Tiskane izdaje
Je mogoče, da je bila valutna usoda male Grčije še pred pol leta eden najbolj eksplozivnih evropskih izzivov? Ob priseljevanju ljudstev iz bližnjih in daljnih ponesrečenih držav ter vse večji nevarnosti spopada med velikimi silami prek posrednikov ali celo brez njih je zdaj celo evrska kriza videti v nekem drugem vesolju.
Ob opazovanju vsega, kar se zdaj dogaja v Evropi in okrog nje, se zavrti v glavi: milijoni beguncev trkajo na evropska vrata, sirska državljanska vojna nevarno približuje ameriška in ruska vojaška letala, pacifiški spori ameriške in kitajske vojaške ladje ter podmornice. Vsaj za Sirijo, ki je v središču sedanjih napetosti in navala beguncev, pa so velike sile že začele iskati rešitve, a avstrijska prestolnica, kjer so se pred dobrim tednom sestali zunanji ministri ZDA, Rusije, Turčije in vrste bližnjevzhodnih in drugih držav, v nevarno geostrateško igro sedanjosti prinaša dvorezno zgodovinsko simboliko. Dunajski kongres, ki je 200 let pred tem Evropi zagotovil dolgo obdobje relativnega miru, je lahko vzor, a tudi opozorilo današnjim nevarnim napetostim ob vsaj začasnem razpadanju povojnega »ameriškega mira«. Dokazuje namreč, da v nedavni zgodovini celo vzdrževanje statusa quo ni dovolj, če ne se zaradi dunajskega kongresa relativno stabilno evropsko 19. stoletje ne bi prelilo v vojaški ognjemet prve svetovne vojne.
ZDA so morale v Evropi še enkrat posredovati manj kot tri desetletja kasneje, ko so nasprotja, spodbujena z versajsko pogodbo in vzponom nacionalsocialistične Nemčije, zanetila drugo svetovno vojno. Od tedaj so Američani jamčili za mir in blagostanje tistega dela stare celine, ki se je poistovetil z demokracijo, tržnim gospodarstvom in drugimi meščanskimi pridobitvami od angleške in francoske revolucije naprej. Tako imenovani Zahod je zmagal tudi v hladni vojni nad komunizmom, četrt stoletja po padcu berlinskega zidu pa je, kot se pogosto dogaja v zgodovini, še vedno preveč zaverovan vase. Iluzije o koncu zgodovine so medtem že sesuli teroristični napadi na New York in Washington septembra 2001, ki so navedli ameriškega republikanskega predsednika Georgea W. Busha in njegove zaveznike k poskusu izvoza zahodnih vrednot na svetovna krizna žarišča islamskega sveta. Ceno dvomljive izvedbe tega projekta plačujemo še danes.
Status quo ni dovolj
To je seveda le eno videnje prelomnih dogodkov po letu 2003, drugi vidijo začetek sedanjih težav prav v iraški vojni, ki je po njihovem prepričanju destabilizirala ves Bližnji in Srednji vzhod. Zagovorniki nasprotnega mnenja pa raje kažejo s prstom na demokratskega predsednika Baracka Obamo in njegovo odločitev za hiter umik iz Iraka, potem ko ga je štiri leta po iraški invaziji že začel spet stabilizirati general David Petraeus. Po tem prepričanju bi morale ZDA bolj upoštevati lastne bogate izkušnje z »gradnjo držav« po drugi svetovni vojni, saj imajo celo v Nemčiji še danes na deset tisoče vojakov. Že pred vojno visoko razvita naslednica Hitlerjevega režima je imela tudi srečo, da so ekonomisti »urejenega liberalizma« pod gospodarskim direktorjem ameriško-britanske cone in kasnejšim kanclerjem Ludwigom Erhardom vzpostavili temelje izjemno uspešnega gospodarskega razvoja. Bližnjevzhodne države so bile doslej v veliki meri opredeljene s posedovanjem ali neposedovanjem nafte, a general Lucius Clay in predsednik Harry Truman ter njuni nasledniki preživelim nacistom v Zahodni Nemčiji ter komunistom v vzhodnem bloku vsekakor niso vnaprej sporočili datuma umika ameriške vojske.
Ameriška »enostranska pasivnost« potiska svet v dileme, podobne tistim iz časov zgodovinskega dunajskega kongresa: v hitro razvijajočem se svetu celo geopolitični status quo ni dovolj, države današnjega sveta potrebujejo tudi možnost dobrega gospodarskega in političnega razvoja.
