Tiskane izdaje
Je kritičarka nacionalizmov, ne sebe ne sveta ne zožuje na nacionalne okvire. Rodila se je leta 1945 v Zagrebu, do leta 1991 je predavala na tamkajšnji univerzi, odtlej živi v Franciji. Bila je profesorica na Université de Paris-8, še vedno predava na Collège international de philosophie. Njeno glavno zanimanje sta politična filozofija in feministična filozofija, ukvarja se z vprašanji nacije, države, nacionalizma, identitete, demokracije. Nedavno je objavila delo Manjkajoči državljani (Les Citoyens manquants, Al Dante, 2015).
Izredne razmere po novembrskih napadih trajajo, gledamo institucionalizacijo izrednih razmer. Kakšno je francosko razpoloženje, posebej po nedavnih napadih v Bruslju?
Družba je razdeljena, razkol se poglablja. Na eni strani je državna linija, ki vse bolj poudarja varnostno dimenzijo, da bi na ta način vladala, hkrati obstaja neki odpor, ki ni dobro organiziran. Razmere poslabšuje dejstvo, da je Francija država, ki ni rešila svoje kolonialne dediščine. Stvari so skrb zbujajoče, posebej za nekoga, ki je prišel iz nekdanje Jugoslavije. Razmere spominjajo na kup stvari ob razpadanju in dvigu nacionalizmov, situacija je precej podobna naši pred 25 leti, tu gre prav tako za nacionalizem, ksenofobijo in rasizem, ki se izraža v okvirih kolonialne zgodovine. Nisem pričakovala, da se lahko v Franciji zgodi kaj takega. Prišla sem ob začetku vojne na območju nekdanje Jugoslavije, tukaj se mi je zdelo čudovito. Zdaj ni več videti tako.
Francoski slogan je svoboda, enakost, bratstvo. Kako je mogoče, da Francozi, znan je njihov večni odpor, to zdaj sprejemajo?
Mnogi tega ne prenašajo in to tudi izražajo, pišejo knjige, članke, vsak dan v časopisih beremo reakcije, sestajajo se študentje, intelektualci jih podpirajo. Obstaja neko gibanje, ki je podobno gibanju indignados ... Kar se bratstva tiče, ženske nikoli niso bile vključene niti v principu.
Tukaj so vedno osrednji tisti problemi, s katerimi se ukvarja država. Koliko je francoska država še zaščitnik tolerance?
Država je formalni zaščitnik tolerance, toda vse je relativno, odvisno, s katere strani pogledate. Država se bori proti terorizmu s sredstvi, ki sama zelo pogosto niso daleč od terorizma, ima monopol oblasti, torej tudi monopol nasilja. Francozi mislijo, da je republika avtomatično demokracija, a kot taka se mora šele izkazati. Imajo fiksno idejo republike in republikanstva, v tem pogledu so zelo podobni – prvo, kar sem opazila tukaj – nekdanji Jugoslaviji. Slednja je imela trdno določeno idejo, da je bilo v preteklosti vse rešeno, govorili so nam, da je sistem popoln. Sedanja francoska oblast, ki nima nikakršnih idej, se sklicuje na republiko kot popoln sistem. Toleranca in demokracija pa ne moreta biti zadani po definiciji, zanju se je treba boriti na vsakem koraku, priti morata od spodaj, iz družbe. Potrebne so kultura, izobrazba, določena decentralizacija, pri čemer je Francija zelo centralizirana država, potreben je dolgotrajen proces. V situacijah, kot je današnja, z realno nevarnostjo terorizma, se vsakdo boji procesa; proces je vedno eksperimentiranje. Država težko shaja s tem, zlasti v aktualnih razmerah ne mara slišati glasov od spodaj. Policija je postala zelo represivna, tudi tedaj, ko ni potrebno. Nedavno so pretepli nekega študenta, vsako noč s Trga republike mečejo državljane, ki protestirajo. Ni razlogov za takšno grobost.
Tu živite od leta 1991. Kako se je Francija vmes spremenila?
