Tiskane izdaje
V razvitih zahodnih družbah, kakršnim se vsaj v tem oziru bliža tudi slovenska, ima mlad človek že skoraj več možnosti, da bo imel v času odraščanja v svoji sobi računalnik in televizor kakor redno navzočega očeta. In celo če oče živi z družino, sin z njim ne komunicira prav pogosto: na več kot štirideset ur, preživetih pred televizorjem, računalnikom ali s pametnim telefonom v roki, se menda v povprečju le približno pol ure pogovarja z očetom.
O tem svojevrstnem trendu razmišlja – in že sproža polemike – ameriški psiholog Philip George Zimbardo v svoji knjigi Man (Dis)connected: How Technology Has Sabotaged What It Means To Be Male ((Iz)ključeni moški: kako je tehnologija spodkopala pomen možatosti). Oziroma, konkretneje: zakaj odraščajoči fantje potrebujejo očeta?
Po prepričanju dr. Zimbarda, zaslužnega profesorja univerze Stanford, vsak otrok nujno potrebuje tako mater kot očeta, ker je od njiju deležen različnih oblik ljubezni. »Mati mu jo večinoma daje brezpogojno – ker je otrok pač zrasel v njenem telesu, zato ga ljubi ne glede na vse. Tudi če domov prinese spričevalo s samimi slabimi ocenami, mati reče: Vse je v redu, mama te bo vedno imela rada.«
Ljubezen očeta je drugačna – pogojena in začasna, poudarja profesor Zimbardo. »Če hočeš žepnino ali če nočeš, da ti vzamem telefon ali izključim računalnik, potem se boš moral za uspeh bolj potruditi!« In takšen je odnos med očeti in sinovi že od nekdaj: Samo zato, ker obstajaš in ker nosiš moj priimek, ti ne bo vse avtomatično oproščeno. Ves čas se boš trudil, če hočeš, da te ima oče rad in je občasno tudi ponosen nate. »In ta poglavitni vir zunanje motivacije je danes odsoten že pri skoraj vsakem drugem otroku.«
Prav očetova odsotnost z vsemi klavrnimi posledicami vred je osrednja tema ameriškega psihologa: zakaj fantje ne odraščajo več tako možato, kakor so menda odraščale prejšnje generacije moških.
Medtem ko se dekleta čedalje bolj uveljavljajo in uspevajo v resničnem svetu, trdi avtor, se fantje vse bolj umikajo v umetni, virtualni svet in na medmrežju iščejo varnost in potrditev, kakršne ne dobijo drugje. V šoli se očitno dolgočasijo, vse več jih odrašča brez očeta, ki naj bi jih dodatno motiviral in »trše« vzgajal. Kronično jim primanjkuje spretnosti za navezavo pristnega romantičnega odnosa z dekleti, vedno bolj samoumevno se jim zdi, da nujna dela namesto njih opravi kdo drug, ponavadi kdo od staršev, in na vse kriplje se izogibajo prihajajočemu obdobju odraslosti, obremenjenemu z dolgovi, nezadovoljujočo zaposlitvijo ali brezposelnostjo ter vrsto drugih zoprnih odgovornosti. Čedalje pogosteje se umikajo v svojo sobo, kjer jim grozi, da postanejo odvisni od videoigric, pornografije in pomirjeval, kakršna vse prepogosto predpisujejo neprilagojenim otrokom.
Nič čudnega torej, sklepa Zimbardo, da v popularni kulturi že mrgoli tako imenovanih »mudljev« – moških pudljev – ali infantilnih bebčkov. V tem kontekstu navaja številne zgovorne primere, denimo »odštekane« televizijske serije Jackass, Step Brothers ali Hangover, ki po koncu zadnje epizode v mladem človeku pustijo občutek praznine, kakršne ni mogoče zapolniti z ničimer, zato življenje nima več pravega smisla. Takšni »mudlji« so po avtorjevih besedah čustveno prazni, pred seboj nimajo nikakršnih življenjskih načrtov pa tudi značajsko so vse manj zmožni sprejemati kakršnokoli odgovornost, saj čedalje manj razumejo resnični svet okoli sebe.
Ves čas pri materi
V svojem ameriškem okviru avtor poudarja dejstvo, da večina temnopoltih fantov – »kar šestdeset, sedemdeset odstotkov« – že več rodov zapored odrašča v pretežno ženskem okolju. In večji del razlogov za očitno neuspešnost te populacije pripisuje prav odsotnosti očeta, ki bi v občutljivem obdobju odraščanja znal od sina tudi kaj zahtevati in mu postavljati meje. »In ta klavrni trend se zdaj iz črnske skupnosti očitno preslikava v večinsko belsko skupnost.«
Po uradnih statističnih podatkih v Združenih državah Amerike že približno tretjina fantov odrašča brez očetove navzočnosti, v Veliki Britaniji pa skoraj četrtina otrok živi le z materjo – skoraj trikrat toliko kot pred vsega štirimi desetletji. In takšen trend je očiten v tako rekoč vseh razvitih državah po svetu.