Po koncu Napoleonovih osvajanj so avstrijski prvi diplomat Metternich, francoski Talleyrand, britanska lord Castlereagh in vojvoda Wellington, ruski car Aleksander I., pruski Friderik Viljem III. in drugi vzpostavili stabilno mrežo zavezniških razmerij, status quo »starih režimov« pa je hkrati zatiral velike gospodarske in družbene spremembe, ki so se nadaljevale tudi po porazu francoskega revolucionarnega režima. Vse bolj eksplozivno vprašanje nemške združitve je gospodarsko vse močnejšo Prusijo leta 1870 pod kanclerjem Ottom von Bismarckom navedlo k iskanju izgovora za spopad s Francijo. Ta je morala počakati na vrnitev izgubljenih ozemelj do konca prve svetovne vojne, tedaj pa so eksplodirale tudi druge ob stran potisnjene evropske travme. Večina evropskih večnacionalnih držav je razpadla, prestole so izgubili številni monarhi, Rusija je dobila celo boljševizem.
Škoda potlačenih krivic
Ta hitri pogled v zgodovino uči, koliko škode lahko povzročijo potlačene krivice, kar danes poudarja tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Razpad Sovjetske zveze po koncu hladne vojne je že zelo zgodaj označil za eno največjih katastrof 20. stoletja, že leta 1994 je javno obžaloval, da je zunaj ruske domovine ostalo na desetine milijonov ljudi ruskega rodu. Vojaškega popravljanja takšnih »krivic« pa Zahod ne more sprejeti brez žrtvovanja temeljev mirovne ureditve po končanju hladne vojne: suverenosti novih držav, ki so nastale po njej tudi na tleh nekdanje Sovjetske zveze in konec koncev popravljajo še starejše krivice, od katerih je nekatere zakoličil že dunajski kongres.
Ruski predsednik se je že ob aneksiji Krima odločil, da se ne bo oziral na ta načela in ima za seboj tudi vse večjo vojaško moč. Ameriška strateška navodila že po letu 2012 ne predvidevajo več »obsežnih dolgoročnih stabilnostnih operacij«, med katere štejejo dolgotrajen boj proti upornikom, gradnjo držav, protiteroristični boj velikega obsega in prav takšno posredovanje v kaotičnih razmerah, Bela hiša pa se je vsaj doslej zavzemala tudi za manjše kopenske enote. Vsaj doslej so se raje opirali na nove tehnologije, a je ruska vojska medtem močno razvila sposobnost elektronskega bojevanja, in če imajo ZDA v absolutnih številkah še vedno daleč največji vojaški proračun na svetu, Putinova Rusija odlično izkorišča svojega manjšega: rakete kalibr, ki jih izstreljujejo na cilje v Siriji, presenečajo z veliko natančnostjo, ruski strateški bombniki vadijo napade na zahodnoevropske cilje, ruske podmornice zasledujejo britanske in preverjajo internetne kable v Atlantskem oceanu, na katerih temelji velik del sodobnih komunikacij. Rusija krepi svojo tudi vojaško navzočnost na območju Arktike, ki zaradi podnebnih sprememb postaja vse bolj zanimivo za izkoriščanje surovin.
Morda gre pri takšni krepitvi vojaške moči tudi za vprašanje obstanka avtokratskih voditeljev na oblasti, saj je moral ruski predsednik doslej opazovati nasilno padanje enega svojih bližnjevzhodnih zaveznikov za drugim. Tudi mednarodna pogajanja o Siriji po oceni OZN blokirajo predvsem nesoglasja o usodi sirskega predsednika Bašarja al Asada. Rusija ima na sirskih tleh eno od svojih redkih vojaških oporišč zunaj držav nekdanje Sovjetske zveze, morda pa skupaj z mnogimi drugimi tudi verjame, da lahko na Bližnjem vzhodu le avtokratski voditelji zagotovijo mir. Pri tem bi bile spet lahko poučne izkušnje povojne Nemčije, kjer so zasedbene enote sicer odstranile najvidnejše naciste, a so mnogi »Hitlerjevi voljni krvniki« ostali nedotaknjeni do danes. Demokratična ureditev pa je skupaj z blaginjo po uvedbi uspešne gospodarske politike generaciji mladih iz šestdesetih let minulega stoletja pomagala brez milosti izprašati svoje starše o nacistični preteklosti. Takšna pravičnejša družba se danes kaže v gostoljubnosti do neznanskega vala beguncev z bližnjih in daljnih kriznih žarišč, pa čeprav v vse manj pravičnem svetu tudi to ne zadostuje.