Spremenila se je na slabše, čeprav jo imam še vedno rada. Francija je čudna kontradikcija: zelo odprte družbe – družim se z intelektualci s fakultet, to je zelo tolerantno okolje, ki diskutira, ima ideje, objavlja –, na drugi strani pa formalno zastavljenega državnega okvira, ki naj bi bil nedotakljiv. Ni nastal zdaj, izhaja iz francoske revolucije, leta 1905 je bil sprejet zakon o laicizmu, ločitvi države in Cerkve. Odtlej so se družbene razmere popolnoma spremenile in v starem okviru ni prostora za današnje družbene spremembe, gibanja, za številne muslimane in tujce, ki jih nekdaj ni bilo. Francozi bi še vedno hoteli verjeti v formulo, ki pojasni vse, fiksirani so na laicizem kot čarobno formulo. Islamizmu zamerijo, da je fiksiran na ženska oblačila, oni pa so prav tako fiksirani na ženska oblačila. Pravim jim nacionalrepublikanci, to je posebna vrsta, celotna državna struktura je nacionalrepublikanska. Z novo oblastjo smo odkrili, da ni važno, ali gre za levico ali desnico, oboji so nacionalrepublikanci. Obstaja zelo malo nians.
Ne gre niti za desno politiko, gre za skrajno desno politiko, kajne?
Bojimo se skrajne desne politike Marine Le Pen in Nacionalne fronte in tega se bojita tako uradna desnica in levica. Zato obe izvajata politiko, s katero bi bila zadovoljna skrajna desnica. Hollande je od nje celo dobil nekaj pohval. Pomembno je razumeti tudi ekonomski kontekst, v katerem se dogajata ksenofobija in netoleranca do tujcev in beguncev.
Obstaja nostalgija za časi zlatih krav, tridesetimi slavnimi leti 1945–1975, obdobjem ekonomskega uspeha in novih socialnih dosežkov. Francija ta čas propada socialno in ekonomsko, zaostaja za Nemčijo, Azijo. Obstaja veliko nerazumevanja; trideset slavnih let jemljejo kot nekaj, kar je zasluga samega francoskega naroda. Ne gre samo za to. Gre za dosežek stoletnega kolonialnega ropanja, hladne vojne, Marshallovega plana oziroma ekonomskega vzpona Amerike po drugi svetovni vojni, ki je za seboj potegnil Zahod, gre za dosežke bipolarnega sveta. Slavna leta so slonela na velikih kompleksih državne industrije, jeklarnah, spregah centralizirane države, centralizirane znanosti in centraliziranih poldržavnih industrijskih kompleksov. Prednosti so se z napredovanjem globalizacije izgubile. A ravno zato, ker je Francija imela socialne dosežke, ker jih je hotela zadržati, je francoski sistem bolj trd, težje prilagodljiv. Pravijo, da je Francija v obdobju ekonomske krize odpornejša prav zato, ker se težje reformira, težje ruši pridobitve v zdravstvu, šolstvu, francosko zdravstvo je, primerjalno, med najboljšimi; tu so še vedno ostanki socialne države. Zdaj bi bila rada konkurenčna, Britanija, Francija, Nemčija, skandinavske države si med seboj konkurirajo, katera bo s fleksibilizacijo dela in ukinjanjem socialnih pridobitev najbolj privlačna za transnacionalni kapital. Težko sodeluje v tej konkurenci, ne želi opustiti socialnih pridobitev in si hkrati želi tega. Novi zakon o trgu delovne sile gre v to smer. Francija s kvazilevico na oblasti bi hotela plavati proti toku, proti celotnemu sistemu in Evropi, a brez solidarnosti evropskih in svetovnih levic ne more delovati.
Vendar tega konteksta ni.
Ne, in to je največja drama. V sistemu, kakršen je, so francoski aduti slabi. Ne reformira se na način, kot se reformira preostali svet. Zdaj poskušajo vsiliti nov zakon, ki bi spremenil delovno pravo, vse tisto, za kar so se Francozi borili še pred drugo svetovno vojno in za kar se je borila levica, a tudi socialno državo, ki jo je hotela desnica. Novi zakonski predlog ukinja veliko pravic. Generacija mojih staršev se je borila za osemurni delovnik, pred leti so socialisti uvedli 35-urni delovni teden; s fleksibilizacijo ni več nobenega delovnega časa, delavci morajo biti fleksibilno dostopni, delajo kadarkoli. Izginilo je delo z mesečno plačo, izginilo je zagotovljeno delovno mesto, ki ga je bila vajena naša generacija. Pariški študentje se upirajo, vrstijo se manifestacije, zadnja je bila 31. marca, še vedno se ponoči sestajajo na Trgu republike. Mlade generacije z novo fleksibilnostjo ne morejo pričakovati standarda svojih staršev, živijo slabše kot oni in tako bo še naprej. Velike tenzije v družbi dodatno zapletajo trenja, izražana kot razredna in rasna. Z nacionalizmom in ksenofobijo se preliva eno v drugo.