A medtem ko je za fante ta trend menda poguben, je za dekleta očitno precej manj destruktiven. »Ženske se čedalje uspešneje vključujejo, moški pa vedno bolj izključujejo,« je razmere za britanski Guardian strnjeno povzel Zimbardo. »Ženske so v službi marljivejše in bolj prizadevne, v šoli se bolj trudijo – in od tod njihova čedalje večja uspešnost.« Lani so ameriške ženske menda že dosegle večjo akademsko uspešnost, in to na tako rekoč vseh področjih izobraževanja, celo v strojništvu. »Fantje pa vse bolj množično opuščajo šolanje, in to že precej pred diplomo.«
Po podatkih, ki jih navaja avtor, na ameriških in britanskih univerzah študira že skoraj desetina več deklet kakor fantov. V pomanjkanju kolegov so študentke tudi čedalje bolj samozavestne pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom: »Navsezadnje je pri dekletih še vedno eden izmed motivov za študij na fakulteti najti fanta,« je prepričan Zimbardo.
A zakaj se odraščajoči moški rod bolj kakor ženske sotrpinke umika v virtualni svet? »Fantje so večinoma bolj usmerjeni na akcijo in nasploh manj razmišljajo o sebi, dekleta pa so osredotočena na sámo bivanje in občutja. Nove in nove računalniške igrice spodbujajo predvsem delovanje in akcijo – in akcija v resnici ni pravo razmišljanje! – zato videoigrice za dekleta niso tako privlačne, kot so za fante.«
Virtualna spolnost
Tudi pornografija je za ženski spol menda manj mikavna. »Natančna razmerja in deleže je v tem okviru sicer težko določiti, toda z veliko gotovostjo je mogoče reči, da je pornografija za večino deklet dolgočasna. V splošnem jih bolj privlači romantika, vsekakor precej bolj kakor fante.« In ker so fantje nasploh bolj vizualni in telesni, se po avtorjevem mnenju tudi precej pogosteje samozadovoljujejo kakor dekleta. »Tudi o tem sicer še ni na voljo dovolj relevantnih podatkov, toda splošna razlika med spoloma je tudi v tem primeru očitna.«
Obstaja pa še oprijemljivejši, bolj »praktičen« razlog, zakaj je pornografija za fante mamljivejša: iz nje je odstranjena vsakršna pripoved. »Nekdanji pornografski filmi so še vsebovali zgodbo; protagonisti so se na zanimivi točki pripovedi pač slekli in spustili v telesni odnos. Danes pa je pornografski film namenjen le še golemu telesnemu stiku in takojšnji potešitvi.«
Toda takšno vizualno gradivo je po avtorjevem prepričanju vse prej kot ustrezen uvod v seksualnost, saj v njem ni niti sledu zaljubljenosti, očaranosti ali celo ljubezni. »Da je vse skupaj zvedeno na prikaz golega spolnega akta, je za fante pogubno, saj se niti ne zavedajo, kaj vse zamujajo – dotike, poljube, zaupno komunikacijo, raziskovanje meja. In po ogledu stotin in stotin takšnih 'akcijskih' filmov je odraščajoči fant prepričan, da je to, kar vidi na zaslonu, natanko tisto, kar si v resnici želi dekle.«
Tehnološke pasti
V tej zvezi avtor presenetljivo veliko kritike nameni tudi sodobni tehnologiji. Prav zaradi nenehnih internetnih tehničnih novosti se fantje v zgodnjem obdobju odraščanja ne naučijo temeljnih veščin navezovanja družabnih stikov, kaj šele spretnosti pogovarjanja, spogledovanja in dogovarjanja za resnični zmenek. Zato je pri njih vse bolj navzoča nova oblika socialne nesamozavesti.