Strmoglavljenje cen nafte
Zaradi velikih nasprotij med bližnjevzhodnimi ljudstvi ter verskimi ločinami bi urejanje Bližnjega vzhoda potrebovalo še veliko bolj profesionalno – in drago – gradnjo uspešnih držav. Ob gigantskem navalu v veliki večini muslimanskih beguncev pa se tudi v Evropi krepi tisto, kar francoski filozof Bernard-Henri Lévy imenuje »peta kolona« zagovornikov ruske politike. Verjame, da ruski predsednik za vse težave svoje države krivi ZDA, katoliško cerkev poljskega papeža Janeza Pavla II. in Evropo, novembra lani se je Putin celo retorično vprašal, kaj je bilo pravzaprav tako slabega na paktu Ribbentrop-Molotov, podpisanem 23. avgusta 1939. Tudi brez brskanja po zgodovinskih knjigah vemo, da sta sledila Hitlerjev napad na Poljsko in Stalinov vojaški pohod na vzhodno Evropo z zavzetjem njenih številnih delov z baltskimi državami vred. Bernard-Henri Lévy opominja, da rusko državno tožilstvo že od poletja preverja pravne temelje njihove neodvisnosti.
Tako kot v hitro razvijajočem se 19. stoletju se tudi danes zastavlja vprašanje, ali lahko strateške pridobitve na dolgi rok ločimo od globokih tehnoloških, gospodarskih in družbenih sprememb, ki se dogajajo neodvisno od političnega statusa quo. Svetu se danes napoveduje neznanski tehnološki razvoj, od tridimenzionalnega tiskanja, baterij za učinkovito izkoriščanje obnovljivih energij, samovozečih vozil, imunske terapije za morilske bolezni in še marsičesa, kar v največji meri odkrivajo prav v državah, kjer tudi oblastem dovoljujejo neprijetna mnenja in zato žanjejo več originalnega razmišljanja. Vsaj eno od novih odkritij – hidravlično pridobivanje nafte in plin iz skrilavcev – že vpliva tudi na mednarodne odnose in še posebej na Rusijo, ki v veliki meri živi od izvoza fosilnih goriv. Če ameriški predsednik Obama vsaj doslej ni bil naklonjen vojaškemu posredovanju, razvoj nekonvencionalnega črpanja nafte že izkorišča v zunanjepolitične namene.
Sedanje vrtoglavo nižanje cene fosilnih goriv je v strahu pred ameriškimi tekmeci sicer začela Saudska Arabija, a je takšen razvoj presenetil vse, ki so verjeli, da vojaški spopadi blizu velikih proizvajalk ceno črnega zlata izstrelijo v nebo. Namesto tega se mora Rusija spopadati z resno gospodarsko krizo. Z večjimi gospodarskimi dilemami morda ne bo prizaneseno niti ZDA in evrskim državam, saj je politika gigantskih količin poceni denarja v nasprotju z načeli, na katerih so Erhard in drugi gradili nemške gospodarske čudeže. Tudi v demokratski Beli hiši očitno spoznavajo, da vtis vojaške šibkosti že škodi ameriškim interesom v svetu. Rusija v Siriji obračunava tudi z njihovimi zavezniki, begunci vse bolj ogrožajo stabilnost Evrope, sami pa so prejeli vrsto nevarnih klofut tudi na pacifiškem območju, kjer Kitajska z gradnjo umetnih otokov v Južnokitajskem morju izziva tradicionalne ameriške zaveznice z Japonsko na čelu.
Severnoatlantska vojaška zveza Nato zdaj na vse te izzive odgovarja z najobsežnejšimi manevri po letu 2002 in vaje Trident Juncture naj bi jo pripravile tudi na hitro namestitev oboroženih sil »v Evropi in okrog nje«, kot je izjavil ameriški veleposlanik in namestnik Natovega generalnega sekretarja Alexander Vershbow. Skupno obrambo načrtujeta Švedska in Finska, ki jima Moskva oporeka pravico do članstva v Natu, ta pa se z razširitvijo svojega mandata vrača tudi v Afganistan. Z domnevno razstrelitvijo bombe v ruskem potniškem letalu nad egiptovskim Sinajem, ki jo vsaj zahodne države pripisujejo krvavi Islamski državi, se poldrugo desetletje po terorističnih napadih Al Kaide na ZDA na mednarodni oder morda vračajo tudi na vse pripravljeni islamski teroristi. Lahko to spodbudi novo sodelovanje med Rusijo in Zahodom? To bo pokazala prihodnost. Tudi na bližnjevzhodnem pogorišču prvega pax Americana pa se nihče več ne bi smel spraševati o smiselnosti pomoči pri gradnji »uspešnih« držav, čeprav sploh še ni jasno, ali bo tako imenovani Zahod sploh dobil priložnost za drugega.