Francozov ni več sram glasovati za Marine Le Pen, kakor da je normalna stranka. Toda v svojem bistvu je še vedno fašistična? Kar je bil za Jean-Marieja Le Pena jud, je za hčer musliman.
Obstajajo Francozi, ki jih ni sram glasovati zanjo, in očitno jih je veliko, so tudi taki, ki se sramujejo. Marine Le Pen je veliko naredila za spremembo podobe stranke, da bi bila ta videti normalna kakor vse druge. Dala je veto na nekatere izgrede svojega očeta, naposled ga je tudi vrgla iz stranke, a že pred tem je površinsko popravila sliko. Današnji čas je naklonjen izgubi zgodovinskega spomina, nihče več ne ve, kaj se je zgodilo pred desetimi, petimi leti, kaj šele tri generacije nazaj. Politična analiza povprečnega človeka je zelo plitka, oklepa se sloganov, formul, to deluje. V pejsažu francoskih političnih strank se je naenkrat pojavila ženska, mlajša je od drugih politikov, čeprav bo tudi to minilo. Glazura stranke je zelo površna, a ni problem, da je fašistična, problem je, da se je vsa politična scena pomaknila na desno in je dobršen del prizorišča izgubil vsakršno politično orientacijo. Med normalnimi ljudmi danes najdete fašistične ideje, nad katerimi se več ne zgražajo, ne vedo niti, da so fašistične ideje. V strahu pred Le Penovo si spodobna desnica in levica vse bolj prisvajata ideje, norme in strahove, ki jih ta vsiljuje. Strah pred tujci in priseljenci se je začel pri Nacionalni fronti, a se je zelo razširil. Normalna desnica, s katero si se nekdaj lahko dostojno pogovarjal, ima zdaj ta isti diskurz. Tako imenovani socialisti, ki jih je nasploh strah desnice, govorico osvajajo. Nihče ne reče: Nehajte, to vendar ni glavni problem.
Kaj je s položajem Francije v Evropi? V preteklosti je bila zelo proevropska država, z razširitvijo EU se je gravitacijska točka pomaknila proti vzhodu, izgubila je pozicijo. Kakšna je njena samopercepcija?
Francija ne ve, da se je gravitacijska točka premaknila, tega ne občuti, ne ve niti, kaj sploh bi z Vzhodom. S koncem hladne vojne in združitvijo je Nemčija obdelala notranje socialne in politične odnose, Evropa v celoti pa ne. Francija tega ni opravila. Francozi o vzhodni Evropi nimajo pojma, ne vidijo do tistih meja kot Italija, Avstrija, Nemčija, ki so blizu. Zdaj se je slika spremenila, Francija pa se še vedno rada sklicuje na to, da z Nemčijo predstavlja motor Evrope. Toda os je propadla – Nemčija jo je prehitela, nič več ne sprašuje Francije in čemu bi jo –, poleg tega je propadla tudi schengenska Evropa. Nastal je popoln kaos, nisem prepričana, ali Evropa obstaja. Mislim, da ne more obstati v obliki, v kateri je zamišljena. Ni je več.
Ostaja vprašanje beguncev, ali bodo spremenili Evropo, če jih sprejme veliko. Angela Merkel osebno jih je hotela sprejeti, toda njena politika je kapitulirala, zanjo ji ni uspelo pridobiti niti Francije. Merklova je veliko izgubila, a lahko izgubi še več. Ne slišimo več njenega nagovarjanja za sprejem več beguncev, podpisali so ničvreden sporazum s Turki, ki ne bo reševal življenj, še naprej bodo umirali v morju. Sporazum ne bo funkcioniral, ne bo rekonstruiral Evrope, ne bo je rešil. Dogovor s Turčijo je kapitulacija kanclerkine politike.