»Fantje od nekdaj težko navezujejo stike z dekleti, saj nikdar ne vedo, kaj natanko si ta želijo. Danes, ko takšnega navezovanja niti ne poskušajo več, pa vse skupaj postaja še težje, zato se še pogosteje umikajo v virtualni svet. Kajti od vsega je fanta najbolj strah dekletove zavrnitve: Ne grem na zmenek s tabo, nisi mi všeč, nočem, da me poljubljaš, ne maram seksa s teboj. In ta strah pred zavrnitvijo v virtualnem svetu pornografije hitro in blagodejno izgine.«
A ne brez posledic. Po besedah profesorja Zimbarda se je v močno spremenjenih okoliščinah že pojavil nov izraz za moške, ki za zadovoljitev spolnih potreb ne potrebujejo več sočloveka iz mesa in krvi – tako imenovana seksualna singularnost. Na Japonskem poznajo celo izraz za ljudi, ki jih seks z živim človekom sploh ne zanima več – sošoku danši ali rastlinojedi moški. In ena izmed Zimbardovih bojazni je prav ta, da rastlinojedi moški postajajo globalni fenomen, sploh z razvojem, ki ga tudi v medmrežni pornografski ponudbi omogoča sodobna tehnologija.
(Foto: Paulo Whitaker/Reuters)
»Priča smo naglemu in osupljivemu razvoju. Ni nam treba drugega, kot da si nadenemo tridimenzionalna očala, in že nas ogovori zapeljiva ženska ali moški. In v nekaterih primerih je ta igra celo interaktivna – virtualnemu partnerju lahko rečemo: 'Sleci se!', in res se sleče, brez pomišljanja. Tridimenzionalna virtualna spolnost se tako, podobno kakor 3D-videoigrice, zdi še toliko resničnejša. Še malo, pa bo uporabnik lahko glavnemu protagonistu v pornografskem filmu nadel lastni obraz in tako postal moški, s katerim si zapeljiva ženska očitno želi vročega seksa.«
A niti tu ne gre vse kakor po maslu, ugotavlja ameriški psiholog. Fant se umakne v dozdevno varen virtualni svet, kjer pa doživi novo, nepričakovano obliko zavrnitve. »V pornografskih filmih so moški večinoma izjemno dobro 'obdarjeni', saj jih navsezadnje plačujejo prav zaradi tovrstnih naravnih atributov. Poleg tega s posebnimi poživili in celo erektilnimi injekcijami brez težav zdržijo intenziven polurni vroči spolni akt. Odraščajoči enajst-, dvanajst- ali štirinajstletnik tako hočeš nočeš skrušeno pomisli, da sam pač nikdar ne bo takšen žrebec.«
Feminizacija poučevanja
Med razlogi za razširjenost pornografije kot stimulativnega uvajanja v spolnost je po Zimbardovem prepričanju tudi akutno pomanjkanje smiselne spolne vzgoje v šolah. In to v enaki meri kot za nerazviti svet velja tudi za menda razvite države. O spolnosti vendar že vsi vse vemo, od nekdaj. Pa tudi govoriti o njej se ne spodobi.
Drugi pomemben razlog je nezadržna feminizacija učiteljskega poklica. Šole iz leta v leto manj zadovoljivo izpolnjujejo pričakovanja učencev moškega spola. V ZDA že devet desetin poučevanja v osnovnih šolah izvajajo ženske – pa tudi drugod po svetu to razmerje ni dosti drugačno. »Učiteljice so seveda lahko sijajne, toda poudarek nehote dajejo predvsem tistim področjem, ki ustrezajo dekletom – finemu usklajevanju, denimo, in nikakor ne fizični moči. Niti malo jim ni všeč, če fantje dirjajo naokoli. Poleg tega v času vsesplošnega varčevanja šole vztrajno krčijo tudi ure telesne vzgoje, zato fantje ne morejo več izživeti potrebe po fizični aktivnosti.«
Kot skrajno kontraproduktiven primer navaja tudi pogoste šolske naloge pisanja osebnoizpovednih esejev. »Fantje vendar ne pišejo dnevnikov!« protestira Zimbardo.
Ena izmed negativnih posledic že dodobra feminiziranih šol je ta, da se fantje v njih čedalje bolj dolgočasijo. In takšnim nezainteresiranim učencem pogosto – »kar pet- do šestkrat pogosteje kakor dekletom« – podelijo oznako: motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (Attention Deficit Hyperactivity Disorder, ADHD). In zoper to motnjo, ki je opisana kot pomanjkljiva pozornost in hkratna pretirana hiperaktivna impulzivnost, se hitro najde ustrezno zdravilo, denimo zloglasni ritalin.
