesamozavestno vprašanje: Smo leta 1989 ob berlinskem zidu sanjali napačne sanje? Na Poljskem so z napadom na medijski sistem in sistem neodvisnih sodišč pokazali, kakšne sanje so sanjali. Pridružili so se Viktorju Orbánu in Madžarski iz duha nekih drugih obdobij. Kaj pa Slovenija?

Vse smo naredili narobe

Ves svet stoji na poziciji zarečenega kruha. Obljubljal se je raj, dobili pa smo samo novo verzijo natanko takšne družbe, kakršna je bila pred prvo in drugo svetovno vojno. Ruski predsednik Vladimir Putin je šel v medijski purgatorij in v ponedeljek za nemški Bild v intervjuju na vprašanje, kaj je šlo narobe v razmerju med Rusijo in Zahodom, povedal tole: »To je vprašanje vseh vprašanj. Vse smo naredili narobe.« Potem je analiziral četrtstoletni demokratični proces in bolj ali manj točno ugotovil, da je padec berlinskega zidu pomenil predvsem to, da se je ta preselil drugam, problem pa je ostal isti. V sredo je Ruska predsedniška akademija za nacionalno ekonomijo in javno administracijo priredila Gajdarjev forum z naslovom »Rusija in svet: gledati v prihodnost«. Poanta je bila bržkone v tem, da je po Putinu še Dmitrij Medvedjev kot premier izrazil močno željo, da bi se obnovili in v stare okvire postavili odnosi med Rusijo in Evropo.

Vse, če se spomnimo, se je začelo leta 2014 na Krimu in to še traja. Ko so Putina novinarji Bilda vprašali, ali je Rusija nemara storila tudi kakšno napako, je povedal tole: seveda smo jo, bili smo prepozni. Če bi od začetka bolj pazili na naše nacionalne interese, bi bil svet danes bolj uravnotežen.

In res je, svet danes ni uravnotežen. Ruski problemi­ so se precej podobno kakor zdaj razgalili v polovici 19. stoletja, pri tedanji krimski vojni, ko je Rusija tudi trčila z Zahodom. Kot se je tedaj pokazalo, kako je Rusija gospodarsko in politično zaostala, se je zdaj pokazalo, kako ranljivo in od mednarodnega kapitala obvladljivo je njeno gospodarstvo. Točneje povedano, Rusija je velesila v vojaštvu in zato je Putin potegnil iz rokava tega aduta v Siriji, vendar se zelo zaveda, da tega tempa in pritiska gospodarskega izpada denarja Rusija ne bo prenesla.

Toda nenadna ruska resnicoljubnost, če upoštevamo,­ da svet nikoli ni črno-bel, je ta trenutek svetu nemara koristna. Izvedel je o resnični naravi sodelovanja med ISIS in Turčijo, nekaj resnic o Savdski Arabiji, ki so jih posredovale nemške obveščevalne službe, in pa to, da utegne biti geopolitični račun, Evropi izstavljen v količini beguncev zaradi strateških pozicij Bosporja in Dardanel, v dobro Grčije in Turčije, nekoliko previsok.

Mehanizem za poljske zadeve

Na drugi strani stojijo ZDA, ki so jim vajeti na Bližnjem Vzhodu, pa tudi doma, očitno ušle iz rok. Same se počutijo ogrožene. Obama je v svojem poročilu kongresu podal nekaj nadležnih poudarkov: da ZDA vse bolj obvladuje denar premožnih, da volivci čedalje težje volijo, da o vojnah odloča kapital, da med ljudmi narašča jeza, da državljansko logiko napada plemenska logika itn. Povedal je pravzaprav dovolj, da je bilo podano priznanje, kako zahodnemu humanizmu stvari polzijo iz rok in kako se obnavlja vzdušje vojn, sovraštva, napetosti, jeze, nacionalizmov in nacionalnih egoizmov.

Zadnje trdnjave humanistične Evrope, Nemčija in tiste, ki se hočejo spominjati svojega razsvetljenstva, so na resnem preizkusu. Kölnski dogodki, menda sprovocirani po bližnjevzhodnih obveščevalnih službah, trk civilizacij, pa tudi čisto preprosta sociologija (in psihologija) množic in njihovih koncentracij, so zalogaj, ki ga bo težko prebaviti brez jasne odločitve, pričvrščene na humanistično podlago. V Nemčiji­ Pegida, v ZDA »plemenski klani«, ki razumejo svobodo kot obrambno pravico do kopičenja orožja in sovraštva do drugačnih, to so simptomi, ki so v tridesetih letih (antisemitizem, proticiganske kampanje) vodili fašizem in nacizem v vojno, po vojni pa komunizem v izbris meščanske kulture in identitet malih narodov.