Francozi pa, ne glede na to, da se z Nemčijo težko gospodarsko kosajo, mislijo, da imajo tisto, česar Nemčija nima, namreč strateško vlogo v svetu. So stalna članica varnostnega sveta ZN, medtem ko Nemci za zdaj ne angažirajo svojih varnostnih sil na tujem, čeprav jih počasi bodo, obenem je Francija intervenirala v Siriji, Maliju, Libiji. To je ideja o bistveno večji vlogi, kot bi jo imela, če bi upoštevali samo ekonomsko moč. In vendar, kot je nedavno rekel Étienne Balibar, ali res potrebujemo te intervencije v zahodni Afriki? Gre za zgrešeno avtopercepcijo Francije, ki proizvaja slike in efektivno delovanje. Zaradi tamkajšnjih vojn dobivamo več terorizma.
Koliko Francozi občutijo svojo kolonialno preteklost? Se v šolah učijo o kolonialni zgodovini?
Sramotno malo. Pred nekaj leti, na oblasti je bil še Chirac, so prerinili zakon o tem, da morajo profesorji zgodovine v šolah predavati pozitivne, ne samo negativne vidike kolonializma. Šole so se dvignile, nastal je škandal, zakon pa je bil na žalost sprejet. Kasneje je bil izbrisan z dekretom. Predsedniki seveda to lahko storijo, vendar postopek ni demokratičen, kot tudi ni demokratično brez razprave vsiliti zakon. Francoska politika rada sprejema zakone po hitrem postopku, brez debate v narodni skupščini, parlament precej pogosto samo potrjuje državno politiko in ne opravlja funkcije, kakršno bi moral. Šele kasneje so se, tako kot v drugih državah, začele pojavljati postkolonialne študije, pišejo se knjige o kolonialni zgodovini in ljudje o teh stvareh nekaj več vedo. Še vedno pa tema ni sistemsko vključena v izobraževanje. Francija ni nikoli opravila postkolonialne samokritike, ni razpravljala o tem, kako je izgubila vietnamsko in alžirsko vojno. Še vedno jo razumejo kot amputacijo svojega ozemlja, zlasti Alžirije. Te zgodovine ni predelala.
V zadnjem času se ukvarjate s problematiko meje. Kaj se dogaja z mejami: nacionalnimi in drugimi? Meja je postala instrument obvladovanja beguncev, ki prihajajo, vidimo, »balkanska pot« je zaprta.
Meja je nekaj zelo dvopomenskega: je prepreka, ker je ni mogoče prečkati, in je hkrati povezava, ker se jo vseeno prečka. Ne gre za prehajanja v isti dimenziji; nekdo jo lahko prečka, drugi ne. Begunci ne morejo prečkati evropskih meja, medtem ko bi mi morali imeti znotraj schengenskega prostora odprte meje. Migranti, ki smo se jih tako zelo ustrašili, so nam zrušili schengen, vsaka od držav zdaj nadzoruje mejo. Poleg tega, da so meje dvopomenske in niso enake za vse, so tudi okvir, v katerem se dogaja državna politika. Evropa nenehno izvaža meje – pravkar je izvozila mejo v Turčijo, da bi nas slednja varovala pred ubogimi sirskimi begunci.
Meja je nekaj pomičnega. V zadnjih letih so se meje zelo razmnožile, z ukinjanjem evropskih meja skozi schengen so se namnožile notranje meje, postavljene so na drugih mestih. Meje se niti vedno ne imenujejo meje. Na letališčih obstajajo prostori, kjer primejo ljudi brez potnih listin in jih dajo v centre za zadržanje, centres de rétention; to so prostori, za katere nihče ne ve in jih javnost ne more nadzorovati. Torej meje se množijo tudi takrat, kadar se ukinjajo. Največji problem pa je, da demokracija – sodeč po teoretikih, recimo Chantal Mouffe, ki se ukvarja s politično filozofijo – ni predstavljiva brez meja. Demokracija se lahko dogaja samo v določenih mejah, to pomeni, da mora biti nekdo izključen: ali teritorialno ali kot drugorazredni državljan. Razvili smo vse takšne vrste meja, so povsod, na vseh ravneh, kot nevidne meje; centri za retencijo obstajajo po vsej Evropi, zato smo razvili hkrati tudi različne nivoje državljanskih in človekovih pravic, nimajo vsi enakih. Upirata se predvsem dve kategoriji: tisti, ki imajo pravice, torej državljani, in oni, ki jih nimajo, migranti, begunci. Ponovno ustvarjamo frontalne opozicije, ki lahko izzovejo zgolj spopade in nasilje. Kot pravi Rancière, človekove pravice niso nič, če niso pravice.