»Toda takšna zdravila so svojevrstna droga in otroka kmalu zasvojijo, zato jih bo moral jemati vse življenje,« se jezi avtor. »To je dobro edino za farmacevtske družbe – zaslužki so namreč velikanski.«
Začarani krog
Po seriji ostrih kritik obstoječih razmer, pogubnih za mlado moško populacijo, ki množično odrašča v »mudlje«, profesor Zimbardo predlaga nekaj možnih rešitev: več moških učiteljev v šolah, reformo socialnega sistema, ki bi očete tudi finančno spodbujal, da vztrajajo v krogu družine ali vsaj bolj sodelujejo pri vzgoji otrok; posebne spodbude za razvijalce videoigric, v katerih bi bilo manj nasilja in več nujnega sodelovanja; starši naj se s sinovi pogovarjajo tudi o spolnosti in človeških razmerjih, da tovrstnih informacij ne bi iskali predvsem v pornografiji.
Si pa hkrati ne dela utvar, da bo kateri izmed takšnih predlogov kmalu uresničen; navsezadnje priznava, da se niti sam ne more domisliti rešitve, ki bi jo bilo mogoče zlahka in hitro udejanjiti. Zato je, čeprav menda optimist po naravi, glede prihodnjega razvoja človeške družbe precej črnogled: »Fantje so v čedalje hujši godlji.«
Kot ilustrativen primer je za britanski Guardian omenil še nedavno lastno izkušnjo – sodelovanje pri snemanju dokumentarca Maska, pod katero živiš. V enem od prizorov učiteljica skupini učencev razdeli lističe. Vsak od fantov mora na eno stran napisati, kako vidi samega sebe, na drugo pa, kako se dejansko počuti; nato listek zmečka in ga vrže sošolcu. »Pomenljivo je bilo, da so v bistvu vsi napisali isto,« se spominja profesor Zimbardo. »Na eni strani je praviloma pisalo: 'Močan, pogumen, bojevit', na drugi pa: 'Osamljen, potrt, brez prijateljev'. In vsi fantje so bili pošteno osupli, da tudi njihovi sošolci čutijo enako.«
A tako se po avtorjevem prepričanju počuti večina fantov v današnjem tehnološko naglo razvijajočem se, v človeškem smislu pa presenetljivo rudimentarnem svetu: »Ujeti so v strašno, nevzdržno stanje – in pri najboljši volji si ne morem zamisliti, da bi se te razmere kmalu izboljšale.«
Burni odzivi
Na slavnega psihologa se je takoj usul plaz bolj ali manj pričakovanih očitkov in kritik. Te segajo od razmeroma prizanesljivih, češ da je 82-letnega profesorja očitno povozil čas, do neprimerno bolj žolčnih, denimo da so njegova stališča seksistični stereotipi, ki nikakor ne sodijo v 21. stoletje. Ujezil je tudi znaten del računalniških navdušencev in programerjev, ki mu očitajo, da ne razume bistva videoigric, saj da te menda množično navdušujejo tudi dekleta, poleg tega pa od udeležencev zahtevajo veliko mero sodelovanja.
Toda dr. Zimbardo vztraja pri svojem. Vsako pogosto in dolgotrajno umikanje v virtualni svet je znamenje, da v družbi nekaj hudo škriplje, »sodelovanje« s pretežno anonimnimi medmrežnimi udeleženci pa nikakor ni ustrezno nadomestilo za pristne medčloveške odnose v resničnem svetu. Neizpodbitno dejstvo je, da mladi moški rod v spreminjajočih se razmerah izgublja tako na akademskem kot na socialnem in seksualnem področju, je prepričan znameniti psiholog.
Da je odprl relevantno, a občutljivo temo, navsezadnje pričajo tudi njegovi zagovorniki. Medtem ko psihologovim temeljnim trditvam v splošnem pritrjujejo in jim pripisujejo celo dobršno mero zdravega razuma, se precej razlikujejo v predlaganih rešitvah za izstop iz omenjenega začaranega kroga. Nekateri se oprijemljejo misli, da tako fantje kot dekleta v dodobra spremenjenih razmerah očitno na novo izgrajujejo in osmišljajo svojo identiteto, odločnejši med njimi pa so prepričani, da se moški rod v celoti umika iz »klavrne kupčije«, ki jim jo ponujajo sodobna družbena razmerja. Pri tem nekateri glavnino kritike uperijo v podivjani kapitalizem, nezadržno razpadanje socialne države in hkratno odmiranje dolgo veljavnih družbenih vrednot, nekaj pa jih srdito napade kar »neustavljivi trend agresivne feminizacije« na skorajda vseh področjih, ki pa da nikakor ne kaže znamenj vztrajno napovedovanega družbenega in gospodarskega preobrata na bolje.
Medčloveški, medosebni, medgeneracijski in medspolni odnosi v sodobnih družbah so očitno res v fazi velikega preurejanja, razvoj in razplet tega procesa pa sta vse prej kot predvidljiva.