Notica v Delu: »Dve tretjini Američanov sta prepričani, da je njihova država na napačni poti, predvsem zaradi čedalje večje neenakosti.« Rusko mnenje je pravzaprav odvisno od volje predsednika Putina, in on sporoča, da svet za svojo uravnoteženost potrebuje suvereno in močno Rusijo. Kaj pa združena Evropa?

Evropska komisija, so povedali v sredo, je odprla preiskavo, ali Poljska krši evropska demokratična pravila. Gre za tako imenovani mehanizem za zaščito pravne države, kajti poljska vlada je s samovoljnim kadrovanjem posegla v neodvisnost in integriteto ustavnega sodišča. To v kombinaciji z »minimedijskim­ zakonom«, ki javno RTV podreja politiki, kaže problem, ki ga EU označuje kot grožnjo demokratični ureditvi Evrope. Glede RTV in svetov bi se tudi v Sloveniji našlo nekaj dobrih vzporednic, tudi pri ustavnem sodišču se je med strokovnjaki govorilo o nedopustni pristranskosti, toda nobena vlada doslej si, kot poljska, ni upala krajšati ali daljšati sodniških mandatov in se čisto neposredno vtikati v avtonomijo ustavnega sodišča.

Podobne zadeve smo lahko že pred leti zasledovali na Madžarskem, in če to prekrižamo z držo celotne srednjeevropske osi, tudi tako imenovane višegrajske skupine, in če to prekrižamo z držo državljanov do sirskih beguncev, dobimo sliko Evrope, ki kaže znake razkroja namesto razvoja. V čem so klecnile države nekdanjega socializma?

Predsednikov zagoreli nasmeh

Iz ene so šle preprosto v drugo skrajnost. Iz zapovedanega egalitarizma v superiornost, iz strahotvorne odvisnosti od vzhodnega gospodarja v arogantno izsiljevanje zahodnega gospodarja, to pa v imenu gospodarskega in kapitalskega interesa, ki zahodno Evropo drži v šahu.

Lepša tema je Slovenija, kajti tu se iste zadeve ne dogajajo v enakem slogu. Ko »veliki« državniki prepričujejo javnost in svet o konceptih in o tem, da je treba nekaj narediti, se slovenski predsednik v populistični maniri v populističnih oddajah »peče na žaru«, da bi lepo zagorel odlahkal težo ljudi in samega sebe in jih popeljal v obljubljeno deželo sanj brez prebujenja, uspeha brez truda, plačila brez dela in dela brez znoja. Bravo. Ko je vse strah pred prihodnostjo sveta – ta naj bi izšel iz ekonomske krize, zapadel pa je v varnostno in politično –, predsednik države ugaja in deli odpustke nasmejane blagohotnosti, desna politika proti beguncem zahteva žične ograje s privarjenimi britvicami, sredinska jih postavlja in le resnično leva proti temu protestira.

Poanta, do katere smo pripeljali, je, da se v zgodovini Slovenije oziroma toliko opevane njene samobitnosti prvič sploh dogaja, da nihče od voljenih političnih vodij nima koncepta, kaj država Slovenija je in kaj hoče biti. V najboljšem primeru najdemo boljše ali slabše stečajne upravitelje teh ali onih propadlih idej, bolj ali manj simpatične gasilce, ki dežurajo ob tlečem pepelu, da se spet ne bi vnel požar, ambiciozne politične poslance, ki so se dolgo v senci uradnih junakov leve in desne slovenske osamosvojitve ponosno prebijali v parlament in vanj končno prišli kot kraljevič Marko v resigniran srbski vzklik: »Kasno stiže Marko na Kosovo.« In tako dalje.

Prava realnost Slovenije, menimo, je ta trenutek v prispodobi dveh velemest: Damaska in Berlina (oziroma Kölna). V prvem je na oltarju kapitala, religioznega fanatizma in predatorskih interesov padel mir, ki ga je treba spet najti in varovati, v drugem se preizkuša razsvetljenski koncept Evrope: strpnost, pravna država, pomoč in odločnost preprečiti, kar je treba preprečiti, da bi ji ohranili svoj humanistični obraz. Kar EU hoče ohraniti, bi Slovenija sploh šele morala vzpostaviti, kajti doslej ji to na družbeni nacionalni ravni še ni uspelo: najti izhod Sloveniji iz njene nedoraslosti, ki jo je sama zagrešila, zagrešila pa jo je prosto po Kantu zato, ker se ni posluževala svojega razuma brez vodstva nekoga drugega.