Kaj pa vprašanje evropske identitete? Zdi se, da Evropo bolj definira to, kar ni, kot tisto, kar je. Kaj je danes Evropa?
Vedno sem govorila, da Evropa ni nič. Predvsem ni kontinent kakor drugi, je zelo majhna, je samo neki prirepek Azije, Evrazije. Vsaka definicija, po Spinozi, je negacija. Začne se z negiranjem tistega, kar ne spada v opis definiranega. Moja generacija je preveč obremenjena s pojmom identitete. Identiteta ni nič marmorno čvrstega, imamo zgrešeno sliko identitete kot nečesa trajnega, kar se ne menja, toda identiteta je pretočna, menja se, mora se menjati.
Ob koncu hladne vojne in razpadu Jugoslavije in Sovjetske zveze je nastal nov val nacionalizmov, ki niso bili več osvobodilni. Nekdaj so obstajali nacionalizmi, recimo izvenevropski, kot nacionalna gibanja, ki so si prizadevala za osvoboditev izpod kolonialne oblasti. To velja za Afriko in Azijo, za kolonizirane države in kontinente. V Evropi pa ima nacionalizem od nacizma naprej negativno konotacijo, še posebej po hladni vojni in nacionalizmih v Jugoslaviji in Sovjetski zvezi, kjer je vsak terjal svojo identiteto, svojo zastavo in svojo državo. To je nova faza nacionalizmov, ki so povsod. Nacionalizem ne more biti več garancija pravičnega gibanja za pravično in tolerantno družbo in osvoboditev. V tem kontekstu mi ni veliko do identitete.
Problem Evrope ni njena identiteta, to je problem tistih, ki ne razumejo Evrope, ki so v paniki, da jo bodo izgubili. Velika prednost Evrope je, da nima identitete oziroma da je nedokončan projekt. Ni pomembno, da je nedokončan, ker ne more biti dokončan, preveč je poln kontradikcij. Ostati mora nedokončan. Seveda dokler je močan kot ideja, kar že dolgo ni več, to se je izgubilo, izgubila se je energija, zato je postala vprašljiva Evropa kot projekt. Velika stvar je bilo prav to, da ni fiksirala identitete, temveč je predvidevala mnoštvo identitet, zamenljive identitete. Zakaj bi sploh neki človek imel vse življenje eno identiteto? Saj je nima. Na žalost se od vestfalskega sporazuma nismo osvobodili nacionalnih identitet, medtem je vestfalski projekt propadel, mi pa se držimo teh idealov.
Moja ideja je bila – ker je Evropa nedefinirana stvar, ektoplazma –, da bi ljudje, ki prihajajo, begunci, lahko pomagali zgraditi projekt Evrope. Očitno ga sami ne moremo, ni solidarnosti niti med evropskimi državami niti znotraj držav. Evropa bi te ljudi lahko sprejela, je vsekakor dovolj bogata. Mislim, da se bo to na koncu tudi zgodilo, a proti volji stare Evrope, vzhodne in zahodne. To je proces, ki bo dolgoročno potekal mnogo bolj boleče, kot bi moral, če bi razumeli, da je potreben. Evropa bo podkontinent, v katerem bodo živeli vsi mogoči ljudje, ti, ki zdaj prihajajo iz Afrike in Azije. Evropa ne more ostati evropska in zaprta. Zapiranje meja je brezuspešno, zaman. Prečkali bodo meje na bolj boleč način, z več žrtvami, to je naša krivda, naša sramota. Za veliko tega, kar se dogaja v Siriji, arabskih državah, severni Afriki in Afriki nasploh, je kriva Evropa.
Žižek govori o hipokriziji levice, ki preveč trpi zaradi krivde kolonializma za razmere na Bližnjem vzhodu.
Žižek je provokator. Dobro reče danes eno stvar, jutri drugo, v obojem je zelo prepričljiv in zelo duhovit, ker je v obojem resnica. Ni pa dosleden.
On problematizira polno odprtje meja in integracijo beguncev, vi se ukvarjate s konceptom »manjkajočih državljanov«.
Meja je »filter«: nekaj prepušča, drugega ne, je selektivna. Zato je treba meje problematizirati. A meje – za ljudi – niso od vekomaj, tudi danes jih ni za kapital. V principu si sveta brez meja ni mogoče predstavljati. Do prve svetovne vojne se je po Evropi potovalo brez potnih listov, celo v starem in novem veku so ljudje svobodno potovali – spet, selektivno: tisti, ki so lahko – trgovci, profesorji, študenti, celotne univerze. Zanje niti jezik ni bil prepreka, latinščina je bila lingua franca. Da ne govorim, da so vojske prehajale bolj ali manj »svobodno«, harale, mimogrede »osvobajale«. Zame ni vprašanje integracija prosilcev za azil, temveč gostoljubje, politika sprejemanja. Nekateri se bodo takoj integrirali, drugi se bodo hitro asimilirali, se stopili s populacijo; tretji bodo živeli vzporedno v svojih skupnostih, v komunitarizmu. Vsi pa so naši citoyens manquants, ki bodo postali Evropejci celo prej, preden bodo dobili papirje; in vse potrebujemo.
Kaj se dogaja z demokracijo v Evropi? Varufakis je ustanovil panevropsko gibanje Diem. Ali je lahko uspešno? In sploh, lahko živimo brez utopije?
Vedno obstajajo neke utopije, ljudje ustvarjajo utopije, da bi lahko mislili naprej, da bi lahko gledali naprej. Varufakisovemu projektu želim vso srečo, ker ne vidim ničesar drugega, nobenega boljšega projekta. Nisem pa prepričana, da bo uspešen. Nekatere stvari se mi zdijo sumljive. Čeprav je poudaril begunce, jih ni poudaril dovolj, po mojem so glavni akterji prihodnje Evrope. Varufakis je dobro videti, je pameten in duhovit, nisem pa gotova, da nima premočnega moškega ega. Nisem opazila veliko žensk v njihovem projektu, čeprav nekaj. Tako kot Evrope ne bo mogoče graditi brez beguncev, je tudi ne bi smeli graditi brez žensk, to je ena od pomanjkljivosti. Niso bile dovolj vključene, Varufakis bi se moral še malo potruditi.
Njegovo gibanje bi moralo biti evropsko gibanje, evropska stranka. Ne vidim, kdo bo to udejanjil in kako bi lahko funkcionirala evropska stranka. Svojčas je Daniel Cohn-Bendit mislil isto, njegova stranka je bila zelena, bil je Nemec in Francoz, v njegovi osebnosti je bilo oboje. V Evropi je veliko držav, težko si je zamisliti, da bi aktualno gibanje lahko postalo masovno. Projekt je uresničljiv, kadar obstaja določena kemija, ko se pojavi gibanje, masa, ki to nosi. Potem postanejo stvari neustavljive. Kar se dogaja zdaj, pa je še zelo embrionalno. Ne vidim, da kaj prihaja. Kar pa vidim, da prihaja, in je celotni Evropi odveč – morda bo z druge strani, od spodaj, prebudilo Evropo –, so begunci, ki jih nihče noče. Kaj je skupno vsej Evropi? To, da noče beguncev. Trend bi bilo treba preobrniti, iz tega potegniti moč.
Eno od gibal je venomer strah: strah je osnoven, strah je tisto, nad čemer nimamo nadzora, kot ga nimamo nad globalizacijo, finančnim kapitalom, krizami. Vse to so stvari, ki ustvarjajo refleks zaščite. Varuješ se v svoji državi, naciji, hiši, luknji, pod svojo odejo. Refleks zaščite sili v zapiranje in ne v odpiranje, v globalno vizijo, solidarnost z ljudmi, ki jih ne poznaš, ki so drugačni, druge vere, jezika, nacije. Ko je razpadala Jugoslavija, se je veliko pisalo o stoletni mržnji na Balkanu, o sovraštvu, zaradi katerega da naposled razpada. Toda ni šlo za to, stoletja je živela skupaj, v slogi. Sovraštvo ni nikakršno primarno občutenje. Sovraštvo je izvedeno občutenje primarnega občutenja – in to je strah. Strah pa je realen, vsako živo bitje ga ima, ker je strah za življenje. Iz strahu ljudje zlahka zasovražijo druge. Strah tudi nima določnega sovražnika, je prvenstveno strah za samega sebe. Treba ga je politično transformirati, ga usmeriti na nekoga; s tem se ukvarjajo politikanti, ki govorijo ljudem, kdo je sovražnik. Ustvarjanje, izrabljanje strahu je strašna stvar.
Ali levica umira, ker si ljudje ne morejo več zamisliti, kaj je prihodnost?
Razlogi za zaton levice so zgodovinsko kompleksni, raznovrstni. Med prvimi je dejstvo depolitizacije in desemantizacije političnega jezika, v tem pogledu smo še vedno v zgodovinskem obdobju po letu 1989: po hladni vojni, padcu zidu, združitvi Nemčij. Izgubljajo se oznake »desno« in »levo«, to je rezultat homogenizacije, ki jo ustvarja globalno kroženje kapitala. Prihodnost si je težko predstavljati brez politične imaginacije in ta je najredkejša od vseh. Depolitizacija briše vsakršno politično imaginacijo, pa tudi upanje. No, utopije, in levice, se vedno znova rojevajo, seveda v novih razmerah. Iz naše današnje omejenosti si je to težko predstavljati, smo v situaciji, ko jih prepoznavamo šele a posteriori ... To ni slavno, a vedno je bilo tako najlažje.
Kaj se dogaja s francosko intelektualno sceno in z intelektualci v Evropi?
Francoska kulturna in intelektualna scena je kot vsaka druga: ima slavna in manj slavna obdobja, velika imena in svojo predimenzionirano nacionalno sliko o sebi. Tačas je intelektualce nasploh manj slišati, kar je tudi značilnost globalizacije, druge sile so močnejše, glasnejše. Francozi so navajeni, da svojo kulturo vidijo v centru sveta, kot najodličnejšo, to je bilo vedno pretirano, a je ustrezalo politični moči, ki je ni več. Prav tako ni več figure javnega intelektualca, kakršna je obstajala in je nastala v Franciji. Danes obstajajo številni anonimni intelektualci, bolj in manj pametni, in nekaj televizijskih intelektualcev ali intelektualcev z naslovnice, ki jih vprašujejo za mnenje o čemerkoli. Pristop do javnega prostora je strogo nadzorovan: politične razmere so take, da ga ima nekaj konservativnih, precej reakcionarnih intelektualcev. Toda treba je reči, da je v povojnem obdobju, v Franciji in Evropi scela, intelektualnemu prostoru vladala intelektualna levica. Danes seveda ni tak čas.
Zanima me vprašanje eksila. Kako ga doživljate?
Ne doživljam eksila. Termin je toliko uporabljan, zlorabljan, da ne morem trditi, da živim v eksilu in trpim zaradi tega. Predvsem se ne morem pritoževati, ko gledam, kako Evropa v našem imenu bije pravo vojno proti beguncem, njim, ki so vojno že doživeli. Sram me je. Živeti 1500 kilometrov stran od prvobitne hiše, namesto ene evropske države v drugi, ni noben resen eksil. Razen tega nisem tu kazensko, kar je bil eden prvih pomenov eksila, temveč po lastni izbiri, iz časa, ko sem mislila, da izbire še obstajajo. V času zaprtega kroga globalizacije pa vemo, da posebne izbire ni – ni izstopa iz kroga, ni povsem »varne« države. V eksilu, če že uporabljamo to besedo, so različne stopnje izključenosti, vključenosti, tudi nevidnosti in neprimerljivih ravni trpljenja. Če me kaj skrbi, so to strašne razmere beguncev na mejah Evrope, Avstralije, Izraela, jugovzhodne Azije, ZDA. Eksil, ena vrsta eksila, je danes postal nekakšna univerzalizacija, vsi smo na neki način »v eksilu«, toute proportion gardée. To je globalizacija, morda bi bilo precizneje reči »mondializacija«. Nimamo več kam pobegniti.
